Jedro

Ker tožnik izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, opravlja odvetniško dejavnost le s polovičnim delovnim časom in je ustrezno prijavljen v zavarovanje, ima pravico do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 5. 2010 in pod isto opravilno številko z dne 11. 1. 2010 (I. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do delne pokojnine od 5. 1. 2009 dalje (II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku tudi izplačati vse od 5. 1. 2009 dalje že zapadle zneske delnih starostnih pokojnin (III. točka izreka). Ob enem je odločilo, da je toženec za zapadle zneske starostne pokojnine dolžan obračunati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po poteku roka iz III točke sodbe ter mu povrniti stroške postopka v višini 253,68 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila.

Sodbo v II. in III. točki izreka izpodbija tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno priznalo tožniku pravico do delne pokojnine od 5. 1. 2009 dalje na podlagi določbe 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navaja, da je bila tožniku že priznana pravica do starostne pokojnine in jo je tudi že užival na podlagi odločbe št. ... z dne 28. 8. 2006 od 1. 7. 2006 dalje. Z dnem 3. 7. 2006 se je ponovno vpisal v imenik odvetnikov in se ponovno prijavil v zavarovanje s polnim delovnim časom ter pridobil status zavarovanca, zaradi česar od tega dne ni bil več upravičen do izplačevanja starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1 in se mu je tudi izplačevanje starostne pokojnine z odločbo z dne 28. 8. 2006 z dnem 2. 7. 2006 ustavilo. Zaradi že pridobljenega statusa uživalca pokojnine, bi sodišče moralo odločiti o izplačevanju polovice starostne pokojnine po določbi 178. člena ZPIZ-1, ne pa o priznanju pravice do delne starostne pokojnine po določbi 58. člena zakona. Po določbi 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 se ne glede na določbo 1. odstavka, upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Razlika med priznanjem pravice do delne pokojnine po določbi 58. člena ZPIZ-1 in po določbi 178. člena je bistvenega pomena, ker določbi urejata različne statuse oseb, ki imajo posledično vpliv na odmero pokojnin. Določba 58. člena ZPIZ-1 se uporablja le za tiste osebe, ki še niso bili uživalci pokojnin, odmera je za njih urejena v določbi 2. odstavka 58. člena ZPIZ-1. Določba 178. člena ZPIZ-1 pa se uporablja za uživalce pokojnin, ki ponovno vstopijo v zavarovanje. V določbi 2. odstavka ZPIZ-1 je določeno izplačevanje polovice pokojnine, ne pa priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je bila tožniku že s pravnomočno odločbo priznana pravica do starostne pokojnine in gre torej za ponoven vstop uživalca pokojnine v zavarovanje ter za priznanje pravice do izplačevanja polovice že priznane starostne pokojnine. Zaradi obrazloženega je posledično tudi 3. točka izreka v nasprotju z določbo 178. člena ZPIZ-1, ker navedena določba ne omogoča nove odmere pokojnine, temveč je izplačilo polovice že odmerjene pokojnine.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je na podlagi veljavne zakonodaje in ugotovljenih dejstev pridobil dodatne pravice, ki vplivajo na odmero delne pokojnine, saj se je tako zavarovalna, kot pokojninska doba v času do 5. 1. 2009 povečala na podlagi ponovnega zavarovanja in le ta vpliva na odmero delne pokojnine, katera pa mu ni bila odmerjena. Odmero delne pokojnine narekuje tudi samostojnost instituta delne pokojnine iz 4. člena ZPIZ-1. Meni, da stališče toženca ni pravilno, razen tega pa je stališče toženca potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker njegova navajanja predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 5. 5. 2010 in prvostopenjsko odločbo iste opravilne številke z dne 11. 1. 2010, s katero je toženec odločil, da tožnik nima pravice do delne pokojnine, ker za priznanje te pravice ne izpolnjuje pogojev določenih v 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1. Drugače kot toženec pa je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po določbi 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne starostne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa. Glede na določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, pa se uživalcu pokojnine, ki ponovno pridobi lastnost zavarovanca, izplačuje polovico pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Določba 58. člena in enako 178. člena ZPIZ-1 dalje torej pravico do delne pokojnine oziroma v izplačevanje polovice pokojnine le tistim, ki so v delovnem razmerju oziroma zaposleni največ s polovico delovnega časa.

