Jedro

Za odgovornost na podlagi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 morajo biti najprej izpolnjene vse predpostavke iz 547. člena ZGD-1: (1) razmerje dejanske odvisnosti, (2) pravni posel ali drug poslovodni ukrep, ki pomeni prikrajšanje za odvisno družbo, (3) vpliv obvladujoče družbe in vzročna zveza med vplivom in izvršenim pravnim poslom oziroma poslovodnim ukrepom ter (4) ni bilo izravnave prikrajšanja skladno z določbo drugega odstavka 545. člena; ter nadaljnja predpostavka iz prvega odstavka 548. člena ZGD-1; (5) kršitev dolžnosti poročanja poslovodstva o tem pravnem poslu in posledičnem prikrajšanju.

Ocena škodljivosti posla in prikrajšanja ni odvisna od subjektivnega mnenja poslovodje, pač pa bi morala biti opravljena v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

Če je določeno ravnanje družbi prepovedano, se ne more uspešno sklicevati na koristi iz tega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje pritožbene stroške, dolžni pa sta nerazdelno tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 7.190,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati znesek 1,339.493,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 do plačila (1.). V presežku, to je glede plačila zneska 9.975.697,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2.). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti del pravdnih stroškov v znesku 55.293,84 EUR, drugotoženi stranki pa del pravdnih stroškov v znesku 55.350,37 EUR (3.).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (1. in 3. točko izreka) sta se pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka se je pritožila zoper stroškovni del (3. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče 3. točko izreka sodbe spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča in prvotožena stranka sta v odgovorih na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom in predlagali višjemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila Zakona o gospodarskih družbah, ki urejajo odškodninsko odgovornost članov organov družbe (263., 264. in 548. čl. ZGD-1). Tožeča stranka je zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi nakupa 59,34% deleža V. od družbe F., d.o.o. po pogodbi z dne 10. 11. 2008. Navedeno pogodbo je sklenil prvi toženec kot predsednik uprave tožeče stranke, drugo toženka je bila v času sklenitve pogodbe predsednica nadzornega sveta tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo na pravni podlagi iz 548. člena ZGD-1, ki določa odgovornost organov odvisne družbe v dejanskem koncernu. Ugotovilo je, da je tožeča stranka sporni nakup delnic V. izvedla po navodilu obvladujoče družbe; da je bila pogodba o nakupu delnic V. za tožečo stranko škodljiva in da je z njeno izvršitvijo tožnici nastalo prikrajšanje, ki ni bilo nadomeščeno; da prvotožena stranka tega pravnega posla ni navedla v poročilu odvisne družbe o odnosih s povezanimi družbami v letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 in tudi ni razkrila nastalega prikrajšanja tožeče stranke, drugotoženka pa ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami v letnem poročilu tožeče stranke za leto 2008 in o ugotovitvah tega pregleda ni poročala skupščini. Sodišče prve stopnje je na obravnavani pravni podlagi ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank in jima naložilo povračilo škode v višini obresti, ki jih je tožeča stranka plačala za kredita, ki jih je najela za nakup delnic V. in preplačane tržne vrednosti 59,34% deleža V. ob nakupu.

V zvezi s pritožbo prvotožene stranke

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in tudi pritožba tega ne izpodbija, da je bil sporni nakup delnic V. po pogodbi z dne 10. 11. 2008 opravljen po naročilu obvladujoče družbe. Navedeno dejstvo je sodišču prve stopnje omogočilo, da za presojo odgovornosti toženih strank uporabi določila 545. do 548. člena ZGD-1 (v času sklenitve pogodbe veljavne novele ZGD-1B), ki urejajo t.i. koncernski privilegij. Koncernski privilegij, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, varuje poslovodstvo (in tudi člane nadzornega sveta) odvisnih družb, saj jih razbremenjuje odgovornosti za škodo, nastalo odvisni družbi v posledici poslov ali dejanj, ki so jih sklenili oziroma opravili po navodilu obvladujoče družbe. O tem, ali koncernski privilegij v celoti in popolnoma razbremenjuje organe odvisne družbe odgovornosti na podlagi 263. in 264. čl. ZGD-1 za sklenitev škodljivega posla, v sodni praksi ni stališč, pa tudi teorija se z razmerjem med odgovornostjo organov odvisnih družb na podlagi 263.člena in na podlagi 548. člena ZGD-1 poglobljeno ne ukvarja. Sicer pa to vprašanje presega potrebe tega pritožbenega postopka. Tožeča stranka, ki meni, da je podlaga za odgovornost toženih strank širša od tiste, na katero se je omejilo sodišče prve stopnje, se zoper zavrnilni del ne pritožuje, zato nima pravnega interesa za uveljavljanje tovrstnih ugovorov (bi pa ta oživel v primeru ugoditve pritožbama toženih strank).

