Jedro

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti.

Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele takrat so se torej izpolnile vse predpostavke odškodninske obveznosti, šele takrat se je rodila odškodninska tožba zoper oba povzročitelja škode. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo 106.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ugodilo njegovemu podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo 872,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Z vmesno sodbo pa je po podlagi odločilo o primarnem tožbenem zahtevku druge tožnice, tako da je ugotovilo solidarno odškodninsko odgovornost tožencev (II. točka izreka).

2. Prva toženka je zoper vmesno sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, drugi tožnici pa naloži v plačilo njene stroške pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni izrecno opredelilo do navedb, da je tožbeni zahtevek zastaral. V odgovoru na tožbo je navedla, da sta tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek zastarala najkasneje v petih letih od dneva sklenitve ničnih pogodb. Sporne kupoprodajne pogodbe namreč niso postale nične šele s pravnomočnostjo sodbe II P 1384/2002, saj je sodba o ugotovitvi ničnosti zgolj deklaratornega značaja. Opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1144/2010, iz katere izhaja, da nastane povračilna obveznost na podlagi nične pogodbe takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti z nične pogodbe. Za ničnost je značilno učinkovanje samo po sebi in kondikcijski zahtevek ni odvisen od zahtevka na ugotovitev ničnosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj naj bi tožeča stranka zvedela za obstoj ničnosti pogodbe, ki sta jo sklenila toženca. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenih navedb, da ni podana protipravnost njenega ravnanja, saj je drugi toženec sam na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona1 nanjo naslovil zahtevo za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje. Zahtevi je prva toženka morala ugoditi, saj je zanjo obstajala kontrahirna dolžnost. Da je ta pogodba nična, je drugi toženec vedel ob sklenitvi pogodbe s tožnico. Prva toženka ne more odgovarjati za goljufivo in slabonamerno ravnanje drugega toženca in za škodo v višini kupnine, ki jo je tožnica plačala drugemu tožencu. Da bo drugi toženec stanovanje prodal naprej, prva toženka ni vedela in ni mogla vedeti. Sodišče prve stopnje se s predpostavkami za obstoj odškodninske odgovornosti ni ukvarjalo. Tožnica ima odškodninski zahtevek zoper drugega toženca, katerega škodno ravnanje ni mogoče pripisati tudi prvi toženki. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o postavljenih ugovorih zastaranja, prekluzije in pasivne legitimacije, vendar razlogov o tem ne vsebuje. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, ko je sodišče ugotovilo obstoj solidarne odgovornosti tožene stranke. Iz pritožbe izhaja očitek sodišču prve stopnje o površni dokazni oceni brez preverljive obrazložitve, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Druga tožnica (ker se v pritožbenem postopku presoja zgolj odločitev o njenem tožbenem zahtevku, bo v nadaljevanju obrazložitve poimenovana kot "tožnica") je v odgovoru na pritožbo poudarila, da protipravnost ravnanja prve toženke ni zgolj v tem, da je sklenila prodajno pogodbo z drugim tožencem v letu 1993, ampak tudi ali zlasti o tem, da je štiri leta kasneje na isti prodajni pogodbi notarsko overila svoj podpis in v kontekstu nevpisane etažne lastnine na stavbi s tem ustvarila dokazilo za pravni promet, da je drugi toženec nesporni lastnik tega stanovanja. Ravnanje prve toženke je bilo v nasprotju ne le z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ampak tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 12. členu ZOR, prepovedjo povzročanja škode (16. člen ZOR) in načelom skrbnosti (18. člen ZOR). Zato je podana njena odgovornost za škodo, ki je iz tega nastala. Podana je tudi vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Navedla je še, da se prva toženka ni uspela ekskulpirati, da ni ravnala krivdno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen in pri tem poudarilo, da je bil ta ugovor vsebinsko že presojan tudi v zadevi, ki se je nanašala na preostale tri tožnice. Opozarja, da novejša ustaljena sodna praksa stoji na stališču, da zastaranje zahtevkov zaradi ničnosti pravnih poslov ne začne teči z njihovo sklenitvijo, čeprav so ti od začetka neveljavni. Pravilo o zastaranju je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom in ne prestrogo. Zastaranje ne more začeti teči preden upnik sploh realno lahko izve in uveljavlja svoj zahtevek. Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in prakse Ustavnega sodišča izhaja, da je pretirano stroga uporaba pravila o zastaranju nezdružljiva z ustavno pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Da je prva toženka drugemu tožencu neveljavno prodala sporno stanovanje, je izvedela šele v letu 2006. Prva toženka nasprotnega niti ni zatrjevala niti dokazovala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhajajo naslednje ugotovitve: - da je drugi toženec od prve toženke kupil stanovanje v zgradbi na naslovu ..., in sicer po privatizacijskih določbah SZ s pogodbo z dne 8. 1. 1992; - da je drugi toženec isto stanovanje s pogodbo z dne 28. 12. 1998 prodal tožnici po njegovi takratni tržni vrednosti (tožnica je poplačala tudi izvenknjižno hipoteko, ki jo je drugi toženec pred tem ustanovil na stanovanju v korist kreditodajalca H., d.o.o.); - da je drugi toženec že pred prodajo stanovanja tožnici vedel, da je v teku denacionalizacijski postopek; - da je prva toženka na tej pogodbi 8. 4. 1997 notarsko overila svoj podpis; - da je bilo s sodbo, ki je postala pravnomočna 6. 10. 2004, ugotovljeno, da je pogodba, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem, nična, saj je bila sklenjena v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s podržavljenimi nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve (88. člen ZDen)2; - da je bilo sporno stanovanje vrnjeno denacionalizacijski upravičenki A. A. z vzpostavitvijo njene lastninske pravice na njem s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani "D" N 442/2007 z dne 5. 12. 2013. 6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da oba toženca tožnici odgovarjata za nastalo škodo3 po 154. členu v času sklepanja pogodb veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR4) in tudi po 108. členu ZOR. Zaključilo je, da je bilo ravnanje prve toženke, ki je z drugim tožencem sklenila nično pogodbo in jo kasneje notarsko overila, protipravno, protipravno pa je tudi ravnanje toženca, ki je tožnici prodal stanovanje kljub temu, da je vedel, da je v teku denacionalizacijski postopek. Zaključilo je tudi, da med protipravnem ravnanjem tožencev in nastalo škodo (tožnica bi za isti denar lahko takrat kupila drugo stanovanje na trgu, ki bi ga imela danes v lasti) obstoji vzročna zveza. Pri tem je ugotovilo, da je bilo ravnanje obeh tožencev odločilno za to, da je tožnici nastala škoda, saj brez ravnanja enega in drugega tožnica ne bi bila zavedena in ne bi odkupila spornega stanovanja, ampak kakšnega drugega. Zato ji oba toženca za nastalo škodo odgovarjata solidarno v skladu z določili 206. člena ZOR. Zavrnilo je tudi toženkin ugovor zastaranja (drugi odstavek 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) in v razlogih odločitve povzelo stališče tega sodišča iz sodbe I Cp 1306/2011 z dne 29. 2. 2012, v pravdni zadevi treh bivših imetnic stanovanjske pravice na stanovanjih v isti hiši, kot je sporno, ki so prav tako uveljavljale odškodninske zahtevke zaradi sklenjenih ničnih pogodb s prvo toženko in v kateri je bilo zavzeto stališče, da je tako objektivni kot subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev tožečih strank pričel teči 25. 10. 2004, ko so sopogodbeniki prve toženke, med katerimi je bil tudi drugi toženec, prejeli pravnomočno sodbo, da so kupoprodajne pogodbe nične5. 7. Pritožbeno sodišče je o pritožbi prve toženke že enkrat odločalo in pritožbi ugodilo. Pri tem je zavzelo stališče, da odškodninska odgovornost prve toženke ne obstoji, ker med njenim ravnanjem in tožnici nastalo škodo ni vzročne zveze. Takšna odločitev pritožbenega sodišča je bila razveljavljena v revizijskem postopku6. Revizijsko sodišče je navedlo, da je bilo v obravnavanem primeru neposredni vzrok tega, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju, res pogodba, ki jo je sklenila z drugim tožencem, kar pa ne jemlje upoštevnosti ravnanja prve toženke. Ta je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa s svojim protipravnim ravnanjem (prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen in notarsko overitvijo pogodbe) ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanj oz. da bo z njim pravno razpolagal. Revizijsko sodišče je zadevo vrnilo v ponovno sojenje pritožbenemu sodišču, saj je zaradi odločitve o neobstoju odškodninske odgovornosti prvo toženke zaradi odsotnosti vzročne zveze, pritožba prve toženke ostala neizčrpana.

