Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da pravilno glasi: "IV. Prvotožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 8. 10. 2016 do 13. 2. 2020 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače v višini 1.127,65 EUR bruto mesečno, ji izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšane za neto zneske denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica v obdobju od 8. 12. 2016 do 7. 7. 2018 prejela izplačane po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, in sicer za prve tri mesece denarno nadomestilo v višini 673,95 EUR neto mesečno, za naslednjih 9 mesecev 530,44 EUR neto mesečno; za naslednjih 12 mesecev pa 442,04 EUR neto, vse v 8 dneh pod izvršbo.

V presežku do plačila nadomestila plač v višini 1.127,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožbi prvotožene stranke in v celoti pritožba drugotožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo; - da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožečo stranko in prvotoženo stranko, ničen in pravno neveljaven (I. točka izreka); - da je pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjena med tožečo stranko in drugotoženo stranko A. d. o. o., nična in pravno neveljavna (II. točka izreka); tožeči stranki delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo dne 7. 10. 2016 in je trajalo do 13. 2. 2020 (III. točka izreka); prvotožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 7. 10. 2016 do 13. 2. 2020 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto znesek mesečnih nadomestil plač v višini 1.127,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov mesečnih nadomestil plač, od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. točka izreka); prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 804,96 EUR, za leto 2018 v bruto znesku 842,79 EUR, za leto 2019 v bruto znesku 886,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska regresa za letni dopust za posamezno leto, ki tečejo od 2. 7. v posameznem letu, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (V. izreka sodbe); prvotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarno povračilo v višini 13.532,80 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku pa je tožbeni zahtevek (za razliko med prisojenim zneskom denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi in vtoževanim zneskom 20.276,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka, tožeči stranki pa sta dolžni povrniti stroške postopka v znesku 8.032,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov: bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da pritožbi prvotožene stranke ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz previdnosti pa prvotožena stranka še predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v delu, kjer je sodišče sprejelo napačno odločitev o datumu prenehanja delovnega razmerja, ki ni 7. 10. 2016, temveč je prvi dan tožničinega delovnega razmerja pri drugotoženi stranki, in sicer 8. 10. 2016, in v odločitvi o višini priznanega nadomestila v IV. točki izreka sodbe, ko tožnici nadomestilo plače ne pripada v celoti, saj je v tem obdobju prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo priznati nadomestila plače v obdobju, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu in je prejemala celo višjo plačo od zneska nadomestila. V obdobju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, od 8. 12. 2016 do 7. 7. 2018, pa bi moralo biti nadomestilo plače ustrezno znižano. Višina prejete plače v času zaposlitve pri drugotoženi stranki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas in plačilnih list. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je predsednica senata izkazovala izrazito pristranskost do toženih strank, in sicer je že v začetku postopka podala mnenje, da ni logično, da bi se tožnica s sporazumom odrekla odpravnini, do katere bi bila upravičena v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prvotožena stranka je zaradi navedenega zahtevala izločitev predsednice senata. Nadalje je predsednica senata sprejela odločitev o angažiranju tretjega psihiatra, ne da bi predhodno sploh obravnavala mnenje že angažiranega drugega izvedenca psihiatra, ki je podal mnenje in preden ga je zaslišala. Razlog za imenovanje tretjega izvedenca psihiatra torej ni bil znan. O zahtevi za izločitev predsednice senata je odločal podpredsednik sodišča, ker je bil predsednik sodišča mož predsednice senata. Zakon pristojnosti oziroma tega pooblastila podpredsedniku sodišča ne daje, kar kaže na kršitev procesnih pravil in je navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V primeru, če predsednik sodišča ne more odločati o zahtevi, mora o zahtevi odločiti predsednik neposredno višjega sodišča, kar pa se v predmetni zadevi ni zgodilo. Stranke in javnost ne smejo imeti najmanjšega dvoma v nepristranskost sodišča oziroma sodnika. Izhajajoč iz stališč Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča in tudi Vrhovnega sodišča je mogoče zaznati velik poudarek na objektivnem kriteriju, po katerem ni dovolj, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora videz nepristrankosti odražati tudi navzven. Prvotožena stranka meni, da v konkretni zadevi nista bila zagotovljena ne objektivni, ne subjektivni vidik nepristrankosti, saj opisana ravnanja sodnice vzbujajo dvom v sodničino nepristranskost. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka z neizvedbo neposrednega zaslišanja psihiatra B.B., pri čemer sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predloga prvotožene stranke. Prvotožena stranka je izrecno zatrjevala, da je mnenje psihiatra B.B. nepravilno, da ne temelji na stroki in da ni objektivno, ter je izrazito subjektivno, žaljivo, napadalno in klevetalno do prvotožene stranke, predvsem kadrovske delavke C.C. in pooblaščencev tožene stranke, ter da želi razloge za to razčistiti z zaslišanjem izvedenca. Prvotožena stranka je odločitvi sodišča, da se izvedenec ne zasliši, ugovarjala skladno z določbami 286. b člena ZPP. Za izvedbo procesno pravilnega postopka ni dovolj zgolj vpogled v pisno mnenje, kar je pokazal postopek tudi v primeru drugih izvedencev. Šele z zaslišanjem izvedencev, še posebej, če to zahtevajo stranke, je namreč mogoče narediti tehtne zaključke o tem, kako je njegovo mnenje nastalo. S tem, ko je sodišče uporabilo dokaz, ki ni bil izveden skladno s procesnimi pravili in se sodišče nanj sklicuje kot ključen dokaz, je sodišče kršilo procesne pravice strank in je zato sodba nepravilna in nezakonita. Psihiater B.B. za svojo odsotnost na naroku ni navedel nobenega opravičljivega razloga. Sodišče pa je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe tudi s tem, ko je sprejelo v obravnavano mnenji B.B. in D.D., ki pa nista na listi sodnih izvedencev, zato njuni mnenji ni mogoče šteti za izvedenska mnenja in jih uporabiti za potrebe tega postopka. Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in tolmačih določa, da so sodni izvedenci osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje ter glede strokovnih vprašanj, za katere tako določa zakon ali glede katerih sodišče oceni, da je mu je potrebna pomoč strokovnjaka. Delo izvedenca zato ne more opravljati kdorkoli. Sodišče zato ni ravnalo v skladu z določbo 244. člena ZPP. Prva in drugotožena stranka sta izrecno nasprotovali angažiranju PB E. in pridobitvi novih izvedenskih mnenj, ker glede na jasna stališča dr. F.F. ni bilo opravičljivih razlogov. Ko je PB E. zavrnila izdelavo mnenja, pa se je sodišče brez obvestila toženih strank odločilo za angažiranje PB G.. Sodišče stranki ni seznanilo s tem, kdo bo izdelal mnenje in sta za to izvedeli šele, ko sta prejeli izdelani mnenji. Bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog prvotožene stranke, da opravi soočenje izvedencev psihiatrov H.H., dr. F.F. ter B.B.. