Jedro

Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Revizijama prve in druge toženke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016 med tožnico in prvo toženko (I. točka izreka) in ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016 med tožnico in drugo toženko (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici pri prvi toženki 7. 10. 2016 ni prenehalo delovno razmerje in je trajalo do 13. 2. 2020 (III. točka izreka). Do tega dne ji je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočimi zneski zapadlih plač in regresov za letni dopust za leta 2017 do 2019 (IV. In V. točka izreka). Prisodilo ji je denarno povračilo v znesku 13.531,80 EUR (prvi odstavek VI. točke izreka), v presežku pa ga je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Odločilo je, da toženki krijeta sami svoje stroške postopka in da sta jih dolžni povrniti tožnici v znesku 8.032,41 EUR (VII. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica v trenutku podpisa sporazuma in nove pogodbe o zaposlitvi poslovno nesposobna. Zato sta bila oba nična.

2. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu pritrdilo presoji sodišča prve stopnje in dodalo, da je pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi tudi dopusten namen. Delno je ugodilo pritožbi prve toženke in spremenilo del odločitve o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja (IV. točko sodbe sodišča prve stopnje) tako, da je prisojene zneske zapadlih plač znižalo za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti (I. točka izreka). Sicer je pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo druge toženke zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepoma VIII DoR 65/2021 in VIII DoR 66/2021 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali sta sodišči prve in druge stopnje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedenci in ali sta pravilno uporabili materialno pravo glede ničnosti sporazuma in pogodbe o zaposlitvi.

4. Toženki vlagata v pretežni meri po vsebini enaki reviziji. Obe navajata, da je prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo izvedenca Židanika in je zavrnilo soočenje izvedencev, ki so podali nasprotujoča si mnenja glede tožničine razsodnosti. Sodišči po njunem mnenju tudi ne bi smeli upoštevati mnenja izvedenca Filipiča, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot pristransko, zaradi česar je tudi odredilo novo izvedensko mnenje. Navajata, da je o izločitvi predsednice senata odločal podpredsednik sodišča namesto predsednika, kar kaže na pristranskost sodišča. Menita, da odločitev sodišč odstopa od stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 16/2020 glede razlage poslovne sposobnosti ob podpisu sporazuma. Prva toženka dodatno navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 81. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji), ker naj bi bil sporazum o prekinitvi delovnega razmerja nedopusten in naj bi se delodajalec poskušal izogibati dajatvam, ki so predvidene za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem naj bi sodišče kršilo tudi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnica nepoštenosti toženke ob podpisu sporazuma sploh ni zatrjevala. Druga toženka dodatno navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 11. člena ZDR-1, ker je preveč togo štelo, da zamik začetka dela predstavlja ključen element nedopustne podlage pogodbe o zaposlitvi po 39. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

5. Tožnica v odgovoru na reviziji predlaga njuno zavrnitev.

6. Reviziji sta utemeljeni.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP).

8. Del revizijskih navedb presega okvir dopuščenih revizij (odločanje o izločitvi predsednice prvostopenjskega senata in kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter glede poštenosti strank pri sporazumu), zato v tem obsegu revizijsko sodišče ni opravilo revizijskega preizkusa.

9. Tožnica je 7. 10. 2016 podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko (datirano 5. 10. 2016) in pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi povečanega obsega dela z drugo toženko (datirano 6. 10. 2016) od 8. 10. 2016 do 7. 12. 2016. Pri prvi toženki je bila zaposlena od 20. 1. 1983, edini družbenik obeh toženk pa je A., d.d., Ljubljana. Sodišče prve stopnje je v obsežnem dokaznem postopku s postavitvijo izvedencev v treh sklopih ugotavljalo tožničino razsodnost in njeno posledično poslovno sposobnost ob podpisu sporazuma in pogodbe o zaposlitvi dne 7. 10. 2016. V prvem sklopu je postavilo izvedenca psihiatra dr. Bojana Filipiča in izvedenko klinične psihologije dr. Teodoro Pečarič Jager. Najprej je izvedenka Pečarič Jager pripravila klinični psihološki izvid, na podlagi katerega je izvedenec Filipič pripravil psihiatrično mnenje, v katerem ugotavlja akutno stresno motnjo v relevantnem času. V drugem sklopu je sodišče postavilo izvedenca psihiatra dr. Petra Preglja, ki je svoje delo opravil v okviru Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Ta je nasprotno menil, da tožnica ni bila izpostavljena takemu stresu, ki bi negativno vplival na njeno oblikovanje in izražanje volje do te mere, da bi bila njena sposobnost bistveno zmanjšana ali celo odpravljena. V tretjem sklopu je sodišče postavilo kot izvedenca Psihiatrično bolnišnico Ormož, za katero sta izvedenca dr. Milena Srpak in dr. Miloš Židanik pripravila mnenje, iz katerega izhaja, da tožnica ni zmogla presoditi pomena in posledic svojih takratnih ravnanj.

