Jedro

Sklicevanje na zakonsko določbo ne zadostuje. Pomembna je postavitev konkretnih dejanski trditev, ki se prilegajo abstraktnemu zakonskemu stanu, v tem primeru določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1. Povsem nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ne more trpeti neugodnih posledic, če je sodišče prve stopnje njene trditve štelo za zadostne in pravočasne, četudi takšne niso bile.

Cenilec je natančno ocenil tržno vrednost 79,24-odstotnega deleža v družbi, pri čemer je dodal tudi svoje mnenje, da je bil možen razpon od določene cene po pesimističnem scenariju do določene cene po optimističnem scenariju. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presojanju ustreznosti nakupne vrednosti delnic sledili oceni cenilca in upoštevali srednjo vrednost navedenega razpona, ne da bi obrazložili, zakaj nista upoštevali mogočega razpona tržne vrednosti navedenega deleža. Tudi v tem delu je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija prvega toženca se zavrže. II. Reviziji druge toženke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

III. Prvi toženec nosi sam svoje stroške revizijskega postopka.

IV. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke in druge toženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 1.339.493,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 dalje. V presežku – glede plačila zneska 9.975.697,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo dela pravdnih stroškov tožencev in sicer prvemu tožencu v znesku 55.293,84 EUR in drugi toženki v znesku 55.350,37 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo vse pritožbe in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga prvi toženec revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in odpravi sodbo sodišča druge stopnje ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži plačilo vseh stroškov, podredno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tudi druga toženka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje pa v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko v celoti zavrne, hkrati pa naloži tožeči stranki v plačilo celotne pravdne stroške druge toženke. Podredno druga toženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodniku posamezniku.

5. Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Ureditev koncernske problematike v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je bila dopolnjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1I (Uradni list RS 55/2015), za to zadevo pa je relevantna ureditev, ki je veljala pred omenjeno novelo, zato se sklicevanje na določbe ZGD-1 v tej sodbi nanaša na ureditev pred novelo ZGD-1I.

**Relevantno dejansko stanje**

8. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Tožeča stranka je bila del večstopenjskega dejanskega koncerna A., na vrhu katere je bila družba B., d. o. o. Ena njenih posredno odvisnih družb je bila družba C., d. d., v imetništvu katere je bila družba D., d. d. D., d. d. je bila neposredno obvladujoča družba tožeče stranke.

- Tožeča stranka je po navodilu obvladujoče družbe (in ne na podlagi samostojne odločitve prvega toženca) dne 10. 11. 2008 kupila 151.608 delnic, tj. 59,34 % delnic družbe E., d. d. Kupila jih je od družbe G., d.o.o. Upravi tožeče stranke je navodilo za nakup delnic prenesla druga toženka.

- Nakup delnic družbe E., d. d. je bil opravljen v nasprotju z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed), saj pred sklenitvijo prodajne pogodbe ni bilo pridobljeno soglasje Ministrstva za kulturo. Poleg tega je bil sporni nakup opravljen, ne da bi bile pri tem upoštevane zahteve Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Pogodba je bila namreč sklenjena brez odložnega pogoja, ki bi veljavnost pravnega posla odlagal do trenutka pridobitve dovoljenja za koncentracijo Urada za varstvo konkurence. Urad je 23. 9. 2009 izdal odločbo, po kateri je morala tožeča stranka delnice odsvojiti, prav tako tožeča stranka iz delnic družbe E., d. d. ni imela glasovalnih pravic.

- Za potrebe računovodskega poročanja tožeče stranke je družba F. d. o. o. marca 2009 izdelala Poročilo o oceni vrednosti delnic družbe E., d. d. na dan 31. 10. 2008 (10 dni pred sklenitvijo pogodbe o nakupu delnic). Na podlagi te cenitve pooblaščenega ocenjevalca vrednosti je sodišče ugotovilo, da je bila nakupna cena 59,34-odstotnega deleža delnic družbe E., d. d. za 1.000.612,80 EUR višja od tedanje tržne vrednosti delnic.

- Za plačilo kupnine za nakup delnic družbe E., d. d. sta bila istočasno s sklenitvijo pogodbe najeta kredita pri družbah H. in I. Družbi H. je morala tožeča stranka po kreditni pogodbi plačati 218.515,41 EUR, družbi I.pa 144.125,45 EUR obresti.

