Jedro

Omejevanje plačila provizije zastopniku z dodatnimi pogoji ni dopustno, saj 5. odst. 825. čl. OZ določa, da pravice zastopnika do provizije s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika. Takšno spremembo v škodo zastopnika bi v obravnavanem primeru pomenil tudi pogoj, določen v pogodbi, da je upravičen do plačila provizije le, če je predhodno sam opominjal naročnika k plačilu, ne pa tudi, če ga je plačilu opominjala tožena stranka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 4.076,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (11.1.2008) do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za glavnico 1.436,50 EUR); II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.068,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče bi moralo preveriti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajala utemeljenost zahtevka. Tega ni storilo, ampak se je oprlo na določila o agencijski pogodbi, čeprav iz izvedenih dokazov izhaja, da je imelo poslovno sodelovanje strank naravo delovršne pogodbe. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da sta stranki sodelovali na podlagi ustno sklenjenega dogovora, s katerim je bilo določeno, da bo tožeča stranka za toženo posredovala pri sklepanju novih pogodb med potencialnimi strankami tožene stranke in slednjo, opravljala razgovore s tako pridobljenimi naročniki, na katerih bo pridobivala oglaševalski material, in da bo skrbela za izterjavo neplačanih zapadlih obveznosti naročnikov. Tožena stranka pa je bila upravičena do plačila provizije le v primeru popolno, kvalitetno in korektno izpolnjevanih vseh obveznosti. Takšno poslovno sodelovanje pa je prenehalo 6.1.2007. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki so povezani s pridobivanjem oglaševalskega materiala. Opravljanje razgovorov s strankami in pridobivanje oglaševalskega materiala za sodišče ni bilo sporno in ker tožeča stranka po 6.1.2007 teh storitev ni opravljala, bi bilo treba zahtevek zavrniti. Sodišče je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče E.K., čeprav je tožena stranka vztrajala pri njegovem zaslišanju, v posledici tega pa ni v celoti ugotovilo dejanskega stanja, ta priča bi potrdila, da po 5.1.2007 tožeča stranka ni več pridobivala oglaševalskega prostora. V dokaz svojih trditev, da je bilo dogovorjeno tudi pridobivanje oglaševalskega materiala in izterjava zapadlih neplačanih obveznosti naročnikov oglasov, pri katerih je tožeča stranka posredovala za sklenitev pogodbe, je tožena stranka predložila več listin (dopisi – oglasna sporočila; mail dopisi; oblikovani oglasi; opomini za izterjavo obveznosti). Da je tudi vse navedeno bila obveznost tožeče stranke, so potrdili zaslišani: zakoniti zastopnik tožene stranke, g. C., priči Ko. in Č., končno pa tudi Kr., ki je izpovedala, da je opominjala stranke na plačilo in bila pri izterjavi uspešna. Tudi ugotovitve izvedenke, ki je bila imenovana v tem postopku, da je tožena stranka račune v višini 19.842,80 EUR v letu 2007 izstavila pod šifro drugih komercialistov, ne pa tožeče stranke, potrjujejo izpovedbe prej navedenih prič, da so storitve po pogodbah izvajali drugi komercialisti. Tožeča stranka torej do vtoževanega plačila ni upravičena, saj je ostal večji del njene pogodbene obveznosti neizpolnjen.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je njuno medsebojno poslovno sodelovanje temeljilo na ustnem dogovoru in da je prenehalo 6.1.2007. Ključno razhajanje med njima je bilo v tem, da je tožeča stranka zatrjevala, da je bila njena pogodbena obveznost (le) posredovanje pri sklepanju pogodb (o oglaševanju) med tretjimi osebami in toženo stranko, slednja pa je trdila, da je bila poleg navedenega obveznost tožeče stranke tudi opravljanje razgovorov s strankami in pridobivanje oglaševalskega materiala ter skrb za izterjavo neplačanih računov; in šele, če je tožeča stranka celotno navedeno pogodbeno obveznost izpolnila, je bila upravičena do plačila 15%-ne provizije (oziroma 16%-ne, če so mesečna plačila naročnikov presegala določen znesek). Kar se tiče dela po toženi stranki zatrjevane pogodbene obveznosti tožeče stranke, ki se nanaša na „skrb za izterjavo neplačanih računov“ (dejansko je po vsebini šlo za telefonsko in pisno opominjanje naročnikov oglasov k poravnavi zapadlih obveznosti toženi stranki), je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da zgolj dejstvo, da je tožeča stranka skušala sama izterjevati plačila oziroma da je opominjala stranke na plačilo storitev oglaševanja, ne pomeni, da se je tožeča stranka zavezala v smislu 1. odst. 819. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in niti, da je imela pooblastilo po 810. čl. OZ. Z navedeno pravno argumentacijo pritožbeno sodišče sicer ne soglaša, ker: v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo po 819. čl. OZ in ni nobena od strank zatrjevala, da bi tožeča stranka kot zastopnik jamčila toženi stranki kot naročitelju za izpolnitev obveznosti tretje osebe; poleg tega pa ne gre niti za situacijo po 810. čl. OZ, saj ni bilo zatrjevano, da bi zastopnik od tretjih oseb zahteval (zase) in sprejemal izpolnitve terjatev svojega naročitelja – tožene stranke. Vendar pa 825. čl. OZ, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da je tožeča stranka upravičena do provizije, v 1. odst. jasno določa, da pridobi zastopnik pravico do provizije, če in v obsegu, v katerem je naročitelj opravil ali bi moral opraviti posel s tretjo osebo ali če je tretja oseba opravila svoj del obveznosti iz posla z naročiteljem. V obravnavanem primeru pa je to bilo izpolnjeno, saj med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka objavila oglase, ki so jih po pogodbah, sklenjenih s posredovanjem tožeče stranke naročile tretje osebe, slednje pa so svoje pogodbene obveznosti tudi poravnale (šlo pa je za pogodbe, ki so se izvajale še v času po prenehanju poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama). Omejevanje plačila provizije zastopniku z dodatnimi pogoji pa ni dopustno, saj 5. odst. 825. čl. OZ določa, da pravice zastopnika do provizije s pogodbo ni mogoče spremeniti v škodo zastopnika. Takšno spremembo v škodo zastopnika bi v obravnavanem primeru pomenil tudi pogoj, določen v pogodbi, da je upravičen do plačila provizije le, če je predhodno sam opominjal naročnika k plačilu, ne pa tudi, če ga je plačilu opominjala tožena stranka.