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, poleg tega pa sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je ključno vprašanje v tem sporu, ali je tožnica dne 7. 10. 2016 bila poslovno sposobna za podpis sporazuma in istočasno v 32. točki izrecno zapiše, da je tožnica zatrjevala izpodbojnost sporazuma, saj naj bi ga podpisala z napako volje. Navedeno kaže na nasprotje med izrekom sodbe, kjer sodišče ugotovi ničnost sporazuma in obrazložitvijo, kjer navaja, da je ključno vprašanje postopka obstoj tožničine poslovne sposobnosti. Sodišče je s tem prekoračilo obseg trditvene podlage tožnice, saj ta ni trdila, da zaradi duševne motnje ni mogla sprejemati odločitev, temveč je trdila, da ni bila sposobna oblikovati svoje volje zaradi grožnje - zmote - prevare. Sankcija za napako volje ni ničnost, temveč izpodbojnost pravnega posla, kot to določa Obligacijski zakonik. Ta določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, volja za sklenitev take pogodbe pa se lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Iz razlogov sodbe ni razvidno, da je bila tožnica poslovno nesposobna zaradi odvzema poslovne sposobnosti. Šele intenziven in utemeljen strah zaradi nedopustne grožnje lahko vpliva na oblikovanje poslovne volje. V takem primeru pa ima stranka skladno z OZ možnost zahtevati razveljavitev pogodbe in ne ničnost. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zapisalo, da verjame prepričljivim trditvam in iskreni izpovedi tožnice, ki jih v celoti potrjujejo ugotovitve in mnenja sodnih izvedencev I.I., H.H., D.D. in B.B., pri tem pa iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, katerim pravno pomembnim trditvam tožnice sodišče verjame. Sodba nima razlogov o tem, kako je potekalo srečanje tožnice in C.C., nima ugotovitev o tem, da bi resnično prišlo do groženj, zavajanja ali prisile. Sodišče je verjelo izpovedi direktorja prvotožene stranke o tem, kakšna navodila je dal C.C. ter je zapisalo, da ne dvomi, da je C.C. delovala strokovno pravilno in da ima osebnostne lastnosti, kot jih je izkazala tekom postopka in sta jih potrdila direktorja obeh toženih strank, vendar je kljub temu ugodilo zahtevku tožnice. Navedeno pa kaže, da tožnica zaradi ravnanja C.C. ni mogla biti v položaju, ko jo bi bila zaradi njenih ravnanja v strahu, zmoti ali prevari. Glede na ugotovljeno ni jasno, zakaj sodišče verjame zaključkom izvedencev H.H., B.B., I.I. in D.D., ki so svoje zaključke utemeljili na izhodiščih, da je C.C. pri tožnici sprožila negativne reakcije. Izvedenska mnenja H.H. in B.B. ni mogoče uporabiti, saj pri podaji svojega mnenja nista delovala skladno s pravili stroke, medtem ko mnenji I.I. in D.D. ne moreta odgovoriti na vprašanje obstoja volje oziroma razumevanje situacije s strani tožnice, saj tega klinični psihologi ne ugotavljajo. Sodišče se ni opredelilo do drugih okoliščin in dokazov, ki kažejo, da je med tožnico in C.C. potekal povsem običajen kadrovski pogovor. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je tožnica zavedala, da je delodajalec pripravljal reorganizacijo in bi sledila ukinitev njenega delovnega mesta. Kot je poudaril izvedenec dr. F.F. je sicer menjava službe stresna, še posebej če delavec delo opravlja več let pri istem delodajalcu in nastopi delo pri drugem delodajalcu, vendar pa to ne povzroči take reakcije, da bi bila pri delavcu podana izguba poslovne sposobnosti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Ni dokazov, da bi bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli in zato ničen. Tožnica pri podpisovanju sporazuma ni bila v zmoti, saj se je z vsebino sporazuma strinjala. Prvotožena stranka tožnici ni ponudila nove zaposlitve pri drugem delodajalcu in ni delovala povezano z drugotoženo stranko. C.C. je izpovedala, da je kot kadrovska delavka tožnico videla kot toplo in prijazno osebo, ki bi bila primerna za delo v trgovini (pri drugotoženi stranki), zato ji je ponudila zaposlitev, ki jo je imela na voljo drugotožena stranka. Z vidika prvotožene stranke je bil s tožnico opravljen zgolj pogovor o možnosti sporazumnega zaključka delovnega razmerja. Zakoniti zastopnik prvotožene stranke in C.C. sta verodostojno in jasno izpovedala, da sporazum ni bil v nobeni povezavi s ponudbo dela pri drugotoženi stranki. Navedeno pa je potrdila tudi zakonita zastopnica drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da iz skladnih izvedenskih mnenj I.I., H.H., D.D. in B.B. izhaja, da tožnica ni bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, in da se v času podpisa dokumentov ni zavedala svojega ravnanja ter ni znala presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja. Nobeden od navedenih psihiatrov pri tožnici ni postavil diagnoze iz klasifikacije zdravstvenih stanj, ki bi lahko bila posledica reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje. Izvedenca psihiatra H.H. in B.B. sta stanje tožničinega osebnega položaja na sestanku z C.C. ocenila kot stanje stresa. Tožnica je bila z razlogi, da obstaja možnost odpovedi seznanjena še pred razgovorom, na tem razgovoru pa ji je bilo sporočeno, da bo delovno mesto ukinjeno. Izvedenec H.H. je izhajal iz dejstva, da sta toženi stranki povezani, da imata istega odvetnika, da je tožnica podpisala nekaj, kar je v nasprotju z njenimi koristmi. Vse to kaže, da je bilo njegovo delo obremenjeno s subjektivnim dojemanjem stanja in občutka, da mora zaščititi tožnico. Iz mnenja B.B. izhaja vse drugo, kot mnenje o tožnici. Strokovnih razlogov ni pojasnil. Sodišče pri odločanju v celoti prezre navedbe prvotožene stranke, ki je grajala zaključke izvedenca B.B. in je uveljavljala bistveno kršitev postopka zaradi neizvedbe njegovega zaslišanja. Izvedenec dr. F.F. pa je v mnenju zapisal, da tožnica ni bila v stanju, ko ne bi zmogla sprejeti svobodne in prave volje oziroma, ko se ne bi zavedala, kaj podpisuje in kakšne so posledice njenih ravnanj. Vendar pa sodišče njegovemu mnenju ni sledilo in je celo navedlo, da njegovo mnenje in izvajanje ni bilo dovolj prepričljivo oziroma, da mu ne verjame, ker ni pojasnil, kakšen večji napor bi morala vložiti tožnica v kritičnem času in ali ga je tožnica sploh zmogla. V postopku se je jasno izkazalo, da je edino verodostojno, strokovno, nepristransko in objektivno ter celovito mnenje izvedenca dr. F.F., vendar ga sodišče ni upoštevalo. Tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi nepremoženjske škode, niti do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Prvotožena stranka ni povzročila nobenega ravnanja, ki bi bilo prepovedano in v vzročni zvezi z nastankom škode. Prav tako ne more biti odgovorna po načelu objektivne odgovornosti za svojega delavca, saj C.C. pri njej ni bila zaposlena, temveč je bila zaposlena pri družbi J. d. o. o. Tožnica bi se po prenehanju zaposlitve lahko ponovno zaposlila, saj je imela bogate izkušnje z delom v knjigovodstvu in računovodstvu ter je bila po izobrazbi vzgojiteljica. Tožnica bi morala, kot prejemnica nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje, aktivno iskati službo, da bi lahko izkazala to, kar zatrjuje. Tudi iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložila tožnica ni razvidno, da bi bila zaradi zdravstvenega stanja tožnica ovirana pri iskanju zaposlitve.

3. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je tekom postopka večkrat opozorila na nepravilnosti sojenja. Predsednica senata je od začetka postopka izkazovala izrazito pristranskost do toženih strank. Predsednica senata je sprejela odločitev o angažiranju tretjega psihiatra, pri čemer pa ni predhodno zaslišala izvedenca dr. F.F.. Razloga za imenovanje tretjega izvedenca psihiatra torej ni bilo, je pa želela predsednica senata ustvariti kvantitativno premoč štirih izvedencev proti enemu, ki ni bil naklonjen tožnici. Postopek na prvi stopnji se je ves čas vodil v smeri dokazovanja odsotnosti tožničine poslovne sposobnosti, vendar izvedenska mnenja niso potrdila, da bi imela tožnica psihično motnjo, ki bi kazala na njeno poslovno nesposobnost oziroma neprištevnost. Drugotožena stranka je ves čas postopka trdila, da ni sodelovala pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki in da je bila s tožnico v razmerju le glede dogovora o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvo in drugotožena stranka glede na sporni predmet, glede na zahtevek, ki se nanaša na prvotoženo stranko, nista v nobenem pravnem razmerju. Njune pravice in obveznosti do tožnice se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, zato jih posledično sodišče ne bi smelo obravnavati skupaj v enem postopku. Gre za ločene pravne posle med tožnico in prvotoženo stranko oziroma med tožnico in drugotoženo stranko. Pravne povezanosti za potrebe sodnega postopka ni mogoče utemeljiti na povezavi lastništva kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka z neizvedbo neposrednega zaslišanja psihiatra B.B., pri čemer razlogov za zavrnitev predloga drugotožene stranke ni navedlo. Drugotožena stranka je izrecno zatrjevala, da je mnenje psihiatra B.B. nepravilno, izrazito subjektivno, žaljivo, napadalno in klevetno do toženih strank, kadrovske delavke C.C. ter da želi razloge za to razčistiti ob zaslišanju, vendar tega sodišče ni dopustilo. Drugotožena stranka je soglašala s postavitvijo izvedenca dr. F.F. in z njim se je strinjala tudi tožnica, pripombe na mnenje je podala šele, ko je prejela zanjo neugodno mnenje, pa še takrat so bile pripombe pavšalne in neutemeljene. Bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog glede soočanja izvedencev psihiatrov dr. H.H. in dr. F.F. ter psihiatra B.B.. Tožnica ni dokazala, da je bila dne 7. 10. 2016 pri njej prisotna napaka volje in sicer zaradi groženj, zmote in prevare C.C., zaposlene v družbi J. d. o. o., ki po poslovni pogodbi izvaja kadrovska opravila za drugotoženo stranko. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, s čim in na kakšen način naj bi C.C. povzročila napako volje in katera napaka volje je bila ugotovljena pri tožnici in kakšne so bile posledice. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede poteka dogodkov dne 7. 10. 2016 in iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidnih ugotovitev in zaključkov sodišča o odločilnih dejstvih. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila tožnica v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v stresu ali kakršnemkoli relevantnem stanju, ki bi vplivalo na njeno voljo. Po naravi stvari je menjava službe sicer stresna, še posebej, če je delavec delo opravljal več let pri istem delodajalcu in prestopa k drugemu, vendar pa to ne povzroči take reakcije, da bi bila pri delavcu podana izguba poslovne sposobnosti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnica pri podpisovanju pogodbe ni bila v zmoti, saj se z vsebino ni le seznanila, temveč ji je bila vsebina pojasnjena s strani C.C., ki je postopek sklenitve sporazuma izvajala za drugo poslovno stranko in brez vednosti drugotožene stranke. Sicer pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do izpovedi direktorice drugotožene stranke, da se na področju trgovinske dejavnosti praviloma sklepajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kasneje pa z večino prodajalcev, pogodbe podaljšajo. Delovno mesto prodajalca je ustrezalo delovnemu mestu, na katerem je bila tožnica pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je nepotrebno in neekonomično ravnalo, ko je vključilo v delo tudi izvedenki klinične psihologije, ki odgovora o stanju volje in razumevanja tožnice kritičnega dne nista mogli podati. Izvedenca H.H. in B.B. sta stanje tožničinega osebnega položaja na sestanku z C.C. ocenila kot stanje stresa, vendar nobeden od njiju ni določil diagnoze, ki bi po mednarodni klasifikaciji bolezni izkazovala zaključek, ki sta ga naredila. Zakaj je sodišče pri presoji sprejelo mnenje izvedenca H.H.kot verodostojno, strokovno, prepričljivo ob dejstvu, da je bil izvedenec nasprotno izrazito subjektiven in pristranski v korist tožnice v primerjavi z izvedencem dr. F.F., sodišče ni pojasnilo. Iz mnenja B.B. pa izhaja, da je želel zaščititi mnenje izvedenca H.H.. Dr. F.F. zaslišan na naroku je pojasnil, da tožnica ni bila zmedena in da v preteklosti pri tožnici ni bilo dogodkov, zaradi katerih bi se pojavilo vprašanje poslovne nesposobnosti, ter da tega ni zaznati niti v njeni zdravstveni dokumentaciji. Tožnica torej v trenutku sprejema odločitve dne 7. 