10. Sodišče prve stopnje (sodišče druge stopnje te ugotovitve povzema) je na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev Filipiča, Pečarič Jagrove, Srpakove in Židanika presodilo, da tožnica 7. 10. 2016 ni bila razsodna in posledično poslovno sposobna. Zato je odločilo, da sta sporazum in pogodba o zaposlitvi nična po 41. členu OZ. Po presoji sodišča druge stopnje pa sta sporazum in pogodba o zaposlitvi nična tudi po 39. členu OZ, ker sta navidezna, brez dopustne pogodbene kavze in sta prikrivala izogibanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravicam iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

_K prvemu dopuščenemu vprašanju: ali sta sodišči prve in druge stopnje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedenci_

11. V zvezi s tem vprašanjem je treba najprej poudariti, da se v postopku pred sodišči prve in druge stopnje niti v predlogu za dopustitev revizije ni zastavilo sicer zelo pomembno vprašanje, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sploh sledilo dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem in zakaj jih je določilo več. Zato to vprašanje ni predmet revizije1. Revizijska presoja je omejena na dopuščena vprašanja; v zvezi s prvim revidenta uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predvsem ker sodišče ni soočilo izvedencev, ki so podali različna mnenja glede razsodnosti tožnice v času sklepanja sporazuma s prvo toženko in podpisa pogodbe o zaposlitvi z drugo toženko, in ker ni zaslišalo izvedenca Židanika.

12. ZPP ne vsebuje določbe o (obveznem) soočenju izvedencev na glavni obravnavi v primeru podaje nasprotujočih si mnenj. Zato sodišče s tem, ko ni soočilo izvedencev Preglja in Židanika, ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, čeprav bi bilo glede na sporna dejstva v obravnavni zadevi tako soočenje smiselno.

13. Podana pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje opustilo zaslišanje izvedenca Židanika. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedensko delo opravi praviloma en izvedenec; če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (prvi odstavek 245. člena ZPP). Izvedensko delo se sme po tretjem odstavku 245. člena ZPP zaupati tudi strokovni instituciji (bolnišnici, kemičnemu laboratoriju, fakulteti itd.). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se dajo odpraviti z zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je v treh sklopih postavilo izvedence s področja psihologije in psihiatrije. Sledilo je mnenjema izvedencev Filipiča in Židanika, ker ju je ocenilo za skladni in podprti z mnenji kliničnih psihologinj Pečarič Jagrove in Srpakove, medtem ko je glede nasprotnega mnenja izvedenca Preglja navedlo, da ga ni prepričalo. Sodišče druge stopnje je nasprotovanje toženk, ki sta mnenjema Filipiča in Židanika očitali pristranskost, subjektivnost in nestrokovnost zavrnilo z obrazložitvijo, da imata dolgoletne izkušnje z velikim številom ljudi z različnimi težavami, povezanimi s stresom in da sodišče zgolj zato, ker je bil postavljen s strani Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, še ni dolžno upoštevati mnenja izvedenca Preglja.

15. Sodišče prve stopnje je izvedenca Preglja angažiralo po tem, ko je svoje mnenje že podal izvedenec Filipič. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP se nov izvedenec postavi, če so v izdelanem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.2 Kljub temu je na koncu sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca Filipiča, ker naj bi bilo skladno z mnenjem izvedenca Židanika. To pomeni, da je bilo slednje ključno za presojo in kot tako potrebno še posebno skrbne obravnave.

