Jedro

V konkretnem primeru je sodišče že pri predhodnem preizkusu tožbe presodilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, primarno že iz razloga, ker tožena stranka ni nikjer navedla, da bi pri izdaji izpodbijanega sklepa sploh uporabila postopkovna pravila ZUP, čeprav bi jih morala. Prav tako je sodišče že ob predhodnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijani upravni akt, poleg očitno manjkajočega pravnega pouka, vsebuje tako pomanjkljivo obrazložitev z vidika njene vsebine, da očitno nima vseh obveznih elementov, ki so predpisani z določili 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, kar v tožbi utemeljeno graja tudi tožnik.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odpravi izpodbijani upravni akt Ugotovitve o konkretnem primeru o sumu kršitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v zvezi z zaposlitvijo nekdanjega namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v A., d.d. ter se zadeva vrne Komisiji za preprečevanje korupcije v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Izpodbijani akt, Ugotovitve o konkretnem primeru o sumu kršitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, uradni list RS, št. 45/2010 in nadaljnji) v zvezi z zaposlitvijo nekdanjega namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije v A. d.d., se v izreku pod točko 1 glasi: „Postopek izbire in imenovanja direktorja A. d.d., ki se je zaključil s sklepom uprave A. d.d. z dne 12. 3. 2014, da se na delovno mesto direktorja A. d.d. zaposli in imenuje B.B., ni bil v celoti izveden transparentno in sledljivo, niti s pravo mero skrbnosti pri odločanju, kar je okrnilo ugled A. d.d. ter integriteto institucije kot pravnega subjekta v 100 % lasti Republike Slovenije, s čimer je ravnala v nasprotju z integriteto kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.“ Z izrekom pod točko 2 je tožena stranka hkrati še odločila: „V primeru suma domnevnih kršitev instituta nasprotja interesov pri osebi B.B. komisija kršitev ni ugotovila in je posledično v točki D.2. predmetnih ugotovitev postopek ustavila.“

