Jedro

Občan je v skladu s tedanjo zakonodajo smel imeti stanovanjsko pravico le na enem stanovanju. Ker je imela tožnica stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35 (na podlagi odločbe iz leta 1968), kateri se ni nikoli odpovedala oz. ji ni prenehala, ni mogla sočasno pridobiti stanovanjske pravice še na drugem stanovanju št. 50. Slednje je bilo tožnici dodatno dodeljeno v skladu s tedanjo prakso JLA. Takšna dodelitev bi bila namreč ne glede na prakso JLA, v nasprotju z določbo ZSR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I./2. ter II./2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica upravičena do odkupa stanovanja št. 35 v izmeri 54 m2 v stanovanjskem bloku 17, Ljubljana in da ni upravičena do odkupa stanovanja št. 50 v izmeri 34,35 m2, v istem stanovanjskem bloku. Sodišče prve stopnje je tudi naložilo toženi stranki, da je dolžna s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 35 za pogodbeno kupnino 1.216.246,60 SIT z vsebino, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe (II./1. točka izreka). Zahtevek tožnice na sklenitev kupoprodajne pogodbe glede stanovanja št. 50 in na sklenitev dodatka k pogodbi o prodaji stanovanja z ugotovitvijo višine v pobot ugovarjane terjatve tožnice ter z izvršitvijo medsebojnega pobota te terjatve in dela kupnine po sklenjeni pogodbi v znesku 818.776,00 SIT pa je zavrnilo. Sodišče je še odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje pravdne stroške. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-1977). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do njene trditve, da original spisa N 149 ni popoln ali da tožena stranka vodi dvojne spise. Po prepričanju tožnice je toženka za potrebe pravde original spisa in popis listin priredila iz več različnih spisov. Glede vodenja dvojnih spisov pri toženki predlaga tožnica določitev izvedenca ustrezne stroke, ki bo imel dostop v arhive toženke. Poleg tega naj toženka predloži še spisa št. 267 in N-66, pod katerima se je v začetku vodila stanovanjska zadeva tožnice. Tožnica meni, da je protispisna razlaga sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela razloga uveljavljati večje stanovanje. Od leta 1970 je imela tožnica tri otroke ("zaključek" z dne 27.1.1977), veljavni pravilnik pa za tretjega otroka določa razporeditev v "V. grupo" ter pravico do večjega stanovanja, zato je bil "zaključak" z dne 27.1.1977 izdan zakonito in pravilno. "Rešenji" pod int. šr. 149 z dne 3.3.1978 in 20.4.1978 pa sta bili nezakoniti. Tožnica je postopek uspešno nadaljevala, tako da je bil izdan nov "zaključak" z dne 14.8.1978, kot je tudi navedeno v "rešenju" s katerim je ugotovljeno, da je stanovanje št. 50 vseljivo 25.8.1991. Pri nadaljevanju vodenja postopka je tožnici pomagala V.V., ki morda še razpolaga z izvodi pravnih sredstev, ki jih je vlagala tožnica, zato tožnica predlaga naj se v novem postopku zasliši. Tožnica še navaja, da sodišče prve stopnje ne išče odgovora na vprašanje zakaj tožena stranka ne predloži originala "rešenja" s pripisom "stan useljiv 25.8.1991"; tožnica je prepričana, da je na njem gotovo še kak pripis, ki potrjuje navedbe tožnice, da je bila odločba o dodelitvi stanovanja št. 50 izdana že v začetku leta 1991. Da takšna listina obstaja in da je bilo stanovanje št. 50 že takrat dodeljeno tožnici izhaja iz podatkov izvršilnega spisa In 43/91. Izpodbijana sodba o vprašanju ali je bilo stanovanje dodeljeno že januarja 1991 v zvezi s podatki iz spisa In 43/91 nima razlogov, zato sodbe glede te bistvene okoliščine ni mogoče preizkusiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica na "rešenje" z oznako vseljivosti 25.8.1991 opira kot na odločbo o pridobitvi stanovanja št. 50 je protispisen. Tožnica to listino uporablja le kot njej edino razpoložljivo listino v dokaz, da je bila izdana "zaključnica" št. 149 z dne 14.8.1978 in v zvezi s tem v začetku leta 1991 tudi odločba o dodelitvi stanovanja št. 50 kot manjkajoče kvadrature. Tožnica kot nov dokaz, zakaj je dvanajst let čakala na izpolnitev zaključnice, predlaga poslovilno pismo moža, ki ga je uspela pridobiti šele sedaj. Tožnica meni tudi, da je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi v odločbi z dne 27.8.1968 ne bilo navedeno, da naj bi šlo za začasno ne pa za končno rešitev stanovanjskega vprašanja. Tožnica poudarja, da v odločbi nikjer tudi ne piše, da gre za končno rešitev, zato sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodišča nasprotujoči. Poleg tega tožnica očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, posebej še določb ustave. Sodišče prve stopnje se namreč sklicuje na pravilnik iz leta 1986 in ne na pravilnik iz leta 1991, pravilnik iz leta 1986 pa naj ne bi vseboval instituta odkupa. Vendar pa Zakon o stambenom obezbeđivanju (Ur.l. SFRJ 84/90) v 20. členu določa odkup stanovanj. Sodišče prve stopnje torej zmotno uporablja določbo Službenega vojnega lista št. 9/91 ter je pri tem ravnalo v nasprotju z napotilom ustavnega sodišča, objavljenim v Ur.l. RS št. 13/94, saj bi moralo ugotavljati konkretno skladnost ali neskladnost. Tožnica je sprejela ponudbo takratnega stanovanjskega organa, da namesto enega večjega stanovanja, ki ji pripada, manjkajočo kvadraturo dobi z dodelitvijo stanovanja št. 50. Takšna ponudba je v skladu s pravilnikom in tedanjo prakso JLA. Dokaz, da je šele dodelitev stanovanja št. 50 za tožnico pomenila dokončno rešitev stanovanjskega problema je tudi dejstvo, da je tožnica šele v marcu 1991 pričela prenavljati stanovanje št. 35. Tožnica predlaga še neposredno zaslišanje priče V.K., saj sodišče prve stopnje povzema njene izpovedbe iz spisa III P 3/98. Že v tem spisu pa je bilo pojasnjeno, da prihaja do nesporazumov zaradi nepoznavanja slovenskih izrazov za različne odločbe, ki jih izdaja stanovanjski organ, zaradi česar tožnica predlaga vključitev ustreznega strokovnjaka za razlago pomena posameznih izrazov v originalnih odločbah. Pritožnica še poudarja, da je po izročitvi stanovanja št. 50 le-to v celoti obnovila, zaradi česar stanovanje ni več isto, kot ga je dobila; zato predlaga določitev izvedenca gradbene stroke, ki bo ugotovil in ocenil vrednost stanovanja pred obnovo in po obnovi. Tožnica graja še odločitev sodišča prve stopnje glede pobotnega zahtevka ter navaja, da je stanovanjsko podjetje le posrednik pri plačevanju najemnine, ki pa predstavlja dohodek Ministrstva za obrambo. Zaradi navedenega tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter zadevo v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in skladni z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP (1977), pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stanovanji št. 35 in št. 50 na ulici 17 predstavljata dve gradbeni celoti, dve popolnoma ločeni stanovanjski enoti, locirani v različnih nadstropjih ter z različnima vhodoma, ki tudi v pravnem smislu ne delita iste usode. V skladu z določbo 1. odstavka 12. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR; Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84) je smel imeti občan stanovanjsko pravico le na enem stanovanju. Citirano določbo ZSR je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da tožnica, ker je imela stanovanjsko pravico na stanovanju št. 35 v pritličju 17 (na podlagi odločbe iz leta 1968), kateri se ni nikoli odpovedala oz. ji ni prenehala, ni mogla sočasno pridobiti stanovanjske pravice še na drugem stanovanju - št. 50. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati pritožbene trditve, da naj bi tožnica pridobila dodatno stanovanje, v skladu s tedanjo prakso JLA namesto, da bi ji bilo dodeljeno večje stanovanje, ki naj bi ji pripadalo. Takšna dodelitev bi bila namreč ne glede na prakso JLA, v nasprotju z določbo ZSR. Ob zgoraj navedenih ter za zavrnitev tožbenega zahtevka glede stanovanja št. 50 ključnih ugotovitvah pa pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo z dne 25.8.1991. Odločba / "rešenje" z dne 25.8.1991 namreč ne more predstavljati veljavne pravne podlage za pridobitev stanovanjske pravice. Omenjena odločba je bila izdana po tem, ko je upravljanje s stanovanjskim skladom nekdanje JLA prešlo na Republiko Slovenijo. Z uveljavitvijo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju TUL, Ur.l. RS 1/91-I) je namreč Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo SRS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Iz 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo TUL (Ur.l. RS 1/91-I) pa izhaja, da RS prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje s katerim so na ozemlju RS do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Od 25.6.1991 dalje torej JLA in njeni organi (tako tudi "Stambeni organ Komande garnizona") niso mogli več ustanavljati novih pravnih razmerij, torej tudi ne novih stanovanjskih razmerij. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni dokazala, da bi bila odločba / "rešenje" z datumom 25.8.1991 sprejeta pred 25.6.1991. Tožnica je sicer zatrjevala, da ji je bila odločba na vpogled dana že v januarju 1991, vendar pa takšne trditve ne potrjuje noben dokaz. Prav tako pa ni dokazala, da naj bi bila odločba sprejeta 14.8.1978. Nasprotno, iz odločbe Komande garnizona - stanovanjskega organa št. 149 z dne, 3.3.1978 potrjene z dokončno odločbo z dne, 20.4.1978 izhaja, da je bilo z dodelitvijo dvosobnega stanovanja na Matjaževi 17, tožničino stanovanjsko vprašanje dokončno rešeno ter da tožnica ni oseba, ki bi bila upravičena pridobiti stanovanje iz vojaškega stanovanjskega fonda. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni pridobila stanovanjske pravice na stanovanju št. 50 na Matjaževi 17. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšen zaključek sodišča prve stopnje; k drugačni odločitvi pa ne bi mogla pripeljati tudi izvedba dokazov, ki jih tožnica predlaga v pritožbi, to je postavitev izvedencev za pregled dokumentacije pri toženi stranki ter za razjasnitev izrazov, uporabljenih v odločbah organov JLA ter zaslišanje priče V.V., ki naj bi tožnici v letu 1978 pomagala pri pravnih sredstvih zoper dokončno odločbo z dne 20.4.1978 in neposredno zaslišanje priče V.K.. Dejstvo ali je tožnica pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju namreč ni pravno odločilno. Četudi bi tožnica ob izvedbi predlaganih dokazov uspela dokazati, da je bila odločba o dodelitvi stanovanjske pravice na spornem stanovanju sprejeta pred 25.6.1991 (izvedeni postopek, pa je, kot je bilo zgoraj obrazloženo, pokazal, da ni tako), bi bila takšna pridobitev stanovanjske pravice v nasprotju z določbo 1. odstavka 12. člena ZSR in torej nezakonita. Ob pravilni ugotovitvi, da tožnica ni pridobila stanovanjske pravice na stanovanju št. 50, je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da nima pravice do odkupa tega stanovanja pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ, Ur.l. RS Št 18/91-I - 44/96). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnice na sklenitev dodatka k pogodbi o prodaji stanovanja z ugotovitvijo višine v pobot ugovarjane terjatve tožnice ter z izvršitvijo medsebojnega pobota te terjatve in dela kupnine po sklenjeni kupoprodajni pogodbi v znesku 818.776,00 SIT. Dve terjatvi je mogoče pobotati če sta resnični, vzajemni, istovrstni, zapadli in če se dasta iztožiti. Vsak dolžnik torej, ki je istočasno upnik (vzajemnost), ima pravico poravnati svoj dolg z istovrstno nasprotnikovo terjatvijo. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z neobstojem zakonitih pogojev za pobot in sicer - vzajemnosti in istovrstnosti. Ob tem pritožbeno sodišče le dodaja, da je za pravdno pobotanje značilna situacija, da nasproti tožnikovi, še vedno obstoječi terjatvi, uveljavlja toženec v sami pravdi svojo obstoječo terjatev s pobotnim ugovorom. Procesni ugovor pobota je torej predvsem toženčevo obrambno sredstvo. V obravnavani zadevi pa tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da ji kot imetnici stanovanjske pravice pripada pravica do odkupa stanovanja in sklenitev kupoprodajne pogodbe; hkrati pa v pravdi uveljavlja v pobot denarni zahtevek (pravdno pobotanje). Takšen tožničin zahtevek za pobot pa ni utemeljen. Tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe je celota, tožnica pa ne more uveljavljati v pobot morebitnega odškodninskega zahtevka nasproti lastnemu tožbenemu zahtevku. Ne glede na navedeno pa višje sodišče še pojasnjuje, da je tožnica v pobot uveljavljala plačilo stanovanjskih obveznosti za obe stanovanji, torej tudi za stanovanje št. 50, za katerega je tožena stranka sklenitev pogodbe o prodaji stanovanja utemeljeno odklonila in tožnici v zvezi s tem škoda ni nastala. Škoda je namreč lahko le tisto prikrajšanje, ki je v vzročni zvezi s kršitvijo kontrahirne dolžnosti. Iz podatkov, ki se nahajajo v spisu, obveznosti za posamezni stanovanji ni mogoče ločiti. Tožnica pa tudi ni dokazala, da bi celoten zatrjevani znesek predstavljal škodo. Tožnici bi nastala škoda le, če bi se ob primerjavi stroškov, ki jih je imela z najemnino ter stroškov, ki bi jih imela, če bi bila že takrat lastnica stanovanja, pokazalo, da obstaja razlika v njeno škodo. Slednjega pa tožnica ni dokazala. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99 z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur.l. RS 55/92).