Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka premalo konkretizirala očitke v izredni odpovedi, časovno ni opredelila kršitev in posledično ni mogoče preveriti tudi 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Delodajalec mora namreč jasno opredeliti kršitve, pri čemer v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve iz odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od vključno dne 22. 12. 2015 do vključno dne 30. 9. 2016. III. Pogodba o zaposlitvi z dne 24. 8. 2015, se razveže z dnem 30. 9. 2015. IV. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za obdobje od vključno 22. 12. 2015 do vključno 30. 9. 2016, za polni delovni čas, v roku 8 dni.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestila plač za čas od vključno 22. 12. 2015 do vključno 30. 9. 2016 v bruto znesku 3.300,00 EUR/mesec, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za leto 2015 v višini 197,68 EUR bruto ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 593,05 EUR bruto, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke ter nato izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od neto regresa za leto 2015 od 22. 12. 2015 dalje do plačila; od neto regresa za leto 2016 pa od 2. 7. 2016 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 6.600,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

VIII. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače (plačilo nadomestil plač za čas od vključno 22. 12. 2015 do vključno 30. 9. 2016 mesečno v neto znesku 1.941,09 EUR; plačilo neto zneska regresa za leto 2015 v višini 166,05 EUR; plačilo neto zneska regresa za leto 2016 v višini 427,50 EUR; obračun denarnega povračila nad dosojenim tj. v višini 3.300,00 EUR bruto, odvod davka in prispevkov ter nato izplačilo ustreznega neto zneska denarnega povračila, v roku 8 dni ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila;), se zavrne.

IX. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.962,21 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka in zato posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni postavilo izvedenca računalniške stroke, niti ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožena stranka, sodišče pa je navedlo tudi, da zaslišanima pričama A.A. in B.B. verjame, saj sta delala s tožnikom in imela dnevno vpogled v poslovanje tožene stranke v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je v vlogi dne 12. 7. 2016 poudarila, da z A.A. ni sklenila dogovora glede storitev, ki naj bi jih za njega opravljal A.A. (tožeča stranka in A.A. sta se sklenitvi izogibala), slednji pa od nje niti ni zahteval nobenega plačila. Odsotnost tožene stranke v njenih prostorih v poslovni enoti v Sloveniji pa je tudi razlog, da je tožena stranka od svojih zaposlenih (med njimi tudi od tožene) zahtevala, da beležijo delovni čas in opravljene naloge. Sodišče je zaključilo, da je "nelogično, da tožena stranka po skoraj dveh mesecih ni ugotovila, da tožnik ne vodi evidence o izrabi delovnega časa oziroma, da le-to vodi nepopolno". Sodišče navede, da naj kršitve tožnika po vsebini ne bi pomenile odpovednega razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kršitve obveznosti iz delovnega razmerja so obstajale celotni čas trajanja delovnega razmerja, zato konkretnejša navedba datumov kršitev ni bila možna. Tožena stranka v pritožbi navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče v postopku odločanja ni uporabilo oziroma je zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Sodišče izvedenih dokazov ni dovolj skrbno in vestno pregledalo, saj je svojo odločitev v večji meri utemeljilo na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., kot razlog za njuno verodostojnost pa navedlo zgolj dejstvo, da sta imela dnevni vpogled v poslovanje tožnika. Izpovedb ostalih, ki sta izpovedala nasprotno, in sicer C.C. in D.D., pa sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s kršitvijo določb procesnega prava pa tožnik ocenjuje, da jih sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišče je toženi stranki vsakič omogočilo z dodatnimi roki in dodatnimi naroki za glavno obravnavo, da dokazuje zatrjevano. Sodišče je tudi izrecno navedlo, zakaj izjav C.C. in priče D.D. ni upoštevalo, kar izhaja iz 12. točke obrazložitve. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je na pravilno uporabljeno materialno pravo pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje, s čemer se pritožbeno sodišče strinja v celoti.

6. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič B.B. in A.A., vpogledalo je v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka (razen neprevedenih listin v slovenski jezik) ter vpogledalo tudi v pisne izjave direktorja tožene stranke C.C. - z dne 21. 5. 2017, priče E.E. z dne 21. 5. 2017, D.D. z dne 22. 5. 2017). Ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka, ker ni zaslišalo C.C. in ostalih prič, pri čemer je sodišče zakonitega zastopnika pozvalo, da poda pisno izjavo skladno z 236. členom ZPP, ostalih predlaganih prič sodišče ni zaslišalo, saj je ugotovilo, da njihovo zaslišanje ni potrebno.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče razpisalo sedem narokov za glavno obravnavo, pri čemer je že dne 6. 7. 2016 sprejelo sklep, da bo zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki pa se je vsak naslednji narok opravičeval, sklicujoč se na zdravstveno stanje, potrdilo o odsotnosti zaradi zdravstvenega stanja, pa je bilo izdano tik pred samo obravnavo in naj bi veljalo le nekaj dni, nikoli ni bilo prevedeno v slovenski jezik v roku, ki ga je določilo sodišče. Podobno je veljalo tudi za priče, ki jih je predlagala tožena stranka, s to razliko, da le-te svojega izostanka niso nikoli niti opravičile. Glede postavitve izvedenca računalniške stroke pa je potrebno pojasniti tudi, da je sodišče že na prvem naroku, to je dne 6. 7. 2016 naložilo toženi stranki, da najkasneje do naslednjega naroka založi predujem v višini 3.000,00 EUR, pa tožena stranka tega ni storila, zaradi česar tega dokaza sodišče ni moglo izvesti. Zaslišani priči A.A. in B.B. sta v celoti potrdili navedbe tožnika, tožena stranka pa je imela več kot leto dni časa, da bi te navedbe izpodbila s svojimi dokazi, ne nazadnje pa je potrebno upoštevati tudi obrnjeno dokazno breme. Ob tem je potrebno še poudariti, da je sodišče sprejelo tudi dokazni predlog tožene stranke, in sicer pisne izjave zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. in prič D.D. in E.E.. Temu je sicer tožnik nasprotoval. Ob tem se tudi ne ve, ali prevod odgovarja izvirnemu besedilu v nemščini, saj overjenega prevoda tožena stranka ni predložila. Glede evidentiranja delovnega časa pa je tožena stranka imela zato računalniški program, do katerega je imela nemoten dostop kadarkoli in kjerkoli preko internetnih povezav. Sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer ureja načelo kontradiktornosti, prav tako iz že obrazloženih razlogov.

8. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče tudi navaja, da 8. člen ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je dokazna ocena lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, torej posledično tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, pri čemer mu je tožena stranka 21. 12. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) in kot je navedla v skladu z določbo 1. odstavka 109. člena ZDR-1, pri čemer sme delodajalec delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če se delavcu omogoči zagovor, pri čemer rok za zagovor ne sme biti krajši od treh delovnih dni oziroma zagovor ni potreben le v primeru če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožena stranka pa mora podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi odstavek 109. člena ZDR-1. 10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka premalo konkretizirala očitke v izredni odpovedi z dne 16. 12. 2015, časovno ni opredelila kršitev in posledično ni mogoče preveriti tudi 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Delodajalec mora namreč jasno opredeliti kršitve, pri čemer v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve iz odpovedi (odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015). Glede očitka, da je tožnik brez dovoljenja omogočil dostop A.A., pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, kdaj naj bi tožnik omogočil A.A. dostop do programske opreme F., niti ni navedla, kdaj naj bi tožniku prepovedala omogočanje dostopa A.A., niti kdaj naj bi tožnik ponovno ravnal v nasprotju s prepovedjo. Tako so prav tako ti očitki tožniku pavšalni in premalo konkretizirani. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo določenih obširnih prič, saj se pavšalnih navedb v odpovedi ne more nadomestiti v sodnem postopku niti z zaslišanjem predlaganih prič. Tudi sicer sta priči A.A. in B.B. izpovedala, da direktor C.C. ni prepovedal tožniku, da omogoči A.A. dostop do platforme F.. Tožnik je namreč tudi v pogodbi o zaposlitvi imel navedeno kot delovne naloge tudi vodenje razvojne ekipe, ki pa so jo sestavljali tako B.B., kot tožnik in A.A. kot zunanji sodelavec. Glede na to je sodišče sprejelo dokazno oceno, v katero tudi pritožbeno sodišče ne dvomi.

11. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je direktor tožniku naložil evidenco za evidentiranje delovnega časa z dnem 20. 10. 2015, tožnik pa jo je od tedaj redno vodil. Tako bi bilo sicer tudi nelogično, da bi delodajalec šele po dveh mesecih ugotovil, da tožnik ne vodi evidence, čeprav je šlo za evidentiranje delovnega časa z računalniškim programom, do katerega je imel direktor, tudi če ni bil prisoten v firmi, takojšen in stalen dostop. Glede očitanih kršitev uničenih in ponarejenih listin pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za razkritje poslovnih skrivnosti, saj listine oziroma podatki niso bili označeni kot poslovna skrivnost. 12. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2015 nezakonita in jo je razveljavilo, pri čemer je tožniku priznalo delovno razmerje od 22. 12. 2015 do 30. 9. 2016 ter z navedenim dnem razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Toženi stranki je pravilno naložilo prijavo v obvezno zavarovanje in vpis v matično evidenco ZPIZ za omenjeno obdobje ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto nadomestila plač, obračunati sorazmerni del letnega dopusta za leto 2015 in 2016 z izplačilom neto. Pravilno je tudi odločilo o denarnem povračilu v višini 6.600,00 EUR bruto.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo v izpodbijanem (ugodilnem delu) delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.