2. V izpodbijanem aktu tožena stranka uvodoma pod točko A: Uvodno pojasnilo, podrobno pojasnjuje potek postopka v predmetni sporni zadevi, ki ga je uvedla v letu 2014 na podlagi več prijav glede domnevno sporne zaposlitve B.B., nekdanjega namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, v A. d.d. Nadalje je pod točko B: Dejansko stanje, v izpodbijanem aktu podan podroben opis ključnih dejstev in okoliščin, ugotovljenih na podlagi pridobljenih podatkov in dokumentacije ter poimensko navedenih oseb. V obrazložitvi pod točko C: Relevantno pravo, tožena stranka navaja določila 3., 10., 12. in 13. točke 4. člena ZIntPK ter 7. in 37. člena ZIntPK, ki jih tudi povzema. V obrazložitvi pod točko D: Mnenje in odločitev komisije, tožena stranka ocenjuje ugotovljena dejstva in okoliščine z vidika citiranih določb ZIntPK ter med drugim (na strani 16/21, v 27. in 28. odstavku) navaja, kot sledi: „Kljub ugotovljenem neupoštevanju zavezujočih internih predpisov pri kadrovanju direktorja A., na podlagi ravnanj, opisanih v predmetnem zaključnem dokumentu in ugotovljenih na podlagi opravljenih razgovorov in pridobljene dokumentacije, komisija ne more potrditi znakov korupcije, kot jo opredeljuje ZIntPK, saj zgolj ugotovljena nepravilnost še ne pomeni koruptivnega ravnanja /.../ V predmetni zadevi tako na podlagi vse pridobljene dokumentacije, pojasnil in informacij, ni bilo mogoče potrditi, da je bil B.B. že vnaprej izbran kot edini primeren kandidat in da je bil izbran kot edini primeren kandidat samo zaradi rezultatov razvojnega testiranja“. Nadalje na strani 18/21 še navaja, kot sledi: „Glede na to, da se je B.B., kot že navedeno, izločil iz postopkov v organu, v katerem je opravljal svojo funkcijo in imel odločevalska pooblastila, ni mogoče zaključiti, da bi njegova zaposlitev v A. d.d. ustvarjala videz pristranskega opravljanja minulega dela.“ V zaključku izpodbijanega akta tožena stranka poimensko navaja sestavo senata, ki je izpodbijani akt sprejel na svoji 39. seji, v sestavi X.X.(predsednik) ter dr. Y.Y. (namestnik predsednika) in Z.Z. (namestnica predsednika), ter odločil, da se sprejme izpodbijani akt in se ga objavi na spletni strani tožene stranke, skupaj s prejetimi izjasnitvami, pri čemer sta za sprejem odločitve glasovala predsednik in namestnik predsednika, proti pa je glasovala namestnica predsednika dr. Z.Z. 3. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A14), tožnik očita, da je izpodbijani akt nepravilen in nezakonit. Ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča glede pravne narave ugotovitev v konkretnem primeru v izpostavljenih sodbah I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 tožnik meni, da gre tudi v konkretnem primeru za ugotovitveni upravni akt in da bi mu zato morala biti zagotovljena pravica, da se sporna kršitev njegovega dolžnega ravnanja z vidika 5. odstavka 13. člena ZIntPK ugotovi na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava, ne glede na dejstvo, da izpodbijani akt nima oblike upravne odločbe, ker zgolj njegova oblikovna drugačnost ne more pomeniti, da v konkretnem primeru ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Ker gre tako za dokončni upravni akt, je torej zoper njega skladno z 2. členom ZUS-1 dovoljen upravni spor. Pravni interes za tožbo tožnik utemeljuje z navedbo, da so očitki tožene stranke v izpodbijanem aktu neutemeljeni in materialnopravno napačni, češ da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, pri čemer iz samega izpodbijanega akta izhaja, da tožniku v postopku tožena stranka ni zagotovila možnosti učinkovitega izvrševanja pravice do izjave in kontradiktornosti, s čimer so bila kršena procesna jamstva tožeče stranke. Tudi zaradi nadaljnjih postopkovnih kršitev, ker je tožena stranka brez obrazložitve oziroma pavšalno zavrnila tožnikove dokazne predloge, je zato napačno izhajala iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabila določbo 3. točke 4. člena ZIntPK. Ker so bile pri izdaji izpodbijanega akta tožniku kršene temeljne procesne garancije, kot tak posega v pravni položaj tožnika, ki bi se nedvomno izboljšal z ugoditvijo njegovi tožbi. Neutemeljeni očitki o kršitvi integritete vplivajo na tožnikovo poslovanje, ugled in dobro ime, zato si želi s predmetno tožbo odvrniti neutemeljene očitke o kršitvi integritete, s čimer izkazuje tudi pravni interes. Opozarja na določilo 1. odstavka 15. člena ZIntPK. Ta določa obveznost subsidiarne uporabe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju: ZUP) v postopkih pred Komisijo za preprečevanje korupcije. Toženi stranki očita tudi kršitev načela kontradiktornosti, ker mu ni omogočila uresničevanja pravice do izjave kot enega izmed temeljnih načel iz 9. člena ZUP (načela zaslišanja stranke), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Načelo kontradiktornosti, ki se nanaša tudi na dokazni postopek, na drugi strani nalaga obveznost upravnemu organu, da izvede predlagane dokaze. Četudi ta obveznost ni absolutna, upravni organ ne sme zavrniti izvedbe kateregakoli dokaza z argumentom, da je že prepričan o nasprotnem. Zaradi navedene kršitve pravice udeleževati se ugotovitvenega postopka tožnik meni, da mu je bila obenem omejena pravica tudi do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se opredeli do vseh izvedenih dokazov. Toženi stranki očita, da se ni opredelila do vseh bistvenih navedb tožnika in do vseh njegovih dokaznih predlogov, še zlasti ne do zavrnitve njegovih dokaznih predlogov. Nespoštovanje njegove pravice udeleževati se ugotovitvenega postopka v nasprotju s procesnimi pravili tožnik očita tudi zato, ker ga tožena stranka ni povabila na razgovore, ki jih je v njegovi nenavzočnosti opravila s številnimi ljudmi, zato se ni mogel udeležiti navedenih zaslišanj. V tej zvezi izpostavlja nezakonitost Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Poslovnik KPK), ki ureja postopek pred KPK in procesne garancije strank v tem postopku, ker ni nobene zakonske podlage za izdajo Poslovnika KPK. Le-ta mora biti, kot vsak podzakonski akt, v skladu z Ustavo in z zakoni ter ne sme vsebovati določb, za katere ni podlage v zakonu, skladno z načelom vezanosti izvršilne oblasti na zakon, kar izključuje možnost, da bi organ brez podlage v zakonu samostojno urejal zakonsko materijo. Tako lahko skladno z 2. odstavkom 11. člena ZIntPK tožena stranka s Poslovnikom KPK ureja zgolj svoje poslovanje, ne more pa poseči v pravice in obveznosti strank, ki jih sicer zagotavlja le zakon. Toženi stranki očita kršenje njegovih procesnih garancij, ker je v konkretnem primeru postopek vodila na podlagi nezakonitih postopkovnih pravil Poslovnika KPK. Zato meni, da je v posledici izpodbijani akt nezakonit in nepravilen že iz tega razloga, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 73/2016 (15. točka obrazložitve). ZIntPK sicer nima posebnih določb o pravicah osebe, katere ravnanje je razlog za pridobivanje podatkov v posameznem primeru, vendar prav tako nima določb o izključitvi te osebe in njenega aktivnega sodelovanja na zaslišanjih drugih oseb v posameznih fazah postopka in tudi ne nasploh. Zato tudi ni bilo podlage za izključitev tožnikovega sodelovanja pri razgovorih z osebami, ki so navedene v 2. točki obrazložitve izpodbijanega akta, oziroma je to v nasprotju z določili 1. odstavka ter 3. in 4. točke 3. odstavka 146. člena ZUP, ki ureja pravico stranke do sodelovanja pri izvedbi dokazov. Toženi stranki očita nezakonito ravnanje s tem, da je neutemeljeno onemogočila njegovo aktivno sodelovanje v ugotovitvenem postopku in ni upoštevala procesnih garancij po določilih 146. člena ZUP, s čimer je kršila njegovo pravico do izjave po določilih 9. člena ZUP in 22. člena Ustave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP. Gre za kršitev, ki se ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh v postopku, zato je že iz tega razloga izpodbijani akt nezakonit in nepravilen.

