Jedro

Tožena stranka je prekršila pogodbene obveznosti, ki jih je sprejela z organizacijo izleta za udeležence, ki so sprejeli njeno ponudbo za vodeni gorski izlet. Ravnanje pravne osebe je vselej ravnanje fizičnih oseb, ki delujejo (v taki ali drugačni vlogi) zanjo. Tožena stranka odškodninsko odgovarja za ravnanja (predvsem opustitve) vodnice gorskega izleta, ki je delovala zanjo. Podlaga za to je v 1. odstavku 171. člena (v zvezi s 1. odstavkom 170. člena) ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo odločeno v uvodno navedenih pravdnih zadevah, ki sta bili združeni zaradi skupnega obravnavanja, ker so tožniki v njih zoper isto toženo stranko uveljavljali odškodnino za škodo, nastalo v istem historičnem dogodku. Sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah opredeljujeta tožnika iz prve pravde kot prvo in drugo tožečo stranko, tožnico iz druge pravde pa kot tretjo tožnico. Zato bo tudi revizijsko sodišče ohranilo poimenovanje: (prvi) tožnik, druga tožnica in tretja tožnica.

Historični dogodek - v katerem je nastala obravnavana škoda in ki bo zato v nadaljevanju poimenovan kot škodni dogodek - je bil gorski izlet na ... v Karavankah (na avstrijskem Koroškem - v nadaljevanju: gora) dne 11.6.1988. Izlet je organizirala tožena stranka. Imel je, vštevši gorsko vodnico tožene stranke, 57 udeležencev, med katerimi sta bili tretja tožnica in M.C. Pri sestopu z vrha gore je pet oseb zdrsnilo. Dve izmed njih sta bili poškodovani - ena teh je bila tretja tožnica, tri pa so umrle - med njimi M.C. (prvi tožnik je njen vdovec, druga tožnica njena hči - zato jo bo revizijsko sodišče v nadaljevanju imenovalo: pokojnica). Bistvo spora o tem, ali je tožena stranka, ki je (planinsko) društvo, odškodninsko odgovorna tožnikom, je bilo v različnih pogledih pravdnih strank predvsem na naslednje:

1. na vlogo tožene stranke kot organizatorja gorskega izleta (po mnenju tožeče je šlo za vzpon na goro z gorsko vodnico tožene stranke, po mnenju tožene za samostojne vzpone udeležencev na goro, ki jim je tožena stranka le organizirala potovanje z vodenim avtobusnim prevozom);

2. na vlogo gorske vodnice, članice tožene stranke, ki je vodila izlet (po mnenju tožeče stranke je bila gorska vodnica, po mnenju tožene le vodja potovanja - poti do začetka vzpona na goro, ki zato do tistih udeležencev, ki so se povzpeli na goro, ni imela dolžnosti gorskega vodnika);

3. glede tretje tožnice še v različnih pogledih na okoliščino, da je bila tudi tretja tožnica gorska vodnica, članica tožene stranke (po mnenju te tožnice je bila kljub temu le udeleženka vodenega gorskega izleta, po mnenju tožene že zaradi te okoliščine njene odškodninske odgovornosti tretji tožnici ne more biti).

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku in drugi tožnici vsakemu za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi smrti svojca po 201. členu ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih) 1,200.000,00 SIT odškodnine (in ne zahtevanih 2,300.000,00 SIT); drugi tožnici poleg tega še 2.184,00 SIT (z zamudnimi obrestmi od 7.6.1991) in 6.431,00 ATS (z zamudnimi obrestmi od sodbe) odškodnine za premoženjsko škodo; tretji tožnici pa za nepremoženjsko škodo 3,100.000,00 SIT odškodnine (in ne zahtevanih 7,400.000,00 SIT) ter 6,45 SIT in 4.386,05 SIT (z zamudnimi obrestmi z različnim tekom, od 30.6.1988 in delno poznejših datumov). V preostalem delu je zahtevke tožnikov zavrnilo. Odločitev o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je oprlo na presojo, da sta bili (za to zadevo pomembni) udeleženki obravnavanega gorskega izleta v pogodbenem razmerju s toženo stranko, ki pa prevzetih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Njeno ravnanje je bilo nedopustno tako v fazi načrtovanja pohoda na goro kakor v izvedbi izleta. Tožeča stranka je dokazala, da je nedopustno ravnanje tožene stranke v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pretrganje vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom ni dokazano - posebej tudi ne glede tretje tožnice, ki je sicer bila gorska vodnica, vendar poti na to goro ni poznala, zato s seboj ni (samoiniciativno) vzela primerne opreme, njeno ravnanje pri spustu z gore pa je bilo v skladu z njenimi sposobnostmi, izkušnjami in znanjem.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi tretje tožnice in tožene stranke kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnitev pritožbe tožene stranke (ki je edina predmet revizijskega preskusa) je utemeljilo predvsem s stališčem, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek. Pravilno so bile ugotovljene številne opustitve organizatorja izleta in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in obravnavanimi škodnimi posledicami. Toda zaradi posebnih okoliščin, v katerih je prišlo do te gorske nesreče (neorganizirani vzpon skupine vnaprej neobveščenih planincev na goro in nato sestop z nje po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah po zmehčanem in neutrjenem snegu, iz katerega so gledale nevarne skale) je šlo za organiziranje planinskega izleta v posebno povečano nevarnih okoliščinah in zato za nevarno dejavnost. Ugotovljena dejstva tudi po presoji sodišča druge stopnje ne narekujejo presoje, da sta ponesrečenki sami prispevali k nastanku škodnega dogodka.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Revizijsko sodišče povzema bistvo revizijskih razlogov po sistemu (ali bolje: zaporedju) same revizije, pri čemer jih ureja v oštevilčene odstavke zaradi lažje, bolj racionalne ureditve svojih odgovorov nanje:

