Jedro

Organiziranje planinskega izleta na visoko goro v posebno nevarnih okoliščinah, ko se je skupina vnaprej neobveščenih planincev brez vodenja in brez zavarovanja povzpela na vrh in nato sestopila po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah po zmehčanem in neutrjenem snegu in je obstajala huda nevarnost zdrsa, je predstavljalo nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v zvezi z gorsko nesrečo na Vrh v organizaciji tožene stranke prisodilo tožnikom odškodnino zaradi smrti pokojne M. C. oziroma zaradi poškodb tretje tožnice O. L.. Prvemu tožniku F. C. je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti žene v znesku 1,200.000,00 SIT, drugi tožnici M. V. pa je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti matere v znesku 1.200.000,00 SIT in odškodnino za nastalo premoženjsko škodo v višini 2.184,00 SIT in v tolarski protivrednosti 6.431 ATS. Tretji tožnici O. L. pa je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.100.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 1,300.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT. Nadalje je tretji tožnici priznalo odškodnino za nastalo premoženjsko škodo v znesku 6,45 SIT in 4.386,05 SIT. Za vse zneske je priznalo tudi ustrezne obresti, višji tožbeni zahtevek prve, druge in tretje tožeče stranke pa je zavrnilo. Končno je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov prve in druge tožeče stranke v znesku 378.433,00 SIT in tretje tožeče stranke v znesku 224.167,50 SIT.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tretja tožnica O. L. in sicer glede nepriznane odškodnine v višini 4,300.000,00 SIT.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku tretje tožnice glede nematerialne škode ugoditi v celoti. V pritožbi opozarja na pravilno ugotovitev telesnih poškodb tretje tožnice in poudarja, da so bile telesne bolečine tožnice izjemno ostre, dolgotrajne in da je tožnica uporabljala dvoje bergel, vse do konca septembra 1988. Doma ni imela nikogar, da bi ji nudil osebno nego tako, da je morala skrbeti zase in za mladoletno hčerko po svojih zmožnostih, kar ji je povzročalo dodatne obremenitve in bolečine. Telesne bolečine občuti še sedaj in čuti vremenske spremembe. Vtoževana odškodnina v znesku 2.600.000,00 SIT bi bila realna. Neprimerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu, ki ga je utrpela tretja tožnica. Ob škodnem dogodku je bila več minut zagozdena med skale, opazila je, da se je njena najboljša prijateljica pred njenimi očmi smrtno ponesrečila, sekundarni strah pa je trpela tudi zaradi izida zdravljenja. Strah je pustil praktično trajne posledica pri tretji tožnici, saj se še sedaj zbuja v sanjah. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je znesek 1,500.000,00 SIT neprimeren, saj je podana trajna posledica v zmanjšani gibljivosti levega kolka ter degenerativnih spremembah v kolčnem sklepu. Ugotovljeno je, da je zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo dolgo hojo, stojo, tek in sedenje v prisiljenem položaju in da je zmanjšano sposobna za rekreativne aktivnosti. Zaradi napačne ocene prvostopnega sodišča je tretji tožnici prisojena prenizka odškodnina iz omenjenega naslova.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP.

V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče ne glede na različni pravni podlagi, ki sta ju navedli na eni strani prvi in drugi tožnik in na drugi strani tretja tožnica, izven navedb pravdnih strank ugotovilo, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, nastalo zaradi neizpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti. Sodišče je odškodninski temelj oprlo na 2. odstavek 262. člena ZOR in pri tem prezrlo, da so k zahtevkom iz naslova pogodbene škode legitimirane le pogodbene stranke, kar pa prvi tožnik in druga tožnica v nobenem primeru nista. Ne uveljavljata pa niti zahtevkov iz naslova pogodbene škode, ki naj bi jih podedovala po pokojni M. C., sicer pa odškodninski zahtevki za nematerialno škodo itak niso podedljivi.