16. Prva toženka je v dvanajsti in trinajsti pripravljalni vlogi opozorila na številne pomanjkljivosti mnenja izvedenca Židanika. Upravičeno mu je očitala, da se je izdelave mnenja lotil na način, da polemizira s toženkama in secira izjave strank v postopku, se do njih subjektivno opredeljuje, podaja mnenja o pravnih vprašanjih, ocenjuje izvedene dokaze, nato pa strokovne zaključke, ki so skopi in neargumentirani, utemelji z dejstvi, ki v postopku niso bila ugotovljena (tudi sicer pa jih mora ugotoviti sodišče) in jih strne v napade na toženki in njihovega pooblaščenca. Opozorila je na bistvena razhajanja med mnenjem izvedenca Preglja ter predlagala zaslišanje in soočenje obeh. Tudi v pritožbi je uveljavljala bistveno kršitev, ker izvedenec Židanik ni bil zaslišan, kar bi bilo po njenem mnenju potrebno zaradi razjasnitve strokovnih vprašanj, glede na to, da se je mnenje bistveno razlikovalo od mnenja izvedenca Preglja. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo dokazni sklep o zaslišanju izvedenca Židanika (ter Preglja in Srpakove, ki ju je nato zaslišalo), vendar ga ni realiziralo, ker se izvedenec vabilu ni odzval. Kot je pojasnilo, je v pisni izjavi odgovoril na pripombe toženk in vztrajal pri izvedeniškem mnenju. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi, do katere naj bi prišlo, ker izvedenec Židanik ni bil zaslišan. Pojasnilo je, da je na pripombe strank pisno odgovoril. 17. Iz 253. člena ZPP izhaja, da je primarno predvidena ustna izvedba dokaza z izvedencem. Pravilo o ustni izvedbi tega dokaza se sicer v praksi spreminja v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajajo pisno. Čeprav zakon ne nudi podlage za tako prakso, postopanje sodišča, ki izvedenca tudi ne zasliši, ne preraste nujno v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tako zaslišanje ni potrebno, če stranke na izvedeniško mnenje nimajo pripomb, če so te pavšalne ali neobrazložene, ali pa če niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Vselej pa je potrebno zaslišanje, kadar so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in površnosti ali pa kadar so glede različnih mnenj potrebna medsebojna pojasnila.3

18. Izvedeniško mnenje, kakršnega je podal izvedenec Židanik, ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem izvedenca Preglja. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec Židanik ni zadovoljivo odgovoril. Pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja. Izjava je prežeta z neprimernimi komentarji in odraža subjektivni pogled na (zlasti) pravna vprašanja, (dodatne) strokovne argumentacije pa ne vsebuje. Prva toženka z njo ni dobila odgovorov na strokovna vprašanja niti ni bilo odgovorjeno na nakazana nasprotja z mnenjem izvedenca Preglja. Takšna izjava ni mogla nadomestiti ustnega zaslišanja izvedenca, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti. Ker ga ni, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 253. in 254. členom ZPP, saj so zaradi neizvedbe dokaza ostala sporna vprašanja nerazčiščena (odgovor na prvo dopuščeno vprašanje).

_K drugemu dopuščenemu vprašanju: ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo glede ničnosti sporazuma in pogodbe o zaposlitvi_

19. Sodišče prve in druge stopnje sta ničnost sporazuma in pogodbe o zaposlitvi utemeljili s pomanjkanjem poslovne sposobnosti zaradi tožničine nerazsodnosti v času podpisa le-teh. Nerazsodna oseba ne more pravno veljavno oblikovati volje, zato je pravni posel, ki ga sklene v takem osebnem stanju, ničen (prvi odstavek 41. člena OZ).4 Ker je bila glede ugotavljanja tožničine poslovne sposobnosti ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je zaradi tega treba izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, pravilnosti presoje o ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in nove pogodbe o zaposlitvi na tej podlagi še ni mogoče preizkusiti, saj dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno.

20. Sodišče druge stopnje pa je ničnost pogodbe o zaposlitvi ugotovilo tudi na drugi podlagi, in sicer zaradi odsotnosti dopustne pravne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ), vendar nepravilno. Stališče o odsotnosti dopustne pravne podlage (kavze) je utemeljilo s splošnim nizanjem zakonskih določb in izsekov iz komentarja OZ, pri tem pa ni konkretiziralo dejanskih ugotovitev, ki bi ustrezale tako resni pravni sankciji, kot je ničnost pogodbenega razmerja zaradi navedenega razloga. Po prvem odstavku 39. člena OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek).

21. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri prvi toženki na podlagi pisnega sporazuma, ki je izrecno predviden v 81. členu ZDR-1 in je zato načeloma dopustna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z drugo toženko za določen čas dveh mesecev (druga toženka ima istega edinega družbenika kot prva toženka). Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 8. 10. 2016, vendar tožnica dela ni nastopila tega dne, pač pa jo je druga toženka pozvala na delo 15. 11. 2016, ko naj bi se pokazala potreba po njenem delu (po tem, ko je tožnica že vložila tožbo). Tožnica je prihajanje na delo odklonila, češ da je bilo dogovorjeno, da v času veljavnosti pogodbe ne bo delala. S 16. 11. 2016 je nastopila bolniški stalež. Pogodba naj bi se za določen čas sklenila zato, da bi se tožnica po prenehanju lahko prijavila na zavodu za zaposlovanje. Vse navedeno izhaja iz 13., 14. in 15. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

22. Sodišče mora na podlagi relevantnih dejstev presoditi, ali je dejanska kavza nedopustna oziroma neobstoječa. Sodišče druge stopnje tega ni storilo, saj konkretnih dejstev, ki bi kazala na nedopustno podlago ali izostanek le-te, sploh ni navedlo in ustrezno utemeljilo. Splošno navajanje ekonomske neenakosti, večje moči delodajalca, nepoštenosti pri sklepanju, izogibanju plačila delodajalčevih obveznosti itd. temu ne zadosti. Kot je obrazloženo v 21. točki izpodbijane sodbe, naj bi bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas navidezen, ker to izhaja iz poteka sklenitve pogodbe o zaposlitvi, in ker je bila tožnica šele 15. 11. 2016 pozvana na delo. Očitno se je pogodba o zaposlitvi sklenila zato, da bi se tožnica lahko prijavila na zavodu za zaposlovanje in prejemala nadomestilo za brezposelnost. Zakaj naj bi navedeno kazalo na navideznost pogodbe o zaposlitvi, ni pojasnjeno. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je predvidena v 54. členu ZDR-1, zakonita pa je v primerih, ki jih določa zakon. Čeprav iz izpodbijane sodbe to ne izhaja izrecno, sodišče druge stopnje očitno enači podlago (razlog) iz prvega odstavka 39. člena OZ z razlogom za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 54. člena ZDR-1. Vendar neutemeljeno. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom (če ne obstaja nobeden od razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 54. člena ZDR-15), ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas (tega tožnica ni uveljavljala). Pa tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Primerjava z zadevo VIII Ips 168/2014, ki jo ponuja sodišče druge stopnje, ni ustrezna, ker zadevi v ničemer nista primerljivi. Končno tudi to, da tožnici v tem času morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnost pogodbe.

23. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ni imelo dejanske podlage za zaključek o ničnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi 39. člena OZ.

24. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navedene napačne materialno pravne presoje o ničnosti je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP revizijama toženk ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

25. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje opisano procesno pomanjkljivost odpraviti in zaslišati izvedenca Židanika. Pri tem bo moralo najprej izhajati tudi iz v sodni praksi oblikovanega pravnega standarda razsodnosti pri sklepanju pogodb6 in v okviru tega standarda z izvedenci razčistiti strokovna vprašanja. Sicer sta sodišču (in ne izvedencem) pridržani tako končna ugotovitev okoliščin, ki morebiti kažejo na nerazsodnost, kot tudi presoja pravnih posledic ugotovljenih dejstev. Sodišče naj torej glede na izoblikovan pravni standard razsodnosti predvsem preveri, kaj je lahko (ob okoliščinah pri podpisovanju sporazuma in pogodbe o zaposlitvi, ki jih ugotavlja sodišče) povzročilo stres, pri čemer naj razhajanje v mnenjih razjasni tudi z morebitnim soočenjem izvedencev, če posamična zaslišanja ne bodo zadoščala za razumno oceno pravilnosti nasprotujočih si mnenj. Nato bo moralo ob skrbni oceni vseh izvedenih dokazov, ne le dokazov z izvedenci, pač pa tudi dokazov, ki so se nanašali na druge okoliščine, v katerih in zaradi katerih je prišlo do podpisa sporazuma in nove pogodbe o zaposlitvi in ki do sedaj niso bile izpostavljene, ponovno odločiti o zahtevku.

26. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Kar ne pomeni, da je bilo postopanje sodišča v zvezi s tem pravilno. 2 Navedena pravila postopanja in dejstvo, da je sodišče angažiralo novega izvedenca po podaji mnenja izvedenca Filipiča, bi lahko kazalo, da je sodišče v to mnenje sprva dvomilo. 3 Prim. sodbo VS RS II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013. 4 Primerjaj z odločbami VS RS II Ips 176/2018 z dne 18. 10. 2017, II Ips 193/2016, VIII Ips 384/2008 z dne 30. 11. 2018. 5 Tožnica naj bi pogodbo o zaposlitvi za določen čas 8. 10. 2016 sklenila zaradi povečanega obsega dela, ki pa ga očitno ni bilo, ker z delom sploh ni pričela oziroma je bila na delo pozvana šele 15. 11. 2016. 6 Glej opombo št 4.