Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve proti solidarno odgovornim osebam lahko prične teči z različnimi datumi. V primerih podobnih tožnikovemu, je sodna praksa že sprejela stališče, da prične teči zastaranje takrat, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni skrbnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek oziroma ko je v razumnem teku stvari zvedel za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti napotujejo na obstoj odškodninske odgovornosti določene osebe. Tožnik je glede na v tej pravdni zadevi ugotovljene okoliščine potreboval določen čas, da je raziskoval vse potrebne okoliščine, ki opredeljujejo položaj tožene stranke kot tistega, ki ga je tudi mogoče šteti za povzročitelja škode v smislu 1. odstavka 376. člena ZOR. Dejanske ugotovitve obeh sodišč o teh okoliščinah potrjujejo zaključke, da je tožbo vložil pred izrekom triletnega zastaralnega roka.

Odškodninska odgovornost tožene stranke je objektivna, ker predstavlja pleskarsko delo v etaži objekta v gradnji, kjer se nahaja nezavarovan, samo s stiroporom pokrit jašek, delo v pogojih povečane nevarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnik je 09.03.1993 delal pleskarska dela na objektu v gradnji v Munchnu. Med delom je padel skozi samo s stiroporom pokrit jašek v globino iz petega v prvo nadstropje in pri tem utrpel obsežno raztrganino na zadnji strani leve goleni in zlom prsnice z manjšim premikom kostnih odlomkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tem sporu, ker je bila kljub formalnemu delodajalcu A. S. ona tožnikov dejanski delodajalec in je tožnik tudi delal po njenem naročilu in v njeno korist. Zavrnilo je ugovor tožene stranke o zastaranju odškodninske terjatve. Odgovornost tožene stranke je opredelilo kot objektivno odgovornost. Po ugotovljenem obsegu škode je tožniku prisodilo 1.200.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 250.000,00 SIT za strah, skupaj torej 2.850.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je potrdilo vse dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje ter jih podkrepilo z dodatnimi pravnimi razlogi.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija poudarja, da je bil tožnik zaposlen pri A. S., udeležba tožene stranke pa je bila minimalna oziroma je sploh ni. Samo povezanost gospodarskega posla ne zadošča za odgovornost tožene stranke. V tej zadevi tudi ne gre za objektivno odgovornost. Tožnikovo delo pleskanja se je izvajalo v zaprtem prostoru, katerega višina je bila povsem običajna. Odprtina, kjer je tožnik padel, je bila na drugem koncu delovišča in ni jasno, kaj je tožnik tam sploh iskal. Razlogi druge stopnje o odgovornosti po splošnih načelih odškodninskega prava so preširoki in ne predstavljajo odgovora na pritožbene očitke, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Izhodišče o solidarni odgovornosti tožene stranke je povezano z ugovorom zastaranja. Pri tem sodišče druge stopnje ne razmišlja, kako naj bi tožena stranka lahko karkoli še zahtevala od drugih. Tožnik je vsaj za svojega delodajalca vedel že od vsega začetka, pa ga ni tožil. Nepravilna je trditev, da je tožnik skrbno iskal odgovorno osebo. Glede na datum zaključenega zdravljenja je zastaranje nedvomno podano. Sodišči sta zato napačno ugotovili, kdaj je pričel teči rok. Nevzdržno je, da naj bi bilo to šele po prejemu faksa z dne 30.05.1996 oziroma po prejemu dopisa nemškega obrtnega združenja oktobra 1994. Ravnanje tožnika ni bilo razumno. Oba njegova odvetnika sta vedela in tudi izhajala iz možnosti solidarne odgovornosti tožene stranke, saj sta oba nanjo naslovila odškodninska zahtevka. Tožnik tudi s poizvedbami ni prišel do drugih okoliščin ali temeljev. Od vsega začetka je tako vedel za svojega delodajalca in tudi za toženo stranko. Sicer pa se tožnik ni skliceval na to, da bi bistveno kasneje zvedel za odgovornost tožene stranke, na kar je tožena stranka opozarjala že v pritožbi. Obe sodišči si napačno razlagata odgovore tožene stranke, zaključek pritožbenega sodišča o njihovem zavajanju pa je žaljiv. Zavrnitev odškodninskega zahtevka ne pomeni zavajanja. Napačna je presoja telefaksa z dne 30.05.1996, ki se sklicuje le na delodajalca. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tako glede pravil o zastaranju kot tudi pravil o odgovornosti za škodo. V obeh sodbah so procesno takšna nasprotja, ki sama po sebi predstavljajo bistvene kršitve. Revizija ugovarja tudi višini prisojene odškodnine in očita procesne kršitve pri stroškovni odločitvi.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da ni pasivno legitimirana v tem sporu. Revizijske trditve o njeni minimalni povezanosti s tožnikovim formalnim delodajalcem, zasebnim obrtnikom A. S., so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Ne gre samo za povezanost gospodarskega posla, ampak za splet številnih dodatnih in odločilnih okoliščin, ki so privedle do opredelitve obeh sodišč, da je bila tožena stranka dejanski delodajalec tožnika. Za delo v tujini je dobila odobreno določeno kvoto delavcev, ki jo je razdelila med svoje kooperante. Ti so z delavci sklenili formalne delovne pogodbe, dejansko pa so delavci delali za toženo stranko. Tožena stranka je za tožnika in ostale delavce pridobila delovna dovoljenja in vstopne vize, jih pripeljala in nastanila v Nemčiji, delali so na gradbišču njene podružnice, pod njenim disciplinskim in organizacijskim vodstvom, izračunavala in izplačevala jim je osebni dohodek in nadomestila za materialne stroške, tudi organizacijsko odgovorni vodja gradbišča je bil njen delavec. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni sodišča druge stopnje, da je ob taki prepletenosti medsebojnih odnosov tožene stranke s kooperantom na eni strani in dejanski organizacijski podrejenosti delavcev toženi stranki na drugi strani poleg odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, za katero je tožnik dejansko delal in ki bi morala zagotoviti ustrezne pogoje dela.