10. 2016 ni trpela za psihično motnjo in je tudi nihče ni tako opredelil. Sicer pa tudi iz mnenj drugih izvedencev, ki jih je sodišče angažiralo v postopku ne izhaja, da bi bila pri tožnici podana psihična motnja, ki bi povzročila poslovno nesposobnost tožnice. Drugotožena stranka se pritožuje tudi glede stroškov postopka, ki jih sodišče po njenem mnenju ni pravilno odmerilo, saj ni upoštevalo, da se ni noben denarni zahtevek nanašal na drugotoženo stranko in da drugotožena stranka nima nobene povezave s postopkom prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka v zvezi s tem postopkom tudi ne zapade pod določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki ga citira sodišče v svoji sodbi.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve prvo in drugotožene stranke v pritožbah in navedla, da so ravnanja toženk s tožnico primer slabe prakse pri reševanju oziroma odpuščanju odvečnih (presežnih) delavcev. Prvotožena stranka je po prihodu novega lastnika začela odpuščati odvečne delavce, zlasti starejše delavce. Za izvedbo svojega načrta je najela zunanjo kadrovnico, ki je imela ustrezno znanje in izkušnje za pristope, kako pripraviti delavce v podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega se delodajalec izogne plačilu odpravnine. Toženi stranki neutemeljeno očitata predsednici senata pristransko sojenje, saj je slednja postopek vodila enako za obe stranki in ji nikakor ni mogoče očitati, da je iskala za tožnico ugodne okoliščine in izvedensko mnenje, ki bi bilo v prid tožnici. Sodba nima pomanjkljivosti in ne pušča nobenih nejasnosti. Sodišče je dolžno ugotavljati oziroma paziti na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Ker je sodišče ugotovilo ničnost sklenjenega sporazuma in pogodbe o zaposlitvi, sodišče ni pojasnjevalo svoje odločitve glede zatrjevanj o grožnji, zmoti in prevari. Sodišče je pravilno odredilo izvedensko delo izvedenkam klinične psihologije, saj je tako predlagal prvo postavljeni izvedenec psihiater, ki je za izdelavo svojega mnenja potreboval izvid in mnenje izvedenca klinično psihološke stroke. Izbira ustreznega izvedenca pa je v rokah sodišča. Sodišče pa je tudi pravilno naložilo prvotoženi stranki plačilo denarnega povračila, v skladu z določbo 118. člena ZDR-1. Tožnica je bila zaposlena pri prvotoženi stranki več kot 33 let in če bi prvotožena stranka ravnala tako, kot se spodobi od resnega in odgovornega delodajalca, bi tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji plačala odpravnino in v tem primeru se bi izognila postopku na sodišču. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba prvotožene stranke je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke je neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo (pri odločitvi o izplačilu nadomestila plač za čas, ko je prejemala nadomestilo Zavoda RS za zaposlovanje).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh trditev toženih strank in njihovih pravnih naziranj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe toženih strank o relevantnih dejstvih kot tudi njune dokazne predloge, s katerimi sta relevantna dejstva želeli dokazati, ter se opredelilo do njunih nosilnih pravnih argumentov.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve toženih strank, da je predsednica senata od samega začetka postopka izkazovala izrazito pristranskost do toženih strank, ker je postavila vprašanje, ali je bila tožnica opozorjena na pravico do odpravnine v primeru, če bi ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga; ker je sprejela odločitev o angažiranju tretjega izvedenca psihiatra, še preden je zaslišala izvedenca dr. F.F., ki je podal izvedeniško mnenje v korist toženih strank; ker je senat postopek ves čas vodil v smeri dokazovanja odsotnosti tožničine poslovne sposobnosti brez ustreznih trditev tožnice in zato ravnanje sodnice vzbuja dvom o njeni nepristranskosti. Odklonitveni razlog za izločitev sodnika je z generalno klavzulo opredeljen v 6. točki 70. člena ZPP, in sicer, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. To so lahko okoliščine osebne narave, ki pa jih v tej zadevi ni zaslediti, ali druge okoliščine, ki jih toženi stranki povezujeta z zatrjevanimi razlogi, ki pa prav tako niso utemeljeni. Sodnica je bila v okviru materialno procesnega vodenja dolžna preveriti, ali je bila tožnica tudi opozorjena na njene pravice iz delovnega razmerja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na to, da je bila tožnica dejansko pri prvotoženi stranki zaposlena 33 let. Materialno procesno vodstvo ali odprto sojenje opredeljuje 285. člen ZPP, nanaša pa se na dejanske navedbe, na področju stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Za racionalen potek postopka je nujno, da so navedbe strank strukturirane, pravno relevantne in osredotočene na bistvo spora (odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005). Sodišče prve stopnje je pravilno izpolnilo svojo obvezo, ki izhaja iz materialnega procesnega vodstva, zato toženi stranki sodišču neutemeljeno očitata bistveno kršitev določb postopka.

