Jedro

Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica tega pravila je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi.

V drugi svetovni vojni napadena država Slovenija ni odgovorna za škodo, ki so jo njeni državljani pretrpeli kot taboriščniki v koncentracijskih taboriščih države agresorke in okupatorke. Te odgovornosti ni ne neposredno na podlagi ustave in ne izhaja iz splošnih predpisov obligacijskega (odškodninskega) prava. RS je dolžna odškodnino za vojno škodo plačati, ker takšno obveznost vzpostavljajo njeni notranji predpisi in skladno s temi predpisi: Zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke vseh tožnikov za plačilo odškodnine ter odločilo še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov, ki so jo vložili (A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. ter revidentki), zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje osemindevetdeseta (F. F.) in devetindevetdeseta (G. G.) tožnica vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi, oziroma podredno, da se sodba sodišča druge in prve stopnje ali samo sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očitata, da še vedno ni konkretiziralo, iz katerega pravnega vira črpa ugotovljena pravila mednarodnega prava. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da posameznik ne more zahtevati od lastne države, da od druge države izterja odškodnino, in da zato manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost. Tudi če bi to držalo, pa je podana odgovornost zato, ker toženka ni poskrbela za izterjavo škode, povzročene državljanom, ter je toženka vseeno dolžna plačati odškodnino iz lastnih sredstev. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN) plačala odškodnino za ta namen, vendar je niti SFRJ niti toženka nista priznali tožnikom. Torej obstaja jasna pravna podlaga zahtevka iz naslova neupravičeno zadržanih sredstev ter je podan element protipravnosti. Stališče izpodbijane sodbe, da lahko toženka zadrži prejeta sredstva, je nevzdržno, saj gre za škodo, ki so jo tožniki utrpeli na ozemlju države okupatorke in agresorke, in ne za materialno škodo, povzročeno na ozemlju države žrtve vojne in okupacije. Nepomembna je navedba sodišča druge stopnje, da posameznik ni subjekt mednarodnega prava in da je to le država, saj tožnici ne zahtevata povrnitve škode od druge države, ampak od lastne. Zato tudi ne gre za mednarodni spor in je kakršna koli uporaba pravil mednarodnega prava ter mednarodne sodne in arbitražne prakse izključena. Toženko pa nasproti tožnicam zavezujejo splošna načela obligacijskega prava. Nevdržno je, da sodišče druge stopnje to zanika s sklicevanjem na načela solidarnosti in pravičnosti. Pokojni H. H. pa po posebnih predpisih, sprejetih na podlagi 50. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ni prejel nobene odškodnine, varstva ali ugodnosti. Za njega sta ob onemogli ženi skrbeli le tožnici.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Z enakimi pravnimi vprašanji se je Vrhovno sodišče že ukvarjalo v zadevi II Ips 449/2007 z dne 10. 1. 2008 („ukradeni otroci“), na obrazložitev katere se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje. Z enakimi razlogi je to sodišče odločilo tudi v zadevi II Ips 764/2009 z dne 11. 7. 2013 (prisilna mobilizacija v okupatorjevo vojsko).

7. Revizijske navedbe, da v obravnavnem primeru ne gre za mednarodni spor, zato je izključena uporaba pravil mednarodnega prava in mednarodne sodne in arbitražne prakse, niso utemeljene. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 449/2007 že pojasnilo, da je vojna oborožen spopad med dvema ali več državami. Tiče se torej meddržavnih odnosov, ki jih ureja mednarodno pravo. Zato je treba pravno podlago odgovornosti za vojno škodo države iskati v pravilih mednarodnega prava. Predstavlja jo splošno načelo mednarodnega prava, ki storilca mednarodnega delikta agresije obvezuje povrniti s tem deliktom povzročeno škodo. Sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče sta v zadevi II Ips 449/2007 pojasnili, da je formalnih virov mednarodnega prava več ter da so določeni v prvem odstavku 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu: a) mednarodne pogodbe, ki jih države v sporu priznavajo; b) mednarodni običaji kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo; c) obča pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Ti viri so med seboj enakopravni (in niso, kot notranjepravni predpisi, v razmerju nadrejenosti in podrejenosti). Okoliščina, ali je posamezno pravilo kodificirano ali ne, zato ni pomembna.