4. Ker iz 6. in 7. točke obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da temelji tudi na izjasnitvah B.B. z dne 11. 8. 2016 in 16. 10. 2016, vendar tožnik z navedenima izjavama ni bil seznanjen, zato tudi ni imel možnosti, da bi se o njih izrekel skladno s 146. členom ZUP ali se nanju skliceval v podkrepitev svojih navedb in predlagal dodatne dokaze, četudi sta obe navedeni izjavi del spisovnega gradiva, kar tožnik graja kot kršitev načela kontradiktornosti. Sklicuje se na stališče upravno sodne prakse v sodbi I U 1547/2009 z dne 19. 1. 2011, da načelo kontradiktornosti zahteva tudi to, da se lahko stranka v postopku konkretizirano opredeli do bistvenih navedb ostalih strank skladno s 3. točko 1. odstavka 214. člena ZUP. Nadalje toženi stranki očita, da je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje s tem, ker se je opredelila le do dveh izmed številnih tožnikovih dokaznih predlogov, ki jih ponavlja v tožbi, glede preostalih dokaznih predlogov pa ni podala nobene obrazložitve, zakaj jih ni upoštevala pri presoji, navkljub svoji obveznosti, da se vsebinsko opredeli do vseh navedb strank, ker je le z obravnavanjem relevantnih trditev in navedb strank zagotovljena izvedba načela kontradiktornosti in pravice do izjave, s čimer je izkazana bistvena kršitev določb postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa onemogočena tudi pravica tožnika do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnik je v svoji izjasnitvi substancirano podal dokazno podprte trditve o domnevno spornih ravnanjih, da ne predstavljajo kršitve integritete v smislu 3. točke 4. člena ZIntPK, tožena stranka pa je izpodbijani akt izdala na podlagi zgolj verjetno izkazanih dejstev v nasprotju z načelom materialne resnice po 8. členu ZUP, ki nalaga dolžnost organu, da pravno pomembna dejstva ugotovi na stopnji zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom o objektivnem obstoju dejstev, saj je nižja stopnja zanesljivosti ugotavljanja dejstev dopustna le v izjemnih primerih, določenih z zakonom. Ker ZIntPK takšne določbe ne vsebuje, gre zato za bistveno kršitev določb postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP. Tudi sam po sebi je po stališču tožnika izrek izpodbijanega akta nerazumljiv in protisloven in se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, saj v izpodbijanem aktu tožena stranka sploh ni pojasnila, kakšno je sploh bilo pričakovano delovanje in odgovornost tožnika, niti ni ugotovila, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje v konkretnem primeru uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji ali etičnimi kodeksi, kar sicer toženi stranki nalagajo določila 213. in 214. člena ZUP, ki urejajo predpisane vsebine izreka in obrazložitve odločbe.

