Jedro

Toženec je kršil določbe pogodbe o zaposlitvi, zato je tožeči stranki dolžan povrniti premoženjsko škodo, ki jo predstavlja razlika med zneski kupnin, določenih v sklenjenih prodajnih pogodbah, in tržno ceno prodanih stvari v času prodaje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločitvi o stroških postopka (točka 5 izreka) tako, da po spremembi točka 5 izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.078,56 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila“.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati prvo tožeči stranki 5.713,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.407,81 EUR s pripadajočimi obrestmi. Postopek prvo tožeče stranke zoper toženo stranko glede plačila zneska 14.464,68 EUR s pripadajočimi obrestmi je ustavilo, tožbo drugotožeče stranke proti toženi stranki je v celoti zavrglo. V presežku je tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki za znesek glavnice v višini 313,68 EUR in pripadajočih obresti zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti oziroma jo razveljavi in tožbo zavrže ali zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi pojasnjuje, da je sodba pomanjkljiva, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih dejstev in dokaznih predlogov, napačno je uporabilo določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), v sodbi so napake in pomanjkljivosti, ki kažejo na nerazumevanje poslovanja gospodarskih družb, finančnih in računovodskih predpisov, ki so kogentne narave, zato so podane kršitve določb pravdnega postopka iz 14 in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi skrčitve tožbenega zahtevka za znesek 14.464,68 EUR postopek ustavilo. V tem primeru bi moralo glede stroškov postopka upoštevati določbo 158. člena ZPP, česar ni storilo. Pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo niti določbe 2. odstavka 154. člena ZPP glede tožene stranke, saj je stroške priznalo le tožeči stranki, toženi pa ne, niti v odnosu do prvo tožeče stranke. Uspeh prvo tožeče stranke je napačno izračunan, saj je le 27,88 %, zato bi bila upravičena do povrnitve stroškov le v takem deležu, tožena stranka pa v deležu 72,12 %. Pritožnik nadalje graja ugotovitve izvedenca o številu prevoženih kilometrov na spornem avtomobilu na dan 19.5.2003, saj temeljijo na protipravno pridobljenem dokazu s strani A. T., sodišče pa ni upoštevalo podatkov, ki jih je predložil sam toženec in sicer faktur o servisiranju, iz katerih izhajajo podatki o prevoženih kilometrih in podatke o kartici Magna, iz katerih izhajajo podatki o plačilu cestnine in goriva. Toženec je predlagal, da sodišče naloži tožeči stranki, da predloži račune za opravljene servise v Avtohiši S., iz katerih izhaja dejansko število prevoženih kilometrov. Sodišče se do tega ni opredelilo in tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog. Toženec je 22.3.2007 sicer umaknil dokazni predlog za vpogled v poslovne listine tožeče stranke, vendar je bilo to mišljeno za druge listine, ta dokazni predlog pa je umaknil zato, ker je bilo predlagano dodatno zaslišanje direktorja O. V., česar sodišče prve stopnje prav tako ni izvedlo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti podatke o številu prevoženih kilometrov, saj bi bila vrednost avtomobila bistveno manjša, oziroma škode sploh ne bi bilo. Podatki Avto T. v zvezi z reklamacijo niso točni, podatek o številu prevoženih kilometrov je vpisan na pamet, tožeča stranka pa noče predložiti listin, to je računov o servisiranju spornega avtomobila na servisu S., iz katerih izhajajo podatki o številu prevoženih kilometrov. Neupoštevanje dokaznih predlogov tožene stranke predstavlja kršitev pravic toženca do poštenega sojenja, ki jih zagotavlja ZPP in Ustava RS. Nadalje pojasnjuje, da drugo tožeča stranka ni imela pravnega interesa za tožbo. Z vloženo tožbo je povzročila stroške, ki jih je dolžna povrniti tožencu. Toženec ni kršil pogodbe o