Tretja tožnica bi v primeru, če je podan odškodninski temelj po 2. odstavku 262. člena ZOR, lahko uveljavljala le tiste odškodninske zahtevke, kot so našteti v 1. odstavku 266. člena ZOR. Tretja tožnica kot upnica ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Prav gotovo ni mogoče naprtiti toženi stranki niti tega, da je ob napovedi izleta mogla računati s tem, da si bo vodnica kljub prevzeti obveznosti premislila in ne bo vodila skupine pohodnikov na dogovorjeni Vrh. Tudi ji ni mogoče naprtiti, da je kakorkoli mogla pričakovati tragedijo takšnega obsega. Upoštevajoč obseg odškodnine, kot ga določa predpis 1. odstavka 266. člena ZOR, ki je edino uporabljav ob konstrukciji pogodbene odškodninske obveznosti, bi tožnica kvečjemu lahko zahtevala odškodnino za tisto škodo, ki jo je utrpela v posledici nedoseženega cilja izleta. Nikakor pa upnik ni upravičen do povrnitve tiste škode, ki jo je utrpel v posledici lastnega ravnanja. Na konstrukcijo o pogodbenem razmerju med pravdnimi strankami ni mogoče navezovati odgovornosti za tiste posledice, ki so nastale izključno ali predvsem zaradi odločitev in ravnanja tožnikov samih. Zato je nevzdržen zaključek sodbe, da bi bila dolžna vodnica turo prepovedati, česar pa niti ni poskušala storiti. Sodba pa tudi ne navede, na kateri predpis opira svoj zaključek o tem, da je odgovornost tožene stranke za nepravilnosti in opustitev vodenja med vzponom objektivna, kar pomeni, da tožena stranka za osebo, ki jo je izbrala za vodenje izleta, odgovarja, kot bi storitev sama opravila.

Sodba vzročno zvezo med ravnanjem oziroma opustitvijo vodnice in nastalo nesrečo predpostavlja, pri tem pa prezre, da vsako ravnanje oškodovanca vzročno zvezo pretrga. Tretja tožnica in M. C. sta se samostojno odločili in izvedli vzpon. Tožena stranka bi bila za ravnanje oziroma opustitve vodnice kavzalno ali kako drugače lahko odgovorna le na podlagi materialnega predpisa, ki pa ga sodba ne navede, ker ne obstaja. Tožena stranka ni gospodarski pravni subjekt, da bi odgovarjala za krivdno ravnanje svojih delavcev. Morebitne pomanjkljivosti pri organizaciji izleta niso v vzročni zvezi z nesrečo, ker organizaciji sledi izvedba, pri izvedbi pa je sodelovala vodnica, za njeno ravnanje ali opustitve pa tožena stranka ni objektivno odgovorna. Pravilnik o planinskih vodnikih je etični kodeks in ne predpis, ki bi nalagal dolžnosti društvom glede njihove dejavnosti. Sicer pa odgovornost vodnika izključuje odgovornost društva kot prireditelja izleta. Organizator se je navsezadnje mogel zanesti na to, da bo vodnik ravnal po svojem najboljšem znanju in v skladu s pravilnikom. Če pa odgovarjata planinsko društvo in vodnica po krivdnem načelu vsak za svoje opustitve, ki naj bi bile vse vzročne, je odgovornost treba razmejiti. Sodba v pogledu morebitne krivdne odgovornosti tožene stranke nima nobenih razlogov, zato je itak v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Zaključki sodbe bi kazali na utemeljevanje krivdne odgovornosti kot neposlovne odškodninske odgovornosti, vendar so v nasprotju s tistimi zaključki, s katerimi se v izpodbijani sodbi utemeljuje pogodbena odškodninska odgovornost. Vodenje planinskega izleta bi moralo biti udeležencem na zunaj spoznavno. Tako ni mogoče sprejeti zatrjevanja tretje tožnice, češ da je mislila, da je vodnica odšla na Vrh in da spremlja pohodnike, če pa je tretja tožnica po lastnih navedbah krenila med zadnjimi iz koče. Vedela je, katera oseba je vodnica in ne zatrjuje, da bi ta oseba pred njo krenila iz koče. Iz nobenih okoliščin tretja tožnica ni mogla zaključevati, da je vzpon na Vrh potekal pod vodstvom in nadzorom planinske vodnice. Zaradi tega je irelevantno ali je tretja tožnica slišala informacijo vodnice S. L., da se pohoda na Vrh ne bo udeležila, saj je S. L. sama planinska vodnica in če se je že zanašala na vodenje in nadzor, bi se vsaj lahko prepričala, če je temu res tako. Ker bi tretja tožnica morala vedeti, da vodnice ni v skupini, bi morala vedeti, da ta del izleta - vzpon na Vrh, ni z ničemer povezan ne z vodnico in ne z društvom. Planinsko društvo ni zavarovalnica, da bi prevzelo jamstva za določene rizike. Temeljno pravilo sleherne prostovoljne dejavnosti je, da vsak udeleženec pri teh dejavnosti sam trpi škodo v sferi rizikov, na katere mora računati pri takem prostovoljnem udejstvovanju. Planinsko društvo M. je neprofitno združenje, iz skromnega premoženja ne ustvarja nobenih donosov, planinske postojanke vzdržuje s pomočjo sponzorjev, proračunskih sredstev in sredstev Evropske fundacije Fare.