5. Toženi stranki tožnik v tožbi očita tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni raziskala, ugotovila in upoštevala vseh relevantnih dejstev in okoliščin v zvezi s predmetnim postopkom izbire in imenovanja direktorja A. d.d., češ da je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je bil napačno uporabljen tudi materialni predpis. V tožbi v zvezi z 19., 21., 22., 23., 24., 25. in 28. točko obrazložitve izpodbijanega akta tožnik podrobno navaja razloge in okoliščine, zaradi katerih meni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, sprejeti zaključki o dejstvih in okoliščinah konkretnega primera pa nepravilni. Toženi stranki očita, da je zato v izpodbijanem aktu napravila tudi napačen zaključek o ravnanju tožnika v nasprotju z integriteto. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Obenem zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, ki jo utemeljuje z razlogi, ki so navedeni v tožbi in sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj odredi, da naj do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu tožena stranka odloži objavo izpodbijanega upravnega akta, oziroma podredno, da naj se na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 začasno zadrži izvršitev izpodbijanega upravnega akta v delu, ki se nanaša na javno objavo izpodbijanega upravnega akta na spletnih straneh tožene stranke do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Naknadno je dne 24. 11. 2016 tožnik vložil spremembo zahteve za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker je tožena stranka dne 23. 11. 2016 izpodbijani akt javno objavila na spletnih straneh KPK, kljub temu, da jo je tožnik obvestil o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe, s čimer tožniku vsakodnevno nastaja težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda, saj se tožnik z izrazito negativno konotacijo zaradi izpodbijanega akta vsakodnevno pojavlja v medijih, za kar v dokazne namene prilaga tudi dokaze (tožbene priloge A3 – A14). Sodišču predlaga, da izda predlagano začasno odredbo z vsebino, ki toženi stranki nalaga takojšnjo odstranitev izpodbijanega akta s svoje spletne strani do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, kot tudi, da izpodbijanega upravnega akta do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu ne sme predstaviti javnosti na svojih spletnih straneh ali na kakršenkoli drug način, dodatno pa naj toženi stranki naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

8. Tožena stranka je po pozivu na podlagi 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetne upravne spise in v danem roku vložila odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da naj zavrne tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ker je nesklepčen in ker ni izkazan obstoj težko popravljive škode, niti ni potrebe po izdaji začasne odredbe, ker interes javnosti v konkretnem primeru prevlada nad interesi tožnika, tako da je javna objava izpodbijanega akta nedvomno v javnem interesu ob upoštevanju 18. člena ZIntPK.

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je predmet presoje sodišča uvodoma navedeni izpodbijani akt, s katerim je tožena stranka v izreku pod točko 1 odločila, da postopek izbire in imenovanja direktorja Centra za skladnost poslovanja A. d.d., ki se je zaključil s sklepom uprave A. d.d. z dne 12. 3. 2014, da se na delovno mesto direktorja Centra za skladnost poslovanja A. d.d. zaposli in imenuje B.B., ni bil v celoti izveden transparentno in sledljivo, niti s pravo mero skrbnosti pri odločanju, kar je okrnilo ugled A. d.d. ter integriteto institucije kot pravnega subjekta v 100 % lasti Republike Slovenije, s čimer je ravnala v nasprotju z integriteto kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK.