1. Tožnika iz prve pravde sta odškodninski zahtevek utemeljila z zatrjevanjem opustitev tožene stranke, torej kot nepogodbeno krivdno odgovornost. Tretja tožnica je v svoji tožbi uveljavljala kot podlago 181. člen ZOR, torej kavzalno odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo ugoditev tožbenim zahtevkom z določbo 2. odstavka 262. člena ZOR, torej mimo trditev in uveljavljanega pravnega temelja. Sodišče druge stopnje je potrditev sodbe prve stopnje utemeljilo s popolnoma spremenj-eno pravno podlago: zanikalo je obstoj pravnega temelja po 262. členu ZOR, sprejelo razloge prve sodbe glede krivde tožene stranke, nato pa zaradi "posebnih okoliščin" vzpona na goro ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka graja zlasti dvoje: a) da naj bi zaradi okoliščin, ugotovljivih šele ex post, tožena stranka kot organizator izleta odgovarjala objektivno - in to ne na podlagi 181. člena ZOR, pač pa na podlagi 2. odstavka 154. člena v zvezi s 173. in 174. členom ZOR; in b) da se tožena stranka objektivne odgovornosti ne razbremeni, četudi je bila izrečno ugotovljena napaka vodnice. Po mnenju tožene stranke gre za svojevrstno razlago instituta culpa in eligendo s strani sodišča druge stopnje, pri tem pa za podlago, ki je ni navedla tožeča stranka in je sodišče prve stopnje ni uporabilo.

2. Organiziranje izletov pri toženi stranki ni pridobitna dejavnost. Društveni izlet je aktivnost članov društva. Protispisna je trditev, da je bil izlet organiziran odplačno - cena ni bila višja od dejanskih stroškov organizacije in prevoza.

3. Po statutu Planinske zveze Slovenije so planinska pota podaljšek javnih cest in obiskovalci teh poti hodijo na lastno odgovornost. V Avstriji, kjer je prišlo do nesreče, velja enako, sicer pa je bilo uporabljeno slovensko materialno pravo.

4. Vprašljiva je po mnenju tožene stranke aplikabilnost 174. člena ZOR, ker gre za prostovoljno društvo. Oškodovancem so lahko odgovorni izključno sočlani, bodisi soudeleženci izleta ali vsi člani.

Odgovornost organizatorja je podana le v pogojih iz 181. člena ZOR, ki pa niso bili ugotovljeni. Odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke je nedopustna in contra legem širitev kroga subjektov in posebnih okoliščin iz 181. člena ZOR.

5. Posebej graja tožena stranka kot nevzdržno presojo obeh sodišč, da tretja tožnica kot izprašana gorska vodnica ni soodgovorna za nastalo škodo, ker se je izleta udeležila le kot udeleženka in ne kot vodnica.

6. Tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem da "v razlogih sodbe ustvari popolno zmedo glede pravne podlage sodbe: podpre dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe (ki se opira na pogodbeno odškodninsko odgovornost); nato ob proglasitvi enotnosti institucije odškodninske odgovornosti ugotovi, da gre v zadevi za izvenpogodbeno (deliktno) odškodninsko odgovornost; nato pa /.../ zaključi, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke v smislu (in ne na podlagi!) 2. odstavka 154. člena v zvezi s 173. členom in 1. odstavkom 174. člena ZOR".

7. Po mnenju tožene stranke so v izpodbijani sodbi nasprotja med odločilnimi dejstvi - sodba ugotavlja tako krivdno kot kavzalno odgovornost tožene stranke, pri čemer postavlja kavzalno odgovornost nad krivdno. V odločilnih dejstvih je tudi nasprotje med sodbenimi razlogi in spisovnim gradivom, dokazi v smeri ugotavljanja kavzalne odgovornosti niso bili izvedeni. Protispisna je trditev sodbe druge stopnje o tem, da ni procesne kršitve v zvezi s tistim delom obrazložitve sodbe prve stopnje, ko se sodba sklicuje na izvedensko mnenje S.K., ne da bi izvedenčeve ugotovitve tudi navedla.

