Jedro

Ne le stranke postopka, tudi sodnik, ki vodi glavno obravnavo in je nedvomno tisti, ki je dolžan skrbeti za red na njej, mora skrbeti, da pri tem s svojim ravnanjem ne izzove strank k neprimernemu obnašanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odvetnika B.P. kaznovalo z denarno kaznijo 1.000,00 EUR.

Zoper takšen sklep je odvetnik vložil pritožbo iz razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (bistvena kršitev določb kazenskega postopka) in kršitve določb 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva), 29. člena (pravno jamstvo v kazenskem postopku) in 39. člena (svoboda izražanja) Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih za kaznovanje odvetnika glede poteka glavne obravnave dne 5. maja 2014, sklicujoč se na zapisnik, navedlo, da je odvetnik z vpadanjem v besedo, dajanjem pripomb in obtoževanjem sodišča in priče v fazi zasliševanja te, motil red na glavni obravnavi, zaradi česar je bil na to opozorjen. V pojasnilo je zapisalo, da zaslišanja potekajo po določenih pravilih, ki so v tem, da se priči postavlja vprašanja, na katera slednja odgovarja, pričo pa ni dovoljeno slepiti ali ji postavljati sugestibilnih vprašanj, še manj pa obtoževati, da lažejo in jih z nedostojnim vedenjem in obtoževanjem spravljati v stresni položaj. Tako ravnanje pomeni odstopanje od procesnega reda in motenje tega. Dne 5. maja 2014 izrečen disciplinski ukrep – opomin je imel namen, da zagovornik ne moti reda na glavni obravnavi z vpadanjem v besedo, z dajanjem pripomb, obenem pa , da sodišče ne bo toleriralo žaljenja in obtoževanja brez realne osnove. Dodalo je še, da izjave, ki jih je na javnem sojenju uporabil odvetnik, pomenijo tudi napad na čast in dobro ime sodišča in sodstva nasploh, pa tudi očitek kaznivega dejanja priči. Takšne izjave skušajo jemati ugled sodstvu, izražajo prezir in negativno mnenje do sodstva, obenem pa je navedeno obnašanje v nasprotju s Kodeksom odvetniške poklicen etike. Žaljive odvetnikove navedbe priči merijo na nespoštovanje dostojanstva osebe, ki je poklicala na sodišče in katero ni dovoljeno žaliti ter jo obtoževati, v kolikor ta ne priča v skladu s pričakovanji procesnih udeležencev.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami sodišča prve stopnje kakšno mora biti obnašanje odvetnika na glavni obravnavi, vendar je po pregledu pritožbenih navedb odvetnika in pregledu prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 5.5.2014 ugotovilo, da ravnanje odvetnika v konkretnem primeru ni v tolikšni meri odstopalo, da bi narekovalo kaznovanje. Ne le stranke postopka, tudi sodnik , ki vodi glavno obravnavo in je nedvomno tisti, ki je dolžan skrbeti za red na njej, mora skrbeti, da pri tem s svojim ravnanjem ne izzove strank k neprimernemu obnašanju. Potek zaslišanja priče Z.L. na navedeni glavni obravnavi kaže, da v ravnanju odvetnika (v začetni fazi) ni bilo ničesar kar bi dajalo podlago sodišču, da odvetniku izreče opomin. Povsem jasno je zahteval zgolj protokolacijo ugotovitve, da iz vsebine uradnih zaznamkov, ki sta ju sestavila policista C.K. in M.Ž. ne izhaja kar je priča izpovedala v preiskavi (da je čakal zunaj šofer s prižganim vozilom). Zapisnik o zaslišanju priče dne 17. decembra 2013 pred preiskovalno sodnico prav tako ne potrjuje navedb priče na glavni obravnavi dne 5.5.2014 (stran 38 prepisa), da naj bi ga odvetnik P. verbalno napadel, kričal nanj in mu očital, da ni sposoben napisati izjave, ki jo je vložil v spis ter da mu je izjavo napisala policija zato, da jo bo lahko prebral pred njim (kar povzema sodišče prve stopnje v uvodu 1. točke obrazložitve).

