Jedro

Praviloma se ugovori strank zoper izvedensko delo opravijo z dopolnitvijo mnenja, ki jo izdela isti izvedenec. Samo v primeru, če je tudi dopolnitev izvedenskega mnenja nestrokovna, pomanjkljiva, nejasna, nerazumljiva in nelogična, sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana odločba o stroških (tretji odstavek izreka) se razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi in drugi odstavek izreka).

Predlog za povračilo pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna za 293 m² razlaščenega zemljišča tožniku plačati poleg že pravnomočno dosojenega zneska 28.128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2009 še 4.219,20 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2009 dalje do plačila, skupno 32.347,20 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 57,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločbo o stroških se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da sodišče v ponovnem postopku ni v celoti upoštevalo odločbe Vrhovnega sodišča, ki je v odločbi II Ips 38/2011 z dne 13.9.2012 zapisalo, da je potrebno posredovati cenilcu tožnikove pripombe, da se izjavi o njih, in da se mora sodišče opredeliti do tožnikovega dokaznega predloga za postavitev drugega cenilca z licenco Slovenskega inštituta za revizijo. Sodišče prve stopnje je te napotke razumelo preveč formalistično. Cenilec je opravil ogled in odgovoril na pripombe tožnika in zaključilo, da je zadeva razčiščena. Tožnik meni, da je bil utemeljen njegov predlog za imenovanje drugega cenilca z licenco Slovenskega inštituta za revizijo, saj sicer Vrhovno sodišče tega, da sodišče s pripombami ni seznanilo cenilca, ne bi okvalificiralo kot takšno kršitev določb pravdnega postopka zaradi katere je potrebno sodbo razveljaviti. V konkretnem primeru gre za takšna vsebinska vprašanja, na katera bi lahko odgovoril le ustrezen strokovnjak z licenco, kar cenilec, ki je bil v tej zadevi postavljen, ne obvlada. S tem je sodišče ponovno tožniku odvzelo pravico, da vrednost njegovih nepremičnin oceni ustrezni cenilec z uporabo ustreznih standardov. Sodišče z argumentacijo, da v delo cenilca ne dvomi, ne more odpraviti prepričljivih argumentov, na katere je opozoril tožnik. Brez imenovanja drugega cenilca je tožniku onemogočeno, da bi sodišče prepričal, da odvzeto zemljišče leži na izjemno ugodni lokaciji, da ne glede na potek časa cenilec ni predložil primerljivih podatkov o cenah, da kljub povišanju, cenilec ne bi smel uporabiti kot izhodišče povprečno ceno v primestnih naseljih Kopra, ki nimajo statusa izjemno ugodne lokacije, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS prodaja kmetijska zemljišča na I. kmetijskem območju, ki so trajno namenjena za kmetijsko dejavnost, po višji ceni, kot jo je uporabil konkretni cenilec za nezazidano stavbno zemljišče, da cenilec ni uporabil predpisane tržne metode, da če je v naslovu poročila zapisal, da gre za izračun vrednosti nepremičnine pri čemer ni zapisal za katero vrednost gre, da je pri izračunu uporabljal izhodiščne cene, razne faktorje in koeficiente, kar se že od leta 2003 ne sme več uporabljati, da se tržna vrednost nepremičnine ne izračunava, ampak ocenjuje, da je s poročilom cenilec zavedel sodišče, zato tožnik vztraja, da je treba imenovati drugega ocenjevalca z licenco Slovenskega inštituta za revizijo. Še vedno namreč ni vrednost ugotovljena kot tržna vrednost nepremičnine, saj bi moral ocenjevalec uporabiti procese in metode, ki so skladni z MSOV. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče upoštevalo samo stroške, ki so tožniku nastali po vloženi reviziji. Tožnik je na zadnjem naroku priglasil vse stroške in po naroku specificiral samo stroške od revizije dalje, saj so bili prejšnji stroški že priglašeni. To je razvidno tudi iz njegovega stroškovnika. Predlaga razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena samo v delu, kjer se izpodbija odločitev o stroških postopka, v ostalem ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša, da je iz priglasitve stroškov tožnika jasno razvidno, da zahteva vse stroške, ki jih je imel v tem postopku in ne le stroške, ki jih je priglasil v zadnjem stroškovniku in se nanašajo samo na stroške od revizije dalje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in odločbo o stroških razveljavilo ter v tem obsegu na podlagi 3. točke 365. člena ZPP vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo odmeriti vse stroške tožnika in zatem opraviti pobotanje s stroški, ki jih je imela tožena stranka.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik sam predlagal na naroku 11.4.2001, da sodišče imenuje izvedenca gradbene stroke, ki naj oceni zemljišče po tržnih kriterijih (list. št. 16 spisa). Zato niso korektne njegove pritožbene navedbe, da izvedenec gradbene stroke nima ustreznega znanja za cenitev, ki mu je bila naložena.