8. Bistveno procesno kršitev pomeni zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič P. in W., avstrijskih gorskih vodnikov. Ni res, da bi bilo to zaslišanje nerelevantno - ob stališču same sodbe, da bi za razbremenitev tožene stranke zadostovalo verbalno opozorilo. Dodati je treba le še, da je vseeno, kdo je opozorilo posredoval: tožena stranka z listinami in tema pričama dokazuje, da sta ga dali ti priči. 9. Poseben problem je po mnenju tožene stranke stališče sodišča druge stopnje o enotnosti institucije odškodninske odgovornosti. Ta zaključek izvaja sodba iz 269. člena ZOR, ki govori le o subsidiarni uporabi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti za primer, da zakon glede pogodbene odškodninske odgovornosti nima drugačnega predpisa. Nima pa 269. člen ZOR besedila "et vice versa", zato si ga sodišče preširoko razlaga.

10. Sodba tudi ne razlikuje med pojmom odgovornosti in obveznosti, kar onemogoča njen preizkus.

Tožena stranka predlaga spremembo sodbe, tako da bodo zahtevki vseh tožnikov zavrnjeni, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi stopnji in to pred spremenjenim senatom.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeči stranki na vročeno revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so in kakor so izrečno uveljavljane.

O zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka Tožena stranka nobenega izmed očitkov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeljuje formalno (v smislu 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s točkami drugega odstavka 354. člena oziroma s prvim odstavkom 354. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP), temveč le vsebinsko.

Neutemeljen je revizijski očitek (7. točka povzetka revizije), da so v izpodbijani sodbi nasprotja med odločilnimi dejstvi, ker sodba ugotavlja tako krivdno kot kavzalno odgovornost tožene stranke (po vsebini gre najbrž za očitek kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Razlogi o pravni podlagi odgovornosti tožene stranke so razlogi o materialnopravni presoji, zato je pojmovno zgrešen očitek, da gre pri teh razlogih za nasprotje med odločilnimi dejstvi. V zvezi s tem izraženi revizijski očitek, da je v odločilnih dejstvih tudi nasprotje med sodbenimi razlogi in spisovnim gradivom, je premalo določen, da bi ga bilo sploh mogoče obravnavati (v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP): tak revizijski očitek omogoča (in terja) odgovor le, če je v reviziji izrečno navedeno, katera navedba o vsebini nekega dokaza je v nasprotju z dejansko vsebino tega dokaza (npr. listine, zapisnika o zaslišanju priče).

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (spet v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) v zvezi z zavrnitvijo pritožbene graje na račun sklicevanja sodbe prve stopnje na izvedensko mnenje S. K. (7. točka povzetka revizije).

Sodišče druge stopnje je na tu obravnavano procesno grajo sodbe prve stopnje odgovorilo, da ni sodišče (prve stopnje) "nikjer navedlo, da je izvedensko mnenje sestavni del sodbe, kot protispisno trdi pritožba". Ta trditev sodišča druge stopnje ni protispisna, torej v nasprotju z dejansko vsebino sodbe prve stopnje, v kateri je bil podlaga za pritožbeni očitek očitno stavek: "Izvedensko mnenje S.K. je izdelano z visoko mero strokovnosti, vsi zaključki pa so obrazloženi, zato je sodišče dejanske ugotovitve izvedenskega mnenja v celoti sprejelo kot sestavni del dejanske podlage sodbe". S stališča obravnavanja procesnih kršitev na revizijski stopnji (ki je ožje in strožje od obravnavanja na pritožbeni stopnji) to sicer zadošča. Ni pa odveč opozorilo, da je sodišče druge stopnje svoj odgovor na ta procesni pritožbeni očitek podrobno (in glede na vsebino sodbe prve stopnje tudi korektno) dodatno obrazložilo.

Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo pritožbenega vztrajanja pri zaslišanju prič P. in W., avstrijskih gorskih vodnikov (8. točka povzetka revizije). Zaradi revizijske trditve, da "preprosto ni res, da naj bi bilo to zaslišanje nerelevantno" kaže, da ima tožena stranka v mislih procesno kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP in je v skladu s tem treba odgovoriti na ta revizijski očitek. Očitane kršitve ni bilo. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbeno vztrajanje pri zaslišanju avstrijskih gorskih reševalcev, ki pa je bilo nekoliko drugače utemeljeno, kakor sedaj revizijsko (opozorila naj bi pokojnico in tretjo tožnico ter jima ponudila varen sestop), takole: "Poročilo avstrijske žandarmerije, na katero se v tem delu sklicuje pritožba, ne potrjuje navedene pritožbene trditve. Po tem poročilu sta gorska reševalca P. in W. iz B., ki sta se vračala z gore, nekaterim članom potovalne skupine svetovala, naj sestopajo po ozki strmi poti, ker bi bil sestop po vzhodni grapi zaradi snega prenevaren. Orožniško poročilo torej ne govori o ponujenem sestopu po isti poti nazaj /.../ Avstrijska reševalca sta res svetovala pot sestopa z vrha ..." (str. 8 in 9 sodbe). Tako se izkaže, da gre pri revizijskem očitku na račun obravnavanja tega dokaznega predloga na drugi stopnji le za prikrito uveljavljanje nepopolnosti dokaznega postopka in s tem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v revizijskem postopku izključeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Četudi zato dokazni postopek na prvi stopnji ne more biti predmet odgovora na revizijsko grajo, pa vseeno ni narobe in odveč spomniti toženo stranko, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 4.10.1994 dopustilo dokaz po pričah H.P. in K.W. in ju tudi vabilo na narok dne 3.11.1994 (povratnici na l. št. 80), vendar se ti priči vabilu nista odzvali. Zato se izkaže, da je revizijska procesna graja v zvezi s tem neizvedenim dokazom ne samo neutemeljena, ampak tudi nekorektna do sodišča prve stopnje, ki je - najprej po senatu in pozneje (s pristankom pravdnih strank na naroku dne 3.11.1994) po sodnici posameznici, prejšnji predsednici senata - z izjemno skrbnostjo vodilo dokazni postopek, nato pa tudi na njegovi podlagi zgledno skrbno ugotovilo dejansko stanje.

Med revizijske procesne graje je mogoče navidez uvrstiti tudi očitek, da je protispisna (pojem iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) trditev, da je tožena stranka izlet organizirala odplačno (2. točka povzetka revizije). Vendar je iz konteksta treba oceniti, da gre za del materialnopravne graje izpodbijane sodbe.

Ni povsem jasno, kaj ima revizija v mislih, ko pravi (10. točka povzetka) da sodba tudi ne razlikuje med pojmom odgovornosti in obveznosti, kar onemogoča njen preizkus (po vsebini še najbliže očitku procesne kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Jasno pa je, da gre za materialnopravna pojma, da z razlikovanjem med njima tožena stranka ne more imeti težav in da tudi sodba sodišča druge stopnje pri pozornem branju takih težav ne more povzročati. Vse drugo sodi v preskus uporabe materialnega prava. Vanj sodi končno tudi revizijski očitek (6. točka povzetka revizije), češ da "sodišče druge stopnje /.../ v razlogih sodbe ustvari popolno zmedo glede pravne podlage sodbe", s čimer naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (najbrž spet v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Ta presoja revizijskega sodišča pomeni, da je glede na ugotovljena dejstva izpodbijana sodba pravilna kot rezultat uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje - četudi revizijsko sodišče ne more pritrditi vsem materialnopravnim stališčem sodišča druge stopnje, kakor bo razvidno iz nadaljevanja. Revizijsko sodišče je vezano (in to po tretjem odstavku 385. člena ZPP popolnoma) le na dejansko podlago, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ni pa omejeno niti v okvire (preskusa) pravnih presoj sodišča druge (ali druge in prve) stopnje niti v okvire revizijskih razlogov o uporabi materialnega prava. Njegovo pooblastilo, da tudi po uradni dolžnosti preskusi uporabo materialnega prava v mejah izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (386. člen ZPP), je v skladu z načelom pravdnega postopka, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo je tožnik navedel, ali bolje: če jo je navedel, glede na to, da ni obvezna sestavina tožbe (tretji odstavek 186. člena ZPP).

S pravkar povedanim je bilo tudi že odgovorjeno na neutemeljeno načelno revizijsko grajo, zapisano na račun tega, da je pri izrečnih pravnih podlagah, navedenih v tožbah - nepogodbeni krivdni odgovornosti po tožbenem stališču prvih dveh tožnikov in kavzalni odgovornosti na podlagi 181. člena ZOR po tožbenem stališču tretje tožnice - sodišče prve stopnje opredelilo odgovornost tožene stranke kot pogodbeno odškodninsko odgovornost na podlagi drugega odstavka 262. člena ZOR, sodišče druge stopnje pa kot objektivno odškodninsko odgovornost na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 173. in 174. členom ZOR (1. točka povzetka revizije).

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, zgrajena na stališču, da je tožena stranka društvo, zaradi česar je društveni izlet aktivnost članov društva, ki so združeni s tem namenom in drug drugemu ali vsi skupaj društvu za organiziranje izletov ničesar ne plačujejo - in povezana s stališčem, da organiziranje izletov pri toženi stranki ni pridobitna dejavnost, v konkretnem primeru pa cena, ki so jo plačali udeleženci izleta, ni bila višja od dejanskih stroškov organizacije in prevoza, zaradi česar naj bi bila tudi protispisna trditev, da je tožena stranka izlet organizirala odplačno (2. točka povzetka revizije). Seveda bi bilo načelno mogoče, da bi se določeni člani tožene stranke, ki je društvo, kot posamezniki dogovorili, da gredo na gorski izlet, se skupaj povzpnejo na določeno goro. V takem primeru bi sicer dejstvo, da so vsi člani tožene stranke, najbrž ne bilo naključno, lahko pa bi bilo zgolj okoliščina, zaradi katere so se poznali in se morda tudi z večjim medsebojnim zaupanjem odločili za skupni podvig. Vendar se v obravnavanem primeru ni zgodilo to, da bi se udeleženci obravnavanega gorskega izleta kot posamezniki združili zanj.

Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožena stranka, ki je pravna oseba, organizirala obravnavani gorski izlet - in to, kakor je navedla tožena stranka sama v odgovoru na tožbo prvih dveh tožnikov, v okviru redne dejavnosti njenega izletniškega odseka. Tožena stranka je kot pravna oseba ta izlet uvrstila v svoj program, z razpisom izletov povabila k udeležbi (tudi) na tem izletu in s sprejemom prijav udeležencev, med njimi pokojnice in tretje tožnice, prevzela do njih določene obveznosti. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je med toženo stranko na eni strani in med udeleženci gorskega izleta (med drugim pokojnico in tretjo tožnico) na drugi strani, nastalo obligacijsko razmerje. Strinja se tudi z njegovo presojo, da je storitev, ki se jo je obvezala opraviti tožena stranka, treba uvrstiti med obligacije prizadevanja. Prav tako se strinja z njegovimi ugotovitvami in presojo, kakšne obveznosti je tožena stranka prevzela - namreč obveznosti, pravilno načrtovati gorski izlet, poskrbeti za pravilno vodenje udeležencev, vključno s spremljanjem boljše skupine na vrh (in z njega), in v mejah izvrševanja teh obveznosti skrbeti tudi za varnost udeležencev, vse z vlaganjem (po merilih stroke) zadostne skrbi, da bi prišlo do uspeha. Po naravi stvari je jasno, da je kot uspeh, za katerega si je bila tožena stranka dolžna prizadevati, treba šteti varen vzpon udeležencev na goro (za boljšo skupino na njen vrh) in vrnitev z nje. Status planinskih poti, na katerega opozarja revizija (3. točka povzetka), seveda ne izključuje možnosti, da organizator gorskega izleta po planinskih poteh prevzame določene obveznosti do udeležencev izleta.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in natančno obrazložilo, v čem je tožena stranka prekršila pogodbene obveznosti, prevzete nasproti udeležencem gorskega izleta, med drugim nasproti pokojnici in tretji tožnici. Ravnanja tožene stranke, ki so bila v nasprotju z njenimi pogodbenimi obveznostmi, je ugotovilo tako v fazi načrtovanja pohoda na goro kakor v fazi izvedbe izleta in jih, v skladu s pravilno opredelitvijo obveznosti tožene stranke kot obligacije prizadevanja in pravili stroke (ugotovljenimi zlasti s pomočjo izvedenca), ocenilo kot nedopustno ravnanje tožene stranke, kar predstavlja tudi ključne dejanske ugotovitve:

1. v fazi načrtovanja gorskega izleta: * načrtovanje vzpona na goro s severne strani v mesecu juniju (zaplate snega, povečana nevarnost padajočega kamenja) je bilo neustrezno za tako heterogeno skupino (starost, izkušnje, telesna pripravljenost); * pomanjkljiv razpis izleta (brez priporočil glede opreme, podatkov o dolžini vzpona in sestopa), delno celo zavajajoč (neustrezen opis: lahka ali srednja težavnostna stopnja, ko gre po slovenski klasifikaciji za zahtevno in delno zelo zahtevno pot); * določitev enega samega vodnika na visokogorskem izletu skupine 56 udeležencev (od katerih se jih je 38 odločilo za vzpon na vrh); * izbira vodnice, ki je slabo poznala področje; * nedopustno pozen začetek vzpona (pogojen z več kot enournim postankom za nakupovanje pred vzponom);

2. v fazi izvedbe izleta: * pomanjkljiva disciplina že ob predhodnem nakupovalnem postanku; * opustitev informacij, posredovanih vsem najpozneje v/pri koči (pred začetkom vzpona nekaterih na vrh gore), ko bi morala vodnica tudi zavrniti tiste, ki bi želeli na vrh, pa po opremi, zdravstvenem in splošnem stanju niso ustrezali pričakovanim pogojem; * opustitev vodenja skupine po zahtevnejši (po besedilu razpisa izleta) poti, to je vodenja na vrh gore.

Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in pri tem posebej opozorilo, da ugotovitvam o njenih konkretni napakah tožena stranka v pritožbi niti ne ugovarja - tako ne ugotovitvi, da je bil razpis izleta pomanjkljiv; da je bil en sam vodnik za skupino 56 udeležencev visokogorskega izleta; da je tožena stranka slabo izbrala vodnico izleta; da vodnica ni poskrbela za varnost in disciplino in da je bil odločilni del vzpona na goro in sestop opravljen brez vodnika in zavarovanja ter izveden po napačni poti. Poudarilo je tudi, da so zaradi lastne varnosti udeleženci izleta utemeljeno pričakovali vodenje, informacije in disciplino; da bi vse to in morebitna prepoved ture (očitno je mišljen vzpon na vrh gore) posamezniku zaradi njegove lastne varnosti lahko prevalila odgovornost na nediscipliniranega udeleženca; in da ni bil izkazan noben tak primeren ukrep vodnice do oseb, prizadetih med izletom (torej tudi ne do pokojnice in tretje tožnice).

