Jedro

Območja t.i. „izjemno ugodnih lokacij“, ki so poimensko določena v 12. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper, se uporabljajo za namen določitve višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in njegove odmere na teh območjih (tj. za vrednotenje nadomestila), ne pa tudi za druge namene, na primer za določanje vrednosti nepremičnin (tj. za vrednotenje nepremičnin).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za razlaščena zemljišča v obsegu 293 m². Na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kopru P 191/97 z dne 29. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 278/2010 z dne 6. 4. 2010 mu je že pravnomočno prisojen znesek 28.128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 do plačila. O višjem tožbenem zahtevku, to je zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 59.772,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2009 dalje do plačila, je sodišče odločalo v novem sojenju, v njem pa je bilo sporno le še vprašanje višine odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino v znesku 4.219,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 6. 2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Tožnik je pritožbo vložil (tudi) iz razloga, ker odvzeto zemljišče leži na izjemno ugodni lokaciji, česar cenilec in sodišče nista upoštevala. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo zavrnilo z utemeljitvijo, da je cenilec pojasnil, da zemljišče (ki se nahaja v bližini meje z Italijo na območju mejnega prehoda Škofije) ne leži na izjemno ugodni lokaciji in da bi lokacija lahko bila izjemna le, če bi se jo vezalo na ekonomske tečaje različnih valut, ker pa imata obe državi isto valuto, teh razlik ni. Prav tako je sodišče pritrdilo cenilcu, da se poslovne dejavnosti zaradi previsokih vhodnih stroškov selijo na cenejše lokacije. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje, relevantno za odločitev o višini odškodnine, nepopolno ugotovljeno. Ni namreč upoštevalo predpisov, ki vplivajo na sedanjo vrednost zemljišča, in sicer Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Ur. l. RS, št. 42/03, 14/05 in 113/05), ki v 12. členu določa območje mednarodnega prehoda Š. kot izjemno ugodno lokacijo z vidika možnosti pridobivanja dohodka. Omenjeno določilo je za sodišče in cenilca obvezujoče in ga ni mogoče ignorirati z zgoraj povzetimi argumenti. Tožnik je med postopkom navajal številne okoliščine, s katerimi je utemeljeval izjemnost lokacije, kar pa glede na obstoj omenjenega določila odloka pravno ni (več) pomembno. Glede na navedeno bi cenilec moral upoštevati primerljive prodaje zemljišč s primerljivih območij izjemno ugodnih lokacij, ne pa povprečne cene v primestnih naseljih Kopra.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče je glede na to, da sámo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, vrednost razlaščenega zemljišča ugotavljalo z izvedencem. Izvedeni dokaz z izvedencem je ocenilo za verodostojen: izvedensko mnenje je namreč dokazno ocenilo kot prepričljivo in strokovno, izvedenec pa je na zaslišanju jasno, razumljivo in logično odgovoril na vse pripombe, ki jih je imel v postopku tožnik. Tako je v postopku (med drugim) ugotovilo, da odvzeta zemljišča, ki se nahajajo na območju mejnega prehoda Škofije v bližini meje z Italijo, ne ležijo na izjemno ugodni lokaciji, v posledici česar zanje veljajo povprečne tržne cene nepremičnin v primestnih naseljih Kopra (ki ne spadajo med izjemno ugodne lokacije), zato znaša vrednost razlaščenega zemljišča ob upoštevanju ostalih kriterijev na dan 15. 5. 2009 32.347,20 EUR (kar predstavlja pravnomočno prisojeno odškodnino v zneskih 28.128,00 EUR in 4.219,20 EUR).

9. Revizijski očitek, da je opisano dejansko stanje o vrednosti razlaščenega zemljišča ugotovljeno nepopolno, ker sodišče druge stopnje pri odločanju ni upoštevalo 12. člena zgoraj citiranega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper, ni utemeljen. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki jo ureja zakon o stavbnih zemljiščih. Na tej podlagi občine z odloki določajo območja, na katerih se plačuje omenjeno nadomestilo, merila za določitev višine nadomestila ter za oprostitev njegovega plačila. Mestna občina Koper je tako v Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Ur. l. RS, št. 42/03 in nadaljnji; v nadaljevanju: odlok) v II. poglavju določila območja, kjer se plačuje nadomestilo (3. in 4. člen), in v III. poglavju merila za določitev višine nadomestila (5. do 13. člen). Splošna določba 5. člena odloka predpisuje, da se za določitev višine nadomestila upoštevajo v tej določbi našteta merila, med katera spadajo tudi „izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka“ (3. točka 5. člena odloka). Omenjeno merilo je podrobneje razčlenjeno v 12. členu, ki določa, da se pri stavbnem zemljišču nestanovanjskih stavb in objektov za uporabo stavbnega zemljišča za A., B. in C območje upoštevajo „izjemne ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka, ki je posledica izjemno ugodnih lokacij stavbnega zemljišča“, med taksativno naštetimi območji „izjemno ugodnih lokacij“ pa odlok določa tudi območje mednarodnega mejnega prehoda Š. (prvi in drugi odstavek 12. člena odloka). Za vrednotenje nadomestila na izjemno ugodnih lokacijah se za A., B. in C. območje obračunajo dodatne točke (četrti odstavek 12. člena odloka).

10. Glede na navedeno je zaključiti, da se v 12. členu odloka poimensko določena območja t.i. „izjemno ugodnih lokacij“, med katerimi je navedeno tudi območje mednarodnega mejnega prehoda Škofije, uporabljajo zgolj za namen določitve višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in njegove odmere na teh območjih (tj. za vrednotenje nadomestila), ne pa tudi za druge namene, na primer za določanje vrednosti nepremičnin (tj. za vrednotenje nepremičnin). Slednje nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Izvedenec je kot strokovno podlago za ugotavljanje vrednosti razlaščenega zemljišča uporabil metodo tržne vrednosti (povprečno tržno ceno zemljišča) in pri tem prepričljivo pojasnil stališče, da bi lokacija konkretnega zemljišča z vidika stroke lahko bila izjemna le, če bi se jo vezalo na ekonomske tečaje različnih valut, kar implicite pomeni, da odlok in v njem navedena območja „izjemno ugodnih lokacij“ tudi z vidika stroke niso relevantni za določitev vrednosti razlaščenih zemljišč.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).