Tudi odločbo, s katero je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev pritožbenega in posledično odločitev prvostopenjskega sodišča, tožnik izkrivljeno prikazuje. Iz obrazložitve revizijske odločbe jasno izhaja, da je odločba pritožbenega sodišča razveljavljena zato, ker je pritožbeno sodišče o vrednosti razlaščene nepremičnine odločalo na podlagi drugačnih dejstev, saj je kot pravno pomembna štelo vrednost razlaščenega zemljišča ob času izdaje prvostopenjske sodbe in ne vrednost na dan vložitve tožbe, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Ker se je pritožbeno sodišče pri tej odločitvi oprlo na tisti del cenitve, v katerem je izvedenec ocenjeval vrednost razlaščenih zemljišč po cenah na dan cenitve 15.5.2009, ta del cenitve pa v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil dokazno ocenjen, je revizijsko sodišče v tem videlo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče brez obravnave ugotavljalo dejansko stanje samo, brez da bi ocenilo neposredno tožnikove pripombe zoper ta del cenitve. Revizijsko sodišče je v nadaljevanju opozorilo, da je tožnik v pripravljalni vlogi 23.6.2009 podal vrsto pripomb in predlagal postavitev novega izvedenca, vendar iz nadaljnje obrazložitve te odločbe ne izhaja, da bi bilo nujno v postopku pred sodiščem prve stopnje postaviti novega cenilca. Nižjima sodiščema je naloženo le, da se morata do vseh ugovorov in dokaznega predloga, da se postavi drug izvedenec opredeliti. Izpodbijana sodba ima glede obeh navedb obrazložitev, ki tudi v celoti prepriča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Praviloma se ugovori strank zoper izvedensko delo odpravijo z dopolnitvijo mnenja, ki jo izdela isti izvedenec. Samo v primeru, če je tudi dopolnitev izvedenskega mnenja nestrokovna, pomanjkljiva, nejasna, nerazumljiva in nelogična, sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem (254. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V konkretni zadevi se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je izvedenec N.K. v celoti jasno, razumljivo in logično odgovoril na vse pripombe, ki jih je imel v postopku tožnik. Izvedenec je opravil ogled in se na ogledu prepričal o vseh spornih okoliščinah. Predstavil je tržno vrednost odvzetega zemljišča zaradi razširitve ceste. Pri tem je pojasnil, da odvzeti deli posameznih parcel ne ležijo na izjemno ugodni lokaciji, kot trdi tožnik. Čeprav gre za nepremičnine v bližini meje z Italijo, bi po prepričljivem stališču izvedenca lokacija lahko bila izjemna le, če bi se jo vezalo na ekonomske tečaje različnih valut. Ker pa imata obe državi isto valuto, teh razlik ni. Tudi sicer se ob izdelavi ekonomskih elaboratov za poslovno dejavnost ne izbirajo zemljišča z visokimi cenami. Pojasnilo izvedenca, da se poslovne dejavnosti zaradi previsokih vhodnih stroškov selijo na cenejše lokacije, je logično. Pritožbeno sodišče zaradi vseh pojasnil, ki jih je v dopolnitvi izvedenskega mnenja (tako pisni, kot ustni na zadnji glavni obravnavi) podal, ne dvomi v strokovnost izvedenskega mnenja. Vrednost nepremičnin se ob podatkih, ki so na internetu in tistih, ki jih ima geodetska uprava ter so objavljeni tudi na drugih portalih zlahka lahko preveri, zato tožnik te vrednosti ne more ovreči samo s polemiko in žaljivo trditvijo, da izvedenec ne obvlada ocenjevanja vrednosti nepremičnin, ker nima licence Slovenskega inštituta za revizijo. Vrednosti nepremičnin so po letu 2008 tudi na območju S. padle, kar je splošno znano dejstvo. Izvedenec je pri cenitvi pravilno izhajal iz povprečne tržne cene in ne posameznih cen, ki so na tržišču odstopale navzgor, pa tudi navzdol. Kot je pojasnil, je upošteval standard »po katerem bi bila kupec in prodajalec pripravljena zamenjati premoženje na datum ocenjevanja vrednosti v transakciji med nepovezanima in neodvisnima strankama, ki delujeta seznanjeno, previdno in brez prisile«. Izvedensko mnenje je zaradi vseh dodatnih pojasnil prepričljivo in strokovno argumentirano, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno nanj oprlo odločitev. V delu, kjer pritožba navaja, da je izvedenec pri izračunu izhodiščne cene uporabljal razne faktorje in koeficiente, pa je pritožba sploh zavajajoča, saj je te faktorje izvedenec uporabljal za prvo cenitev po cenah v času vložitve tožbe na dan 1.3.1997. Glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebe postavljati drugega izvedenca. Zato je v ostalem delu neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, z razveljavljenim delom (odločba o stroških) pa mu posebni stroški niso nastali, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov zavrne.