Ugotovitev, da obstoji odškodninska odgovornost planinskega društva kot organizatorja izletov, ki naj bi odgovarjalo za napake vodnikov, ki sicer opravljajo svoje delo prostovoljno, bi imela zelo dalekosežne posledice, saj bi pomenila praktično konec takšne vrste pohodništva. Uvedel bi se sistem hoje v gore izključno v spremstvu profesionalnih gorskih vodnikov ter doslednega pokrivanja slehernih planinskih aktivnosti z zavarovanjem.

Sodba vsebuje procesne kršitve, ki onemogočajo njen preizkus, tako navedbo, da je sodišče dejanske ugotovitve izvedenskega mnenja v celoti sprejelo kot sestavni del dejanske podlage sodbe, na deveti strani pa se sodba sklicuje na izvedensko mnenje S. K., ne povzema pa vsebine same ekspertize. Pogrešati je sleherno pojasnilo glede zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju prič W. in P., sodba pa se sklicuje na izpoved L. K., ki ni bil zaslišan v tem postopku. Zmotna je ugotovitev sodbe, da planinska društva, med katere spada tudi tožena stranka, zavezuje statut PZS na tak način, da predstavlja dolžnost planinske organizacije, da organizira vodništvo tako, da vodijo po gorah le usposobljeni vodniki. Še zlasti pa gornje ne pomeni, da določbe pravilnika o planinskih vodnikih direktno zavezujejo toženo stranko. Podrejeno uveljavlja tožena stranka pritožbo tudi zoper odločitev o višini dosojenih zahtevkov za nepremoženjsko škodo. Odškodnina, dosojena F. C. po višini precej odstopa od uveljavljanega povprečja sodne prakse, toliko bolj velja to glede odškodnine za drugotožnico, odraslo hčerko pokojnice. Tudi prisojilo tretji tožnici je previsoko, upoštevaje sodno prakso.

Manjka obrazložitev v zvezi z odškodnino za telesne bolečine, ker sodišče vnovič uporabi tehniko sklicevanja na izvedensko mnenje, ki naj bi tvorilo sestavni del dejanske podlage sodne odločbe. Strah, ki ga je utrpela tretja tožnica, je trajal nekaj minut in ne dosega stopnje in trajanja, zahtevane v 200. členu ZOR. Sekundarni strah ni podan, saj je bilo dokazano, da tožnica še vedno obiskuje in celo vodi planinske izlete. Bistveno previsoka je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na svojo starost (57 let) je tretja tožnica nadpovprečno fizično aktivna.

Pritožbi nista utemeljeni.

Prvostopno sodišče je našlo podlago za odškodninske zahtevke tožnikov v pogodbeni odgovornosti tožene stranke, ki ni izpolnila obveznosti pogodbenega razmerja organizatorja izleta do udeležencev izleta.

Tožena stranka v pritožbi trdi, da gre za napačno konstrukcijo prvostopnega sodišča o pogodbenem razmerju med pravdnimi strankami in o pogodbeni odškodninski odgovornisto tožene stranke. Obširna pritožbena izvajanja o tem so neutemeljena, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v principu uveljavlja enotnost institucije odškodninske obveznosti (269. člen ZOR). Razlik med poslovno in deliktno odgovornostjo, ki se tičejo izključitve, omejitve ali razširitve odgovornosti, pa se pritožbene trditve ne dotikajo. Tako ne drži pritožbena trditev, češ da so k zahtevkom iz naslova pogodbene škode legitimirane le pogodbene stranke, saj imajo tudi pri pogodbeni škodi odškodninske zahtevke družinski člani umrlega (201. in 193. člen ZOR v zvezi z 269. členom ZOR).