zaposlitvi, saj je bila njegova omejitev pri sklepanju pogodb le v tem, da je moral imeti soglasje za posel, ki je po vrednosti presegal 50 % ustanovnega kapitala. V vsakem primeru pa je direktor drugo tožeče stranke v celoti nadzoroval delo tožnika in brez njegovega soglasja ni mogel storiti ničesar, zato ni dvoma, da je odobril tudi sporne pogodbe. Ker je soglasje za sklenitev spornih pogodb obstajalo, ni protipravnosti ali nezakonitosti ravnanja tožene stranke. Po mnenju pritožnika tudi škoda ni nastala, saj tožeča stranka ni predložila nobene knjigovodske listine, ki bi izkazovala škodo, niti bilančnega izkaza o izgubi, ki bi bila posledica teh poslov. Način izračuna škode je po mnenju pritožnika nepravilen, saj bi bilo prikrajšanje lahko izkazano le preko knjigovodskih stanj in listin, sodišče prve stopnje pa v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja in je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Toženec ni storil nič nezakonitega, saj je imel pooblastilo za sklepanje pogodb, sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo določb Akta o ustanovitvi in ZGD, ki govore o pravicah in obveznostih poslovodnega organa in kontroli lastnika nad poslovanjem. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateri predpis je toženec kršil, zato tudi ni odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ne more s pogodbenimi določbami in zmotnim razlogovanjem kogentnih določb zakona in temeljnih načel gospodarskega prava glede pristojnosti direktorja omejevati njegove pristojnosti, kadar to ustreza, v drugih primerih pa je imel toženec neomejena pooblastila in je sklepal pogodbe za bistveno večje zneske. Po mnenju pritožnika je sodba nerazumljiva, odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in nezadostno obrazložena, saj sodišče ne pojasni, katere določbe Akta o ustanovitvi so bile kršene. Sodišče prve stopnje in izvedenci se opirajo na splošno znana dejstva pri ocenjevanju višine škode, kar je nevzdržno. Izvedenec bi moral z znanstvenimi metodami ugotoviti vrednost predmetov. Tudi izraz življenjsko logično, katerega sodišče prve stopnje večkrat uporabi, v pravnem izrazoslovju ne obstaja, zato je obrazložitev nerazumljiva. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditve, da mu tožeča stranka ni izplačala osebnih dohodkov več mesecev. Z obrazložitvijo, da to ni relevantno, samo priznava trditve v pritožbi. Zahtevek tožeče stranke z dne 20.4.2009 je nesklepčen, saj ni jasno, komu in zakaj je treba plačati vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je samo modificiralo zahtevek, kar je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pravno pomembnih dejstev ni ustrezno preizkusilo in utemeljilo in jih je ocenilo pristransko v škodo toženca. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, posledično je zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo postopek zaradi opustitve materialno procesnega vodstva. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z vsebino listin, izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe, razlogi so pomanjkljivi, zato se sodba ne da preizkusiti. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeči stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevali sta povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je toženec s tem, ko je kot direktor prvo tožeče stranke dne 26.11.2003 sklenil s seboj kot fizično osebo, tri prodajne pogodbe, katerih predmet so bila razna osnovna sredstva prvo tožeče stranke, povzročil škodo, saj je bila prodajna cena prenizka. Ker je toženec pri sklenitvi spornih pogodb ravnal v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju Pogodba) in Aktom o ustanovitvi družbe M. C. d.o.o. (v nadaljevanju Akt), je prvo tožeči stranki odškodninsko odgovoren, škodo pa predstavlja razlika med pogodbeno dogovorjenimi prodajnimi cenami in tržno vrednostjo prodanih stvari, kar predstavlja znesek 5.713,75 EUR.

