Jedro

Druga tožnica je uveljavljala odškodnino na temelju nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tako po OZ kot po ZOR zastara (nepogodbena) odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok, prvi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR); v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok, drugi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR). Izvorni škodni dogodek je bila sicer res sklenitev prvotne nične pogodbe, a ta trenutek ne sovpada s trenutkom nastanka škode ali s trenutkom, ko je druga tožnica za škodo izvedela. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ji je škoda nastala šele z odvzemom nepremičnine, to je, ko je bila ta pravnomočno vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Revizijsko sporna je odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka druge tožnice. Ta je z njim zahtevala, da ji prva toženka in drugi toženec solidarno (oziroma podrejeno po deležih, ki naj jih ugotovi sodišče) plačata 72.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.1 Gre za vrednost stanovanja, ki ga je kupila od drugega toženca, ta pa pred tem od prve toženke, in ki ji je bilo kasneje odvzeto, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo prodano kljub prepovedi razpolaganja s podržavljenimi nepremičninami. V postopku denacionalizacije je bilo stanovanje vrnjeno v last denacionalizacijski upravičenki.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo po temelju odločilo o primarnem tožbenem zahtevku druge tožnice, tako da je ugotovilo solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke in drugega toženca.

3. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju ugodilo pritožbi prve toženke in vmesno sodbo spremenilo, tako da je primarni tožbeni zahtevek druge tožnice zavrnilo, kolikor se je nanašal na prvo toženko. Druga tožnica je zoper tako odločitev vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje tokrat vlaga prva toženka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrženjem ali zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena drugi tožnici, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

6. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom druge tožnice so bila v postopku ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - drugi toženec je od prve toženke kupil stanovanje v zgradbi na naslovu ..., in sicer po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona2 (v nadaljevanju SZ) s pogodbo z dne 8. 1. 1992; - prva toženka je na tej pogodbi 8. 4. 1997 tudi notarsko overila svoj podpis; - isto stanovanje je drugi toženec nato s pogodbo z dne 28. 12. 1998 prodal drugi tožnici po njegovi takratni tržni vrednosti (slednja je poplačala tudi izvenknjižno hipoteko, ki jo je drugi toženec pred tem ustanovil na stanovanju v korist kreditodajalca A., d. o. o.); - s pravnomočno sodbo je bilo kasneje ugotovljeno, da je pogodba, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem, nična, saj je bila sklenjena v nasprotju s prepovedjo razpolaganja s podržavljenimi nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve (88. člen Zakona o denacionalizaciji,3 v nadaljevanju ZDen); - stanovanje je bilo 5. 12. 2014 pravnomočno vrnjeno denacionalizacijski upravičenki B. B. z vzpostavitvijo njene lastninske pravice na njem; - drugi toženec je že pred prodajo stanovanja drugi tožnici vedel, da je v teku denacionalizacijski postopek;4 - druga tožnica je bila z denacionalizacijskim postopkom seznanjena šele 5. 12. 2006, ko jo je vanj kot udeleženko pozvalo sodišče. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o solidarni deliktni odškodninski odgovornosti tožencev (po primarnem zahtevku) utemeljilo s tem, da sta tako prva toženka kot drugi toženec s svojim ravnanjem zavedla drugo tožnico pri nakupu spornega stanovanja. Prva toženka je z drugim tožencem sklenila nično kupoprodajno pogodbo za to stanovanje ter jo kasneje še notarsko overila in s tem sprostila izvenknjižni pravni promet s stanovanjem, saj se je s tako pogodbo drugi toženec v pravnem prometu izkazoval kot njegov lastnik. Drugi toženec pa je že pred prodajo stanovanja drugi tožnici vedel za denacionalizacijski postopek. Ravnanje obeh je drugi tožnici povzročilo škodo, ki se kaže v smislu nedoseženega pozitivnega pogodbenega interesa v višini sedanje tržne vrednosti stanovanja (ki že vsebuje tudi negativni pogodbeni interes v obliki zneska plačane kupnine).

8. Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju sledilo stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetimi v sklepu II Ips 217/2017 glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in drugi tožnici nastalo škodo.5 Odgovorilo je tudi na ostale pritožbene očitke, glede katerih je pritožba predhodno ostala neizčrpana, to je glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, solidarne odgovornosti tožencev in glede ugovora zastaranja.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

9. Revidentka (prva toženka) izpodbijani sodbi očita protislovnost, pomanjkljivo obrazloženost ter neopredelitev do izrecnih pritožbenih očitkov in do odločilnih dejstev glede vprašanja protipravnosti toženkinega ravnanja. Vztraja, da se ob sklenitvi pogodbe z drugim tožencem ni mogla zavedati, da gre za razpolaganje z nepremičnino, podvrženo prepovedi iz 88. člena ZDen, saj naj bi bila prepoved določena šele z novelo ZDen-A, ki je stopila v veljavo po sklenitvi pogodbe. Iz denacionalizacijske zahteve naj bi ne bilo razvidno, na katere nepremičnine se je sploh nanašala. Prva toženka naj bi bila zavezana ravnati v skladu s 117. členom SZ in naj bi ne smela odreči sklenitve kupoprodajne pogodbe z drugim tožencem. Razlogovanje, da je njeno ravnanje protipravno, čeprav je ravnala v skladu z zakonom, naj bi bilo protislovno. Šele v pravdi v zadevi II P 1384/2002 naj bi se izkazalo, da drugi toženec ni bil upravičen do odkupa stanovanja. V trenutku podaje zahteve za odkup naj bi ne bilo izkazano, da v danem primeru obstaja denacionalizacijsko upravičenje tretje osebe. Pri kasnejši overitvi županovega podpisa na kupoprodajni pogodbi naj bi prva toženka ne sodelovala, saj je bil podpis deponiran pri notarju in so kupci tovrstne pogodbe lahko tam sami naknadno overili. Drugi toženec je to storil pet let po sklenitvi pogodbe z namenom nadaljnje prodaje stanovanja in s tem preslepitve tožnice, saj je vedel, da je v teku denacionalizacijski postopek. Njegovo naklepno in goljufivo ravnanje naj bi pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo. Šlo naj bi za nov in neodvisen vzrok. Revidentka se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 31/2015 z dne 7. 7. 2016. Spričo naklepa drugega toženca naj bi ne bilo mogoče govoriti o koincidirajoči vzročnosti. Prva toženka naj bi mu stanovanje prodala v dobri veri, da je zavezana s kontrahirno dolžnostjo po 117. členu SZ. Njeno ravnanje naj bi spadalo kvečjemu v okvir naravne vzročnosti, ne pa tudi adekvatne vzročnosti. Tožnica naj bi lastninsko pravico izgubila zaradi kogentnih določb ZDen in vloženih denacionalizacijskih zahtevkov, ne pa zaradi ravnanja prve toženke. Revidentka nasprotuje tudi razlogom, s katerimi je bil zavrnjen ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka, saj naj bi bili v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je v varstvu dolžnika in v javnem interesu, da se zagotovi pravna varnost in preprečijo spori o oddaljeni preteklosti. Zastaranje naj bi začelo teči že z dnem sklenitve ničnih kupoprodajnih pogodb. Povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev na podlagi nične pogodbe. Eventualno bi zastaranje lahko začelo teči (najkasneje) ob začetku sodnega postopka za ugotovitev ničnosti ali ob izdaji prvostopenjske sodbe, nikakor pa ne pa šele s pravnomočnostjo sodbe.