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nič žaljivega v izjavi odvetnika, da to pričo prvi stavek izjave kjer piše „od dogodka, ki se je godil je pretekel že lep čas zato je izjava podana na temelju mojega spomina“ postavlja na laž, ko govori, da je napisal to izjavo na neko tablico takoj po dogodku. S tako izjavo je namreč odvetnik kot zagovornik obtoženega zgolj izpodbijal verodostojnost navedene priče v zvezi s časom nastanka izjave, nikakor pa ni šlo za vrednostno sodbo. Prav tako sama zase ne pomeni žaljive vrednostne ocene izjava o pristranskosti sodišča. Te ni moč iztrgati iz konteksta poteka zaslišanja priče ter s tem v zvezi načina vodenja glavne obravnave zaradi katerega je po presoji pritožbenega sodišča nepotrebno prišlo tudi do dialoga med predsednico senata, pričo, državno tožilko in odvetnikom, ki je privedel do končne (napačne) odločitve predsednice senata, da za obnašanje na glavni obravnavi dne 5.5.2014 odvetniku izreče opomin.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi tudi odvetnikovo obnašanje v obravnavani zadevi moralo biti bolj zadržano (da ne bi vpadal v besedo, da bi se vzdržal izjav kot so npr. „dokler se bo tako sodilo se ne bom vzdržal pripomb“). Vendar so bile takšne pripombe po presoji pritožbenega sodišča odraz načina vodenja obravnave, torej izzvane. Razumljivo je, da na glavni obravnavi, kjer si nasproti stojita obtožba in obramba, prihaja tudi do izjav, ki niso vedno vzgled lepega obnašanja, vendar po presoji pritožbenega sodišča na glavni obravnavi dne 5.5.2014 dialog ni presegel meje, ki bi narekovala kaznovanje odvetnika.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ravnanje obtoženčevega zagovornika, ko se je na glavni obravnavi dne 22.09.ob odrejenem 5 minutnem odmoru napotil za obtožencem v ločen prostor ob razpravni dvorani, ne da bi posebej vprašal predsednico senata za dovoljenje, ne predstavlja takšne kršitve, da bi ga bilo zato treba denarno kaznovati. V obravnavani zadevi niso bili odrejeni posebni varnostni ukrepi, ki bi narekovali kakršnekoli dodatne omejitve glede dostopa do obtoženca, prav tako posebnega statusa zadeva nima zgolj zaradi tega, ker so pravosodni policisti ob odrejenem odmoru obtoženca odpeljali v ločen prostor poleg razpravne dvorane. Če bi bila namreč potekala obravnava v kateri od drugih razpravnih dvoran, kjer takega prostora ni, bi v takem primeru pravosodni policisti bili z obtoženim na hodniku pred razpravno dvorano in prav nikakršnega dovoljenja odvetnik v takšnem primeru ne bi potreboval za stik z obtoženim. Tudi iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predsednica senata ni videla nikakršnih zadržkov, da odvetniku ne bi dovolila stika, če bi jo vprašal za dovoljenje. Glede na to, da je odvetnik želel govoriti s svojim varovancem v času, ko je bil odrejen odmor, lahko bi se zgodilo tudi, da v razpravni dvorani predsednice senata ne bi bilo (zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče tudi pritrjuje odvetniku, da glede na odrejeni odmor tudi ni razvidno, da naj bi bil ta namenjen posvetovanju senata). Nepotrebno je zato prišlo do zapleta in po presoji pritožbenega sodišča v ravnanju odvetnika, ki je zgolj hotel govoriti s svojim klientom tudi ni bilo izraženo nikakršno nespoštovanje avtoritete sodišča. Zato odločitev, da se odvetnika kaznuje ni utemeljena. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).