Glede ene izmed okoliščin, ki so ugotovljene kot napake v ravnanju tožene stranke pri načrtovanju, očiten pa je njen vpliv na izvedbo obravnavanega gorskega izleta, je sicer po mnenju revizijskega sodišča treba izraziti pridržek. Gre za ugotovitev, da je bilo strokovno neustrezno načrtovanje enega samega vodnika za ta gorski izlet. Tej oceni je treba pripisati (pri presoji vzročne zveze med kršitvami pogodbenih obveznosti in škodnim dogodkom) le relativno težo zaradi dveh razlogov. Prvič zato, ker je bil glede (samo) enega vodnika razpis jasen, sodišče prve stopnje pa je pravilno zapisalo, da je bila mogoča omejitev zaveze tožene stranke, ki bi odstopala od tistega, kar se sicer šteje za tipično izpolnitveno ravnanje organizatorja (takega) gorskega izleta, a bi morala biti posebej dogovorjena. Drugič pa zato, ker velikost boljše skupine pohodnikov, ki naj bi se povzpela na vrh gore, ni bila vnaprej določena in bi jo vodnik lahko (in bi jo tudi moral) tik pred vzponom na sam vrh prilagoditi vsem okoliščinam, tudi šele tedaj ugotovljenim. Zato bi podrobnejših izpeljav sodišča prve stopnje o številu vodnikov, ki bi jih morala tožena stranka načrtovati za ta gorski izlet, morda ne bilo mogoče v celoti šteti kot rezultat materialnopravno pravilnih izhodišč. Vendar pa tako relativiziranje te ugotovitve o elementih nedopustnosti ravnanja tožene stranke v fazi načrtovanja izleta ne spreminja ničesar. Vse druge strokovne nepravilnosti pri načrtovanju in izvedbi izleta bi namreč tudi brez te zadoščale za končno ugotovitev in oceno, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno, da je tožena stranka prekršila pogodbene obveznosti, ki jih je sprejela z organizacijo izleta za udeležence, ki so sprejeli (z razpisom objavljeno) njeno ponudbo za ta vodeni gorski izlet. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na to, da organiziranje izletov pri toženi stranki ni pridobitna dejavnost, povezano s stališčem, da izlet ni bil organiziran odplačno, ker cena ni bila višja od dejanskih stroškov organizacije in prevoza (2. točka povzetka revizije). Za naravo in vsebino pogodbenih obveznosti iz pogodbenega razmerja, kakršno je bilo sklenjeno med toženo stranko na eni ter pokojnico in tretjo tožnico na drugi strani - s tem pa tudi ne za pravne posledice morebitnih kršitev teh obveznosti - ni pomembno, ali je za pogodbenika v vlogi tožene stranke sklepanje takih pogodb pridobitna dejavnost. Prav tako ni mogoče pojma odplačnosti vezati na višino plačila oziroma na to, po kakšni kalkulaciji je pogodbenik, ki opravi storitev, določil višino plačila zanjo.

Prav tako neutemeljeno je njeno spraševanje o tem, ali je 174. člen ZOR lahko podlaga odgovornosti za ravnanje vodnice, ko je tožena stranka prostovoljno društvo - iz česar naj bi sledilo, da so lahko oškodovancem odgovorni izključno sočlani, bodisi soudeleženci izleta ali vsi člani (4. točka povzetka revizije). Sodišče druge stopnje se ni sklicevalo na 174. člen ZOR zato, da bi utemeljilo odgovornost tožene stranke za ravnanje gorske vodnice, ki je po njenem izboru vodila udeležence obravnavanega gorskega izleta. Ravnanje pravne osebe je vselej ravnanje fizičnih oseb, ki delujejo (v taki ali drugačni vlogi) zanjo. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožena stranka odškodninsko odgovarja za ravnanja (predvsem opustitve) vodnice gorskega izleta, ki je delovala zanjo. Za to je podlaga v prvem odstavku 171. člena (v zvezi s prvim odstavkom 170. člena) ZOR, po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom (oziroma, prilagojeno na obravnavani primer: pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti pravne osebe ali v zvezi z njim) povzroči delavec, ki dela pri njej (oziroma deluje zanjo) - razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

V zvezi s pravkar obravnavano revizijsko grajo je zapisano še stališče tožene stranke, da je odgovornost organizatorja podana le v pogojih iz 181. člena ZOR, ki pa niso bili ugotovljeni. Sodišči prve in druge stopnje svoje utemeljitve odškodninske odgovornosti tožene stranke nista oprli na 181. člen ZOR. Tudi revizijsko sodišče v ugotovljenih dejstvih ne najde podlage za njegovo uporabo. Zato pa se izkaže, da na to revizijsko grajo ni treba odgovoriti drugega, kakor da zatrjevana uporaba pojma organizator le v 181. členu ZOR še ne izključuje, da bi pogodbenik neke pogodbe, po kateri je lahko označen kot organizator nečesa (npr. gorskega izleta), odškodninsko odgovarjal (npr. zaradi kršitve pogodbenih obveznosti).