Materialnopravno pravilna je tudi opredelitev, da je odškodninska odgovornost tožene stranke solidarna na podlagi četrtega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Nesreča se je zgodila 09.03.1993, tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 08.09.1993, tožnik pa je tožbo vložil 21.10.1996. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje samo na datum zaključka zdravljenja. Takrat je tožnik zvedel le za obseg škode, ni pa še vedel za vse tiste, za katere se lahko šteje, da so škodo napravili. Vedel je le za svojega formalnega delodajalca, ni pa vedel za dejansko vsebino kooperantskega razmerja med njim in toženo stranko, za medsebojno prepletenost odnosov in porazdelitev nalog, saj je tožena stranka kooperantsko pogodbo predložila šele na poziv sodišča v tem pravdnem postopku. Zastaranje odškodninske terjatve proti solidarno odgovornim osebam lahko prične teči z različnimi datumi. Zato se tožena stranka v reviziji neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je tožnik ob zaključku zdravljenja vedel vsaj za svojega formalnega delodajalca. Tožnik takrat ni vedel za okoliščine, zaradi katerih je mogoče tudi toženo stranko opredeliti za storilca. Ni vedel niti za tistega, ki je opustil potrebno zavarovanje jaška ali ki je odstranil že postavljeno zavarovanje. To bi bil lahko tudi delavec tožene stranke. Zato je tožnik ravnal v skladu z nasveti tožene stranke in dal pobudo za začetek kazenskega postopka proti neznanemu storilcu, vendar je bil ta postopek ustavljen. S pomočjo odvetnikov je tožnik dodatno raziskoval in skušal ugotoviti, kdo je bil nosilec posla, ali je bilo sklenjeno ustrezno zavarovanje in pri kateri zavarovalnici, naslavljal dopise na številne naslove in nato na podlagi odgovorov zaključil, da tudi nekateri drugi naslovniki štejejo toženo stranko za njegovega delodajalca. O tožnikovem aktivnem iskanju odgovorov vsebujeta sodbi obeh sodišč obširne razloge in nato zaključek, da je tožnik zvedel za ustrezne podatke s prejemom telefaksa z dne 30.05.1996 oziroma odgovora nemškega obrtnega združenja oktobra 1994. V primerih, podobnih tožnikovemu, je sodna praksa že sprejela stališče, da prične teči zastaranje takrat, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek oziroma ko je v razumnem teku stvari zvedel za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti napotujejo na obstoj odškodninske odgovornosti določene osebe. Neutemeljena je revizijska trditev, da se tožnik ni skliceval na kasnejši pričetek teka zastaranja, saj je v svoji vlogi z dne 15.09.1998 izrečno uveljavljal, da mu ob zaključku zdravljenja ni bilo znano, kdo je povzročitelj nesreče. Zmotna je revizijska opredelitev, da je bilo tožnikovo ravnanje v zvezi s poizvedbami nerazumno. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje ugotovljenim razlogom, ki so utemeljevali tako tožnikovo ravnanje: poslovanje tožene stranke v tujini preko delovne enote in tudi samostojnega podjetja, položaj tožnika, ki je bil formalno delavec kooperanta, dejansko pa organizacijsko in disciplinsko podrejen toženi stranki, tožniku neznane podrobnosti vsebine pogodbenega odnosa med kooperantom in toženo stranko, neučinkovitost preiskovalnega postopka v Nemčiji, nejasni odgovori tožene stranke, ki so bili tudi zavajajoči itd. Že sama medsebojna prepletenost odnosov med toženo stranko in kooperantom, ki je bila ugotovljena šele v dokaznem postopku v tej pravdni zadevi, potrjuje pravilnost tožnikovega ravnanja. Tožnik je torej moral že iz razlogov običajne vestnosti raziskati okoliščine, na podlagi katerih je sploh mogel uveljavljati tožbeni zahtevek proti toženi stranki. Nenazadnje je bila ugotovljena pogodbena prepletenost medsebojnih odnosov s kooperantom, pa tudi nepreglednost teh odnosov, v ekonomskem interesu tožene stranke, ki to povezanost skuša še v reviziji izpodbiti z zatrjevanjem o samo minimalni oziroma celo nikakršni povezanosti s kooperantom in posledično z obravnavanim škodnim dogodkom. Tožnik je glede na v tej pravdni zadevi ugotovljene okoliščine potreboval določen čas, da je raziskoval vse potrebne okoliščine, ki opredeljujejo položaj tožene stranke kot tistega, ki ga je tudi mogoče šteti za povzročitelja škode v smislu prvega odstavka 376. člena ZOR.