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru nesreče izletnikov ne gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, temveč za izvenpogodbeno (deliktno) odškodninsko odgovornost tožene stranke. Ta je res razpisala gorski izlet in prevzela njegovo organizacijo, pri tem pa je svojo obveznost izpolnila, saj je razpisani gorski izlet izpeljala. Res pa ga je izpeljala s številnimi napakami tako v fazi načrtovanja kot tudi v fazi izvedbe, kot je v izpodbijani sodbi natančno in pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Ne gre torej za neizpolnitev obveznosti v smislu 2. odstavka 262. člena ZOR, ampak za odgovornost zaradi nastanka določenega dejstva, nesreče, do katere je prišlo zaradi posebnih okoliščin in pa kršitev pravil stroke. Po presoji pritožbenega sodišča gre torej za deliktno odškodninsko odgovornost tožene stranke, za katero je prvostopno sodišče tudi ugotovilo vse potrebne elemente. Kljub drugačni vrsti odgovornosti, ki jo, drugače kot prvostopno sodišče, ugotavlja pritožbeno sodišče, je podana podlaga tožbenih zahtevkov tožnikov, ki jim je bilo utemeljeno ugodeno. Prvostopna sodba vsebuje vse pravno odločilne dejanske ugotovitve, ki jim pritožba povečini ne oporeka, sodba pa tudi ni v nasprotju z dejansko podlago in dejanskimi navedbami vseh tožečih strank, medtem ko sodišče na pravno podlago, ki so jo navedli tožniki, tako ali tako ni vezano (3. odstavek 186. člena ZPP). Ni sporno, da so v planinski turi umrli trije udeleženci, dva pa sta se poškodovala. Do nesreč vseh je prišlo pri sestopu po strmi grapi, ko so na snežišču zdrsnili. Prvostopno sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke kot organizatorja planinskega izleta in sicer je ugotovilo organizacijske nepravilnosti tako pri načrtovanju kot tudi pri izvedbi, pri čemer je ugotovilo kršitev pravil stroke, saj je bilo ravnanje tožene stranke in z njene strani določene vodnice izleta v nasprotju s statutom Planinske zveze Slovenije, v nasprotju s pravilnikom o planinskih vodnikih, in v nasprotju z internimi akti tožene stranke. Prvostopno sodišče se je pri tem oprlo na izvedensko mnenje S.K. in na njegove dejanske strokovne ugotovitve. Neutemeljen je očitek pritožbe, češ da gre za procesno kršitev, ko prvostopno sodišče navaja, da je dejanske ugotovitve izvedenskega mnenja v celoti sprejelo kot sestavni del dejanske podlage sodbe. To ni napačno, saj je odločilne izvedenčeve dejanske ugotovitve sodišče povzelo v sodbi po delih in jih posebej obravnavalo ter ocenjevalo v obširnih razlogih sodbe na njenih straneh 7 do 13. Sploh pa ni sodišče nikjer navedlo, da je izvedensko mnenje sestavni del sodbe, kot protispisno trdi pritožba, ampak ga je res uporabilo kot podlago za lastne zaključke, kot v pritožbi piše, da bi lahko storilo. Nikakršno sojenje ni bilo prepuščeno izvedencu, saj je sodišče vse pravne zaključke naredilo samo. Konkretnim napakam tožene stranke pri organizaciji in izvedbi izleta tožena stranka niti ne ugovarja, tako ne ugotovitvi, da je bil razpis izleta pomanjkljiv, da je bil en sam vodnik za skupino 56 udeležencev visokogorskega izleta, da je tožena stranka slabo izbrala vodnico izleta, da vodnica ni poskrbela za varnost in disciplino in da je bil odločilni del vzpona na goro in sestop opravljen brez vodnika in zavarovanja ter izveden po napačni poti. Tožena stranka v pritožbi sicer trdi, da odraslemu človeku ni mogoče prepovedati njegovega sicer dovoljenega ravnanja, vendar se pritožbeno sodišče strinja z izvedencem in prvostopnim sodiščem, da je treba pri organiziranem pohodu večje skupine oseb v nevarnejše okolje, zagotoviti vodenje, informacije in disciplino. Vse to so zaradi lastne varnosti udeleženci izleta tudi pričakovali in morebitna prepoved ture posamezniku zaradi njegove lastne varnosti bi lahko le prevalila odgovornost s strani organizatorja na nediscipliniranega udeleženca. Sicer pa noben tak primeren ukrep organizatorja oziroma vodnice do med izletom prizadetih oseb ni bil izkazan.

