Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je skrbno in natančno izvedlo in ocenilo dokaze, je v sodbi pojasnilo, kako je primerjalo celotno vsebino izvirnika spisa ter izdelanih kopij, ter je na podlagi tega dokaza in drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnici do 25.8.1991 ni bil izdan sklep o dodelitvi spornega stanovanja, sodišče druge stopnje pa je dodalo, da tudi če bi tožnica z dodatno predlaganimi dokazi uspela dokazati, da ji je bilo stanovanje dodeljeno, morebitna pridobitev stanovanjske pravice na spornem stanovanju ne bi bila odločilna, ker je že imela stanovanjsko pravico na drugem stanovanju, Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. RSR, št. 35/82 in 14/84) pa je tako možnost prepovedoval in predvidel posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na odkup dveh stanovanj in sicer: dvosobnega stanovanja št. 35 v stanovanjskem bloku v Ljubljani in enosobnega stanovanja št. 50 v isti zgradbi. Ugotovilo je, da je tožnica kot imetnica stanovanjske pravice upravičena do odkupa dvosobnega stanovanja v izmeri 54 m2 v stanovanjskem bloku v Ljubljani. Zato je toženi stranki naložilo sklenitev prodajne pogodbe, katere vsebino je navedlo v izreku sodbe in vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, med katerimi je vrednost stanovanja 1,737.495,20 SIT, določilo da bo tožnica ob 30-odstotnem popustu plačala kupnino tako, da bo v 60 dneh po sklenitvi pogodbe plačala 121.625,00 SIT, preostanek v višini 1,094.621,60 SIT pa v petnajstih letih, to je v 180 obrokih; tožena stranka pa bo omogočila zemljiškoknjižni prepis lastninske pravice na tožničino ime. Presežni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, torej je zavrnilo zahtevek na ugotovitev pravice do odkupa in na sklenitev kupne pogodbe za stanovanje št. 50 v Ljubljani in na sklenitev dodatka k pogodbi o prodaji stanovanj, po katerem bi se kupnina pobotala z zneskom 818.776,00 SIT, kolikor je tožnica plačala najemnine za sporni stanovanji.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del sodbe prvega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno interpretiralo 12. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki omogoča stanovanjsko pravico na enem stanovanju. S takim določilom je želel zakonodajalec preprečiti, da bi oseba, ki ima rešen stanovanjski problem, pridobila stanovanjsko pravico še na enem stanovanju, toda v njenem primeru ne gre za nezakonito prisvajanje stanovanjskega fonda, temveč za pridobitev stanovanja tolikšnega obsega, kolikor ji je po tedanjih normativih pripadalo glede na število družinskih članov. Obe stanovanji, ki ju hoče kupiti, imata skupno površino 80 m2, kar predstavlja trisobno stanovanje. Tožnica je sprva želela pridobiti eno večje stanovanje, ko pa se je izkazalo, da to ni mogoče, je obstoječemu stanovanju dodala še eno majhno stanovanje. Če bi bili obe manjši stanovanji eno poleg drugega, bi bilo za tožničino družino bolj ugodno, toda v sili je morala sprejeti dve ločeni stanovanji v dveh različnih nadstropjih. S tem je pridobila številu družinskih članov ustrezno stanovanjsko površino in ozka, gramatikalna razlaga 12. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih zanjo ni sprejemljiva. Tožnica očita sodišču druge stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in trdi, da je samo povzelo pritožbene navedbe, vendar do njih ni zavzelo stališča in ni odgovorilo, katere pritožbene navedbe in zakaj niso sprejemljive. Sodišče druge stopnje je potrdilo stališče prvega sodišča glede odločb z dne 25.8.1991 in 3.3.1978, zavrnilo pa je dokazne predloge glede izvedencev in prič in ni odgovorilo na vrsto okoliščin in dejstev, ki jih je tožnica navedla v pritožbi. Tako ni odgovorilo na navedene dokaze o dodelitvi stanovanja št. 50 že v januarju 1991, ni zavzelo stališča do dokaza v izvršilnem spisu in do sodbe pod opr. št. IV P 208/89, do tožničinih navedb o tem, da obstoji original odločbe z dne 25.8.1991, in na opozorili, da upravni spis ni knjižen po kronološkem redu. Zaradi tega tožnica meni, da je sodba pritožbenega sodišča v nasprotju s 360. členom ZKP(?), ki v prvem odstavku predpisuje, kaj mora obrazložitev obsegati. Pri tem uporablja besedo "presoditi", se pravi zavzeti stališče do pritožbenih navedb, torej jih oceniti in povedati, ali so točne ali ne in zakaj jih ni mogoče upoštevati. Dodaja, da je sodišče pritožbene navedbe povzelo, torej jih je štelo za odločilne.