11. Četudi v izpodbijanem aktu ni pouka o pravnem sredstvu, kar je v nasprotju z določili 3. odstavka 210. člena v zvezi s 1. in 3. odstavkom 215. člena ZUP, tožnik utemeljeno na podlagi 3. odstavka 2. člena ZUS-1 zahteva sodno varstvo v upravnem sporu zoper izpodbijani akt. Sodišče skladno z določili 1. člena ZUS-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 157. člena ter 23. členom Ustave v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru tožniku ni na razpolago nobeno drugo sodno varstvo zoper izpodbijani akt. Pravilno je namreč stališče tožnika glede pravne narave izpodbijanega akta, saj sledi stališčem Vrhovnega sodišča, ki se je večkrat že izreklo o pravni naravi ugotovitev v konkretnem primeru in eksplicitno izrazilo stališče, da gre za ugotovitveni dokončni upravni akt v smislu 3. odstavka 2. člena ZUS-1, med drugim v sodbah št. I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016, ki ju v tožbi pravilno izpostavlja tudi tožnik. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (3. odstavek 2. člena ZUS-1).

12. Kar zadeva pravno naravo izpodbijanega akta se po povedanem sodišče strinja s tožnikom, da gre za dokončni upravni akt v smislu 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1, kar je tožnik prepričljivo utemeljil s sklicevanjem na stališča ustaljene upravno sodne prakse v izpostavljenih sodbah Vrhovnega sodišča. V obravnavani sporni zadevi je zato po mnenju sodišča potrebno prvenstveno upoštevati določilo 1. odstavka 37. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt odpraviti ne da bi sploh poslalo tožbo v odgovor v primeru, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Da gre prav za tak primer tudi v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča utemeljeno uveljavlja sam tožnik v tožbi, kot je predhodno povzeta pod točko 3 do 5 obrazložitve, ker je po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 bistvena kršitev pravil postopka, ki je razlog za odpravo izpodbijanega upravnega akta, vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

13. V konkretnem primeru je sodišče že pri predhodnem preizkusu tožbe presodilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, primarno že iz razloga, ker tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu ni nikjer navedla, da bi pri izdaji izpodbijanega sklepa sploh uporabila postopkovna pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ni ne v uvodu in tudi ne v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta uporabila določil ZUP, čeprav bi jih morala v skladu z zahtevami zakonodajalca, vsebovanimi v 2. odstavku 3. člena ZUP (po katerem se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona, po določbah tega zakona, mišljen je ZUP, pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom) v povezavi s 1. odstavkom 15. člena ZIntPK, ki določa, da če s tem zakonom ni drugače določeno, pri svojih postopkih KPK uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Citirano določilo 2. odstavka 3. člena ZUP pride v obravnavanem primeru v obzir, ker ZIntPK ne določa posebnih pravil postopka za odločanje v tovrstnih zadevah. Po določbi 2. odstavka 237. člena ZUP pa se za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka). V tem pogledu gre za utemeljen tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, ker se izreka izpodbijanega upravnega akta (pod točko 1) ne da preizkusiti z vidika zakonitosti in pravilnosti v njem vsebovane trditve o zadevnem postopku zaposlitve poimensko navedene osebe, češ da „ni bil v celoti izveden transparentno in sledljivo niti s pravo mero skrbnosti pri odločanju“, saj tožena stranka ni v obrazložitvi kakorkoli s svojimi razlogi pojasnila vsebine nedoločnega pravnega pojma, ki bi opredelil termin „prava mera skrbnosti pri odločanju“, niti ni določno opredeljeno pojasnila konkretne razloge za trditev, da predmetni postopek „ni bil v celoti transparenten“, zato ima izrek izpodbijanega dokončnega upravnega akta po presoji sodišča take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je izpodbijani akt zakonit ali ne.