Prvostopno sodišče je torej ugotovilo številne opustitve organizatorja izleta in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in smrtjo pokojne M.C. oz. poškodbo tretje tožnice O.L.. Ugotovilo je krivdo tožene stranke in jo na straneh 11 in 12 sodbe izrecno obrazložilo, tako da ne drži pritožbena trditev, da sodba o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče vse te razloge sprejema, ugotavlja pa, glede na ugotovljeno dejansko stanje, v zvezi s katerim nima pomislekov, da so bile podane take posebne okoliščine v tej zadevi, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke kot organizatorja planinskega izleta v visokogorje. Visoka gora (2134 m) sama po sebi ni nevarna stvar in tudi organizirani pohod večje skupine nanjo ni nevarna dejavnost. Vendar pa so lahko podane posebne okoliščine, kakršne so bile v obravnavanem primeru, ko je pohod in predvsem sestop z Vrha predstavljal nevarno dejavnost. Šlo je za dejansko neorganizirani vzpon skupine vnaprej neobveščenih planincev, ki je z visoke gore sestopila po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah po zmehčanem in neutrjenem snegu, iz katerega so gledale nevarne skale. V teh okoliščinah, ko so se planinci spuščali brez vodenja in brez zavarovanja je obstajala huda nevarnost zdrsa, kar dokazuje dejstvo, da je od 57 udeležencev oziroma od 38 oseb, ki so odšle na Vrh, pri sestopu zdrsnilo 5 oseb, od katerih so tri umrle, dve pa sta bili poškodovani. Organiziranje planinskega izleta v tako posebno povečano nevarnih okoliščinah je po presoji pritožbenega sodišča nevarna dejavnost, ki je bila brez dvoma v sferi tožene stranke. Zato je podana njena objektivna odgovornost, torej ne glede na krivdo, v smislu 2. odstavka 154. člena ZOR, v zvezi s 173. in 1. odstavkom 174. člena ZOR. Ker za obstoj odškodninske odgovornosti in za ugoditev tožbenemu zahtevku zadošča že objektivna odgovornost tožene stranke, v zvezi s katero vsebuje prvostopna sodba vse potrebne dejanske ugotovitve, je dejansko utemeljevanje krivdne odgovornosti tožene stranke odveč. Pravilno so sicer ugotovljene številke kršitve pravil stroke, ki so zajeta v statutu Planinske zveze Slovenije, v pravilniku o planinskih vodnikih in v internih aktih tožene stranke, ki jih je tožena stranka in z njene strani določena vodnica planinskega izleta kršila, pri čemer ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, češ da tožene stranke vsi ti akti ne vežejo, saj jo vendar vežejo lastna pravila in pravila planinske zveze, katere član je, vendar pa vse te kršitve in opustitve glede na objektivno odgovornost tožene stranke niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v tej smeri ne odgovarja. Kolikor pa tožena stranka zatrjuje okoliščine oprostitve odgovornosti zaradi lastnega ravnanja pokojne oškodovanke M.C. oziroma tretje tožnice O.L. (177. člen ZOR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve v tej smeri niso utemeljene. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi obširno obrazložilo, da ni pretrgana vzročna zveza in da oškodovanki sami nista povzročili oziroma prispevali k škodnemu dogodku.

Prepričljive razloge pritožbeno sodišče sprejema in se jim pridružuje. Pritožba vztraja pri prispevku tožnikov samih, konkretno pa izpodbija zaključek prvostopne sodbe, da bi bila vodnica S.V. dolžna M.C. opozoriti na neprimernost njenih čevljev in ji turo prepovedati. Pritožbena trditev, češ da odraslemu človeku ni mogoče prepovedati nekega sicer dovoljenega ravnanja, je sicer v načelu pravilna, ne pa tudi v obravnavanem primeru. Tožena stranka je organizirala izlet, katerega udeleženci so pričakovali varen vzpon, glede na vsebino opisa izleta (A 12) da gre za izlet lahke ali srednje težavnostne stopnje. Razpis izleta ni vseboval natančnega opisa poti, niti opisa primerne opreme (razen za zaščito proti slabemu vremenu). V takih okoliščinah bi morala vodnica tožnico opozoriti na neprimerno obutev ali ji vzpon na goro prepovedati, česar ni storila. Opozorilo ali prepoved bi bila lahko samo verbalna.

V kolikor bi opozorjena oseba ravnala v nasprotju z opozorilom ali prepovedjo, bi ravnala na lastno odgovornost in bi bilo v tem primeru upoštevati določbe 177. člena ZOR. Opozorila s strani tožene stranke ali njene predstavnice pa ni bilo. Zato drži zaključek prvostopnega sodišča, da pokojne M.C. zaradi navedene okoliščine ne zadane nobena soodgovornost. Pritožba očita tretji tožnici O.L., češ da je sama planinska vodnica in bi se zato sama morala prepričati, ali je vodenje in nadzor urejeno. Prepričljivi so razlogi prvostopne sodbe, da se je izletu priključila kot navadna udeleženka, saj na Vrhu še ni nikoli bila.