9. Toženi stranki sta res dvakrat zahtevali izločitev predsednice senata, vendar je bila zahteva obakrat zavrnjena. Dejstvo, da je o zahtevi za izločitev predsednice senata odločal podpredsednik sodišča (predsednik sodišča je mož razpravljajoče sodnice) ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. ZPP v 73. členu določa, da o zahtevi stranke za izločitev sodnika odloča predsednik sodišča, če zahteva stranka izločitev predsednika sodišča, pa o izločitvi odloča predsednik neposredno višjega sodišča. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moral o izločitvi razpravljajoče sodnice odločati predsednik višjega sodišča. 10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče soočiti izvedence v zvezi s podanimi nasprotujočimi si mnenji. ZPP v tretjem odstavku 239. člena določa, da se smejo priče soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci se o vsaki okoliščini, glede katere se ne ujemajo, zaslišijo vsak zase in se njihovi odgovori pišejo v zapisnik. Take določbe ne vsebuje poglavje ZPP o izvedencih (243. člen do 257. člen).

11. Bistvene kršitve postopka ne predstavlja tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je odločilo o angažiranju tretjega izvedenca psihiatra, po pridobitvi izvedeniškega mnenja dr. F.F. in preden ga je zaslišalo. Predhodno je že bilo podano izvedeniško mnenje H.H., dr. med., ki se je bistveno razlikovalo od mnenja dr. F.F.. Glede na navedeno je sodišče v skladu z 254. členom ZPP utemeljeno angažiralo novega izvedenca. Pravilno pa je tudi sodišče prve stopnje podelilo izvedenstvo Psihiatrični bolnišnici G., kar je bilo v skladu s tretjim odstavkom 245. člena ZPP. Prav tako ni storilo nadaljnjih kršitev, ki mu jih očitata toženi stranki, in sicer, da predhodno ni pridobilo soglasja toženih strank glede izbire izvedenca. V drugem odstavku 244. člena ZPP je določeno, da preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo, ni pa potrebno soglasje strank.

