Jedro

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki, prav tako pa je le pavšalno zatrjeval in z ničemer izkazal nastanek hudih posledic, zato tudi pogoj po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj z dne 6. 8. 2008, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 13. 3. 2009. Prvostopni organ je z omenjeno odločbo spremenil svojo prvotno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000, tako da je revidentu odmeril dohodnino v znesku 11.008,52 EUR, kar je za 7.584,40 EUR nižje od prej odmerjene dohodnine, in naložil plačilo 10.819,80 EUR. Prvostopni organ je s posebno odločbo leta 2001 ugotovil dohodek iz dejavnosti za leto 2000, v letu 2004 pa je ugotovil, da je dohodek iz dejavnosti nižji in zato izdal novo odločbo o višini dohodka iz dejavnosti za leto 2000. Iz navedenega razloga je prvostopni organ na novo odmeril dohodnino v zavezančevo korist, pri čemer je upošteval 123. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami). Prvostopno sodišče odločitvi pritrjuje in tudi samo meni, da pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti.

4. Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-157/2008 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega je revizija dovoljena, takšno pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izpostavil pravnega vprašanja kot je navedeno zgoraj, iz revizije pa sicer izhaja, da očita, da bi moral davčni organ v skladu z načelom materialne resnice sam ugotavljati dejansko stanje višine dohodka iz dejavnosti pri odmeri dohodnine in pri tem upoštevati njegove pripombe glede višine dohodka iz dejavnosti.

7. Tako vprašanje pa ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Določilo 123. člena ZDavP je jasno in o tem je v upravnosodni praksi že zavzeto stališče, da gre v postopku odmere davka od dohodka iz dejavnosti za samostojen postopek, ki lahko vpliva na postopek odmere dohodnine. V postopku odmere dohodnine tako ni mogoče izpodbijati odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti. To sta dva ločena postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper oba akta je možno vložiti ločeni pravni sredstvi. Ne ZDoh ne ZDavP tudi ne določata, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma celo pravnomočna, da bi se lahko upoštevala pri odmeri dohodnine (tako na primer sodba X Ips 1321/2005 in sodba X Ips 902/2004).

8. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 206/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali gre za zelo hude posledice.

9. V obravnavanem primeru revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z znatnim in nesorazmernim posegom v njegovo premoženjsko sfero. Navaja, da opravlja kmetijsko dejavnost, iz katere ima nizke dohodke in je bil primoran obsežen del svoje dejavnosti zaradi posega davčnega organa opustiti in praktično razprodati vse svoje imetje, s katerim preživlja družino. Zelo hude posledice, ki naj bi nastopile, revident opredeli s pavšalno navedbo, da bo ogrožena njegova eksistenca, ki je ne izkaže. S tem pa ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1 .

11. Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu 165. v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.