Ne le ratificirane mednarodne pogodbe, tudi mednarodno običajno pravo in načela mednarodnega prava pa so tudi del našega notranjega prava, če le niso v nasprotju z ustavo (8. in drugi odstavek 153. člena URS). O tem se je Vrhovno sodišče tudi že izreklo v zadevi II Ips 55/98 z dne 9. 10. 1998. Pomožna pravna vira pa sta tudi sodna praksa in strokovna doktrina, ki ne ustvarjata novih pravil, pač pa sta v pomoč pri interpretaciji že obstoječih. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje obrazložitve, iz katerega pravnega vira izhajajo ugotovljena pravila mednarodnega prava, saj je navedeno, da gre za pravila mednarodnega običajnega prava in načela mednarodnega prava. To pravo pa ni kodificirano, zato tudi ni bilo mogoče navesti pravnega akta, kjer bi bilo zapisano, oziroma ugotovljenih pravil drugače niti ni bilo mogoče identificirati. Nižji sodišči sta navedli uporabljene mednarodne pogodbe oziroma konvencije, Vrhovno sodišče pa je v zadevi II Ips 449/2007 tudi navedlo stališča doktrine in njihove avtorje z naslovi oziroma poimensko, ki jih sodišče druge stopnje glede na to, da se je na več mestih sklicevalo na to sodbo, ni bilo dolžno ponavljati.

8. Nadalje pa so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da ne drži, da posameznik ne more zahtevati od lastne države, da od druge države izterja odškodnino. Tudi če to drži, pa je toženka vseeno dolžna plačati odškodnino, ker je opustila izterjavo, iz lastnih sredstev. Če pa je odškodnino prejela, pa jo je neupravičeno zadržala zase. Sodišče druge stopnje je s povzemanjem razlogov Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 449/2007 že pravilno pojasnilo, da se reparacija, ki zajema vse oblike odprave vojne škode (vzpostavitev prejšnjega stanja, denarno odškodnino, varstvo pred ponovno kršitvijo prepovedi vojne) nanaša na vse škode, ki jih pretrpijo tako napadena država sama kot njeni subjekti (fizične in pravne osebe).(1) Reparacijska dolžnost je mednarodna dolžnost, katere izpolnitev praviloma lahko zahteva samo država. Posameznik kot tak po večinskem stališču teorije ni subjekt mednarodnega prava. Aktivni in pasivni subjekt mednarodnih obveznosti je država. Pravica do reparacije pripada državi ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Posameznik je k temu ne more prisiliti. Po soglasnem stališču pravne znanosti in mednarodne sodne prakse nima pravice od svoje države zahtevati, naj na njegov račun zahteva plačilo odškodnine od tuje države. Če država povrnitve škode ne zahteva, ne ravna protipravno ne po notranjem in ne po mednarodnem pravu. S tem je (nikalno) odgovorjeno na trditve revidentk med postopkom o odgovornosti toženke za njihovo škodo na podlagi opustitve izterjave odškodnine od Nemčije. Druga posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. Država sama suvereno odloča o stvareh in pravicah, ki jih pridobi kot reparacije. Stvar notranjega prava države - prejemnice reparacij pa je, ali sploh bo (in če bo, na kakšen način in v kolikšnem obsegu) poplačala škodo svojim državljanom; mednarodno pravo je k temu ne zavezuje. Naziranje revidentk, da bi jima morala SFRJ oziroma toženka kot njena pravna naslednica izročiti prejeto odškodnino za vojno škodo, tako nasprotuje mednarodnemu pravu ter mednarodni sodni in arbitražni praksi. Zato ni utemeljen revizijski očitek, da je protipravnost toženkinega ravnanja podana v neupravičenem zadržanju prejetih sredstev. Niti ni odločilna ugotovitev, ali je ZRN oziroma sedanja država Nemčija odškodnino SFRJ plačala ali ne.