Neutemeljeno pritožba trdi, da bi morala vedeti, da vodnice ni v skupini za Vrh, ker bi se o tem morala prepričati, ko vendar ni bilo nobenih razlogov za sklepanje, da vodnica ne bo opravila svoje naloge vodenja tudi na vrh gore. Prvostopno sodišče je utemeljeno verjelo tretji tožnici, da je zgolj sledila ostalim, saj o kakšnih spremembah v vodenju ni bilo nobenega obvestila. Kot navadna udeleženka izleta je bila enako neobveščena o vodenju, o pravih poteh ali o težavnostih, kot drugi in ji zato kakšne soodgovornosti ni mogoče pripisati. V zvezi s trditvijo pritožbe, da bi bilo potrebno zaslišanje prič W. in P., ki naj bi opozorila M. C. in tretjo tožnico ter jima ponudila varen sestop, je treba odgovoriti, da poročilo Avstrijske žandarmerije z dne ....., na katerega se v tem delu sklicuje pritožba, ne potrjuje navedene pritožbene trditve. Po tem poročilu sta gorska reševalca P. in W. iz Borovelj, ki sta se vračala z Vrha, nekaterim članom potovalne skupine svetovala, naj sestopajo po ozki strmi poti, ker bi bil sestop po vzhodni grapi zaradi snega prenevaren. Orožniško poročilo torej ne govori o ponujenem sestopu po isti poti nazaj, kar za udeležence izleta itak ni bilo pomembno, kot so izpovedali, saj jih je avtobus čakal drugje in so potem, ko so bili že na poti, morali preko Vrha. Avstrijska reševalca sta res svetovala pot sestopa z Vrha, okoliščine odločitve o poti sestopa z Vrha pa je natančno opisal predvsem M.K., ki je bil na Vrhu med prvimi in je za sestop upošteval kriterij najbližje poti, sicer pa same smeri ni poznal. Udeleženci izleta, ki poti niso poznali, niso bili enotna skupina, ampak so se na Vrh vzpeli v več manjših skupinah in tako za M.K. tudi sestopali. Pokojna M.C. in tretja tožnica sta bili med zadnjimi in sta očitno tudi pri sestopu sledili ostalim, ne da bi v okoliščinah brez kakršnegakoli vodstva in brez poznavanja poti mogli sami vplivati na izbiro poti sestopa ali na način sestopa, saj za varovanje z vrvmi in cepini zaradi pomanjkljivih informacij nista bili opremljeni. Predlagano zaslišanje prič W. in P. je torej nerelevantno, saj njuno opozorilo oškodovankama niti ni izkazano, opozorilo, dano komurkoli v skupini pa ni moglo biti uspešno glede na neenotnost skupine, ki se je takrat brez vodstva neorganizirano in razdeljeno vzpenjala na Vrh. Zato zaslišanje predlaganih prič ne bi moglo pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev, pomembnih za ugotovitev morebitne soodgovornosti oškodovancev. Kolikor pa pritožba opozarja na izpoved L.K., češ da ni bil zaslišan v pravdnem postopku, je pomembno le, da izpodbijana sodba oziroma ugotovitev odgovornosti tožene stranke ne temeljijo na njegovi izpovedi in zato zatrjevano dejstvo na pravilnost sodbe ni vplivalo in ni moglo vplivati.

Končno se tožena stranka sklicuje na okoliščino, da je sama neprofitno združenje brez večjih sredstev in da ugotovitev odškodninske odgovornosti planinskega društva lahko ima dalekosežne posledice, saj dosedanje dejavnosti ne bi več hotel opravljati noben planinski vodnik volontersko in bi se uvedel sistem hoje v gore izključno v spremstvu profesionalnih gorskih vodnikov. Pritožbeno sodišče na te trditve pripominja, da za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (1. odstavek 174. člena ZOR) in v zakonu ni omejitve na profesionalnega izvajalca. Čeprav je tožena stranka društvo, je v obravnavanem primeru organizirala izlet odplačno (sicer za nizko ceno), takoj ko se je lotila organizacije pa je prevzela tudi odgovornost. Ker gre pri toženi stranki za pravno osebo, sklicevanje na pomanjkanje dohodkov ne more biti uspešno.

Tožena stranka sama pa pravilno govori o zavarovanju rizikov, ki je lahko rešitev za opisani problem, po drugi strani pa so tudi možnosti izogibanja nevarni dejavnosti ter dosledno ravnanje po pravilih stroke.