- Prvi toženec je bil v letu 2008 član uprave, v letu 2009 (vse do 5. 10. 2009) pa član upravnega odbora tožeče stranke, in sicer izvršni direktor. Druga toženka je bila v letu 2008 predsednica nadzornega sveta, v letu 2009 (vse do 29. 7. 2009) pa predsednica upravnega odbora tožeče stranke.

- Poslovodstvo tožeče stranke pravnega posla nakupa delnic družbe E., d. d. ni navedlo v poročilu odvisne družbe o odnosih s povezanimi družbami za poslovno leto 2008. Prav tako ni navedlo, da je z nakupom delnic tožeča stranka utrpela prikrajšanje, ki ga obvladujoča družba ni nadomestila. V Letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 je navedeno, da v poslovnem letu 2008 ni bilo nobenih poslov z obvladujočo družbo D., d. d. in z njo povezanimi družbami, ki bi pomenili prikrajšanje za tožečo stranko. Opuščeno je bilo tudi razkritje, da so bili za nakup delnic najeti krediti pri povezanih družbah (H. in I.).

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

9. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost prvega toženca in druge toženke temeljilo na njuni kršitvi obveznosti iz 548. člena ZGD-1. Ugotovilo je, da podatki poročila o odvisnosti v Letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 niso bili resnični oziroma niso vsebovali razkritij, ki jih zahteva prvi odstavek 548. člena ZGD-1. Poslovodstvo tožeče stranke je opustilo navedbo prikrajšanja zaradi nakupa delnic družbe E., d. d. po navodilu obvladujoče družbe, ki je bil ne le škodljiv, temveč tudi nezakonit. Delnice so bile kupljene po višji ceni od tržne vrednosti delnic, in sicer je tožeča stranka kot razliko med tržno in nakupno vrednostjo zatrjevala 976.853,07 EUR (sodišče je ugotovilo 1.000.612,80 EUR razlike), zato je sodišče kot preplačilo upoštevalo ta znesek. Posledica opustitve razkritja prikrajšanja je po določbi prvega odstavka 548. člena ZGD-1 odškodninska odgovornost poslovodstva družbe, torej prvega toženca. Druga toženka pa je odškodninsko odgovorna, ker v vlogi predsednice nadzornega sveta ni preprečila takšnega nakupa delnic družbe E., d. d., prav tako je kršila obveznost iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 s tem, ko je kršila svojo dolžnost preverjanja poročila o odnosih s povezanimi družbami in poročanja skupščini o ugotovitvah pregleda. Tako prvi toženec, ki je za tožečo stranko sklenil sporni pravni posel, kot druga toženka, ki je prenesla željo obvladujoče družbe za nakup delnic, sta namreč nedvomno vedela za sklenjeni posel nakupa delnic družbe E., d. d. po navodilu obvladujoče družbe, zato bi morala zagotoviti poročanje o prikrajšanju tožeče stranke. Kot pravno priznano škodo je sodišče poleg preplačane kupnine štelo tudi plačane obresti po kreditih družbama H. in I. Ta kredita je za tožečo stranko zaradi financiranja spornega nakupa delnic E., d. d. najel prvi toženec, dolžna skrbnost predsednice nadzornega sveta pa je drugi toženki narekovala preverjanje, kako je bil nakup delnic financiran.

10. Tudi sodišče druge stopnje je izhajajo iz nesporne okoliščine, da je tožeča stranka nakup delnic družbe E., d. d. opravila po navodilu obvladujoče družbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je bila pogodba o nakupu delnic družbe E., d. d. nezakonita, saj je bila sklenjena v nasprotju z določbami ZMed in ZPOmK-1. Posledično je odškodninsko odgovornost prvega toženca in druge toženke prav tako temeljilo na kršitvi njunih obveznosti po 548. členu ZGD-1. **Razlogi za zavrženje revizije prvega toženca**

11. Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP). Tak primer je podan tudi v obravnavani zadevi glede prvega toženca, nad katerim je bil 26. 4. 2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 1389/2018 začet postopek osebnega stečaja. To izhaja iz odgovora tožeče stranke na reviziji in prve pripravljale vloge prvega toženca. Iz omenjenih vlog nadalje izhaja, da je bila v stečajnem postopku priznana terjatev tožeče stranke zoper prvega toženca, ki se obravnava v tem revizijskem postopku. Priznanje prijavljene terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Ne glede na potek tega revizijskega postopka se prvi toženec ne more več izogniti poplačilu terjatve v stečajnem postopku, saj je sodišče že izdalo sklep o preizkusu terjatev, katerega sestavni del izreka je končni seznam preizkušenih terjatev v stečajnem postopku. Stečajni dolžnik bi moral prerekati pravočasno prijavljeno terjatev tožeče stranke v postopku preizkusa terjatev.1 Le v tem primeru bi ohranil pravni interes za nadaljevanje revizijskega postopka.