Tožena stranka v nasprotju s svojim stališčem, ki ga je zavzela v postopku na prvi stopnji, sedaj v pritožbi trdi, da se je sodišče pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na določila o agencijski pogodbi oziroma pogodbi o trgovskem zastopanju in je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ker da je imelo poslovno sodelovanje pravdnih strank naravo delovršne pogodbe.

Če bi tožeča stranka opravljala za toženo stranko (le) posredovanje pri sklepanju pogodb o oglaševanju s tretjimi osebami, potem ne bi bilo dvoma da gre za agencijsko pogodbo. Če pa je bila pogodbena obveznost tožeče stranke tudi (opravljanje razgovorov s strankami in) pridobivanje oglaševalskega materiala, gre v tem delu za posebno podjemno pogodbo (619. čl. OZ), ki skupaj z agencijsko pogodbo predstavlja sestavljen posel. Vendar pa ni tožena stranka v zvezi s tem niti zatrjevala, kolikšen del v pogodbi dogovorjene provizije je v obravnavanem primeru odpadel na del z njene strani zatrjevane pogodbene obveznosti iz naslova pridobivanja oglaševalskega materiala. Zato je neutemeljena njena pritožbena trditev, da tožeča stranka do vtoževanega plačila ni upravičena, ker da je ostal večji del njenih pogodbenih obveznosti neizpolnjen. Drugačna razlaga, ki jo ponuja tožena stranka, bi pomenila, da bi se obšle določbe 825. čl. OZ o pravici zastopnika do provizije, čeprav je v obravnavanem primeru nesporno, da so bile pogodbe, za katere je tožeča stranka posredovala, v celoti izpolnjene.

Glede na zgoraj podano obrazložitev so pravno neupoštevne pritožbene trditve v smeri: da izvedeni dokazi (predložene listine in naštete priče) v celoti potrjujejo, da je bila pogodbena obveznost tožeče stranke vse to, kar trdi tožena stranka; da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče E.K.(ki bi potrdil, da po 6.1.2007 tožeča stranka ni več pridobivala oglaševalskega prostora), in da je tožena stranka račune v letu 2007 v tam navedenem skupnem znesku izstavila pod šifro drugih komercialistov, ne pa tožeče stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.