6. Za odgovornost na podlagi prvega odstavka 548.čl. ZGD-1 morajo biti najprej izpolnjene vse predpostavke iz 547. čl. ZGD-1: (1) razmerje dejanske odvisnosti, (2) pravni posel ali drug poslovodni ukrep, ki pomeni prikrajšanje za odvisno družbo, (3) vpliv obvladujoče družbe in vzročna zveza med vplivom in izvršenim pravnim poslom oziroma poslovodnim ukrepom ter (4) ni bilo izravnave prikrajšanja skladno z določbo drugega odstavka 545. člena; ter nadaljnja predpostavka iz 1. odstavka 548. člena ZGD-1; (5) kršitev dolžnosti poročanja poslovodstva o tem pravnem poslu in posledičnem prikrajšanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh navedenih predpostavk, pritožba pa izpodbija le zaključke v zvezi z obstojem predpostavk pod (2) in (5).

7. Za presojo utemeljenosti pritožbenih razlogov je pomembno opozoriti na osnovno izhodišče, na katerem je gradilo sodišče prve stopnje; da je bila pogodba o nakupu 59,34% deleža V. z dne 10. 11. 2008 nezakonita, t. j. sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pritožba ne more izpodbiti pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča (12. točke obrazložitve), da je bil sporni nakup V. opravljen v nasprotju z Zakonom o medijih (ZMed) in v nasprotju z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPomK-1). ZMed v 58. členu določa, da mora vsakdo, ki želi pridobiti več kot 20% lastninskega ali upravljalskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno informativnega tiskanega dnevnika (kar V. je), za veljavno sklenitev pravnega posla dobiti predhodno soglasje pristojnega ministrstva. Soglasje Ministrstva za kulturo ni bilo pridobljeno ne prej ne kasneje, zato je bila navedena pogodba nična že v trenutku njene sklenitve. Citirano določilo ZMed ni niti konfuzno niti nejasno. Sporna pogodba je nadalje predstavljala koncentracijo, ki jo je bilo treba priglasiti po določilih ZPomK-1. V skladu s 44. členom ZPomK-1 podjetja ne smejo uresničevati nobenih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije, za katero obstaja obveznost priglasitve, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence. Urad za varstvo konkurence (UVK) je koncentracijo v predmetni zadevi zavrnil. Z zahtevami obeh navedenih zakonov je bil prvotoženec pred sklenitvijo sporne pogodbe seznanjen, pa je nično pogodbo kljub temu sklenil in jo tudi v celoti izvršil, te pogodbe pa ni navedel v Poročilu o odnosih s povezanimi družbami.