Iz opisanega sledi, da je prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav je obveznost plačila odškodnine oprlo na drugačno materialnopravno podlago. Zaradi objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke kot organizatorja planinskega izleta, ki je v konkretnem primeru pomenil organiziranje nevarne dejavnosti, so odškodninski tožbeni zahtevki tožnikov glede na podlago utemeljeni, nasprotne pritožbene trditve pa zmotne in s tem neutemeljene.

Tožena stranka se pritožuje tudi proti višini odškodnine, proti zavrnilnemu delu sodbe pa se pritožuje tudi tretja tožnica O.L.. Po presoji pritožbenega sodišča v pritožbenih trditvah nobena stranka nima prav.

Tožena stranka izpodbija višino odškodnine, prisojene prvemu tožniku F.C. in drugi tožnici M.V. za njune duševne bolečine zaradi smrti žene oz. matere pokojne M.C.. Odškodnina po 1,200.000,00 SIT za vsakega naj bi po mnenju pritožbe precej odstopala od uveljavljenega povprečja sodne prakse, kar še posebej velja za odraslo hčerko. Tem pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi, saj so razlogi prvostopne sodbe o duševnih bolečinah tožnikov in o primernosti enake odškodnine za oba natančni in prepričljivi ter se jim zato pritožbeno sodišče pridružuje. Ni bilo razlogov za različni odškodnini, saj je ugotovljena medsebojna navezanost druge tožnice in pokojne matere, ki je v povezavi z življenjem v isti hiši, potencirala pa jo je materina pomoč hčerki pri skrbi in vzgoji mladoletnih otrok. Ob nespornih dejanskih okoliščinah je prvostopno sodišče merila iz 200. člena ZOR pravilno uporabilo, pri čemer očitek preseganja povprečja sodne prakse ni utemeljen, ker je vendar odločilna individualizacija odškodnin in povprečja odškodnin niso uporabljiva. Vendar pa odškodnina 1,200.000,00 SIT, ki je ob izdaji prvostopne sodbe predstavljala približno 18 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, ni presegala odškodnin v drugih, glede na odločilne okoliščine primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo odškodnini v tč. 1 in 2 izreka sodbe ter je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

V zvezi s tretjo tožnico O.L. je v pritožbi sporen izrek sodbe pod tč. 5 (za toženo stranko) oziroma zavrnjeni višji tožbeni zahtevek (za tretjo tožečo stranko). Od uveljavljanih 7,400.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo je prvostopno sodišče prisodilo odškodnino v znesku 3,100.000,00 SIT, kar je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Za telesne bolečine prisojena odškodnina v znesku 1,300.000,00 SIT (namesto zahtevanih 2,600.000,00 SIT) je primerna tako stopnji in trajanju telesnih bolečin, kot tudi pretrpljenim nevšečnostim iz obdobja zdravljenja ter preostalim merilom, ki jih izpodbijana sodba našteva in uporablja. Prvostopno sodišče se pravilno sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A.A. in dejanske ugotovitve iz tega mnenja uporablja kot sestavni del dejanske podlage sodbe, kar ni napačno, kot meni pritožba, saj za nikogar ni sporno, kakšne bolečine in kakšne neugodnosti je trpela tretja tožnica. Prvostopna sodba vsebuje vsa odločilna dejstva o tožničinih poškodbah in o trajanju telesnih bolečin, zato je navajanje teh v pritožbi tretje tožnice odveč in pomeni zgolj ponavljanje, še posebej, ker tretja tožnica uveljavlja samo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Številne nevšečnosti pa so jasno razvidne iz izvedenskega mnenja in za nikogar sporne, zato ni mogoče upoštevati pritožbene trditve, češ da se sodbe v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine, ne more preizkusiti. Tožnica O.L. je bila zaradi zloma obeh prečnih nastavkov tretjega ledvenega vretenca ter zloma prečnih nastavkov drugega, četrtega in petega ledvenega vretenca na levi strani, zaradi udarnine obeh komolcev, obeh podlehti in levega kolena, zaradi udarnine in odrgnine desnega kolka ter zaradi odloma strehe desne kolčne ponvice 18 dni hospitalizirana, od tega je bila 14 dni vezana na ležanje v postelji in odvisna od tuje pomoči, po tem času je najosnovnejšo osebno higieno lahko opravljala sama, pri zahtevnejši osebni higieni in najenostavnejših domačih opravilih pa je bila potrebna tuje pomoči še najmanj dva meseca in pol. Ta čas je hodila z berglami, ni bila sposobna za opravila, ki zahtevajo daljšo hojo, stojo, poklekanje, počepanje, v stoječem položaju pa zaradi bergel ni mogla uporabljati rok. V času zdravljenja je bila 49 krat izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja, 10 x je bila pregledana pri zdravniku, 30 x je bila na fizioterapiji, kar je bilo zvezano z neprijetnostmi v zvezi s prihodom in čakanjem, razgibavanje je bilo zmerno boleče. Enkrat je dobila cepivo proti tetanusu. Vse te nevšečnosti so poleg 14 dni hudih telesnih bolečin, 6 tednov srednih telesnih bolečin, 2,5 mesecev blagih in stalnih telesnih bolečin in kasnejših ter bodočih blagih občasnih bolečinah ob spremembah vremena in daljši naporni hoji, vplivale na višino odškodnine, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravična tudi glede na ostala merila iz 200. člena ZOR.

Primerno so upoštevani širši družbeni okviri, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, odškodnina je primerljiva tudi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Upoštevana je tako pretekla kot bodoča škoda (203. člen ZOR), zato glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi niti pritožbi tožeče stranke o prenizki odškodnini, niti pritožbi tožene stranke, da je odškodnina previsoka.

Za strah (in ne za duševne bolečine zaradi strahu, kot zmotno trdi pritožba tožeče stranke) je prvostopno sodišče prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT namesto zahtevanih 800.000,00 SIT. Tožeča stranka v pritožbi navaja okoliščine, ki jih je tretja tožnica izpovedala kot stranka in ki jih je prvostopno sodišče upoštevalo, kot izrecno poudarja v sodbi, predvsem večminutni močni strah ob nesreči. Upoštevalo je tudi sekundarni strah, to je skrb za izid zdravljenja, ki je bil nekaj dni podan, dokler se ni izkazalo, da bo zdravljenje potekalo v bistvu brez posebnih zapletov. Izkazan je tudi strah po okrevanju, ko se tretja tožnica ne loteva več takih planinskih podvigov kot prej in to prepričljivo utemeljuje kot strah pred pohodi v gore v določenih nevarnejših okoliščinah. Pritožbene trditve tožene stranke o odsotnosti sekundarnega strahu torej niso utemeljene, res pa gre za njegovo manjšo stopnjo. Upoštevaje obe vrsti strahu pritožbeno sodišče zaključuje, da je odškodnina za strah materialnopravno gledano pravilno odmerjena glede na merila iz 200. člena ZOR in konkretne okoliščine zadeve ter druge podobne primere sodne prakse. Zato je bilo treba v tem delu pritožbi tretje tožnice in tožene stranke zavrniti kot neutemeljeni.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT, zahtevana pa 4,000.000,00 SIT. Nobena stranka v pritožbi ne oporeka dejanskih ugotovitvam, da je pri tretji tožnici podana zmanjšana gibljivost v levem kolku, da so podane degenerativne spremembe v kolčnem sklepu desno in da je tretja tožnica zmanjšano sposobna za dolgo hojo, stojo, tek ter stojo v prisilnem položaju, enako pa je zmanjšano sposobna za športne in rekreativne aktivnosti, ki zahtevajo take sposobnosti. Tožena stranka opozarja na tretjetožničino nadpovprečno fizično aktivnost, opuščanje težjih in napornejših planinskih tur pa pripisuje tretjetožničini starosti (ob izdaji prvostopne sodbe 58 let). Prav to pa ugotavlja tudi prvostopno sodišče, da je namreč tretja tožnica tudi po nesreči aktivna, saj ji življenjske funkcije to omogočajo, vendar mora za opravljanje nekaterih življenjskih in poklicnih aktivnosti vlagati več napora, nekatere velike načrte v zvezi z gorskimi izleti pa je opustila. Ne smuča več turno in pozimi je opustila izlete v gore, opravlja le lažje ture. Zaradi teh omejitev je tretja tožnica prizadeta, res pa na njene dejavnosti vplivajo tudi starostne omejitve. Vse to prvostopna sodba pravilno ugotavlja in upošteva, pritožbene trditve obeh strank so v tem delu zgolj ponavljanje že ugotovljenega. Ker je poleg teh okoliščin prvostopno sodišče upoštevalo tudi ostala merila iz 200. člena ZOR, predvsem pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa razmerje škode do drugih škod v primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse, pritožbeno sodišče nima pomislekov proti prisojeni višini odškodnine, ki jo šteje kot pravično in primerno. Zato je tudi v danem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tako se torej pokaže, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata stranki v svojih pritožbah, niso podani in sta zato pritožbi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP takih kršitev ni ugotovilo, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).