Do takšne ugotovitve je prišlo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, v odločbi opr. št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Ob enem pa se je postavilo na stališče, da ta kriterij ne more biti razumen za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih iz 15. člena ZPIZ-1, da jim ne daje pravice do delne pokojnine. Glede na to, da Ustavno sodišče Republike Slovenije citiranih določb ni razveljavilo ali, da bi jih razlagalo tako, da veljajo tudi za samozaposlene in je štelo, da gre za primer iz 48. člena Zakona o ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju ZUstS) ter naložilo zakonodajalcu, da neustavnost odpravi v določenem roku, ta rok pa je že 3. 8. 2007 potekel, je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pravno praznino. Pravno praznino pa je glede na določbo 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami, v nadaljevanju ZS), potrebno zapolniti na podlagi veljavnih predpisov, ki urejajo podobne primere oziroma uporabiti splošna pravna pravila.

V zvezi z vprašanjem zaposlitve samozaposlenih oziroma odvetnikov in ali je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev, je sodišče prve stopnje sledilo stališču, ki ga je zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v identičnih zadevah, kot na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007. Glede na takšno stališče je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje določene v 58. členu ZPIZ-1 in v 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1. V tožnikovem primeru namreč ni sporno, da izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, iz odločbe odvetniške zbornice je razvidno, da tožnik od 5. 1. 2009 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa, med dokumentacijo pa se nahajata tudi obrazca o prijavi in odjavi iz zavarovanja.

Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje tožniku pravico do delne starostne pokojnine priznalo na podlagi 58. člena ZPIZ-1, namesto, da bi odločilo le o njenem izplačevanju na podlagi 178. člena ZPIZ-1. Pritožba ima sicer prav, da citirani določbi 58. člena in 178. člena ZPIZ-1 urejata različne statuse oseb, ki imajo posledično vpliv na odmero pokojnin. Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšen primer, kot ga opisuje pritožba in se odloča le o izplačevanju delne starostne pokojnine in to na podlagi 178. člena ZPIZ-1. Iz listinske dokumentacije nedvomno izhaja, da je bila tožniku starostna pokojnina že priznana z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2006 od 1. 7. 2006 dalje. Z dnem 3. 7. 2006 se je nato ponovno vpisal v imenik odvetnikov in ponovno prijavil v zavarovanje za polni delovni čas. Glede na to, da je tožnik s 3. 7. 2006 ponovno pričel opravljati svojo dejavnost s polnim delovnim časom in bil od tega dne tudi zavarovan za polni delovni čas, od 3. 7. 2006 dalje ni bil upravičen do uživanja oziroma izplačevanja starostne pokojnine. O prenehanju izplačevanja starostne pokojnine je toženec odločil z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2006 z dnem 2. 7. 2006, na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki velja za uživalce pokojnin, ki ponovno vstopijo v zavarovanje za polni delovni čas. Izjema je 2. odstavek 178. člena, ki pa določa, da se opravičencem izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa torej, če uživalec pokojnine vstopi v zavarovanje s polovičnim delovnim časom in namesto starostne pokojnine uživa delno starostno pokojnino.

Tistim zavarovancem, ki ponovno vstopijo v zavarovanje se pokojninska doba in plača upošteva pri ponovni odmeri pokojnine (1. odstavek 180. člena ZPIZ-1). Glede na 2. odstavek 180. člena ZPIZ-1 pa lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Za takšen primer gre pri obravnavani zadevi, saj je bil tožnik, ko je ponovno vstopil v zavarovanje, zavarovan za poln delovni čas in ni bil uživalec delne starostne pokojnine in mu ta pravica tudi (še) ni bila priznana. To pomeni, da se skladno z določbo 180. člena ZPIZ-1 pokojnina na novo odmeri (1. odstavek) ali že uveljavljena pokojnina odstotno poveča (2. odstavek), odvisno od zahteve upravičenca. Enako po prenehanju uživanja velja tudi za delno starostno pokojnino.

Skladno z 2. odstavkom 58. člena ZPIZ-1 se zavarovancu odmeri delna pokojnina v višini polovice starostne pokojnine, ki mu gre na dan uveljavitve delne pokojnine, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, pokojninsko osnovo in starost in se potem usklajuje kot druge pokojnine.

V konkretnem primeru tožnik pravice do delne starostne pokojnine še ni uveljavil in je še ni užival, saj mu je toženec še ni priznal in tudi ni odločil ne o odmeri in ne o izplačevanju le te. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo pravico do delne starostne pokojnine, na podlagi 58. člena ZPIZ-1 in vseh izpolnjenih pogojih, ki niso sporni, ter naložilo tožencu, da odloči o odmeri in izplačevanju delne starostne pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v izpodbijanem delu točke II in III pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.