Vse doslej povedano potrjuje stališče obeh sodišč, da zastaranje odškodninske terjatve proti toženi stranki ni pričelo teči že ob zaključku tožnikovega zdravljenja, temveč kasneje. Revizijske trditve o drugačnem pomenu dopisov drugih oseb, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje, nedovoljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišč o teh dopisih (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kljub temu revizijsko sodišče toženi stranki odgovarja, da je na primer v faksu z dne 30.05.1996 tožena stranka izrečno navedena kot tožnikov delodajalec, to pa je izrečno navedeno tudi v dopisu Generalne zveze obrtniškega poklicnega združenja iz Nemčije z dne 27.09.1994, ki ga omenja sodišče druge stopnje. Materialnopravno pravilna je opredelitev tega sodišča, da je pričelo zastaranje teči v oktobru 1994, ko je tožnik ta dopis prejel in da torej triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 21.10.1996 še ni potekel. Revizijsko sodišče še dodaja, da je neprimerna revizijska opredelitev tožene stranke, da je žaljiv zaključek sodišča druge stopnje o njenih zavajajočih odgovorih tožniku na njegove odškodninske zahtevke in dodatne poizvedbe. Sodišče druge stopnje je navedlo razloge za tako opredelitev.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da zaradi preširokih razlogov o odškodninski odgovornosti po splošnih načelih odškodninskega prava sodbe ni mogoče preizkusiti in da ni bilo odgovorjeno na pritožbene očitke tožene stranke. Gre le za del enega stavka na 3. strani pritožbene odločbe, ki je iztrgan iz celote razlogov. Drugi del stavka govori o odškodninski odgovornosti formalnega delodajalca po predpisih iz delovnega razmerja, celota razlogov pa opredeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke kot objektivno odgovornost. Materialnopravna presoja o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke je pravilna. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik opravljal pleskarska dela v petem nadstropju objekta v gradnji in da je bil tam nezavarovan, samo z izolacijo prekrit jašek, ki je predstavljal resno nevarnost za padec delavca v nižje nadstropje. Delo v etaži s takim nevarnim jaškom je za vsakega delavca in tudi za tožnika predstavljalo delo v pogojih povečane nevarnosti. Revizijske trditve, da naj bi se ta jašek nahajal na drugem koncu delovišča, kjer naj tožnik ne bi imel nič iskati, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč.

Tožena stranka v reviziji neobrazloženo ugovarja višini prisojene odškodnine. Zato je revizijsko sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sta obe sodišči nepremoženjsko škodo ustrezno individualizirali in konkretizirali, pri prisojeni višini pa primerno upoštevali siceršnjo prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Zato sta materialnopravno pravilno uporabili merila iz 200. in 203. člena ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka sodiščema še očita taka procesna nasprotja v sodbah, ki sama po sebi predstavljajo bistvene kršitve. Ker zatrjevanih nasprotij ne konkretizira, revizijsko sodišče teh trditev ni moglo obravnavati. Obravnavalo tudi ni zatrjevanih procesnih kršitev pri stroškovni odločitvi, ker sklep o pravdnih stroških, vsebovan v odločbi o glavni stvari, ni sklep, s katerim bi se postopek končal v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške. Na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je še odločilo, da mora tožnik stroške svojega revizijskega odgovora trpeti sam, ker so bili glede na vsebino odgovora ti stroški nepotrebni.