Jedro

Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovljen dohodek iz dejavnosti.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ (v tožnikovo korist) spremenil prvotno odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, Izpostava Ormož, št. 04 01028 0 z dne 29. 10. 2001 o odmeri dohodnine za leto 2000 tako, da se tožniku kot davčnemu zavezancu za leto 2000 odmeri dohodnina v znesku 11.008,52 EUR, kar je za 7.584,40 EUR nižje od prej odmerjene dohodnine. Razlika med odmerjeno dohodnino in v letu 2000 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 188,72 EUR znaša 10.819,80 EUR in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in izvedla davčna izvršba. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. V obrazložitvi navaja, da davčni organ v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsok odmerjen davek oziroma odmerjen davek, po 90. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 – Ur. list RS, št. 117/2006 s spremembami) tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek. V obravnavani zadevi je bil v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000 z (novo) odločbo št. 46202-053/2004-58-94-14/89 102, z dne 29. 11. 2004 ugotovljen nižji dohodek od opravljanja dejavnosti, kot v prvotni odločbi št. 40411-0240/01-3-41-39/AD/43 z dne 30. 8. 2001. Po prvotni odločbi za leto 2000 je bil namreč ugotovljen dohodek iz dejavnosti v višini 11.665.153,00 SIT, po spremenjeni odločbi pa (nižji dohodek) v višini 8.030.097,00 SIT. Posledično je, zaradi nepravilne višine ugotovljenega dohodka iz opravljanja dejavnosti v letu 2000 (ki je bil vključen v osnovo za odmero dohodnine za leto 2000), napačna tudi (prvotna) odločba o odmeri dohodnine za leto 2000. Napaka torej izhaja iz odločbe z dne 30. 8. 2001, ki je bila izdana po opravljenem inšpekcijskem pregledu poslovnih knjig za leto 2000 in s katero je bil ugotovljen dohodek iz opravljanja dejavnosti v višini 11.665.153,00 SIT. Tožnik kot davčni zavezanec je sicer v postopkih odmere dohodnine in odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, ki so bili končani v letu 2008, izkoristil vsa pravna sredstva.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da se pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmero davka iz dejavnosti, ne morejo uveljavljati v postopku odmere dohodnine. Poleg tega tožnik s svojo pritožbo v postopku odmere davkov o dohodkov iz dejavnosti tudi ni uspel, saj so bili v tistem postopku njegovi ugovori zavrnjeni kot neutemeljeni. Prvostopni organ je kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe sicer napačno uporabil 90. člen ZDavP-2, saj z upoštevanjem v času prvotne odmere dohodnine veljavnih podatkov o višini ugotovljenega dohodka (po takrat veljavno odločbi o odmeri davkov od dohodka iz dejavnosti), ni prišlo do očitne napake. Zato bi moral prvostopni organ postopek odmere dohodnine za leto 2000 obnoviti po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. Ker je bila izpodbijana odločba izdana v pritožnikovo korist, prvostopni davčni organ pa tudi ni pravočasno izpolnil svoje obveznosti glede obnove postopka po uradni dolžnosti (roki za obnovo postopka so medtem že potekli), drugostopni organ, da ne bi prišlo do odločanja v pritožnikovo škodo, pušča izpodbijano odločbo, ki je vsebinsko pravilna, v veljavi.

Tožnik v tožbi navaja, da je davčna osnova v postopku odmere davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2000 še vedno ugotovljena previsoko, saj davčni organ ni upošteval njegovih argumentov glede prodaje živih živali, bistveno nižje cene posameznih delov piščancev od upoštevane, ipd. V posledici iz navedenih razlogov napačne ugotovitve dohodkov iz dejavnosti, je prišlo tudi do napačnega izračuna davčne osnove za odmero dohodnine za leto 2000. Stališče upravnih organov oz. tožene stranke, po katerem je za davčni organ pri odmeri dohodnine relevantna le veljavna odločba o davku od dohodkov iz dejavnosti, je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, saj tožena stranka s tem, ko ni obravnavala njegovih navedb in dokazov, ni ugotovila vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, s tem pa je kršila načelo materialne resnice po ZUP. V upravnem postopku je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožnik v zvezi navedenimi okoliščinami v postopku odmere dohodnine ni bil zaslišan. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi tako izpodbijano, kot tudi drugostopno odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti njegove stroške postopka v upravnem sporu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov razvidnih iz obeh odločb. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odmera dohodnine za leto 2000 v delu, kjer je davčni organ upošteval kot davčno osnovo za odmero dohodnine dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po Zakonu o dohodnini.

Za odmero dohodnine za leto 2000 so relevantne določbe Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 s spremembami). Po 5. točki 6. člena se v osnovi za dohodnino (med drugim) upošteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po Zdoh. Na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami), ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi smiselne uporabe 420. v povezavi s 419. členom ZDavP-2 in v skladu s 406. oziroma smiselno uporabo drugega odstavka 407. člena ZDavP-1 (Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 21/06-UPB2), zavezanci, ki plačujejo davek iz dejavnosti na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, v napovedi za odmero dohodnine ne izkažejo davčne osnove. Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti.

Glede na citirane (in druge) zakonske določbe, kakor tudi upravno in sodno prakso v zvezi s to problematiko, je neutemeljen tožbeni ugovor, po katerem bi moral davčni organ tudi v postopku odmere dohodnine za leto 2000 upoštevati in vsebinsko obravnavati tožnikove pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovljen dohodek oz. dobiček iz dejavnosti za leto 2000 (cena živih živali, cena posameznih delov piščancev, ipd.), ker so bile te okoliščine, navedbe, dokazi in ugovori obravnavane v posebnem davčnem postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti. V postopku odmere dohodnine pa se glede dobička iz dejavnosti kot osnove za odmero dohodnine upošteva dobiček iz dejavnosti, kot je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti.

Ker je bila prvotna odločba o odmeri davka iz dejavnosti v obravnavanem primeru nadomeščena z novo, za tožnika ugodnejšo odločbo, je upravni organ ravnal vsebinsko pravilno, ko je v novem postopku tožniku na novo odmeril dohodnino ob upoštevanju manjše davčne osnove glede dobička od dohodkov iz dejavnosti. V zvezi s tem je tudi utemeljena argumentacija drugostopnega organa o tem, da je prvostopni davčni organ sicer napačno uporabil 90. člen ZDavP-2, da pa izpodbijane odločbe kljub temu ni odpravil, ker bi s tem prišlo do prepovedanega odločanja v škodo pritožnika, pri čemer prvostopni organ ni pravočasno obnovil postopka odmere dohodnine.

Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori o kršitvi temeljnih načel ZUP zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zadeve in kršitve načela zaslišanja stranke, saj se ti ugovori vsebinsko nanašajo na upoštevan dobiček iz odločbe o odmeri davka iz dejavnosti, glede tega dobička pa v postopku odmere dohodnine ni mogoče izvajati posebnega dokaznega postopka, če je bil ta dobiček že ugotovljen v odločbi o odmeri davka iz dejavnosti.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.