8. Pritožba se sklicuje na tretji odstavek 545. člena ZGD-1B, veljaven v letu 2008/2009, iz katerega izhaja, da je obveznost poročanja veljala zgolj za tiste posle, (ki jih je družba sklenila v preteklem poslovnem letu z obvladujočo družbo ali na njeno pobudo oziroma v njenem interesu), ki so po oceni poslovodstva odvisne družbe pomenila prikrajšanje. Po pritožbenem stališču v času sklenitve pogodbe niso obstajali razlogi, zaradi katerih bi prvotoženi dvomil v koristnost nakupa paketa delnic V. za tožečo stranko, vsekakor pa ni bilo nobenega prikrajšanja. S tem stališčem se ni mogoče strinjati. Ocena škodljivosti posla in prikrajšanja ni odvisna od subjektivnega mnenja poslovodje, pač pa bi morala biti opravljena v skladu s zahtevanim standardom skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da v času ob sklenitvi te pogodbe niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi moral prvotoženi zaznati spornost tega nakupa, njegovo izjemno rizičnost in tudi že oceniti njegovo škodljivost oz. prikrajšanje za družbo. Tudi pravilo podjetniške presoje (business judgement rule), po katerem vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti, ne dopušča ravnanj v nasprotju s prisilnimi predpisi. Že dejstvo, da je sklenil in izvršil nično pogodbo, kar pomeni, da je najel kredite in plačal polno pogodbeno ceno za paket delnic, iz katerih tožeča stranka ni smela uveljavljati nobenih pravic, izkazuje prikrajšanje tožeče stranke, ki je nastalo že z samo izvršitvijo pogodbe. Prvitoženec ni uspel prepričati sodišča, da je ob sprejemu odločitve z zadostno stopnjo skrbnosti lahko štel posel nakupa delnic V. kot vsaj pogojno veljaven (saj ga pogojno niti ni sklenil) in koristen za tožečo stranko. Zato je nerelevantno, da je bila sklenjena razmeroma pozno v poslovnem letu, dne 10. 11. 2008. Obveznost poročanja se je nanašala tudi na pogodbe, sklenjene zadnji dan poslovnega leta, če je bilo do priprave Poročila mogoče ugotoviti njeno škodljivost. Prvitoženec pred sklenitvijo te pogodbe ni pridobil nobenih informacij o pravi vrednosti delnic V., ni opravil skrbnega pregleda, ni naročil nobenih analiz, vrednotenj, pač pa je sprejel obveznost plačila v višini, ki jo je določila obvladujoča družba. To pomeni, da ob sklenitvi pogodbe ni imel nobenih zanesljivih podatkov o resnični in pošteni vrednosti predmeta pogodbe. Nakup 59,34% deleža delnic V. je predstavljal znaten finančni zalogaj za tožečo stranko in nikakor ni šlo za razmeroma nepomembno oz. običajno pogodbo, ki bi jo tožeča stranka sklenila v okviru opravljanja svoje osnovne dejavnosti. Za soglasje Ministrstva za kulturo ni niti zaprosil, če bi ga, pa ni bilo verjetnih izgledov, da bi ga pridobil. Prvitoženec je bil seznanjen, da je Ministrstvo za kulturo tožeči stranki 21. 9. 2007 zavrnilo soglasje za pridobitev bistveno manjšega deleža V. Dne 18. 7. 2008 je bil v časopisu X objavljen članek, v katerem je bilo povzeto stališče Ministrstva za kulturo, da ne podpira koncentracij na medijskem trgu in da bo zavrnilo soglasja v primerih, kjer bi lastnik presegel mejni dovoljeni delež na medijskem trgu. Nakup je bil nadalje izveden v zelo neprimernem času, ko je finančna kriza že krepko kazala zobe in nikakor ni predstavljala nepričakovane oziroma nepredvidljive okoliščine. Vrednost delnic na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev je strmoglavljala; SBI TOP indeks Ljubljanske borze je v času od 1. 9. 2008 do 10. 11. 2008, ko je bila sklenjena sporna pogodba, padel za 29,52%, v času od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2008 pa za 48,23% (podatki, pridobljeni s spletne strani Ljubljanske borze www.ljse.si.). Pred sklenitvijo pogodbe je bilo torej že znano, da finančni sektor tone v globoko recesijo, in bi prvotoženec lahko predvidel, da tožeča stranka pri prisilni prodaji delnic v posledici nične pogodbe oziroma odločbe UVK za te delnice ne bo več dosegla cene, ki jo je zanjo plačala (celo, če bi jo ob sklenitvi pogodbe plačala po pošteni ceni). Vse navedene okoliščine so prvotoženi stranki, če bi ravnala v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika, narekovale, da navedeni posel vnese v Poročilo o odnosih s povezanimi družbami, saj je bil sklenjen brez ustreznih dovoljenj, visoko rizičen, ocena prikrajšanja pa v času priprave letnega poročila za leto 2008 že mogoča in izmerljiva.