12. Sodišče prve stopnje je glede na to, da nima potrebnega znanja za ugotovitev, ali je bila tožnica v času podpisa sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko in pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugotoženo stranko poslovno sposobna, in sicer o tem, ali je bila izpolnjena subjektivna predpostavka poslovne sposobnosti tožnice (to je razsodnost), izvedlo dokazovanje s sodnimi izvedenci s področja psihiatrije. Sodni izvedenec psihiater H.H., dr. med., je ob upoštevanju klinično psihološkega izvida in mnenja I.I., spec. klinične psihologije, izdelal psihiatrično izvedensko mnenje, s katerim se je strinjala tožeča stranka, toženi stranki pa sta mnenje zavračali. Sodišče prve stopnje je zaslišalo izvedenca H.H. in klinično psihologinjo, ki sta oba vztrajala pri podanih mnenjih ter odgovorila na vprašanja in argumentirano zavračala očitke in pripombe obeh toženih strank. Prvotožena stranka je nato predlagala postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, zato je sodišče za izdelavo izvedenskega mnenja določilo strokovno izvedensko institucijo K. fakulteto Univerze v L., kateri je postavilo identična vprašanja kot predhodno izvedencu H.H.. Strokovna izvedenska institucija je sodišče obvestila, da je edini izvedenec iz področja klinične psihologije prezaseden in preobremenjen in zato izvedenskega mnenja ne bo opravil. Komisija je imenovala za izdelavo psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. F.F., dr. med. Tožeča stranka se z mnenjem sodnega izvedenca dr. F.F. ni strinjala, toženi stranki pa sta se z mnenjem v celoti strinjali in nasprotovali predlogu tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca. Sodišče je nato dne 9. 7. 2019 za izdelavo izvedenskega mnenja določilo strokovno izvedensko institucijo Psihiatrično bolnišnico E., ki pa je izvedbo mnenja zavrnila z obrazložitvijo, da ima veliko kadrovsko pomanjkanje strokovnjakov, zaradi česar izvedenskega mnenja ne morejo izdelati. Zato je sodišče določilo za izdelavo izvedenskega mnenja strokovno institucijo, javni zavod Psihiatrično bolnišnico G., ki je sodišču predala izvedensko delo – klinično psihološko mnenje z dne 26. 9. 2019, ki ga je izdelala D.D., spec. kliničnega psihologije in izvedensko delo z dne 30. 9. 2019, ki ga je izdelal psihiater mag. B.B., dr. med. Sodišče je nato v nadaljnjem postopku zaslišalo sodnega izvedenca dr. F.F. in klinično psihologinjo D.D., ni pa zaslišalo psihiatra B.B., ker je opravičil svojo odsotnost in podal pisno izjavo, v kateri je odgovoril na vse pripombe toženih strank in navedel, da v celoti vztraja pri podanem pisnem izvedenskem mnenju. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki mu jih očitata toženi stranki v zvezi z imenovanjem izvedencev in podanimi mnenji.

13. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR-1 posebnosti glede (ne)veljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne določa, se v zvezi s tem uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.). Da je pogodba (oziroma sporazum) veljavno sklenjena, morajo biti izpolnjene zahtevane predpostavke določene v OZ, med drugim glede poslovne sposobnosti in sposobnosti razsojanja ter svobodno oblikovane in resne volje (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 16/2020 z dne 27. 10. 2020).

14. Predpostavki za veljavno sklenitev pogodbe pa sta tudi predpostavka izpolnitvenega ravnanja in predpostavka poslovne podlage. V prvem odstavku 39. člena OZ je določeno, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog). Poslovna podlaga je razlog (okoliščina ali sklop okoliščin), zaradi katerih pogodbeni stranki skleneta pogodbo (sporazum) in je nujna predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe ter če podlage ni, ali je ta nedopustna, je pogodba nična (4. odstavek 39. člena OZ). O neobstoječi poslovni podlagi govorimo, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za prevzem pogodbene obveznosti. Določbe o dopustni podlagi zahtevajo, da se ravnanje pogodbenih strank presoja celovito, s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti in s stališča intenzivnosti posegov v splošne in posamezne interese (Komentar OZ, stran 309 - P. Grilc).

15. Med strankami postopka je bilo nesporno, da je C.C., ki je bila zaposlena pri družbi J. d. o. o., opravljala kadrovske zadeve za prvo in drugotoženo stranko ter da je tožnici dne 7. 10. 2016 dala v podpis sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko, datiran z dne 5. 10. 2016 in pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko, datirno s 6. 10. 2016. Tožnica je trdila, da je izpodbijana dokumenta dne 7. 10. 2016 podpisala, ker ji je C.C. dejala, da ima eno uro časa, da podpiše sporazum s prvotoženo stranko, v nasprotnem primeru jo bodo takoj dali na borzo, ker je delodajalec ukinil njeno delovno mesto, in bodo zahtevali vračilo regresa. V primeru, če bo sporazum podpisala, bo lahko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugotoženo stranko in da v tem času ne bo rabila hoditi na delo, da bo dobila izplačano odpravnino in bo upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti. Tožnica je navedla, da je bila zaradi časovnega pritiska v stresu, da se je povsem izgubila, brala je sporazum in pogodbo o zaposlitvi za določen čas, stvari ni znala povezati in ugotoviti, ali so te listine zanjo škodljive in ji jemljejo pravice. Po podpisu sporazuma je morala tožnica takoj predati svoje delo in službeno kartico. C.C., zaslišana kot priča je izpovedala nasprotno, in sicer, da je dobila s strani direktorja prvotožene stranke navodilo, da se s tožnico pogovori o zaključku delovnega razmerja, in sicer za sporazumno odpoved ali odpoved iz poslovnega razloga. Ker je vedela, da drugotožena stranka išče delavce in bi bila tožnica primerna za drugotoženo stranko, je tožnico poklicala na razgovor ter ji povedala, da bo njeno delovno mesto ukinjeno in ji razložila vsebino predloga sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko ter jo seznanila z možnostjo zaposlitve pri drugotoženi stranki, ni pa ji obljubila, da bo pri drugotoženi stranki šlo za zaposlitev za daljše obdobje, saj za to ni bila pristojna. Tožnici je povedala, da bo od drugotožene stranke dobila odpravnino iz naslova delovnega razmerja za določen čas, po prenehanju pa se lahko prijavi na Zavodu za zaposlovanje. O odpravnini, ki bi jo dobila izplačano iz naslova dela pri prvotoženi stranki (33 let), pa se nista pogovarjali, ker glede tega ni dobila navodil direktorja prvotožene stranke.