10. Druga tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam, da naj bi prepoved razpolaganja s podržavljenim premoženjem v času sklenitve pogodbe med prvo toženko in drugim tožencem še ne veljala, ter navedbam, da je glede konkretnega stanovanja obstajala kontrahirna dolžnost. Navedbe glede načina overitve podpisa naj bi bile revizijska novota. Obstoj vzročne zveze je že pojasnilo Vrhovno sodišče v predhodni odločbi. Zavrnitev ugovora zastaranja naj bi sledila ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, pa tudi stališčem Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Začetek teka zastaranja je vezano na trenutek, ko oškodovancu še ni mogoče očitati neskrbne pasivnosti. Druga tožnica naj bi bila šele decembra 2006 obveščena, da je glede njenega stanovanja v teku denacionalizacijski postopek, tožbo pa je vložila oktobra 2007. **Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revidentka zmotno meni, da njeno razpolaganje s spornim stanovanjem ni bilo podvrženo prepovedi iz 88. člena ZDen, češ da naj bi bila prepoved določena šele z novelo ZDen-A, ki je stopila v veljavo 12. 6. 1993, to je po sklenitvi pogodbe med prvo toženko in drugim tožencem z dne 8. 1. 1992. ZDen, ki je stopil v veljavo 7. 12. 1991, je namreč že v prvotnem besedilu prvega odstavka 88. člena določal, da z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Tretji odstavek istega člena je določal, da prepoved preneha veljati 30 dni po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Rok iz 64. člena ZDen za vložitev zahtevka za denacionalizacijo je bil prvotno določen na 18 mesecev, z novelo ZDen-A pa podaljšan na 24 mesecev. Novela ZDen-A je spremenila tudi tretji odstavek 88. člena ZDen, tako da mu je na koncu dodala dostavek »[...] razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo.« V času sklenitve sporne pogodbe med prvo toženko in drugim je bila torej nedvomno uveljavljena prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen, saj rok za vložitev zahtevkov za denacionalizacijo takrat še zdaleč ni potekel, temveč je komaj začel teči. Ali je bil v trenutku sklenitve pogodbe že vložen kakšen denacionalizacijski zahtevek za sporno stanovanje, je pravno nepomembno – ZDen namreč v tem (sprva 18-mesečnem, nato 24-mesečnem) obdobju razpolaganja ni prepovedoval le za primere, ko bi bil že vložen denacionalizacijski zahtevek, temveč na sploh. Premoženje, ki je bilo lahko predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, je bilo v tem celotnem obdobju in še 30 dni po njem začasno izvzeto iz pravnega prometa.6 Nedvomno je bila prepoved še vedno (in še toliko bolj) v veljavi tudi ob overitvi podpisa prve toženke na sporni pogodbi dne 8. 4. 1997. Takrat je bil dejansko že v teku denacionalizacijski postopek glede predmetnega stanovanja.

13. Revidentka še vedno vztraja na stališču, da je bila pri razpolaganju s spornim stanovanjem vezana s kontrahirno dolžnostjo na podlagi določbe 117. člena SZ. Vrhovno sodišče ji ponovno (že tretjič) pojasnjuje, kot je to že storilo v sodbi II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 20147 in sklepu II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018,8 da bi občina, ki je vodila evidenco denacionalizacijskih postopkov in bila hkrati sama denacionalizacijska zavezanka, ob ravnanju z dolžno skrbnostjo morala zahteve za sklenitev kupoprodajnih pogodb na podlagi 117. člena SZ zavrniti. Ker tega ni storila, je ravnala protipravno, in sicer prav zaradi prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen, ki je bil v razmerju do SZ v tem oziru lex specialis in lex posterior.

14. Ponovno (kot že prej v zadevi II Ips 217/20179) revizijsko sodišče revidentki pojasnjuje tudi to, da so njene navedbe, da naj bi drugi toženec županov podpis overil sam, brez sodelovanja prve toženke, saj naj bi bil ta deponiran pri občinskih notarjih, nedovoljene revizijske novote (372. člen Zakona o pravdnem postopku,10 v nadaljevanju ZPP).

15. Tudi v zvezi z obširnimi navedbami, s katerimi revidentka nasprotuje sklepu glede obstoja vzročne zveze med svojim ravnanjem in drugi tožnici nastalo škodo, revizijsko sodišče napotuje na sklep II Ips 217/2017, ki v točkah 12. do 19. vsebuje natančno, s pravno teorijo in z aplikacijo na isti konkretni primer podprto analizo vzročnosti. Zato na tem mestu zadošča odgovor, da revizijsko sodišče zavrača tezo, da naj bi šlo zgolj za naravno vzročnost. Vzročnost je – upoštevaje teoriji o adekvatni in ratio legis vzročnosti – pravno upoštevna; ravnanja drugega toženca pa tudi ni mogoče šteti za nov in neodvisen vzrok do te mere, da bi povsem pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem prve toženke in nastalo posledico; že zato ne, ker je škoda nastala kot posledica med seboj neločljivo povezanih dejanj obeh strank prepovedane pogodbe, ki je neposreden, sprožilni vzrok škode. Zadeva II Ips 31/2015 z dne 7. 7. 2016, na katero se revidentka sklicuje, z obravnavano ni primerljiva, saj je šlo za drugačne dejanske okoliščine primera (zlasti v tem, da je vzročno zvezo med ravnanjem toženke in nastalo škodo v navedeni zadevi pretrgala tožnica (oškodovanka) sama, ki je ravnala nepošteno in prevzela tveganje nastanka škode).