12. Posledično prvi toženec nima več pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, zato jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP) (I. točka izreka).

**Revizijske navedbe druge toženke**

13. Z revizijo druga toženka uveljavlja absolutno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev 22. člena Ustave RS, saj naj bi jo sodišče „obsodilo“ povsem mimo trditvene podlage oziroma na podlagi nesklepčne tožbe. Tožeča stranka je namreč odgovornost toženih strank primarno in v bistvenem utemeljevala na samostojni pravni podlagi 263. in 264. člena ZGD-1, zato se glavnina njenih trditev nanaša na to pravno podlago. Dejstev, potrebnih za obravnavo odgovornosti druge toženke na podlagi drugega odstavka 548. člena ZGD-1, pa naj tožeča stranka ne bi zatrjevala (pravočasno). Revizija očita sodišču druge stopnje nepravilno stališče, da tožeča stranka ne more trpeti neugodnih posledic, če je sodišče prve stopnje njene trditve štelo za zadostne in pravočasne, četudi takšne niso bile.

14. Druga toženka nasprotuje tudi izračunu škode, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje. Izhajalo je namreč iz sredinske vrednosti, ki jo je cenilec določil za 79,27-odstotni delež delnic, in ni upoštevalo, da je cenilec izrecno opozoril na razpon vrednosti paketa delnic od 17.599.000 EUR do 20.180.000 EUR. Ob upoštevanju zgornje vrednosti razpona je glede na cenitev možna tudi vrednost spornega 59,34-odstotnega deleža delnic, ki je praktično enaka nakupni vrednosti delnic. Prav tako sodišči naj ne bi obrazložili škode, ki naj bi jo povzročile plačane obresti. Ker se niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje naj ne bi opredelili do očitka o neustreznem izračunu škode, naj bi bila sodba sodišča druge stopnje v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in 22. člena Ustave RS.

15. Nadaljnji revizijski očitek se nanaša na spremembo izračuna višine škode. Sprva je namreč tožeča stranka uveljavljala škodo v višini razlike med knjigovodsko vrednostjo delnic v času nakupa in prodajno ceno, ki je bila dogovorjena z družbo J., d. o. o. Ker do realizacije pogodbe z družbo J., d. o. o. ni prišlo, je nato tožeča stranka višino škode utemeljevala na razliki med nakupno ceno in tržno vrednostjo delnic na dan 10. 11. 2008. Glede na to, da naj bi bila tožba spremenjena na naroku 4. 2. 2014, naj bi do spremembe tožbe potekel tudi absolutni 5-letni zastaralni rok, zaradi česar naj bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti zaradi ugovora zastaranja. Ker naj se sodba sodišča druge stopnje ne bi opredelila do ugovora zastaranja, naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in 22. člena Ustave RS. Kolikor pa je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe v 14. točki obrazložitve sodbe, naj bi ob tem zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve drugega odstavka 184. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

16. Revizija sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi zaradi neobstoja vzročne zveze med ravnanjem druge toženke in nastalim prikrajšanjem tožeče stranke, saj naj bi bila ta pretrgana s poročanjem poslovodstva tožeče stranke o prikrajšanju v letnem poročilu za poslovno leto 2009. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo priče L. L., ki je podala pisno izjavo, čeprav je druga toženka to izrecno zahtevala. Kršilo pa naj bi tudi 25. člen Ustave RS, ker ni obravnavalo vseh relevantnih pritožbenih navedb oziroma jih je obravnavalo tako skopo, da obrazložitev naj ne bi dosegala standarda obrazloženosti.