9. Sodišče druge stopnje je s povzemanjem razlogov Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 449/2007 tudi pravilno pojasnilo, da je splošno sprejeto stališče, da je država dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) posebni predpisi. Vzpostavitev posebnega režima odgovornosti za vojno škodo temelji na moralnih načelih, kot sta načeli solidarnosti in pravičnosti. Načelo socialne države je eno temeljnih ustavnih načel v Republiki Sloveniji (2. člen URS). Skladno s tem je v tretjem odstavku 50. člena URS zagotovljeno posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja na podlagi zakona. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-327/96 poudarilo, da navedena določba ustave ne pomeni, da so žrtve vojnega nasilja do poravnave škode upravičene že a priori, ampak da mora zakonodajalec v razumnem roku posebno varstvo žrtev uzakoniti. Neposredno na ustavi temelječe odgovornosti države za škodo tožnikov torej ni. Te prav tako ni mogoče presojati po splošnih predpisih obligacijskega (odškodninskega) prava.

10. Republika Slovenija je sprejela Zakon o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN), ki velja od 1.1.1996. Ta v prvem odstavku 2. člena daje status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so jo nemške okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno poslale v taborišče (taboriščnik), pod pogojem, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen ZZVN). Ta zakon med drugim priznava tudi pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Tega predstavlja 29. 3. 2001 uveljavljeni Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ). Slednji zagotavlja sredstva za plačilo odškodnine za telesno in duševno trpljenje in za izgubo življenja bližnjega (5. člen), vendar z omejitvijo, da odškodnina ne sme presegati (takratnih) 2.000.000 SIT in da mora biti odmerjena po z istim zakonom natančno določenih pavšalnih merilih in znaša za taboriščnike po 35.000 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja (prva točka prvega odstavka 10. člena) ter za smrt bližnjega 200.000 SIT (prvi odstavek 11. člena). Višina odškodnine je z zgoraj navedenimi specialnimi predpisi, ki predstavljajo povsem avtonomen režim odgovornosti za škodo, s katerim je splošen režim izključen, določena v odvisnosti od finančnih zmožnosti države. Dolžnosti plačila popolne odškodnine po sedaj veljavnih predpisih obligacijskega prava na strani države torej ni. Za uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja ZZVN v III. poglavju določa upravni postopek: na prvi stopnji odloča upravna enota, na drugi pa ministrstvo, pristojno za žrtve vojnega nasilja (18. člen). O višini odškodnine, prav tako v upravnem postopku, v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZSPOZ, odločbo izda SOD (12. člen ZSPOZ), ki odškodnino tudi izplača (12. – 16. člen ZSPOZ). Odškodnine po posebnem režimu torej ni mogoče uveljavljati v pravdi. Odločitve pa tudi v ničemer ne morejo spremeniti revizijske navedbe, da pravnemu predniku revidentk odškodnina po posebnem režimu ni bila priznana. Pravda ni pravno sredstvo zoper pravilnost odločitve v pristojnem upravnem postopku. Tudi če mu tam odškodnina ni bila priznana, to ne aktivira odgovornosti po splošnem režimu.

11. Izpodbijana sodba je torej skladna z zgoraj navedenim mednarodnih (javnim) in domačim materialnim pravom. Navkljub temu, da se Vrhovno sodišče zaveda grozovitosti in skrajne nečlovečnosti okupatorjevega ravnanja s taboriščniki v koncentracijskih taboriščih in ne dvomi o njihovem velikem duševnem trpljenju in duševnem trpljenju njihovih družinskih članov ter premoženjskem prikrajšanju, je moralo revizijsko sodišče iz zgoraj pojasnjenih materialnopravnih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče glede na revizijske navedbe še dodatno pojasnjuje, da je pri tem povsem nepomembno, na katerem ozemlju je bila škoda povzročena (na ozemlju agresorke ali na ozemlju napadene države).