Jedro

Tožniku je tožena stranka vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V času odpovednega roka je s tožnikom sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je tožnik podpisal sporazum, ne da bi ga prebral in opustil potrebno skrbnost, nosi sam posledice svojega ravnanja. Pravdni stranki sta se odločili za možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, kar ni nedopustno in v nasprotju s prisilnimi predpisi, niti ni šlo za kakršnokoli silo, grožnjo ali zmoto na strani tožnika. Zato izpodbijani sporazum ni ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2014 ničen in nima pravnih učinkov (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 3. 2010, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku omogočiti opravljanje dela po tej pogodbi v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od dne 5. 2. 2014 dalje do vrnitve na delo, mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu, skupaj z obračunom in plačilom obveznih davkov in prispevkov iz delovnega razmerja ter plačilom zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/3. točka izreka).

Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da se Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2014 razveljavi (II/1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 3. 2010, kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku omogočiti opravljanje dela po tej pogodbi v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od dne 5. 2. 2014 dalje do vrnitve na delo, mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bil na delu, skupaj z obračunom in plačilom obveznih davkov in prispevkov iz delovnega razmerja ter plačilom zakonskih zamudnih obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom, ki se glasi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 1. 2014, ki jo je tožena stranka dne 20. 1. 2014 vročila tožniku, nezakonita in se razveljavi.

Tožnik vlaga pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Izpodbija sodbo v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik je uveljavljal dve vrsti zahtevkov in sicer primarni tožbeni zahtevek se je glasil na ugotovitev ničnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z vsemi posledicami. Podredni tožbeni zahtevek pa je meril na razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in razveljavitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi posledicami. Sodišče je pravilno povzelo med strankama nesporna in sporna dejstva. Tožniku je delovno razmerje prenehalo z dnem 5. 2. 2014. Navedeni sporazum sta stranki podpisali potem, ko je bila dne 20. 1. 2014 tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče je sicer pravilno štelo, da je redna odpoved 20. 1. 2014 začela pravno učinkovati, kakor tudi, da je sporazumno mogoče razveljaviti le pogodbo o zaposlitvi, ki je še v veljavi. Pogodba je še veljala, saj se še ni iztekel 15-dnevni odpovedni rok. Tožnik vztraja, da je s trenutkom, ko je tožena stranka tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, nastopil pravni položaj, ko navedene odpovedi (in ne pogodbe o zaposlitvi) ni bilo mogoče več spreminjati, razen z izrecnim soglasjem strank. Sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi predstavlja pogodbo z nemogočim predmetom obveznosti po 35. členu OZ. V pogodbo o zaposlitvi ni bilo več mogoče posegati. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče preklicati potem, ko je vročena nasprotni stranki. Tožnik je v razmerju do tožene stranke nastopal kot šibkejša stranka, zato bi morala tožena stranka biti še posebej pozorna tudi na to, da se uredi usoda redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni nikoli sporočil, da se z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga strinja. Razlogi sodišča prve stopnje so zmotni in tožniku jemljejo pravico do sodnega varstva, ki predstavlja ustavno kategorijo, to je človekovo pravico in temeljno svoboščino iz 23. člena Ustave RS. Sodišče tudi zaradi zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka zahteva presojo dejstev in okoliščin, s katerimi je tožnik uveljavljal podredni tožbeni zahtevek, ki je bil oprt na zatrjevano relativno neveljavnost sporazuma z dne 23. 1. 2003. Tožnik izpodbija tudi sklep sodišča o tem, da se zavrže tožba z zahtevkom, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 1. 2014 nezakonita in se razveljavi. Sodišče je zavrglo tožbo iz razloga, ker je štelo, da ob ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pravni interes tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazan. Sodišče bi moralo odločati o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Gre za kršitev 23. člena Ustave RS. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Tožnik graja odločitev sodišča, da je v času sklenitve spornega sporazuma z dne 23. 1. 2013 pogodba o zaposlitvi med strankama še veljala, ker se še ni iztekel 15-dnevni odpovedni rok in s tem je med njima obstajalo delovno razmerje. Navajanja, da tožena stranka ni mogla posegati v pogodbo o zaposlitvi s tem, ko je bila vročena odpoved, niso utemeljena. Res je sodna praksa zavzela stališče, da ponovna odpoved pogodbe o zaposlitvi v času, ko pogodba o zaposlitvi več ne obstaja, ni mogoča, vendar to ne velja v primerih, ko delodajalec ponovno odpove že odpovedano pogodbo o zaposlitvi v času teka odpovednega roka (sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 203/2012 z dne 17. 12. 2012), saj je delavec takrat še v delovnem razmerju. V trenutku sklepanja sporazuma sta se stranki dogovorili o prenehanju delovnega razmerja, ki je v tem trenutku še obstajal. Navedeno stališče povzema tudi sodna praksa, npr. Višje delovno in socialno sodišče, ki je v sodbi Pdp 689/2012 z dne 11. 10. 2012 presojalo veljavnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je bil sklenjen potem, ko je delodajalec delavcu že podal in vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zaključilo, da tak sporazum ni izpodbojen, prav tako ni ugotovilo njegove ničnosti (na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti). Stranki sta torej kljub že podani odpovedni pogodbe o zaposlitvi s stranki tožene stranke v času trajanja delovnega razmerja še vedno veljavno lahko sklenili sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da delodajalec lahko v odpovednem roku delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi za izredno odpoved. Enako mora veljati tudi v primeru po izdani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času odpovednega roka. Tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka izpostavlja, da če tožnik ni grajal vsebinskih razlogov sodišča za navedeno odločitev, ampak zgolj dejstvo, da je sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku sploh odločalo. Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih razlogov je utemeljen tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče zavrglo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2014, saj je ob pravilni zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka in zaključku, da je tožnikova pogodbo o zaposlitvi vsebinsko prenehala veljati s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2014, pravilno štelo, da pravnega interesa za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi ni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, predsednika uprave tožene stranke A.A. in prič B.B. in C.C., zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek ter zavrglo tožbo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 1. 2014, ki jo tožena stranka dne 20. 1. 2014 vročila tožniku nezakonita in se razveljavi. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "pospeševalec prodaje". Tožnik je 15. 1. 2014 podal zagovor v zvezi z očitanimi mu kršitvami, nakar mu je bila 20. 1. 2014 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pravdni stranki sta 23. 1. 2014 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožnik uveljavlja ničnost podpisanega sporazuma, podredno tudi izpodbojnost. Tožnik izpodbija tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v pritožbi navaja, da je s trenutkom, ko je tožena stranka tožniku vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, nastopil pravni položaj, ko navedene odpovedi ni bilo več mogoče spreminjati, razen z izrecnim soglasjem strank. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je po pritožbenih navedbah predstavljal pogodbo z nemogočim predmetom obveznosti po določilih 35. člena OZ. Obligacijski zakonik v 35. členu (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) ureja ničnost pogodbe zaradi predmeta, in določa, da je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. Tožniku je tožena stranka že vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je v času odpovednega roka s tožnikom sklenila sporazum dne 23. 1. 2014, pri čemer tožnikova volja ni bila obremenjena z nobeno od napak. V kolikor je tožnik podpisal sporazum ne da bi ga prebral in opustil potrebno skrbnost, nosi sam posledice svojega ravnanja.

