Jedro

Do odločitve organa lokalne skupnosti o tožničinem zahtevku po drugem odstavku 64. člena ZSpo ima tožnica v skladu z sklepom in dopisom MOL pravico do posesti spornih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sedaj glasi: »1. Tožena stranka je dolžna vrniti tožeči stranki v neposredno posest nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v vl. št. 3648, in sicer parc. št. 434/6, 439/1, 442, in v vl. št. 1788, in sicer parc. št. 444/1, 444/2, 455/2, 465/2, 457/2, 457/1, 452/4, 452/2, 444/9, 444/11, vse k.o. x., to je Športni park I., odstraniti s teh nepremičnin vse svoje stvari in osebe ter ovire, ki preprečujejo dostop do objektov, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.309,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila.«

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.254,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan vrniti tožnici v neposredno posest nepremičnine parc. št. 434/6, 439/1, 442, 444/1, 442/2, 455/2, 465/2, 457/2, 457/1, 452/4, 452/2, 444/9 in 444/11, vse k.o. x, odstraniti s teh nepremičnin vse svoje stvari in osebe ter ovire, ki preprečujejo dostop do objektov, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 4.493,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč najprej zapisalo, da je bilo na stavbah mogoče pridobiti lastninsko pravico tudi, če so bila zemljišča v državni lastnini, kasneje pa je zapisalo, da gradnja na zemljišču v družbeni lastnini v skladu s takratno ureditvijo ni mogla predstavljati pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču. Poudarja, da gre v obravnavani zadevi za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, in sicer na podlagi določil 21. in 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Podlaga pridobitve lastninske pravice je zakonita gradnja športnih objektov, ki jih je tožnica zgradila s svojimi sredstvi na zemljišču v družbeni lastnini, ki ga je dobila odplačno v uporabo za izgradnjo športnega parka. Nadalje navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je na spornih nepremičninah na podlagi zakona, in sicer na podlagi določila prvega odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) pridobila lastninsko pravico MOL. Iz pravilnega tolmačenja določil 64. člena ZSpo namreč izhaja, da bi občina lahko postala lastnica šele, če bi zavrnila zahtevek športnega društva – tožnice, ki je v zakonsko določenemu roku uveljavljala lastninsko pravico. Meni torej, da bi se MOL lahko vknjižila kot lastnica šele, če bi zavrnila zahtevek tožnice za priznanje lastninske pravice na spornih objektih in bi ta sklep postal pravnomočen, tožnica pa ne bi s tožbo uveljavljala lastninske pravice v civilnem postopku. Nadalje meni, da je nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravice do posesti na podlagi VI. točke sklepa in dopisov MOL, na podlagi katerih je tožnica nemoteno upravljala s spornimi športnimi objekti. MOL je namreč sama zapisala, da ostane upravljanje s športnimi objekti do pravnomočnosti sklepa nespremenjeno. Meni, da bi moralo tako ostati vse do odločitve MOL o njenem zahtevku za priznanje lastninske pravice na teh objektih. Opozarja na zemljiškoknjižno stanje vpisov pri spornih nepremičninah. Zaključuje z očitkom, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo razlago odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-210/98, ki je tudi sicer presojalo ustavnost le prvega odstavka 64. člena ZSpo, ne pa tudi ostalih določb tega člena.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi pravilno navaja, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin na podlagi VI. točke Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL z dne 25. 3. 1999, v kateri je navedeno, da ostane upravljanje s športnimi objekti (med katerimi je tudi Športni park I.) do pravnomočnosti tega sklepa nespremenjeno. Navedeno potrjuje tudi dopis MOL z dne 7. 6. 2001, v katerem je med drugim izrecno navedeno, da je tožnica v skladu s VI. točko navedenega sklepa upravljalec spornih nepremičnin.

6. MOL je v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZSpo sporne nepremičnine določila za športne objekte občinskega pomena, tožnica pa je v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo priglasila zahtevek, da uveljavlja lastninsko pravico na teh nepremičninah. Do odločitve MOL o tem zahtevku (MOL o njem še ni odločila) ima tožnica v skladu z navedenim sklepom in dopisom MOL pravico do posesti spornih nepremičnin. Ker torej MOL o tožničinem zahtevku po drugem odstavku 64. člena ZSpo še ni odločila, ni imela podlage za podelitev upravljanja spornih nepremičnin tožencu. MOL namreč (še) ni lastnica spornih nepremičnin. Upravljanje spornih nepremičnin bo lahko podelila tožencu šele, če bo pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah oziroma po odločitvi o tožničinem zahtevku na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo. V zemljiški knjigi je trenutno pri nekaterih spornih nepremičninah (še vedno) vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožnice, pri nekaterih nepremičninah pa lastninska pravica v korist tožnice (z zaznambo izbrisne tožbe). Tožnica ima torej močnejši pravni naslov posesti spornih nepremičnin od toženca (98. člen Stvarnopravnega zakonika).

7. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj te niso bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (peta alineja 358. člena ZPP).

9. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec v pravdi ni uspel, mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožnice odmerilo na podlagi njenih stroškovnikov na list. št. 129 in 160 spisa in v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Pritožbeno sodišče je tako tožnici priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 890,50 EUR, nagrado za narok v znesku 822,00 EUR, takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 915,00 EUR, 1.096,00 EUR za pritožbeni postopek (pritožba z dne 16. 3. 2011), 20,00 EUR za materialne stroške in 20% DDV, kar skupaj znese 4.309,20 EUR. Te stroške ji je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožencu do plačila.

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženec dolžan povrniti tudi stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu z določili ZOdvT je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 1.096,00 EUR za sestavo pritožbe, 20,00 EUR za materialne stroške, 20% DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 915,00 EUR, kar skupaj znese 2.254,20 EUR. Tudi te stroške ji je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožencu do plačila.