Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidentka v reviziji ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, niti ni pojasnila, zakaj meni, da je revizija dovoljena.

Če pa morda z navedbo vrednosti spora v uvodu revizije (572.925,68 EUR) meri na dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da po njegovi ustaljeni upravnosodni praksi spor o zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove postopka, kakršen je tudi obravnavani spor, ni spor, v katerem je pravica izražena v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-718/2010-13 z dne 16. 5. 2013, s katero je bilo odločeno, da se revidentkini pritožbi ugodi in se sklep Republike Slovenije, Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, št. 4300-55/2009/1771 z dne 19. 1. 2011, odpravi (1. točka izreka odločbe), da se postopek obravnave revidentkine vloge za sofinanciranje tam navedene operacije in evidenčne številke vloge, končan s sklepom, št. 4300-55/2009/1174 z dne 11. 8. 2010, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se glede na nove dokaze ugotovi, ali vloga izpolnjuje pogoje, navedene v javnem pozivu in dokumentaciji poziva (2. točka izreka odločbe), ter ugotovljeno, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v obravnavani zadevi trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ni zadostila. V reviziji ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, niti ni pojasnila, zakaj meni, da je revizija dovoljena.

6. Če pa morda z navedbo vrednosti spora v uvodu revizije (572.925,68 EUR) meri na dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da po njegovi ustaljeni upravnosodni praksi spor o zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove postopka, kakršen je tudi obravnavani spor, ni spor, v katerem je pravica izražena v denarni vrednosti (npr. zadeve X Ips 504/2009 z dne 16. 12. 2009, X Ips 396/2009 z dne 30. 10. 2009, X Ips 152/2008 z dne 14. 10. 2009, X Ips 142/2009 z dne 23. 4. 2009, X Ips 34/2012 z dne 4. 7. 2012). V sklepih U-I-117/2009 in Up-501/2009 z dne 28. 1. 2010 je tudi Ustavno sodišče navedlo, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Obravnavani spor torej ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato navedba vrednosti spornega predmeta ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.