8. Že iz gornjega povzetka prvostopenjske odločitve izhaja neutemeljenost pritožbenega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da se prvostopenjsko sodišče ni izrecno opredelilo do nekaterih pritožbenih navedb oz. da izpodbijana odločba ni preverljivo obrazložena, pri čemer meri predvsem na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Navedeni očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih naj se ne bi mogla preizkusiti, ne držijo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh pravno relevantnih vprašanjih, ki jih je izpostavila prva toženka, njeni razlogi pa omogočajo njen preizkus.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti prve toženke, ki odgovarja po splošnih pravilih o deliktni odškodninski odgovornosti na podlagi 154. člena ZOR. Drugi toženec odgovarja tudi na podlagi 108. člena ZOR7, vendar njegova odškodninska odgovornost ni bila pritožbeno izpodbijana. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, iz katerih izhaja protipravnost prvo toženkinega ravnanja in krivda. Zaključilo je, da je prva toženka pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem ravnala protipravno, ker jo je sklenila kljub zavedanju, da lahko nastopi sankcija ničnosti z 88. člena ZDen. Če bi kot občina, ki je vodila evidenco denacionalizacijskih postopkov in bila hkrati sama denacionalizacijske zavezanka, ravnala z dolžno skrbnostjo, bi zahtevo za sklenitev kupoprodajne pogodbe na podlagi 117. člena SZ zavrnila. Neutemeljena je zato njena pritožbena navedba, da zaradi kontrahirne dolžnosti po 117. členu SZ ni imela izbire glede sklenitve pogodbe z drugim tožencem. Očitek neskrbnosti zadostuje tudi za zaključek, da je podana krivda v smislu 158. člena ZOR. Prva toženka je torej kriva za sklenitev nične kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem. Ravno zaradi tega (protipravnega) ravnanja prve toženke, je bila tožnica, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zavedena pri nakupu spornega stanovanja. Drugi toženec se je tožnici izkazal z dokazilom o svojem lastništvu - izvirnikom notarsko overjene prodajne pogodbe, s katero je od prve toženke odkupil sporno stanovanje po privatizacijskih določbah SZ. Tožnica je tako sporno stanovanje kupila v dobri veri in zavedena zaupajoč v pravilnost in zakonitost predhodne prodajne pogodbe, ki jo je prva toženka sklenila z drugim tožencem in jo notarsko overila8. Kot je bilo navedeno, je revizijsko sodišče pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bilo takšno ravnanje prve toženke v vzročni zvezi z nastalo škodo, v omenjeni odločbi pa pritrjuje tudi zaključku o protipravnosti ravnanja prve toženke in odgovornosti zanj.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj škode, ki v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Uveljavlja torej pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična9. 11. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženca za povzročeno škodo odgovarjata solidarno. Kot izhaja iz razveljavitvenega sklepa II Ips 217/2017, gre za t. i. koincidirajočo vzročnost, saj sta obe ravnanji - prve toženke in drugega toženca skupaj pripeljali do nastale posledice. Samo ravnanje prve brez ravnanja drugega, posledice ne bi povzročilo (in obratno). Revizijsko sodišče je že navedlo, da gre za dejanski položaj, ki se prilega normativni dispoziciji tretjega odstavka 206. člena ZOR, ki določa, da solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Zaradi sopovzročitve ni mogoče govoriti o posameznih škodah, ampak o eni škodi, zato tudi ne gre za več zahtevkov za povrnitev škode, ampak za zahtevek, ki predstavlja samostojno celoto.

12. Zaključek o enotnosti odškodninskega zahtevka proti tožencema kot sopovzročiteljema škode pa je pomemben tudi pri presoji ugovora zastaranja. Po določbi 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Upnik ima pravico terjati izpolnitev obveznosti takrat, ko je terjatev dospela. Ko terjatev dospe, se obenem rodi tožba. Zastaranje je institut, ki terja od upnikov, da so aktivni pri uveljavljanju svojih pravic. Dejstvo, da nekdo pravico ima, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo, opravičuje zastaranje.10 Pri presoji, kdaj pridobi upnik možnost za realizacijo svoje terjatve oziroma kdaj začne zastaranje teči, mora sodišče upoštevati okoliščine posameznega primera, pa tudi širši kontekst, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga razlaga pravil o zastaranju namreč lahko ob neupoštevanju konkretnih okoliščin in neupoštevanju kontekstualnega pristopa pomeni nesorazmerno omejitev ali celo preprečitev pravice upnika (tožnika) do dostopa do sodišča. Takšen pristop pri presoji pravil zastaranja, ki ga uveljavlja novejša sodna praksa, je združljiv z zahtevami Evropske konvencije o človekovih pravicah.11 Glede na navedeno je pritožbeno stališče prve toženke, da je zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči že s tožničino sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem, v nasprotju z zgoraj navedenim materialnopravnim izhodiščem. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da sta tako objektivni kot subjektivni zastaralni rok12 za tožničino odškodninsko terjatev začela teči 25. 10. 2004, ko so sklenitelji pogodb s prvo toženko po privatizacijskih določbah SZ, med katerimi je bil tudi drugi toženec, prejeli pravnomočno sodbo, da so njihove kupoprodajne pogodbe nične. Zaključilo je, da tožbeni zahtevek, ki je bil vložen 1. 10. 2007, zato ni zastaral. Kot je bilo navedeno, je pri tem sledilo stališču tega sodišča, zavzetemu v sodbi I Cp 1306/2011 z dne 29. 2. 2012. Če torej za odškodninske terjatve sopogodbenic prve toženke zaradi ničnih pogodb, ki so tožbo vložile skupaj s tožnico, velja, da niso zastarale, to še toliko bolj velja za terjatev tožnice, ki je bila nadaljnja (dobroverna) udeleženka v prepovedanem prometu s stanovanjem. Tožnica je v tožbi navajala, da je za denacionalizacijo izvedela 5. 12. 2006, ko jo je sodišče pozvalo kot udeleženko v denacionalizacijski nepravdni postopek "D" N 156/9313, kot čas dospelosti odškodninske terjatve pa čas, ko je bilo stanovanje vrnjeno denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. V tem primeru tožnici kljub ničnim pogodbam škoda ne bi nastala. Pritrditi je treba takšnemu tožničinemu stališču. Nastanek škode namreč ni vedno istočasen s škodnim dogodkom.14 Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Šele takrat so se izpolnile vse predpostavke odškodninske obveznosti, šele takrat se je rodila odškodninska tožba zoper oba povzročitelja škode. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen, izpodbijana odločitev o njem pa je pravilna.

13. Glede na navedeno je pritožba toženke neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen v zvezi z 164. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 18/1991 s spremembami in dopolnitvami. 2 Z navedeno sodbo je bilo to ugotovljeno za vse kupoprodajne pogodbe (skupno 10), ki jih je prva toženka sklenila z bivšimi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih v stanovanjski stavbi v Ljubljani. 3 Tožnica z odškodninskim zahtevkom uveljavlja t.i. pozitivni pogodbeni interes, ki odraža korist, ki bi jo pogodbenik prejel od pogodbe, če bi bila ta realizirana, kar v obravnavani zadevi predstavlja (tržno) vrednost spornega stanovanja. 4 Določbe ZOR se uporabljajo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). 5 Omenjene bivše imetnice stanovanjske pravice, ki so s prvo toženko sklenile kupoprodajne pogodbe za stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, so vložile odškodninsko tožbo skupaj s tožnikoma v tej pravdi, vendar je prišlo do razločitve postopka, ker so bila stanovanja omenjenih tožnic vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna 2. 11. 2007. 6 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 2017/2017 z dne 15. 3. 2018. 7 108. člen ZOR: Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu pogodbeniku za škodo, ki jo pretrpi zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali po okoliščinah ni moral vedeti za vzrok ničnosti. 8 Notarsko overjena prodajna pogodba za prodajo stanovanja po 117. členu SZ je po zakonu predstavljala podlago za neposredni zemljiškoknjižni vpis etažne lastnine (6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, Uradni list RS št. 89/99 in naslednji). 9 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014. 10 V. Kranjc v OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 446. 11 J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015, str. 141, odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1177/12, Up-124/14, U-I-45/14, … , sodba VS RS II Ips 229/2014. 12 Objektivni zastaralni rok teče od nastanka škode, subjektivni pa od takrat, ko je oškodovanec zvedel za to dejstvo in povzročitelja (376. člen ZOR). 13 Tožnica pravilno navaja, da gre za neizpodbijano dejansko trditev, kar pomeni, da jo je treba na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da jo prvo toženka priznava. 14 Primerjaj pravno mnenje z občne seje VS RS, 14.12.1994, Pravna mnenja 2/94.