16. Neutemeljene so pritožbene trditve prvotožene stranke, da se je tožnica s sporazumom strinjala in ga tudi podpisala ter da to pomeni pogodbeno dispozicijo strank, zapis v sporazumu pa tudi ne prepoveduje noben predpis. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, s strani tožnice zatrjevano ničnost sporazuma, na podlagi določb OZ, pri tem pa hkrati upoštevalo, da so delavci v odnosu do delodajalca ekonomsko šibkejša stranka, pravno neuka stranka in zato posebej varovani. ZDR-1 zato natančno določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi in postopke. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom je predvideno, kadar je odpoved v interesu obeh strank (bodisi zaradi skrajšanja odpovednega roka, takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, ureditve medsebojnih pravic iz delovnega razmerja). Sporazum pa ni predviden, da bi se tako delodajalec izognil postopkom odpovedi, ki jih določa zakon, ter se s tem izognil plačilu obveznosti, ki mu jih nalaga zakon. Sklenitev takšnega sporazuma je vsekakor v nasprotju s prisilnimi predpisi. Sicer pa je svoboda urejanja obligacijskih razmerij omejena tudi z načelom vestnosti in poštenja (5. člen) in načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Vestnost in poštenja terja od udeležencev, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi interese nasprotne stranke. Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so vrsta in vsebina pogodbene obveznosti, lastnosti nasprotne stranke, brezbrižnost za interese druge stranke in druga ravnanja, ki so nerazumno v prid zgolj eni stranki (Komentar OZ, stran 97, V. Kranjc).

17. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da za veljavnost posla mora biti stranka sposobna izraziti pravo voljo, ki je temelj pravno poslovnega ravnanja. Po izvedbi številnih dokazov, med katerimi so bili tudi dokazi z izvedenci psihiatrične stroke, in po oceni teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična (Komentar OZ, stran 188 - 190, Nina Plavšak).

18. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve glede zmotne presoje sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenskimi mnenji in da bi moralo sodišče upoštevati predvsem izvedensko mnenje psihiatra dr. F.F.. Obe toženi stranki sta v pritožbah navajali, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izvedenskima mnenjema H.H. in B.B. in da ne bi smelo slediti mnenju kliničnih psihologinj I.I. in D.D., ker mnenji kliničnih psihologinj sploh nista bili potrebni za podajo psihiatričnih izvedenskih mnenj. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo v skladu s prvim odstavkom 245. členom ZPP. O tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člena ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokazov in z omejitvijo ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). Toženi stranki sta nasprotovali presoji stresnega dogajanja pri tožnici, ki sta ga opisala izvedenca psihiatra H.H. in B.B., ter sta jima očitali subjektivnost dojemanja stanja tožnice v obravnavani situaciji. Izvedenca sta v svoji dolgoletni praksi imela opravek z velikim številom ljudi z različnimi težavami povezanimi s stresom in sta zato lahko na podlagi izkušenj objektivno ocenila stanje tožnice. Dejstvo, da je bil izvedenec dr. F.F. postavljen s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri K. fakulteti Univerze v L., ne pomeni, da bi že zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati predvsem njegovo mnenje. Pritožbene navedbe toženih strank so neutemeljene, saj je sodišče jasno obrazložilo, zakaj je upoštevalo izvedenski mnenji psihiatrov H.H. in B.B., ki sta temeljili tudi na klinično psiholoških mnenjih, ki sta jih podali I.I. in D.D.. Iz psihiatričnega izvedenskega dela obeh izvedencev v bistvu izhaja, da je bila tožnica, ob soočanju z nepričakovano izgubo službe, v stanju skrajno omejenih sposobnosti razumevanja situacije z vsemi posledicami. Tožnica ni mogla presoditi, kakšen pomeni in posledice imajo njena voljna dejanja in v tistem trenutku ni mogla pridobiti pravic in prevzemati odgovornosti v pravno poslovnih razmerjih. Psihiater H.H. je v mnenju še zapisal, da je bila tožnica dne 7. 10. 2016 v stanju akutne stresne motnje, zaradi česar je bilo njeno kognitivno funkcioniranje močno ovirano, tako da ni bila sposobna pravilno presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njena dejanja s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženo stranko in kaj zanjo pomeni sklenitev pogodbe za določen čas z drugotoženo stranko. Prisotnost akutne stresne motnje pri tožnici je ugotovila tudi njena osebna zdravnica dne 10. 10. 2016, torej tri dni po kritičnem dnevu, ko je v njenem zdravstvenem kartonu zabeležila diagnozo akutna stresna reakcija F43.0. 19. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje glede na izpoved direktorja prvotožene stranke M.M., direktorice drugotožene stranke N.N. in direktorice družbe J. d. o. o. O.O. o osebnosti in strokovnosti C.C., moralo verjeti predvsem izpovedi C.C.. Sodišče je res zapisalo v obrazložitev sodbe (točka 58), da je prepričano, da je C.C. uspešno opravila naloge, ki sta ji jih naložili toženi stranki, vendar ta zapis ne pomeni, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni razloga, da ne bi verjelo direktorju prvotožene stranke in direktorici drugotožene stranke o strokovnem delovanju C.C., da pa je za odločitev v zvezi z izpolnitvijo subjektivne predpostavke razsodnosti tožnice, v času podpisa spornih dokumentov (sporazuma in pogodbe o zaposlitvi), potrebno predvsem strokovno znanje izvedenca s področja psihiatrije.

20. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve drugotožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno obravnavati spor zoper drugotoženo stranko, ker med toženima strankama ne gre za nobeno pravno povezavo. Zakon o pravdnem postopku v 300. členu določa, da se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik različnih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. S tem, ko sodišče ni sledilo predlogu drugotožene stranke, da se zoper njo vodi ločen postopek, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Ker se oba spora nanašata na prenehanje delovnega razmerja tožnice pri prvotoženi stranki in sklenitev pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko, bi tudi v primeru, kadar bi bili vloženi ločeni tožbi bilo smotrno, da sodišče oba spora obravnava v enotnem postopku, saj to prepreči možnost sprejema odločitev, ki bi se med seboj vsebinsko nasprotovale.

21. Direktorica drugotožene stranke N.N. je izpovedala, da je kadrovske zadeve za drugotoženo stranko opravljala družba J. d. o. o., in sicer v njenem imenu C.C.. S tožečo stranko so sklenili običajno, standarizirano pogodbo o zaposlitvi za določen čas 2 mesecev, ki ni bila fiktivna. Drugotožena stranka je obvestila tožnico, da naj pride na delo dne 15. 11. 2016 (pogodbo o zaposlitvi pa je podpisala dne 7. 10. 2016 - istočasno kot sporazum o prenehanju delovnega razmerja za določen čas 2 mesecev). Kot je izpovedala tožnica je prejela obvestilo o prihodu na delo šele po tem, ko je vložila tožbo pri naslovnem sodišču. Potek dogodkov v zvezi s podpisom pogodbe o zaposlitvi za določen čas z drugotoženo stranko pa je treba presojati v okviru navedenega 39. člena OZ, ki določa, v katerih primerih je pogodba nična. Prav tako pa je iz poteka sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot je opisan) razvidno, da je bil razlog za sklenitev pogodbe navidezen, saj je drugotožena stranka tožnico pozvala na delo šele 15. 11. 2016, čeprav bi po pogodbi delo morala nastopiti 8. 10. 2016 in bi določen čas potekel 8. 12. 2016. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da ji je C.C. dejala, da se pogodba sklepa izključno zato, da se bo tožnica lahko prijavila pri Zavodu za zaposlovanje in bo prejemala nadomestilo za brezposelnost. 22. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo za veljavnost sporazuma mora tudi pogodba o zaposlitvi imeti dopustno podlago, torej dopusten namen. Podlaga je nedopustna, če je zgolj navidezna. Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero se ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, torej razmerje, katerega namen je, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces za plačilo in nepretrgoma opravlja delo po navodilih delodajalca. Če namen stranke ni urediti takšno razmerje, pogodba o zaposlitvi nima podlage in je nična (prim. sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 168/2014 z dne 27. 1. 2015).

23. Utemeljena pa je pritožba prvotožene stranke, da bi moralo sodišče pri priznanju nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upoštevati, da je bila tožnica prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje od 8. 12. 2016 do 7. 7. 2018 in da ji je bilo z odločbo tega zavoda z dne 27. 12. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 19 mesecev. Denarno nadomestilo je v prvih treh mesecih znašalo 892,50 EUR bruto oziroma 673,95 EUR neto, v naslednjih 9 mesecih pa 677,46 EUR bruto oziroma 530,44 EUR neto; po 12 mesecih pa je znašalo mesečno 564,55 EUR bruto oziroma 442,04 EUR neto, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in zapisalo v 16. točki izreka sodbe, navedenega pa ni upoštevalo pri sami odmeri nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati kot datum prenehanja delovnega razmerja 8. 10. 2016, ko naj bi se tožnica zaposlila pri drugotoženi stranki. Pomembno je, s katerim dnem je prenehalo delovno razmerje tožnici pri prvotoženi stranki in ne zaposlitev pri drugotoženi stranki.

25. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev prvotožene stranke, da tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi nepremoženjske škode niti do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ker prvotožena stranka ni krivdno ravnala in v vzročni zvezi z nastankom škode ter da prvotožena stranka ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti za svojega delavca, saj C.C. ni bila zaposlena pri prvotoženi stranki, temveč je bila zaposlena pri družbi J. d. o. o. Sodišče prve stopnje prvotoženi stranki ni naložilo plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, temveč denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato ni bilo dolžno ugotavljati protipravnost ravnanja tožene stranke, vzročne zveze, objektivne ali krivdne odgovornosti. Tudi ni pomembno, ali je bila C.C. zaposlena pri prvotoženi stranki in ali ji je prvotožena stranka dala konkretna navodila. Zato so vse pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi z nedokazano odškodninsko odgovornostjo prvotožene stranke za nepremoženjsko škodo neutemeljene. Prav tako pa so tudi neutemeljene pritožbene trditve v zvezi z odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, po katerem sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 33 let, da je šlo za njeno prvo zaposlitev, da so njene možnosti za novo zaposlitev, glede na starost minimalne, prav tako je sodišče upoštevalo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in tožnici odmerilo denarno povračilo v višini 13.531,80 EUR (12 plač), kar je v skladu s sprejeto sodno prakso v podobnih primerih.

26. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o stroških postopka na podlagi 154. in 155. člena ZPP. Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo (peti odstavek 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbi toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

28. Toženi stranki sami krijeta pritožbene stroške, drugotožena stranka ker s pritožbo v celoti ni uspela, prvotožena stranka pa le delno, vendar ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Prvo in drugotožena stranka pa sta dolžni tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjeno v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) v višini 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku roka za izpolnitev.