Jedro

Revidentka niti ni izkazala, da bi imela odločitev sodišča prve stopnje zanjo zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Samo na splošno je zatrjevala, da odločitev sodišča prve stopnje posega v izvajanje njenih nalog po ZIntPK, kar naj bi posledično vzbudilo nezaupanje javnosti v njeno delo, s tem pa naj bi bil okrnjen njen ugled. Revidentka je kot upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na sodbo sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijani akt tožene stranke (v nadaljevanju: revidentka) Ugotovitve o konkretnem primeru št. 0621-194/2014-85 z dne 10. 11. 2016 in zadevo vrnilo revidentki v ponovni postopek. Utemeljilo je, da ima akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo, dovoljenost pa utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Po prvem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1). Revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

4. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se ne izvršuje v smislu 102. člena ZUS-1. Zato v takem primeru revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni dovoljena.(1)

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka niti ni izkazala uveljavljenih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sta trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(2)

6. Zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, so se izoblikovale v ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča.(3) Revidentka teh zahtev ni izpolnila. Navedla je: „V konkretnem primeru gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer za intenziteto uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP) v postopku pred toženo stranko glede na specialne postopkovne določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/2011; v nadaljevanju: ZIntPK) in v luči nedavne spremembe dojemanja narave aktov in postopkov tožene stranke v sodni praksi, glede česar je tožena stranka vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS.“ Te navedbe so presplošne: pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, revidentka tako sploh ni izpostavila. Samo navedba revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, za dovoljenost revizije ne zadošča. 7. Revidentka je v tej zadevi ravnala v vlogi oblastnega organa (ex iure imperii). V takem položaju pa glede na naravo človekovih pravic ne more biti nosilec teh pravic. Zgolj dejstvo, da je revidentka stranka v postopku pred sodišči, ne spremeni njenega položaja oblastnega organa v razmerju do predmeta upravnega spora, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba.(4) Očitki glede kršitve njenih ustavnih pravic tako niso utemeljeni.

8. Revidentka niti ni izkazala, da bi imela odločitev sodišča prve stopnje zanjo zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Samo na splošno je zatrjevala, da odločitev sodišča prve stopnje posega v izvajanje njenih nalog po ZIntPK, kar naj bi posledično vzbudilo nezaupanje javnosti v njeno delo, s tem pa naj bi bil okrnjen njen ugled.

9. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora zato revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.(5) Revidentkine navedbe pa so bile presplošne. Ni obrazložila, kako naj bi odločitev prvostopenjskega sodišča posegla v izvajanje njenih nalog, niti ni izkazala, da bo zato okrnjen njen ugled.

10. Tudi sicer sodišče navaja, da je revidentka kot upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na sodbo sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Npr. sklepi X Ips 261/2014 z dne 18. 9. 2014, X Ips 267/2012 z dne 14. 6. 2012 in X Ips 495/2010 z dne 14. 12. 2011. (2) Razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. (3) Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010. (4) Glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-17/17 z dne 24. 1. 2017. (5) Npr. sklepi X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.