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj nima zatrjevanih nepravilnosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij kot tudi ne z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih korektno povzelo zapisnike o izpovedbah, zato zatrjevano nasprotje ne obstoji.

Neupravičen je očitek o kršitvi določbe 1. odstavka 2. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku obeh tožečih strank tako, da je tožbo drugo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno, tožbenemu zahtevku prvo tožeče stranke pa je deloma ugodilo.

Sodišče prve stopnje je izvedlo tiste dokaze, ki sta jih pravdni stranki sploh predlagali oziroma sta jih predlagali pravočasno v okviru določbe 1. odstavka 286. člena ZPP. Ker je tožeča stranka umaknila dokazni predlog z vpogledom v poslovne listine prvo tožeče stranke, so pritožbeni očitki o neizvedbi tega dokaza in sklicevanje, da se je umik dokaznega predloga nanašal na druge listine, neutemeljeni. Toženec nikoli ni predlagal zaslišanja priče O. V., saj je bila ta priča zaslišana na predlog tožečih strank, zato tudi njegov predlog po dodatnem zaslišanju ni mogel biti upoštevan. Dokazi, ki jih je toženec predlagal v pripravljalnih vlogah z dne 4.6.2009 in 20.7.2009 (izpiski uporabe Magna kartice in elektronskega medija ter izračuni porabe goriva ter posledično števila prevoženih kilometrov) so bili predloženi prepozno, zato jih sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 286. člena ZPP ni smelo upoštevati. Neupošteven je tudi njegov ugovor, da je navedena dokazila predlagal pozneje, ker se je šele v teku postopka izkazalo, da sporno dejstvo predstavlja število prevoženih kilometrov, od česar je odvisna vrednost vozila. Sodni izvedenec Šajn je število prevoženih kilometrov izpostavil že v pisnem mnenju z dne 6.7.2007. Toženec je v pripombah na izvedeniško mnenje grajal ugotovitve izvedenca in zahteval postavitev drugega izvedenca iste stroke. Šele ko je drugi izvedenec podal skoraj enako mnenje kot prvi, je toženec sodišču predložil zgoraj navedene dokaze, kar pa je bilo nedvomno prepozno.

Sodišče prve stopnje je zaradi izračuna višine škode postavilo dva izvedenca avtomobilske stroke in izvedenca za strojno stroko. Vse tri izvedence je tudi neposredno zaslišalo na obravnavi, kar pomeni, da je bilo dokazovanje z izvedenci opravljeno v skladu z določbo 254. člena ZPP. Nobena od strank nato ni več zahtevala izvedbe dokaza z drugimi izvedenci, saj to tudi ni bilo potrebno, ker je sodišče prve stopnje vse nejasnosti, na katere je zlasti opozarjal toženec, razčistilo s postavitvijo novega izvedenca in z zaslišanji izvedencev. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da so podana izvedeniška mnenja jasna in popolna, zato ni nobenega razloga za dvom v njihovo pravilnost in strokovnost. Sodni izvedenci so podali mnenja na podlagi podatkov v spisu in v skladu s pravili stroke, saj drugačna ocena pritožnika ni utemeljena. Dejstvo, da sta sodna izvedenca avtomobilske stroke od tehnične službe zastopnika Avto T. pridobila nekatere manjkajoče pomembne podatke o spornem avtomobilu, da sta lahko popolno odgovorila na zastavljena vprašanja, med katerimi je nedvomno tudi število prevoženih kilometrov v času sklenitve pogodbe, ne pomeni, da so bili ti podatki nezakonito pridobljeni, saj sta sodna izvedenca od pooblaščenega uvoznika avtomobilov Alfa Romeo za Slovenijo pridobila le tehnične podatke o spornem vozilu.

Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo po metodologiji iz 8. člena ZPP, torej vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in uspeh dokazovanja celotnega postopka. Dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, zato se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvostopnega sodišča o vseh odločilnih dejstvih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listine, ki naj bi jih izdala Avtohiša S. (cenilni list, predvideni stroški popravila vozila ter računi o opravljenih storitvah), s katerimi toženec dokazuje slabo stanje vozila, 178.000 prevoženih kilometrov v času sklenitve pogodbe in vrednost vozila v višini prodajne cene, neverodostojne, saj so v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Podatki, ki jih je izvedencema posredoval generalni zastopnik Alfa Romeo za Slovenijo, Avto T. o servisih in storitvah, ki so bile ob tem opravljene, vse pa je opravila Avtohiša S., se namreč ne ujemajo s podatki na računih istega serviserja, ki jih je predložil toženec. Tako je bilo ob reševanju reklamacije iz naslova garancije (zamenjava sprednjega žarometa) dne 17.9.2001 na zaključnici ugotovljeno število kilometrov 27.680 km. Na računu št. 214/1 z dne 17.7.2001 (priloga B55) pa stanje števca izkazuje že 38.000 prevoženih kilometrov. Isti servis je ob reševanju reklamacije dne 19.5.2003 (zamenjava variatorja faze in odmične gredi) ugotovil, da je bilo tedaj prevoženih 58.659 km, na računu številka 47/03 (priloga B62), ki ga je predložil toženec, pa je zapisano, da naj bi bilo že 3.2.2003 prevoženih 128.000 km. Zanimivo je tudi, da računi, ki jih je Avto T. predložil izvedencu in so bili izdani pri Avtohiši S. v zvezi z rednimi servisi, ne vsebujejo podatkov o stanju števca, medtem ko vsi računi, ki jih je predložil toženec, med njimi tudi račun št. 81/02 (priloga B 57), ki je glede ostalih podatkov identičen z računom, predloženim izvedencu, vsebujejo podatke o stanju števca. Ob takih razlikah v podatkih ne more biti sprejemljiva trditev toženca, da so si na Avto T. podatke o številu prevoženih kilometrov v času reševanja reklamacij v garancijskem roku izmislili, saj je podatek o stanju števca prav v postopku reševanja reklamacije pomemben, ker je običajno garancijska doba vezana ali na število prevoženih kilometrov ali na čas uporabe. V spisu sicer ni podatkov o veljavni garancijski dobi za obravnavano vozilo, vendar je malo verjetno, da bi garancijska doba v mesecu maju 2003 še vedno veljala kljub dejstvu, da naj bi po zatrjevanju toženca 2.6.2003 vozilo prevozilo že 145.000 km (priloga B63). Da so s strani toženca predložene listine neverodostojne, pa dodatno povsem prepričljivo izhaja iz zaslišanja izvedenca Š., ki je pojasnil na nelogičnost nekaterih storitev, ki naj bi bile glede na predložene račune opravljene na Servisu S. oziroma bi jih bilo potrebno opraviti. Tudi okoliščina, da sta na cenilnem listu Avtohiše S. (priloga B6) in prilogi o predvidenih stroških popravila (priloga B5) navedeni različni registrski številki vozila in sicer na prvem dokumentu reg. št., ki jo je imelo vozilo po sklenitvi sporne pogodbe, na drugem dokumentu pa registrska številka, ki je veljala prej, kaže na to, da so bile listine, ki jih je predložil toženec, prirejene. Na podlagi navedenega pa je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da teh listin pri dokazni presoji ni upoštevalo in posledično tudi ni sledilo izpovedi toženca in pričevanju B. S. o tem, da je bilo vozilo v zelo slabem stanju in da je zato prodajna cena odraz prave vrednosti vozila v mesecu novembru 2003. Ugotovitve obeh sodnih izvedencev, temelječe na podatkih v spisu, so namreč drugačne tako glede tehničnega stanja vozila, kot števila prevoženih kilometrov v novembru 2003. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov za dvom v podani strokovni mnenji, saj toženec niti s pritožbenimi navedbami prepričljivosti in strokovnosti podanih mnenj ne more izpodbiti iz razlogov, ki so bili že zgoraj obrazloženi. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da je bilo sporno vozilo ves čas redno vzdrževano, da je bilo njegovo tehnično stanje brezhibno in da je stanje števca v času prodaje izkazovalo okoli 68.000 prevoženih kilometrov.

