Jedro

Varščina se lahko odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran: ponujena mora biti v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vložitvi obtožnice s sklepom I Ks 52442/2013 z dne 3. 1. 2014 podaljšal pripor zoper obdolženega iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in nadaljevano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 52442/2013 z dne 24. 1. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve 20. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in drugega odstavka 192. člena ZKP. Zahtevo utemeljuje z navedbami, da priporni razlog begosumnosti ni izkazan, saj zgolj dejstvo, da je obdolženec tuj državljan, ne more biti podlaga za sklepanje, da se na vabila sodišča ne bo odzval. Sodišče ni upoštevalo oziroma navedlo nobenih subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti, temveč je pripor odredilo le na podlagi abstraktnih in objektivnih okoliščin. Obdolženec je državljan Republike Italije, ki je država članica Evropske unije (EU), in ima urejeno stalno bivanje, zato bi lahko sodišče v primeru, če se na vabila dejansko ne bi odzval, subsidiarno poseglo po ukrepu odreditve pripora z evropskim pripornim nalogom. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje potrebnih razlogov glede neogibne potrebnosti za odreditev pripora, saj zgolj očitek relativno hudih kaznivih dejanj in predpisana visoka kazen tega zaključka ne utemeljujeta. Po prepričanju vložnika bi bilo enake učinke mogoče doseči z milejšim ukrepom, predvsem varščino. Zaradi navedenega zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma ga nadomesti z varščino.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so narekovali podaljšanje pripora obdolžencu, in sicer je navedlo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki so podlaga za obstoj pripornega razloga begosumnosti pri obdolžencu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve očitanega kaznivega dejanja, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti.

6. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti mora temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost bega. Vrhovno sodišče je v zadevi XI Ips 35830/2011 z dne 1. 9. 2011 že pojasnilo, da pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, temveč ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ko sodišče odloča o obstoju pripornega razloga begosumnosti, upošteva okoliščine, ki zadevajo obdolženčev značaj, bivališče, poklic, premoženje, družinske razmere in vse ostalo, kar je povezano z domačim ali tujim okoljem.

7. Navedbam zagovornika, da sta nižji sodišči nepravilno sklepali na obstoj obdolženčeve begosumnosti oziroma da navedenega pripornega razloga nista izkazali, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprlo na dejstvo, da je obdolženec tuj državljan, ki v Republiki Sloveniji nima prijavljenega niti začasnega prebivališča in ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v kazenskem postopku. Nadalje je sodišče svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let, in s težo očitanega kaznivega dejanja, s katerim je bila ogrožena ustavno varovana dobrina varnosti življenja in zdravja ljudi. Sodišče druge stopnje je, kot ugotavlja Vrhovno sodišče, pravilno presodilo, da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se obdolženec vabilom sodišča ne bo odzval in bi tako z izogibanjem otežil potek kazenskega postopka. Obdolženec v Republiki Sloveniji nima premoženja, zaposlitve, družine, torej ničesar, kar bi ga vezalo na ozemlje naše države. Vse ugotovljene osebne okoliščine ga vežejo izključno na Republiko Italijo, zaradi česar sta nižji sodišči, upoštevaje težo kaznivega dejanja ter morebitno pričakovano visoko kazen, napravili razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da se obdolženec na vabila sodišča ne bo odzval in bo s tem otežil potek kazenskega postopka ali se mu skušal izogniti.

8. Ob ugotovitvi sodišča, da je pri obdolžencu podana begosumnost, ki je podlaga za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, je povsem brez pomena sklicevanje zagovornika na institut evropskega naloga za prijetje in predajo, ki bi ga sodišče lahko uporabilo v primeru, če bi se obdolženec izogibal navzočnosti v kazenskem postopku. Evropski nalog za prijetje in predajo, urejen v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), je odločba, ki jo izda pravosodni organ države članice med drugim z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka. Možnost za uporabo evropskega naloga za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca - državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji za uporabo tega instituta. Obdolženec je državljan države članice EU in je bil prijet v Republiki Sloveniji, v postopku pred našim sodiščem pa je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se zoper njega odredi pripor. Zato je v taki procesni situaciji presoja pripornega razloga begosumnosti z vidika možnosti, ki jih daje omenjeni zakon v zvezi s prijetjem in predajo oseb, pravno nepomembna oziroma nepotrebna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 284/2008 z dne 28. 8. 2008).

9. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da izpodbijani sklep ne vsebuje potrebnih razlogov glede neogibne potrebnosti za odreditev pripora. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno navedlo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku, vendar pa je to pomanjkljivost saniralo sodišče druge stopnje. Pravilno je ugotovilo, da je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Kadar sodišče ugotovi, da je pripor edini ukrep, ki v obravnavani zadevi pride v poštev za dosego tega namena, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da bi lahko sodišče v obravnavani zadevi pripor nadomestilo z varščino. Sodišče druge stopnje je, kot ugotavlja Vrhovno sodišče, pravilno zavrnilo vložnikovo pavšalno navedbo v zvezi z varščino in obrazložilo, da se lahko ta odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran. Navedeno pomeni, da mora biti varščina ponujena v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.