Glede ničnosti sporazuma pritožbeno sodišče navaja, da je Vrhovno sodišče RS v več zadevah sprejelo stališče, da je v času odpovednega roka mogoča ponovna odpoved, kot to na primer izhaja iz odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 203/2012. Tako je za tiste kršitve, ki jih delavec stori v času odpovednega roka, (nova) odpoved mogoča, v kolikor je bila dana do zaključka odpovednega roka oziroma zaključka delovnega razmerja. Tožena stranka tožniku ni podala nikakršne grožnje ali prisile, tožnik sam je ocenil odnos vodje kadrovske službe kot "zelo fer". Tožnik je tudi sam ocenil, da se bo s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerje izognil "štampiljki, da je odpuščen iz krivdnih razlogov", kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da sta stranki sklenili pisni sporazum in to iz razloga, ker je tožnik zaprosil po telefonu vodjo kadrovske službe, da se krivdni razlog nadomesti s poslovnim razlogom, ker ni želel zaznamovati svoje poklicne kariere s krivdnim razlogom. Ker to ni bilo mogoče, sta se pravdni stranki dogovorili za možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, kar pa ni nedopustno in v nasprotju s prisilnimi predpisi, niti ni šlo za kakršnokoli silo, grožnjo ali zmoto na strani tožnika.

Tožnik izpodbija tudi sklep sodišča, da se zavrže tožba z zahtevkom, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 1. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožniku 20. 1. 2014, nezakonita in se razveljavi. Sodišče je zavrglo del tožbe z obrazložitvijo, da pravni interes tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi ni izkazan in odločilo o zavrženju tožbe na podlagi določil 181. člena ZPP, ker tožnik ni izkazal obstoja pravne koristi za ugotovitveni zahtevek glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da tožnik ima pravni interes za izpodbijanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek na podlagi določil 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) pravilo zavrniti, vendar glede na to, da je odločitev glede zavrženja tožbe blažja posledica kot zavrnitev tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo, saj je štelo, da se je tožnik v tem delu pritožil v lastno škodo (359. člen ZPP).

Sodišče tudi ni kršilo 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS 33/1991 s sprem. - URS), ki urejajo pravico do sodnega varstva, saj so razlogi sodbe pravilni, razen v delu glede zavrženja tožbe, kar pa je pritožbeno sodišče že predhodno obrazložilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravdno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.