Ugotovljene kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke, njeno nedopustno ravnanje oziroma nedopustno ravnanje gorske vodnice, za katero odgovarja, so prvi element od štirih, ki morajo biti podani pri odškodninski odgovornosti: element protipravnosti. Drugi element je škoda. Ta ni sporna: tožnikova nepremoženjska škoda, premoženjska in nepremoženjska škoda druge tožnice kot posledice smrti njune žene oziroma matere; telesne poškodbe in iz njih izvirajoča škoda tretje tožnice. Tretji element je vzročna zveza. Ta je v sodbi prve stopnje ugotovljena: če bi bila organizacija izleta in njegova izvedba pravilna, ne bi prišlo do smrti pokojnice in do poškodbe tretje tožnice; in še dodatno, s poudarkom na okoliščino, da je do škodnega dogodka pri sestopanju z vrha gore: vzročna zveza (med škodnim dogodkom in ravnanjem tožene stranke) je podana, ker dober vodnik takšnega sestopanja ne bi dovolil. Sodišče druge stopnje je to dejansko ugotovitev sprejelo kot pravilno. Revizijsko sodišče glede vzročne zveze preskuša samo pravilnost materialnopravnega pristopa k razčiščenju tega dejanskega vprašanja - ki je bil v izpodbijani sodbi pravilen.

Kar zadeva četrti element (ali četrto predpostavko) odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je materialnopravno podlago te odgovornosti, je sicer treba delno pritrditi stališčem revizije (1. in 9. točka povzetka), vendar ne s končno posledico, ki jo revizija terja: da ni njene odgovornosti za obravnavano škodo tožnikov.

Zavrniti je treba revizijsko grajo stališča izpodbijane sodbe, da je v našem pravnem redu odškodninska obveznost enotna institucija, odškodninska odgovornost urejena kot enoten institut. Vprašanje enotnosti (monizma, kot prve možnosti) ali dualizma (kot druge možnosti) odškodninske odgovornosti in odškodninskih obveznosti iz pogodbenih (poslovnih) in izvenpogodbenih (neposlovnih) podlag je teoretično vprašanje. Gre za vprašanje, ki ima za seboj določen zgodovinski razvoj, ki je v različnih pravnih redih različno urejeno in s katerim se teoretiki ukvarjajo predvsem tudi primerjalnopravno. Ocena naše pravne teorije je takšna, kot se je v izpodbijani sodbi opredelilo sodišče druge stopnje: ZOR je sprejel enotnost institucije odškodninske obveznosti (prim. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, str. 963, Boris Strohsack;, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, str. 18; Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, Pravo in medicina, 1998, str. 96). Pri tem se je sodišče druge stopnje pravilno sklicevalo predvsem na 269. člen ZOR ("če v določbah tega odseka ni drugače predpisano, se za povrnitev te škode smiselno uporabijo določbe tega zakona o povrnitvi izvenpogodbene škode"). Revizijsko stališče o netočnosti in nelogičnosti take razlage, češ da zanjo manjka v 269. členu ZOR izpeljava et vice versa, to je: in obratno (9. točka povzetka), niti ni povsem razumljivo.

Pri obligacijah prizadevanja - mednje je po že povedanem sodila prevzeta pogodbena obveznost tožene stranke (med drugimi pogodbenimi situacijami pa sodijo mednje na primer obveznosti, ki jih sprejemajo zdravniki nasproti svojim pacientom in različni svetovalci nasproti svojim klientom) - so še posebno izrazito prepletene in med seboj delno zabrisane okoliščine, ki so pomembne za razlikovanje odškodninske odgovornosti zaradi prekršene pogodbene obveznosti in odškodninske odgovornosti za civilni delikt (prim. Ada Polajnar Pavčnik, op. cit.). Čim je ugotovljeno, da je tožena stranka kršila pravila stroke tako pri načrtovanju kakor pri izvedbi obravnavanega gorskega izleta na tak način in v takem obsegu, kakor je to vsebovano v dejanski podlagi izpodbijane sodbe, in je to opredeljeno kot nedopustno ravnanje, ki je bilo v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi do udeležencev izleta - je protipravnost njenega ravnanja izhodišče nadaljnje presoje. Pri tej je bistveno, da je nedopustno ravnala v zvezi z izvrševanjem pogodbene obveznosti, le še pri materialnopravnih izhodiščih za ugotovitev vzročne zveze med tem njenim nedopustnim ravnanjem in škodnim dogodkom oziroma v tej zadevi obravnavano škodo vseh treh tožnikov. Odgovor, ki sta ga dali na to vprašanje sodišči prve in druge stopnje v dejanski podlagi izpodbijane sodbe, je pritrdilen, kakor že rečeno.