14. Prav tako je sodišče že ob predhodnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijani upravni akt, poleg očitno manjkajočega pravnega pouka, vsebuje, kljub njenemu siceršnjemu obsegu, tako pomanjkljivo obrazložitev z vidika njene vsebine, da očitno nima vseh obveznih elementov, ki so predpisani z določili 2., 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, kar v tožbi utemeljeno graja tudi tožnik. Ta določila namreč opredeljuje obvezne elemente oziroma sestavine obrazložitve, ki jih obrazložitev upravnega akta mora v vsakem primeru obsegati, in sicer: ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka), razloge, odločilne za presojo dokazov (3. točka), navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka) ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Povedano z drugimi besedami pomeni, da mora obrazložitev upravnega akta obsegati vse predpisane obvezne sestavine obrazložitve skladno s citiranimi določili 1. odstavka 214. člena ZUP, tudi v kolikor bi šlo za upravni akt, izdan po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 144. člena ZUP, za kar v konkretnem primeru očitno ne gre, saj izpodbijani upravni akt niti v uvodu niti v obrazložitvi nobenega izmed določil ZUP ne navaja kot pravne podlage sprejete odločitve (v smislu 4. točke 1. odstavka 214. člena ZUP) in v obrazložitvi prav tako tudi ne navaja prav nobenega razloga, ki bi nakazoval, da gre za odločanje po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP o nujnih ukrepih v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in so vsaj na stopnji verjetnosti ugotovljena dejstva, na katera se mora odločba opirati. Tovrstne navedbe v izpodbijanem upravnem niso vsebovane, niti v prid sklepanju da bi šlo v konkretnem primeru za nujen primer iz 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP ne govori niti časovna dolžina upravnega postopka z začetkom v letu 2014, ki v trajanju več kot dve leti ne nakazuje, da bi šlo v tem primeru za katerega izmed nujnih ukrepov po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP; ti so na primer podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti (2. odstavek 144. člena ZUP), za kar pa v obravnavanem primeru po mnenju sodišča očitno ne gre. Poleg tega obrazložitve upravnega akta tudi ne more nadomestiti niti morebiten odgovor na tožbo (za katerega vložitev sicer še ni potekel sodno določeni rok), saj z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

15. Ker izpodbijani upravni akt z obrazložitvijo, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi pod točko 1 in 2, po presoji sodišča tožniku očitno ne omogoča enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave, niti učinkovitega uveljavljanja ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS, s katero je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je sodišče po povedanem presodilo, da je potrebno tožbi ugoditi že iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpraviti, ne da bi se dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih navedb, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan.

16. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, je sodišče odločilo na nejavni seji senata brez oprave glavne obravnave (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo začasne odredbe nima (več) pravnega interesa. Pritožba na Vrhovno sodišče zoper sodbo namreč ni dovoljena, saj zakonodajalec zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbe ni predvidel (1. odstavek 73. člena ZUS-1), kar obenem pomeni, da z izdajo sodbe v upravnem sporu in z njeno vročitvijo strankam postane sodba pravnomočna in pravno učinkuje. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dovoljena in je sodba pravnomočna že z njeno izdajo. Sodišče namreč v upravnem sporu lahko na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Ker je sodišče z izrekom te sodbe in sklepa pod točko 1 že odločilo o tožbi tako, da ji je v celoti ugodilo in odpravilo izpodbijani akt ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, sodba pa pravno učinkuje z vročitvijo strankam, v konkretnem primeru ni več izkazan pravni interes tožnika za izdajo zahtevane začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena.

K točki 3: Izrek o stroških temelji na določilih 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspel, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek plača toženec (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Navedeni znesek, povečan za 22% DDV, znaša skupaj 347,70 EUR, ki ga mora tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka 15 dni od prejema sodbe do plačila. Sodišče je tako v konkretnem primeru tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek stroškov v višini 347,70 EUR, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tem upravnem sporu imel pooblaščenca, ki je odvetnik in tudi zavezanec za plačilo DDV, kakor tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata ter da bo tožniku plačani znesek sodne takse sodišče povrnilo po uradni dolžnosti na njegov na bančni transakcijski račun, iz katerega je bilo plačilo sodne takse za tožbo izvršeno (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).