9. Pritožnik se svoje odgovornosti tudi ne more ekskulpirati s trditvijo, da v prvih treh mesecih leta 2009, ko bi se moralo pripraviti Poročilo, ni bil več predsednik uprave tožeče stranke, in zato tudi ne odgovorna oseba za pripravo Poročila. Tretji odstavek 545. člena določa, da mora poročilo o razmerjih z obvladujočo družbo (ki je sestavni del letnega poročila) sestaviti poslovodstvo odvisne družbe. S poslovodstvom je mišljen organ, ki vodi družbo in ne tisti poslovodja, ki je po notranji organizaciji družbe zadolžen za pripravo letnega poročila. Uveljavljeno je namreč načelo kolektivne dolžnosti članov organov vodenja za zagotavljanje pravilnosti letnih in konsolidiranih poročil. Prvi odstavek 60.a člena ZGD-1 določa, da morajo člani organov vodenja ali nadzora družbe skupno zagotavljati, da so letna poročila z vsemi sestavnimi deli sestavljena in objavljena v skladu z ZGD-1, slovenskimi računovodskimi standardi in mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Letno poročilo in njene sestavne dele morajo podpisati vsi člani poslovodstva družbe (2. odst. 60.a čl. ZGD-1). V času izdelave letnega poročila je bil prvi toženec izvršni direktor, član kolektivnega izvršnega odbora tožeče stranke, njen zakoniti zastopnik in je letno poročilo tožeče stranke za leto 2008 tudi podpisal. Četudi načeloma vsak član uprave odgovarja le za lastna ravnanja in opustitve, je upoštevati, da je prvotoženi kot predsednik uprave tožeče stranke sporni posel po navodilih obvladujoče družbe sam sklenil in je imel o njem na voljo vse informacije, potrebne za oceno njegove škodljivosti in posledičnega prikrajšanja. Vsekakor je za poročanje o škodljivem pravnem poslu, sklenjenem po navodilu obvladujoče družbe, v prvi vrsti zadolžen tisti član uprave, ki ga je sklenil, ki bi zato moral poskrbeti, da bi o vseh okoliščinah tega posla pravočasno seznanil resornega člana uprave, ki je sestavljal poročilo.

10. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov zoper izračun višine prikrajšanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Povsem pravilno je ugotovilo, da je tožeči stranki nastalo prikrajšanje že v letu 2008, saj je tožeča stranka za sporni nakup najela kredita pri P. in pri R., za katere je morala plačati obresti. Terjatev iz naslova obresti je nastala ob sklenitvi kreditnih pogodb, čeprav so te zapadle kasneje. Preplačilo tržne vrednosti 59,34% deleža V. sicer ni bilo znano ob nakupu, vendar le zato, ker je prvotožena stranka šele naknadno za potrebe računovodskega poročanja tožeče stranke naročila oceno vrednosti delnic V. na dan 31. 10. 2008, ki jo je izdelal pooblaščeni izdelovalec vrednosti P. d.o.o. v marcu 2009 (lahko pa bi to oceno vključila v Poročilo o odnosih s povezanimi družbami). Nedvomno sodi med obveznosti poslovodstva po 548. čl. v zvezi s 3. odstavkom 545. čl. ZGD-1, da vse pravne posle, sklenjene po navodilu obvladujoče družbe, oceni z vidika njihove škodljivosti, kar vključuje obveznost preveritve vrednosti pogodbe, saj šele takšna preveritev daje podlago za vzpostavitev morebitnega izravnalnega zahtevka.