Ob doslej obrazloženem se izkaže, da je v ugotovljenih dejstvih podlaga za subjektivno - krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in škodo tožnikov. Pravna razlaga, da je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke obravnavani gorski izlet potekal v okoliščinah in na način, zaradi katerih je bilo tako pripravljen in izveden gorski izlet treba šteti za nevarno dejavnost - pomeni nepotreben in celo pravno neutemeljen preskok iz sfere subjektivne v sfero objektivne odškodninske odgovornosti. Revizijsko sodišče torej ne pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je odškodninska odgovornost tožene stranke za škodni dogodek utemeljena v pravilih o objektivni oziroma kavzalni odškodninski odgovornosti (drugem odstavku 154. člena, 173. in 174. členu ZOR). Vendar nič več kot to: nesprejemanje pravkar navedene pravne razlage sodišča druge stopnje še ne pomeni, da odškodninske odgovornosti tožene stranke po presoji revizijskega sodišča ni. Ta odgovornost je podana. Nastala je zaradi razlogov kršitve pogodbenih obveznosti (drugi odstavek 262. člena ZOR), predvsem s strani gorske vodnice (za katero odgovarja tožena stranka po prvem odstavku 171. člena v zvezi s 170. členom ZOR), podlaga te odgovornosti, ki je odškodninska odgovornost za osebno škodo, nastalo pokojnici (zaradi njene smrti pa tožniku in drugi tožnici) in tretji tožnici, pa je v prvem odstavku 154. člena ZOR ("kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde") ter glede na izhodiščno pogodbeno situacijo tudi v 269. členu ZOR. Za poslovno odškodninsko odgovornost je v pravni ureditvi, ki pozna odškodninsko obveznost kot enotno institucijo, torej tudi v naši, značilno, da se v primeru, ko pogodbenik s svojim nestrokovnim ravnanjem prekrši pogodbo in tako nastane sopogodbeniku osebna škoda, poslovna odškodninska obveznost prelije v neposlovno: osebno škodo je treba poravnati tudi na podlagi neposlovne odškodninske zaveze (prim.

Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 1984, str. 961).

Odgovoriti je treba končno še na revizijsko grajo "nevzdržne presoje obeh sodišč, da tretja tožnica kot izprašana gorska vodnica ni soodgovorna za nastalo škodo, ker se je izleta udeležila le kot udeleženka in ne kot vodnica" (5. točka povzetka revizije). Na pritožbeni očitek tretji tožnici, češ da je sama planinska vodnica in bi se zato sama morala prepričati, ali je vodenje in nadzor (udeležencev) urejen, je sodišče druge stopnje sprejelo kot prepričljive (dejanske) razloge prvostopne sodbe, da se je tretja tožnica izletu priključila kot navadna udeleženka, saj na tej gori ni bila še nikoli. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno trditev, da bi morala vedeti, da vodnice ni v skupini za vrh gore, ker da bi se o tem morala prepričati - z razlago, da ni bilo nobenih razlogov za sklepanje, da vodnica ne bo opravila svoje naloge vodenja tudi na vrh gore, o kakšnih spremembah v vodenju ni bilo nobenega obvestila. Kot navadna udeleženka izleta je bila tretja tožnica enako neobveščena o vodenju, o pravih poteh ali o težavnostih, kot drugi. Pri takih dejanskih ugotovitvah se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da tretji tožnici ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za njeno škodo, nastalo v škodnem dogodku. Še manj je mogoče govoriti o pomanjkanju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in ravnanjem gorske vodnice, za katero tožena stranka odgovarja, na eni strani ter škodo tretje tožnice na drugi strani (za kar se je tožena stranka v pravdi tudi zavzemala).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da je neutemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava, ki zadeva temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, in da uradni preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri tudi ni vzbudil nobenega dvoma o pravilnosti izpodbijane pravne presoje. Revizija ne graja odločitve o višini odškodnine za posamezne oblike škode vseh treh tožnikov, katere plačilo je z izpodbijano sodbo naloženo toženi stranki. Revizijski preskus v smislu določb 201. člena ZOR (glede nepremoženjske škode prvih dveh tožnikov), 200. in 203. člena ZOR (glede nepremoženjske škode tretje tožnice) in 189. člena ZOR (glede premoženjske škode obeh tožnic) ni vzbudil nobenega dvoma o pravilnosti uporabe materialnega prava na tej ravni odločitve sodišča druge in pred njim sodišča prve stopnje.

Vse obrazloženo je narekovalo sklep, da je revizija v celoti neutemeljena, in njeno zavrnitev na podlagi določbe 393. člena ZPP.