16. Do vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka se je pritožbeno sodišče opredelilo prvič. Pojasnilo je, da institut zastaranja od upnikov terja, da so aktivni pri uveljavljanju svojih pravic, hkrati pa je treba pri presoji začetka teka zastaranja upoštevati okoliščine konkretnega primera in širši kontekst, da se uveljavljanje zahtevkov pretirano ne omeji ali celo prepreči. Zato je zavrnilo pritožbeno stališče (ki je ponovljeno tudi v reviziji), da naj bi zastaranje začelo teči že s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med prvo toženko in drugim tožencem. Poudarilo je, da je bila druga tožnica z denacionalizacijskim postopkom seznanjena šele 5. 12. 2006, ko jo je sodišče vanj pozvalo kot udeleženko; odškodninska terjatev pa naj bi dospela šele, ko je bilo stanovanje vrnjeno v last denacionalizacijski upravičenki, saj pred tem ni bilo povsem jasno, ali bo slednja v postopku tudi dejansko uspela. Za razliko od sodišča prve stopnje, ki je začetek teka zastaralnega roka postavilo na dan 25. 10. 2004, ko so prvotni kupci stanovanj od prve toženke (med njimi drugi toženec) prejeli pravnomočno sodbo z ugotovitvijo, da so njihove pogodbe, sklenjene s prvo toženko, nične, je torej sodišče druge stopnje trenutek teka zastaranja zamaknilo na 5. 12. 2014, ko je bilo sporno stanovanje pravnomočno vrnjeno denacionalizacijski upravičenki.

17. V reviziji so že teoretična izhodišča o institutu zastaranja predstavljena izrazito pomanjkljivo in enostransko. Res je temeljni namen instituta v varstvu dolžnika, vendar pa revizija povsem spregleduje drug, procesni vidik zastaranja, ki je enako pomemben, ima ustavnopravne razsežnosti in glede katerega se v novejši sodni praksi (tako domači kot tudi Evropskega sodišča za človekove pravice) poudarja, da zaradi pravil o zastaranju upniku ne sme biti nesorazmerno oteženo oziroma preprečeno uveljavljanje zahtevkov pred sodiščem. Vse to je revidentki pojasnilo ne le pritožbeno sodišče,11 temveč je ta vidik posebej izpostavljen tudi v teoriji, ki jo revidentka zgolj parcialno in selektivno citira v podporo svojemu stališču.12 V skladu s temi izhodišči bi bilo tako povsem nesprejemljivo šteti, da je zastaralni rok pričel teči – kot se neutemeljeno zavzema revidentka – že s trenutkom sklenitve nične pogodbe med prvo toženko in drugim tožencem. Na nerazumnost takega stališča kaže že dejstvo, da bi v tem primeru zastaralni rok potekel, še preden bi druga tožnica stanovanje sploh kupila od drugega toženca.

18. Očitno je, da revidentka zmotno razume temelj svoje odgovornosti do druge tožnice, saj se v reviziji prepletajo navedbe o tem, kdaj nastane povračilna obveznost (kondikcijski zahtevek) iz nične pogodbe, z navedbami o odškodninskih terjatvah. Prva toženka in druga tožnica nista bili v nobenem pogodbenem razmerju, zato druga do prve nima nikakršnega kondikcijskega zahtevka,13 prav tako ne zahtevka iz naslova pogodbene odškodninske odgovornosti. Druga tožnica je uveljavljala odškodnino na temelju nepogodbene odškodninske odgovornosti. Tako po Obligacijskem zakoniku14 (v nadaljevanju OZ) kot po Zakonu o obligacijskih razmerjih15 (v nadaljevanju ZOR) zastara (nepogodbena) odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok, prvi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR); v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok, drugi odstavek 352. člena OZ in 376. člena ZOR). Izvorni škodni dogodek je bila sicer res sklenitev prvotne nične pogodbe, a ta trenutek ne sovpada s trenutkom nastanka škode ali s trenutkom, ko je druga tožnica za škodo izvedela. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ji je škoda nastala šele z odvzemom nepremičnine, to je, ko je bila ta pravnomočno vrnjena v last denacionalizacijski upravičenki. Do tega pa je dejansko prišlo celo več let po vložitvi tožbe, saj je druga tožnica tožbo vložila takoj zatem, ko je izvedela za tek denacionalizacijskega postopka in je bila škoda šele anticipirana (se je pa realizirala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje). Ugovor zastaranja je bil torej pravilno zavrnjen.

19. Na koncu revizijsko sodišče še dodaja, da se je pritožbeno sodišče povsem ustrezno opredelilo do vseh pravno upoštevnih pritožbenih navedbe zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da je standard obrazložitve drugostopenjske sodbe – zlasti če se to sodišče strinja s prvostopenjskim – nižji od standarda obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Še posebej v primerih, kot je konkretni, ko je v obravnavani zadevi in njej primerljivih zadevah glede določenih vprašanj (na primer kršitve prepovedi razpolaganja, nevezanosti s kontrahirno dolžnostjo ipd.) svoje videnje že večkrat podalo tudi Vrhovno sodišče, za obrazložitev drugostopenjske sodbe lahko zadošča tudi kratek povzetek teh stališč. Na ta način je pritožbeno sodišče eksplicitno ali implicitno odgovorilo na vse pritožbene očitke, tako da njegova sodba zadošča vsem standardom obrazloženosti sodne odločbe.

**Odločitev o reviziji**

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP revizijsko sodišče odloči tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker je zavrnilo revizijo zoper sodbo, s katero je bila potrjena vmesna sodba sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče na podlagi 164. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo v zadevi.

1 S podrednim zahtevkom je zahtevala solidarno (oziroma podrejeno po deležih, ki naj jih ugotovi sodišče) plačilo 27.727,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar naj bi pomenilo za stanovanje plačano kupnino. 2 Ur. l. RS/I, št. 18/1991 s spremembami in dopolnitvami. 3 Ur. l. RS/I, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami. 4 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so kupci, ki so nepremičnine kupili od MOL, za denacionalizacijske zahtevke izvedeli že leta 1993; konkretno drugi toženec je imel (kot nasprotni udeleženec) že od leta 1995 dalje najetega tudi pooblaščenca za zastopanje v denacionalizacijskem postopku. 5 V prvem sojenju je sodišče druge stopnje presodilo, da med nastalo škodo in ravnanjem prve toženke ni pravno upoštevne vzročne zveze. 6 Edina izjema je veljala glede premoženja, za katero je bila (že) vložena zahteva za denacionalizacijo: v takih primerih je prepoved veljala do pravnomočnosti odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne, oziroma do tedaj, ko je upravičenec izjavil, da zahteva odškodnino. 7 Glej 9. točko obrazložitve navedene sodbe. 8 Glej 18. točko obrazložitve navedenega sklepa. 9 Glej 19. točko obrazložitve navedenega sklepa. 10 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 11 Citirajoč tudi številne odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter pravno teorijo (glej zlasti J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, 2015). 12 Povzema del prispevka D. Možine, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov (Pravni letopis, 2015, str. 227), ne omenja pa, da avtor že v naslednjem odstavku pojasni tudi, da »[...] morata tako zakonodajalec kot sodišče upoštevati interes upnika, da lahko učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red. Upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ne moremo očitati pasivnosti. Če mu pravni red zaradi zastaranja odvzame pravno varstvo, se postavi vprašanje sorazmernosti posega v njegovo ustavno in konvencijsko pravico do pravnega varstva. Pri oblikovanju in uporabi pravil o zastaranju gre torej za iskanje občutljivega ravnovesja med interesi upnika, dolžnika in pravnega reda.« 13 Zgolj mimogrede zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da se tudi tu revidentka moti, ko meni, da zastaranje kondikcijskih zahtevkov teče že od sklenitve nične pogodbe. Tako stališče je v sodni praksi, upoštevaje vodilo, da pretoga razlaga pravil o zastaranju ne sme pretirano omejiti ali preprečiti uveljavljanja zahtevkov, že dlje časa preseženo. Glej, na primer, odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016 (tč. 9. in 10. obrazložitve: »[...] povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe. Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja, vendar to še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka, […]. Zastaralni rok namreč ne more teči, dokler tožnica ni vedela oziroma ni mogla vedeti za ničnost pogodbe in posledično ni mogla vložiti tovrstne kondikcijske tožbe.«; enako II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 (»Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.«). 14 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami. 15 Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami in dopolnitvami.