11. S pritožbenim ugovorom, da je v primeru nakupa večjega paketa delnic, ki kupcu zagotovi tudi obvladujoč položaj v tarčnem podjetju, cena večja, ker vsebuje prevzemno premijo, bi se v načelu bilo mogoče strinjati, če bi šlo za pravi resnični prevzem V. s strani tožeče stranke. V obravnavanem primeru pa so se delnice V. že pred spornim nakupom nahajale znotraj dejanskega koncerna, ki ga je predstavljala Skupina L. in so se zgolj prestavljale iz levega v desni žep koncerna, zato ni razumljiva ekonomska oz. poslovna upravičenost prevzemne premije pri tovrstnih transakcijah. Prevzemna premija pri prenosu paketa delnic iz matere (I. d.o.o.) na vnukinjo (tožečo stranko) je praviloma znak finančnega izčrpavanja vnukinje. Po trditvah tožeče stranke je družba F. d.o.o., ki je isti paket delnic kupila od družbe I. d.d., (vendar le z namenom njihovega "parkiranja", kar pomeni, da je predvidoma šlo za pogodbo z opcijo povratnega odkupa), z njihovo preprodajo tožeči stranki pridobila več kot 2 mio EUR dobička. Nenazadnje pa pritožba povsem prezre, da je predmet tega spora prikrajšanje, nastalo tožeči stranki v posledici nične pogodbe oziroma pogodbe, ki ni nikoli imela nikakršnih pravnih učinkov, in da zato prevzemna premija, ki jo je tožeča stranka ob nakupu delnic V. plačala, predstavlja pravno priznano prikrajšanje tožeče stranke (nastalo že ob sklenitvi pogodbe), saj v zameno tožeča stranka ni pridobila kontrolnega deleža oziroma pravic, ki bi ji iz tega deleža pripadle. Iz istega razloga so povsem brezpredmetni pritožbeni razlogi, ki se sklicujejo na koristi, ki naj bi jih tožeča stranka pridobila z navedenim nakupom delnic. Zaradi nepridobitve soglasja Ministrstva za kulturo oziroma odločbe UVK so bile vse sinergije in prihranki od prevzema neutemeljeni, saj tožeča stranka do teh prihrankov ni bila upravičena in jih je pridobila nezakonito. Če je določeno ravnanje družbi prepovedano, se ne more uspešno sklicevati na koristi iz tega ravnanja.

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke

12. Pritožbeno sodišče odgovarja le na tiste pritožbene razloge, na katere ni bilo odgovorjeno ob obravnavanju pritožbe prvotožene stranke. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ki da dejstev, potrebnih za obravnavo odgovornosti drugotožene stranke na podlagi drugega odstavka 548. čl. ZGD-1 ni (pravočasno) zatrjevala, in da gre v posledici za sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je tožbene trditve (oz. trditve vseh pravdnih strank) v kompleksni in obsežni zadevi treba obravnavati kompleksno in jih ne zreducirati na posamezne stavke ali celo besede, ne oziraje se na celotni kontekst predmetne pravde, v kateri so vse stranke, zastopane po profesionalnih pooblaščencih, ves čas postopka tvorno in aktivno sodelovale (po oceni pritožbenega sodišča na visoki kvalitativni ravni), in niso izpustile nobenega aspekta v predstavitvi dejanske podlage, ki bi sodišču pomagal osvetliti obravnavani historični dogodek iz vseh možnih plati in mu tako omogočil uporabo vseh možnih pravnih podlag. Pomanjkljivosti, ki jih v tožbenih trditvah odkriva drugotoženka, je v prvi vrsti pripisati okoliščini, da je tožeča stranka odgovornost toženih strank primarno in v bistvenem utemeljevala na (samostojni) pravni podlagi iz 263. in 264. člen ZGD-1 in da se zato razumljivo glavnina njenih trditev v tožbi nanaša na to podlago. Na pravno podlago 548. člena ZGD-1 se je tožeča stranka sklicevala dodatno, vendar pa povsem jasno, določno in pravočasno. Zato bi že sodišče prve stopnje moralo, (če bi štelo, da so trditve tožeče stranke v navedeni smeri preskromne), tožečo stranko v okviru materialnopravnega vodstva spodbuditi, da jih dopolni (285. člen ZPP). Kadar namreč stranka uveljavlja zahtevek na več različnih pravnih podlagah, poštenost in korektnost sojenja terja od sodišča, da stranko opozori, kateri daje prednost, v kateri smeri bo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze in ji s tem omogoči, da se osredotoči in na ta način konstruktivno sodeluje v postopku. Ker je sodišče prve stopnje štelo vse trditve tožeče stranke za zadostne in pravočasne, tožeča stranka tudi v primeru, če takšne niso bile, ne more trpeti nobenih neugodnih posledic. Sicer pa je tožeča stranka pravočasno navedla vsa dejstva v zvezi z obstojem predpostavk od (1) do (4) odškodninske odgovornosti iz tč. 6 obrazložitve, ki morajo biti izkazane tudi na podlagi drugega odstavka 248, člena ZGD-1, le dejstva v zvezi s (5) predpostavko, da drugotoženka ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami in o ugotovitvah pregleda poročala skupščini, je navedla v vlogi dne 17. 4. 2014, s čimer pa je po mnenju pritožbenega sodišča le dopolnila do prvega naroka pravočasne trditve.

13. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je bila vzročna zveza med opustitvijo navedbe prikrajšanja v poročilu za leto 2008 in v letu 2008 nastalo škodo pretrgana, ker je bilo prikrajšanje navedeno v letnem poročilu za l. 2009 in bi lahko (in ga tudi je) tožeča stranka izravnalni zahtevek do obvladujoče družbe vložila po objavi letnega poročila za leto 2009. Vzpostavitev kasnejšega (v letu 2010) izravnalnega zahtevka tudi za prikrajšanje, nastalo v letu 2008 (če predpostavimo, da je dopustno izravnalne zahtevke zoper obvladujočo družbo uveljavljati vse do poteka zastaralnih rokov, ne glede na to, kdaj je bil škodljiv posel izveden in kdaj je prikrajšanje nastalo), bi imela učinek na odškodninsko odgovornost toženih strank samo v primeru, če bi obvladujoča družba to prikrajšanje kasneje nadomestila. Vendar ne zaradi pomanjkanja vzročne zveze, pač pa zaradi neobstoja škoda. Sicer pa velja tudi v tem primeru pravilo, da vsak član uprave (nadzornega sveta) odgovarja le za lastno krivdo, t.j. za svoja ravnanja in svoje opustitve, in za škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Pritožbeno sodišče še dodaja, da mora tožnik v primeru uveljavljanja odgovornosti zaradi opustitev organov odvisne družbe na podlagi prvega in drugega odstavka 548. člena ZGD-1, izkazati in dokazati vzročno zvezo med pravnim poslom, sklenjenim po navodilu obvladujoče družbe in prikrajšanjem odvisne družbe, da pa se vzročna zveza med opustitvijo organov odvisne družbe in škodo, nastalo zaradi prikrajšanja, domneva. Zakonska domneva pa povzroči prerazporeditev trditvenega in dokaznega bremena. Domnevo vzročne zveze bi torej organi odvisne družbe lahko izpodbili, če bi dokazali, da njihove opustitve niso vzrok za škodo. Dejstvo torej, da bi bilo mogoče v letih 2009, 2010 in 2011 (celotno) prikrajšanje tožeče stranke izterjati od obvladujoče družbe, je bilo torej v trditvenem in dokaznem bremenu toženih strank, ki pa mu v postopku na prvi stopnji nista zadostili.

14. Nima prav pritožba, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 04.02.2014 spremenila tožbo, ker je predrugačila način izračuna škode, in da je zahtevek zato zastaran. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da je ves čas uveljavljala isto vrsto škode (škodo zaradi plačila obresti in škodo zaradi preplačila in izgube vrednosti kupljenih delnic), izvirajočo iz enega historičnega dogodka. Pritožbeno sodišče dodatno še opozarja na uveljavljeno stališče sodne prakse, "da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti in da se lahko v zastaralnem roku, določenem za obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage" (sodba III Ips 57/96).

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

15. Odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka je bila pravilna in je pritožbeni razlogi tožeče stranke ne morejo izpodbiti. Kljub različnim sodnim odločitvam v zvezi z načinom izračuna stroškov postopka v odškodninskih pravdah v preteklosti, na katere opozarja pritožba, je za poenotenje sodne prakse v skladu s svojimi pooblastili že poskrbelo Vrhovno sodišče RS. Zavzelo je stališče, da je materialnopravno zmotna uporaba določila 154. člena ZPP na način, da uspeh strank vrednoti ločeno po temelju in po višini in za končni uspeh vzame rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini v pravdah zaradi plačila odškodnine (glej sodbo II Ips 196/2016, II Ips 563/2008).

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso izkazani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbami so stranke same dolžne nositi svoje pritožbene stroške, sta pa toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbi (odgovor prvotožene stranke na pritožbo tožeče stranke ne vsebuje vsebinskih razlogov o pritožbi tožeče stranke, zato sodišče stroškov tega odgovora ni priznalo), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju pritožbenega pcto v višini nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v višini 5.880,00 EUR, 20,00 EUR materialni stroški, 22% DDV, skupaj torej 7.190,00 EUR, ki sta jih toženi stranki v skladu s pritožbenim predlogom nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki.