Jedro

Poškodba (moški 32 let ob nezgodi, sobopleskar) raztrganina (obsežna) na zadnji strani leve goleni in zlom prsnice z manjšim premikom kostnih odlomkov. - TB 1.200.000 SIT, 10 dni hude bolečine, 46 dni zmerne, 46 dni lažje bolečine, lažje tudi v bodoče - ZŽA 1.200.000 SIT neobčutljivost poškodovane noge na dotik, na spremembo temperature, kemične in mehanske vplive, motnja v venskem in limfnem obtoku, občasni krči v levi goleni. Je še vedno sposoben za svoje delo, le več naporov mora vlagati. SKAŽENOST 200.000,00 SIT brazgotine na levi goleni (poškodbe) in stegnih (transplantanti) STRAH 250.000,00 SIT primarni strah - (padec iz V. in I. nadstropja) in sekundarni strah skupaj prisojeno na I. stopnji 2.850.000,00 SIT. Na II. stropnji zavrnjeni pritožbi tožeče in tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.850.000,00 SIT (od tega za telesne bolečine 1.200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000,00 SIT, za skaženost 200.000,00 SIT in za strah 250.000,00 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 525.075,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da prisojena odškodnina ne predstavlja primerne in pravične odškodnine za njegovo škodo. Zlasti sta prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost. Tožnik ima po poškodbi trajne posledice, ki zmanjšujejo njegove fizične sposobnosti. Kot soboslikar uporablja pri delu razne kemikalije, na poškodovanem delu pa je noga zelo občutljiva za razne vplive, tako da mora vlagati več pozornosti in energije kot bi mu bilo treba sicer. Tudi z igranjem nogometa se v prostem času ne more več ukvarjati tako kot se je prej, zato je pogosto potrt, napet in duševno trpi. Brazgotino na spodnjem delu leve noge je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo pri skaženosti, ni pa upoštevalo brazgotin na prednji strani obeh stegen, ki so mu ostale po odvzemu transplantatov. Pri njemu ne gre le za lažjo skaženost, pač pa za znatno, ki je vidna ne samo poleti, temveč tudi vsak dan, ko se na delu preoblači. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugoditvenem delu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi lahko tožnik uveljavljal odškodnino za škodo od drugih, nikakor pa ne od nje. V zvezi s tem so mu bili že pred pravdo posredovani vsi podatki, ki bi mu lahko koristili. Zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik je tudi zastaran. Njegovo zdravljenje je bilo zaključeno 8.9.1993 in tedaj je tožnik že vedel za ves obseg škode. Novo delo v Nemčiji je namreč nastopil že 13.9.1993, predtem pa je šel na zdravniški pregled, ki je potrdil, da je zdrav. Za zaključek, da je za škodo tožnika lahko pasivno legitimirana tudi tožena stranka, tožniku res ni bilo treba premišljevati več kot tri leta, oziroma od zahtevka njegovega odvetnika Zorana Razborška dne 24.5.1993 oziroma odvetnika Wilija Muensterja z dne 13.10.1993 do vložitve tožbe. Vzrok, da tožnik tolik časa ni vložil tožbe gotovo ni bila njegova nevednost, pač pa njegovo pričakovanje, da bo pri tujih firmah ali zavarovalnicah dosegel izplačilo visoke odškodnine. Ko je ugotovil, da s tem ne bo nič, je bilo že prepozno. Tožnik pa v postopku tudi ni trdil, da je za odgovornost tožene stranke in njeno pasivno legitimacijo zvedel šele kasneje, pač pa se je najprej skliceval na kasnejši zaključek zdravljenja nato pa še na korespondenco, ki naj bi v smislu pogajanj tekla med njim in toženo stranko in naj bi prekinila zastaranje. Tožena stranka meni, da morda ne bi bilo odveč zaslišanje takratnega odvetnika tožnika Z. R., če je potrebno še dokazovati, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran. Tožena stranka tudi meni, da pleskanje s tal v zaprtem prostoru, ni nevarna dejavnost in da zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odgovornosti. Iz previdnosti tudi oporeka višini prisojene odškodnine, ki je skrajno pretirana za vse štiri oblike nepremoženjske škode. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo njenih pravdnih stroškov. Najmanj z razliko 2.550.000,00 SIT je tožena stranka uspela v tem postopku, zato bi moralo sodišče tudi njej priznati pravdne stroške in jih poračunati s tožnikovimi. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je v času nezgode opravljal delo v korist in za račun tožene stranke in da zahtevek ni zastaran, saj vse do 30.5.1996 ni bilo znano kdo je odgovorna oseba za nastalo škodo. Prisojena odškodnina tudi ni previsoka, pač pa je celo prenizka. Pritožbi nista utemeljeni. O odgovornosti tožene stranke: Tožnik je bil v času nezgode formalno res zaposlen pri obrtniku Skoko Anteju kot dokazuje pogodba o zaposlitvi in sklep o razvrstitvi delavca (listini A22 in A45), a dejansko je na podlagi pogodbe med tem obrtnikom kot kooperantom tožene stranke in toženo stranko (listina B3) tožnik delal pri toženi stranki na njenem gradbišču v ZRN, kamor ga je po pridobitvi vstopne vize in dovoljenja za delo v ZRN pripeljala in nastanila tožena stranka ter je tam delal pod disciplinskim in organizacijskim vodstvom tožene stranke in tudi od nje prejemal izplačilo osebnega dohodka in nadomestila materialnih stroškov, kot vse izhaja iz izpovedi tožnika in tudi 4., 6. in 7. člena pogodbe med S. A. in toženo stranko. Organizacijsko odgovorni vodja gradbišča za tožnika je bil delavec tožene stranke (3. točka 7. člena pogodbe med S. A. in toženo stranko (listina B3). Res je v 8. členu te pogodbe izrecno navedeno, da v primeru nesreče delavca kooperanta zanjo popolnoma odgovarja kooperant, vendar se ta določba lahko nanaša le na notranje razmerje med kooperantom in toženo stranko, ne pa na tožnika, ki ni bil stranka pri sklepanju te pogodbe. Njemu odgovarja poleg formalnega delodajalca tudi tožena stranka za katero je dejansko delal in mu bi morala zagotoviti ustrezne pogoje dela. Odgovornost delodajalca temelji na predpisih iz delovnega razmerja, odgovornost tožene stranke pa na splošnih načelih odškodninskega prava, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Njuna odgovornost je solidarna v smislu 4. odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR. Kako bosta med seboj razdelili breme izplačila odškodnine za škodo tožnika pa je njuna stvar, ki se tožnika ne tiče. Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov glede uporabe pravil o objektivni odgovornosti tožene stranke. Tožnik je kot pleskar opravljal delo v 5. nadstropju objekta v gradnji, v katerem je bil nenadzorovan in z izolacijo prikrit jašek, ki je nedvomno predstavljal resno nevarnost za padec katerega koli delavca v nižja nadstropja. Delo v etaži s takim nevarnim jaškom (odprtino) je za vsakega delavca in tudi za tožnika brez dvoma predstavljalo delo v pogojih povečane nevarnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka odgovarja za škodo tožnika po načelih objektivne odgovornosti. O zastaranju tožbenega zahtevka: Po mnenju sodišča druge stopnje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnika ni zastaral pred vložitvijo tožbe dne 21.10.1996. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev v smislu 1. odstavka 376. člena ZOR začne teči takrat, ko je oškodovancu znana vsa škoda in tisti, ki jo je napravil oziroma je za njo odgovoren. Šele tedaj namreč lahko oškodovanec terja odškodnino od odgovorne osebe. Tožnik je za obseg svoje škode res zvedel že 8.9.1993, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot trdi tudi tožena stranka v pritožbi, a kdo je za njegovo škodo odgovoren takrat ni vedel, kot izhaja iz njegove izpovedi. Tožnik je res angažiral odvetnika v Sloveniji (Z. R.) in nato tudi odvetnika v ZR (W. M.), ki sta v njegovem imenu skušala ugotoviti, kdo mu odškodninsko odgovarja in tudi v njegovem imenu postavljala odškodninske zahtevke. Odvetnik R. je zahtevek naslovil 17.5.1993 na TL g.m.b.t. Munchen (listina A10), ki pa naj bi bila po navedbah tožene stranke na glavni obravnavi dne 26.3.1998 (list. št. 19) samostojno podjetje v lasti tožene stranke, na istem naslovu pa ima tožena stranka tudi delovno enoto, ki je očitno odgovorila odvetniku tožnika 24.5.1993 (listina B13), da ne vedo kdo je odgovoren za nesrečo. Da bi bila že takrat tožniku znana vsebina dogovorov in pravnih relacij med njegovim formalnim delodajalcem in toženo stranko kot dejanskim iz podatkov dokaznega postopka ne izhaja. Poslovanje tožene stranke v tujini preko delovne enote in samostojnega podjetja, položaj tožnika, ki je bil formalno delavec kooperanta, dejansko pa organizacijsko in disciplinsko podrejen toženi stranki, tožniku očitno neznane podrobnosti vsebine pogodbenega odnosa med kooperantom S. A. in toženo stranko ter neučinkovitost preiskovalnega postopka Državnega tožilstva pri Deželnem sodišču v Munchnu, ki ni privedel do ugotovitve storilca vse od nezgode do ustavitve postopka konec leta 1995 (listina A61) in nejasni odgovori tožene stranke tožniku, so pri tožniku lahko utemeljeno vzbujali dvom kdo odgovarja za škodo, ki jo je utrpel. Ob tem je treba tudi upoštevati, da si je tožnik vendarle že ves čas prizadeval ugotoviti kdo je odgovoren za njegovo škodo in od koga lahko zahteva odškodnino. Da je tožena stranka več let zavajala tožnika pa kaže tudi njen dopis z dne 30.3.1995 (listina A7) v katerem sporoča tožniku, da je bil ves čas zaposlitve pri njih zavarovan preko Zavarovalnice A. v Muenchnu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je zvedel, da lahko toži za odškodnino toženo stranko šele, ko je prejel telefaks firme R. & M. z dne 30.5.1996 (listina A53) oziroma iz dopisa Obrtnega združenja v ZRN njegovemu odvetniku W. M. oktobra 1994 (listina A54). Od prvega oziroma drugega datuma do vložitve tožbe pa triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena še ni pretekel. O višini odškodnine: Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku pravično denarno odškodnino za vse štiri oblike nepremoženjske škode ter pri tem pravilno vrednotilo vse ugotovljeno tožnikovo telesno trpljenje in nevšečnosti in tudi njegovo duševno trpljenje kot posledico poškodne dne 9.3.1993 in tudi prisodilo odškodnino, ki je primerljiva z drugimi odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za podobne škode (200. čl. ZOR). Trditve tožnika, da mora zaradi posledic poškodbe vlagati pri delu veliko več pozornosti in energije zaradi dela s kemikalijami, niso prepričljive. Tožnik ima pri delu obleko in ima poškodovane dele ustrezno zaščitene pred kemikalijami, vlaganje večjih naporov zaradi ostalih težav pa je sodišče prve stopnje ustrezno vrednotilo. To, da ne more več igrati nogometa, je bilo tudi dovolj upoštevano. Brazgotine, ki so tožniku ostale na prednji strani stegen, pa niso tako izrazite, kot je mogoče ugotoviti tudi iz fotografij v spisu, da bi bilo utemeljeno zvišanje odškodnine za skaženost. Zavrniti pa je treba tudi pavšalne trditve tožene stranke, da je prisojena odškodnina v vseh štirih oblikah škode pretirana. Tožnik zato neutemeljeno zahteva s pritožbo zvišanje odškodnine, tožena stranka pa znižanje odškodnine. O pravdnih stroških: Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških res odločilo tako, da je tožniku prisodilo vse pravdne stroške, odmerjene od priznanega zneska, toženi stranki pa ni odmerilo in priznalo pravdnih stroškov od zavrnjenega dela tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je mnenja, da je taka odločitev o pravdnih stroških v konkretnem primeru pravilna in ni v nasprotju z določilom 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. V celotnem pravdnem postopku od začetka pa vse do zadnje glavne obravnave je bil namreč sporen in se je obravnaval predvsem temelj tožbenega zahtevka, glede katerega pa je tožena stranka v postopku v celoti propadla. Zaradi višine tožbenega zahtevka tožnika v obravnavanem postopku niso nastajali praktično nikakršni stroški, razen stroškov za izvedenca, ki jih je založil tožnik, in na katere višina tožbenega zahtevka ni imela nobenega vpliva. Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da ni razloga za spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji na način, kot to predlaga tožena stranka v pritožbi. Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno po ugotovitvi, da ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov, ker sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP). O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi sama svoje pritožbene stroške. Nobena namreč s pritožbo ni uspela. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložil tožnik k odločitvi v pritožbenem postopku ni ničesar bistvenega prispeval, zato je stroške za odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje ocenilo, da niso bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP) in jih je iz tega razloga dolžan trpeti tožnik sam. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 je sodišče druge stopnje v tej sodbi uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.