Toženec je s prvo tožečo stranko, katere ustanoviteljica je bila drugo tožeča stranka stranka, dne 30.1.2001 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi na podlagi sklepa družbenika, s katerim je toženca izbral za direktorja prvo tožeče stranke. Toženec je z imenovanjem za direktorja prvo tožeče stranke in s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi prevzel pravice in obveznosti, določene v pozitivnih predpisih (ZGD, Akt in Pravilnik o varstvu in zdravju delavcev družbe) in v Pogodbi. Njegova pooblastila so bila omejena z določbo 4. odstavka 2. člena Pogodbe in določbo 18. člena Akta. 4. odstavek 2. člena Pogodbe je določal, da mora direktor pri finančnem poslovanju pridobiti za podpis obveznosti (pogodbe, kreditne pogodbe) predhodno soglasje družbenika, če znesek presega 50 % ustanovnega kapitala. Po določbi 18. člena Akta pa je bilo potrebno za vsako poslovno transakcijo med družbo in direktorjem ali katerokoli osebo, na katero so delno prenesena direktorjeva pooblastila, predhodno dovoljenje družbenika. Če ima direktor ali kateri izmed njegovih sorodnikov do tretjega kolena o kakšni poslovni transakciji interes, ki nasprotuje interesom družbe, mora direktor to nemudoma sporočiti družbeniku in takoj prenehati z vsakimi aktivnostmi glede take poslovne transakcije (člen 19 Akta). Če direktor ne ravna v skladu z določbami tega člena, odgovarja družbi za povzročeno škodo. Za presojo obravnavanega spornega razmerja je pomembna določba 18. člena Akta, katerega je poleg Pogodbe potrebno uporabiti kot pravno podlago, saj je glede na določbo 1. člena Pogodbe Akt sestavni del Pogodbe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da toženec kljub pavšalnim trditvam o tem, da ga je drugo tožeča stranka kot družbenik ves čas nadzirala pri vodenju poslovanja, ni dokazal, da bi imel predhodno dovoljenje družbenika za sklenitev spornih pogodb, kar pomeni, da je toženec kršil določbe Pogodbe o zaposlitvi, saj ne bi smel izpeljati poslovnih transakcij, s katerimi je sebi kot fizični osebi prodal osnovna sredstva družbe, katere direktor je bil, brez predhodnega dovoljenja družbenika. Njegova odškodninska odgovornost je podana že po citirani določbi 19. člena Akta. Za škodo pa odgovarja tudi na podlagi določbe 246. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s členom 131/1 OZ. Kršitev pogodbe predstavlja protipravno ravnanje, zato so nasprotne pritožbene trditve toženca neutemeljene.

Za presojo odločilnih dejstev o tem, ali je tožeči stranki nastala pravno priznana škoda, je potrebno uporabiti določbe 164., 168. in 169. člena OZ v zvezi s členom 246 OZ. V primeru odškodninske odgovornosti je namreč odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, sodišče določi, da mora odgovorna oseba izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino. Oškodovanec ima pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Za presojo nastanka škode torej ni odločilno knjigovodsko stanje in dokumenti gospodarske družbe oziroma bilančni izkazi, pač pa škodo predstavlja zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki se ne ugotavlja po knjigovodski, pač pa po tržni vrednosti v času odločanja o zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da škodo predstavlja razlika med prodajno ceno osnovnih sredstev in tržno ceno, ki bi jo prvo tožeča stranka za prodane stvari pridobila na trgu, če bi jih prodajala oziroma bi morala zanje plačati, če bi jih morala kupiti, zato nedvomno obstaja tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Višino nastale škode je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedencev, ki so ocenili tržno vrednost prodanih stvari v času sklenitve spornih pogodb, ki za prisojeni znesek presega s pogodbami določene kupnine. Na podlagi že obrazloženih razlogov pritožbeno sodišče kljub obširnim pritožbenim navedbam nima pomislekov glede pravilnosti izračunov višine škode. Vsi pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično zmotni uporabi materialnega prava so glede na navedena stališča prvostopnega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema ter dodatna stališča pritožbenega sodišča, s katerimi odgovarja na pritožbene trditve, neutemeljeni.