**Razlogi za ugoditev reviziji druge toženke**

17. V primeru dejanskega koncerna je zakonska podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodstva (uprave) in nadzornega sveta odvisne družbe različna. Prvo opredeljuje določba prvega odstavka 548. člena ZGD-1, drugo določba drugega odstavka istega člena. Zato ni mogoče z istimi trditvami utemeljevati odškodninske odgovornosti obeh organov družbe. Druga toženka je v pritožbi konkretizirano uveljavljala, da tožeča stranka ni pravočasno postavila trditev, ki bi utemeljevale njeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu je v 12. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe prejela le splošen, nejasen odgovor.

18. Drugostopenjsko sodišče pojasni, da se je tožeča stranka na pravno podlago 548. člena ZGD-1 „sklicevala dodatno, vendar pa povsem jasno, določno in pravočasno.“ Vendar pa sklicevanje na zakonsko določbo ne zadostuje. Pomembna je postavitev konkretnih dejanskih trditev, ki se prilegajo abstraktnemu zakonskemu stanu, v tem primeru določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1. Povsem nesprejemljivo, pravzaprav komaj razumljivo pa je stališče, da tožeča stranka ne more trpeti neugodnih posledic, če je sodišče prve stopnje njene trditve štelo za zadostne in pravočasne, četudi takšne niso bile. Po tem stališču bi bilo sklepati, da ni pomembno, ali so trditve zadostne in tudi ne ali so pravočasne. Namesto jasnega odgovora je pritožnica prejela zgolj prazen (in napačen) odgovor. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Utemeljen je tudi revizijski očitek druge toženke, ki se nanaša na višino škode, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s pomočjo cenitvenega poročila, sodišče druge stopnje pa je tej oceni pritrdilo. Cenilec je namreč ocenil, da je tržna vrednost 79,24-odstotnega deleža v družbi E., d. d. znašala 18.890.000,00 EUR, pri čemer je dodal tudi svoje mnenje, da je bil možen razpon od 17.599.000,00 EUR po pesimističnem scenariju do 20.180.000,00 EUR po optimističnem scenariju. Sodišči prve in druge stopnje sta sledili oceni cenilca, ki ga je z namenom ocene vrednosti angažirala tožeča stranka pod poslovodstvom prvega toženca, upoštevali sta pa srednjo vrednost navedenega razpona, ne da bi obrazložili, zakaj sta tako ravnali. Tudi v tem delu je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Ostali revizijski očitki druge toženke niso utemeljeni. S spremembo izračuna višine škode tožeča stranka ni spremenila tožbe, saj je odškodninsko odgovornost tožene stranke še vedno utemeljevala na istem dogodku. Visečnost te pravde bi ji v tistem trenutku tudi preprečevala začetek nove pravde, v kateri bi na istem dogodku utemeljevala isti zahtevek zoper isto toženo stranko, četudi bi eno od predpostavk odškodninske obveznosti utemeljevala z drugačnimi trditvami in dokazi. Ne drži tudi revizijski očitek, da naj bi poročanje poslovodstva tožeče stranke v letnem poročilu za poslovno leto 2009 pretrgalo vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalim prikrajšanjem. Odškodninska obveznost tožene stranke bi odpadla šele, če bi obvladujoča družba nadomestila prikrajšanje. Glede revizijskega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja izrecne zahteve druge toženke po zaslišanju priče L. L. revizijsko sodišče ob upoštevanju obrazložitve sodišča prve stopnje v 4. točki zaključuje, da ta priča za izračun višine škode glede na razliko med nakupno vrednostjo in tržno vrednostjo ob nakupu delnic ni relevantna, zato je ni bilo treba zaslišati.

21. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je bila v postopku pritožbenega sodišča storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je reviziji druge toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na drugo toženko, ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (II. točka izreka).

22. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje preveriti, ali so bile dejanske navedbe tožeče stranke, ki so zadevale temelj odškodninske odgovornosti druge toženke, zadostne in pravočasne in svoje ugotovitve jasno obrazložiti. Prav tako bo moralo upoštevati mogoč razpon ocene tržne vrednosti delnic družbe E., d. d. ali utemeljiti svojo odločitev, zakaj je sprejelo srednjo vrednost tega razpona.

**Odločitev o revizijskih stroških**

23. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega in tretjega odstavka 165. člena ZPP (III. in IV. točka izreka). Prvi toženec z revizijo ni uspel, odgovor tožeče stranka na revizijo pa ni prispeval ničesar pomembnega za odločanje o njej.

1 Prim. VSL Sklep Cst 491/2017 z dne 5. 9. 2017.