Pojasnilo, da se pritožbeno sodišče strinja s prvo sodbo, ne pomeni presoje pritožbenih trditev, zlasti ne v konkretnem primeru, ko že sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do tožničinih navedb.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav tožnica v reviziji navaja določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je začel veljati 14. julija 1999, je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. V 117. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 1/2000) je zakonodajalec predpisal dolžnost prodaje stanovanj na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona. Zato mora tožnica, ki zahteva poleg odkupa stanovanja št. 35, še odkup stanovanja št. 50 v izmeri 34,35 m2 v stanovanjskem bloku v Ljubljani dokazati, da je bila na dan uveljavitve zakona imetnica stanovanjske pravice. V konkretnem primeru tožnica sodišču ni predložila ustrezne listine, iz katere bi izhajala ta pravica, zato je moralo sodišče presojati njene navedbe z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje, ki je skrbno in natančno izvedlo in ocenilo dokaze, je v sodbi na 5. do. 7. strani pojasnilo, kako je primerjalo celotno vsebino izvirnika spisa ter izdelanih kopij, ter je na podlagi tega dokaza in drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnici do 25.8.1991 ni bil izdan sklep o dodelitvi spornega stanovanja. Zato je sodišče druge stopnje na 5. strani sodbe utemeljeno zapisalo, da sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ker pa mora sodišče presoditi odločilne okoliščine, je po ugotovitvi, da tožnica ni postala imetnica stanovanjske pravice tudi na spornem stanovanju št. 50, dodalo še pojasnilo, da tudi če bi tožnica z dodatno predlaganimi dokazi uspela dokazati, da ji je bilo stanovanje dodeljeno, morebitna pridobitev stanovanjske pravice na spornem stanovanju ne bi bila odločilna, ker je že imela stanovanjsko pravico na drugem stanovanju, Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. RSR, št. 35/82 in 14/84) pa je tako možnost prepovedoval in predvidel posledice. Revizijska izvajanja o tem, da ne bi bilo težav, če bi bili obe stanovanji eno poleg drugega, pravno niso pomembna, ker sta stanovanji ločeni in ležita v različnih nadstropjih, pa tudi v primeru, če bi bili skupaj, tožnica ne bi mogla pridobiti stanovanjske pravice na dveh stanovanjih, temveč bi morali stanovanji združiti v enega, nakar bi lahko pridobila eno stanovanjsko pravico. Iz tega sledi, da tožnica tudi pojmovno ni mogla imeti stanovanjske pravice na dveh ločenih stanovanjskih enotah in da zato ne more zahtevati odkupa stanovanja št. 35, hkrati pa še spornega stanovanja št. 50. Tudi bistvena kršitev določb procesnega prava, ki jo revizija očita sodišču druge stopnje, ni podana. Prvi odstavek 375. člena ZPP (1977) predpisuje, da mora sodišče v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz tega sledi, da mora presoditi samo tiste navedbe stranke, ki so pomembne za odločitev, in ne vseh navedb, ki se zdijo stranki morda pomembne, a za odločitev niso bistvene. Vprašanje povzemanja pritožbenih navedb pa je drugotnega pomena, saj mora sodišče s povzemanjem prikazati vsebino pritožbe, ki včasih vsebuje veliko tehtnih razlogov, marsikdaj pa ne. V konkretnem primeru je tudi revizijsko sodišče povzelo nekaj navedb tožeče stranke, ki pa ne privedejo do spremembe izpodbijane sodbe. Kot je razložilo že sodišče druge stopnje, je bistveno, da tožnica ni imela in po takratni zakonodaji tudi ni mogla imeti stanovanjske pravice na stanovanju št. 35 in hkrati še na spornem stanovanju št. 50. Sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi sicer vsebujeta vse predpisane sestavine, njuna utemeljitev pa je razumljiva in popolna, tako da revizijsko sodišče ni imelo težav pri njunem preizkusu.

Ker torej revizija ni bila uspešna, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo. Po prvem odstavku 166. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977) zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.