V pritožbi zatrjevane okoliščine, da prvo tožeča stranka tožencu več mesecev ni izplačevala osebnega dohodka, na odločitev v tem postopku ne morejo vplivati, saj za odločitev o neizplačanih plačah ni pristojno to sodišče, pa tudi toženec kakšnega zahtevka v tej smeri ni postavil. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo proti odločitvi o glavnem zahtevku zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP.

Tožeči stranki sta s tožbo zahtevali plačilo denarne terjatve v znesku 20.492,11 EUR. Šele tik pred koncem postopka, ko so bili izvedeni že vsi dokazi, razen zaslišanje izvedenca I. Ž. na zadnji obravnavi dne 26.8.2009, je s pripravljalno vlogo z dne 3.7.2009 skrčila zahtevek na znesek 6.027,43 EUR. To je storila glede na izračune sodnih izvedencev o višini škode. Povrnitev stroškov je zahtevala ob upoštevanju vrednosti spora ob vložitvi tožbe in ne ob upoštevanju vrednosti spora po utesnitvi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške v skladu z vloženim stroškovnikom, kar je tudi pravilno, saj je bil zahtevek zmanjšan tik pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka ni zmanjšala zahtevka zato, ker bi toženec izpolnil del zahtevka, pač pa ga je prilagodila izračunu izvedencev. Ob upoštevanju navedenega pa je uspeh prvo tožeče stranke v postopku po višini 28 % (5.713,75 EUR od s tožbo zahtevanih 20.492,11 EUR) in v takšnem deležu je ob upoštevanju določbe 2. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 62,5% uspeh, saj je očitno ločeno ugotavljalo uspeh po temelju in po višini, navedeni procent pa naj bi predstavljal skupen uspeh v postopku. Takšen način ugotovitve uspeha strank v postopku pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilen, saj v konkretnem primeru za odločitev o temelju zahtevka ni bil potreben obširen dokazni postopek. Pretežni del stroškov je nastal zaradi ugotovitve višine škode, zato je za odločanje o stroških postopka potrebno upoštevati le uspeh prvo tožeče stranke po višini. Tožba drugo tožeče stranke je bila zavržena, vendar pa ob dejstvu, da je obe tožeči stranki zastopal isti pooblaščenec, ki zaradi zastopanja dveh strank ni zahteval višje nagrade v smislu določbe 9.člena Odvetniške tarife, ta okoliščina ni vplivala na stroškovno odločitev. O stroških tožene stranke, do katerih bi bila glede na uspeh sicer upravičena, pa sodišče prve stopnje ni odločalo, saj tožena stranka stroškovnika ni vložila. Iz zapisnika zadnje obravnave izhaja, da je stroške priglasila, odobren ji je bil tridnevni rok za vložitev specificiranega stroškovnika, vendar stroškovnika sodišču ni predložila, niti ni ob izvršitvi posameznih dejanj specificirala stroškov. Glede na navedeno pa so pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje o njenih stroških ni odločalo, neutemeljeni. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v odločitvi o stroških postopka delno ugodilo in na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP odločitev spremenilo tako, da je toženec dolžan povrniti prvo tožeči stranki le 28 % stroškov postopka na prvi stopnji, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, saj odmere nobena od strank ni izpodbijala. To pa predstavlja znesek 1.078,56 EUR.

Toženec je s pritožbo uspel le deloma in sicer le glede odločitve o stranski terjatvi, kar so stroški postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da kljub delnemu uspehu s pritožbo sam nosi stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Tožeča stranka je sicer vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, s čimer so ji nastali stroški, katerih povrnitev zahteva. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato je odločilo, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek, zato jih tožeča stranka nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.