Jedro

Toženka stališču sodišč o neustrezni opredelitvi očitkov v reviziji nasprotuje s povsem splošnimi trditvami, da je odpoved ustrezno konkretizirana ter s kratkim povzetkom očitkov v izredni odpovedi. Takšni ugovori toženke so presplošni in ne morejo izpodbiti opisanih zaključkov sodišč.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 251,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2015 nezakonita, da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo tudi od 22. 12. 2015 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 30. 9. 2016 ter da je toženka dolžna tožnika za čas od 22. 12. 2015 do 30. 9. 2016 prijaviti v obvezno zavarovanje ZPIZ, mu obračunati mesečna nadomestila plače v višini 3.300,00 EUR bruto, sorazmerni del regresa za leti 2015 in 2016 ter denarno povračilo namesto reintegracije v višini 6.600,00 EUR bruto. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tako iz formalnega razloga, ker očitki v njej niso dovolj konkretizirani, kot tudi iz vsebinskega razloga, ker toženka kršitev v odpovedi ni dokazala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je zunanjemu sodelavcu L. R. brez kakršnekoli avtorizacije nadrejenega omogočil dostop do zaupnih podatkov toženke (do računalniškega sistema A.), in ker je napačno beležil svoj delovni čas ter v opis svojih nalog vključeval naloge, ki mu sploh niso bile naložene. Odpoved je skladna z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, v nadaljevanju ZDR-1) in dovolj konkretizirana. Prvostopenjsko sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala oziroma ni upoštevalo pisnih izjav zakonitega zastopnika toženke S. A. in prič M. L. ter M. A., sicer bi ugotovilo, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in da je odpoved zakonita. Navedeni so pojasnili, da L. R. za svoje delo ni potreboval dostopa do vseh zaupnih podatkov toženke. Sodišče je odločilo v nasprotju z njihovimi izjavami in zgolj navedlo, da pričama J. Ž. in L. R. še posebej verjame, ker sta bila ves čas v stiku s tožnikom, kar pa ne more biti razlog, da sodišče odločitev sprejme na njuni izpovedbi. Sodišče je svojo odločitev sprejelo izključno na dokazih tožnika, predvsem izpovedi prič L. R. in J. Ž., ki sta bili povsem neverodostojni in ni skrbno pregledalo vseh podanih in predlaganih dokazov.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015 na delovnem mestu tehnični direktor. Toženka mu je 21. 12. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je dva sklopa kršitev - da je tretji osebi (L. R.) omogočil dostop do programske opreme A. (da je tožnika izrecno opozorila, da dostopa R. ne sme omogočati in je dostop R. ukinila ter da je tožnik kljub tej prepovedi ponovno ravnal na enak način) ter da je dalj časa nepopolno beležil delovni čas in delovne naloge (da je za naloge, ki se opravijo v krajšem času, beležil preveč porabljenega časa; da je beležil naloge, ki mu niso bile dodeljene). Sodišči sta presodili, da je izredna odpoved nezakonita že iz formalnih razlogov, ker toženka očitkov v izredni odpovedi ni ustrezno časovno in vsebinsko konkretizirala, kot tudi iz vsebinskih razlogov, ker očitanih kršitev v sodnem postopku ni uspela dokazati.

9. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora biti opredelitev očitkov po vsebini dovolj določna. Prav tako morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Ugotovitev, da očitki v odpovedi niso ustrezno časovno in vsebinsko konkretizirani, je v škodo delodajalcu, na katerem je breme, da kršitve ustrezno opredeli.

10. V zvezi z neustrezno konkretizacijo očitkov sta sodišči prve in druge stopnje izpostavili, da toženka dogodkov ni ustrezno časovno opredelila in da posledično ni mogoč preizkus, ali je odpoved pravočasna1. Toženka ni pojasnila, kdaj je tožnik R. omogočil dostop do programske opreme A., kdaj je tožniku prepovedala omogočanje dostopa R. (kar pomeni, da je za kršitev vedela), kdaj je tožnik ponovno ravnal v nasprotju s to prepovedjo ter kdaj je to ugotovila. Prav tako so pavšalni očitki, da je tožnik dalj časa nepopolno beležil delovni čas oziroma naloge. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba takšne očitke konkretizirati z navedbo vsaj primeroma navedenih konkretnejših dogodkov oziroma ravnanj (npr. za katere naloge je po mnenju toženke beležil preveč porabljenega časa).

11. Toženka stališču sodišč o neustrezni opredelitvi očitkov v reviziji nasprotuje s povsem splošnimi trditvami, da je odpoved ustrezno konkretizirana ter s kratkim povzetkom očitkov v izredni odpovedi (da je navedla, da je tožnik nepooblaščeni tretji osebi L. R. brez kakršnekoli avtorizacije nadrejenega omogočil dostop do računalniškega sistema A., da je napačno beležil svoj delovni čas in v opis svojih nalog vključeval naloge, ki mu sploh niso bile naložene). Takšni ugovori toženke so presplošni in ne morejo izpodbiti zgoraj opisanih zaključkov sodišč. Toženka v reviziji z ničemer ne pojasni časovnega poteka dogodkov, se ne sklicuje na konkretno vlogo oziroma zapisnik, v katerem naj bi to ustrezno zatrjevala, niti se ne sklicuje na zatrjevanja tožnika. Kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, prav tako ni razvidno iz pisnih izjav direktorja toženke in prič, na katera se toženka sklicuje oz. navaja, da jih sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Enako velja glede očitka o neustrezni vsebinski konkretizaciji določenih kršitev.

12. Glede na obrazloženo, predvsem ob upoštevanju povsem splošnih ugovorov toženke v reviziji, je pravilen zaključek sodišč, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita že zaradi neustrezne konkretiziranosti kršitev. Posledično revizijsko sodišče ni odgovarjalo na ostale revizijske ugovore, ki se nanašajo na presojo sodišča, da toženka očitanih kršitev tudi ni dokazala, saj ti (glede na zaključek, da je odpoved že iz formalnih razlogov nezakonita) za odločitev niti niso relevantni.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami). Tožeči stranki se na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 206,55 EUR ter 22 % DDV v višini 45,44 EUR, skupaj 251,99 EUR.

1 Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka tožniku in sodelavcu J. Ž. že 10. 11. 2015 onemogočila dostop do računalniških sistemov, ki sta jih uporabljala na delovnem mestu, izredna odpoved pa je bila podana 16. 12. 2015.