Jedro

Tožena stranka je vodila postopek iz razloga, ker naj bi tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 21. 5. 2015 zamolčala podatek o dohodkih, ki jih dobiva iz Švice. Navedeni dohodki pa so vplivali na samo odločitev. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa primer, ko je oseba podatke prikazovala lažno ali pa jih je zamolčala oziroma sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe in je bila tej osebi kasneje priznana pravica iz javnih sredstev, do katere ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku. Vendar pa tudi ZUP v 5. točki 260. člena, ki se nanaša na obnovo postopka, določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb.

V primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, pride v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Odpravita se odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2021 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 12. 2020. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške upravnega pritožbenega postopka v višini 183,00 EUR in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 808,71 EUR, vse v roku 15 dni."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2021 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 12. 2020 ter da se tožnici povrnejo stroški upravnega pritožbenega postopka v višini 183,00 EUR. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške sodnega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno potrdilo pravno podlago, na podlagi katere je prvostopenjski upravni organ odločil o odpravi odločbe CSD A. št. ... z dne 21. 5. 2015. Gre za dokončno in pravnomočno odločbo v katero je mogoče poseči le v zakonsko strogo določenih primerih. Sodišče ni razjasnilo, ali je prišlo do posega v dokončno odločbo zaradi uveljavitve ničnostne sankcije, ali na podlagi nadzorstvene pritožbe, obnove postopka ali kakšnega drugega zakonsko določenega postopka. Že iz tega razloga je sporno, ali je odprava pravnomočne in dokončne odločbe sploh zakonita. Razen tega je bil poseg prepozen, saj je do njega prišlo po preteku prekluzivnih zakonsko določenih rokov. Odločba je bila namreč izdana več kot tri leta po prenehanju pravice iz javnih sredstev. Tožnica nadalje navaja, da je izdaja odločbe za nazaj, in to celo že od dne 15. 4. 2015 dalje, nedopustna in krši načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti upravnih aktov. Tožnici se namreč nalaga, da bi morala že od 15. 4. 2015 in do dne 22. 4. 2015 doplačevati za storitve institucionalnega varstva za B. B., čeprav je bila odločba CSD z dne 21. 5. 2015 ves čas veljavna. V pravnomočno in dokončno upravno odločbo bi bilo mogoče poseči le za naprej. Tako se izkaže, da je izpodbijana upravna odločba neobrazložena, nepravilna in neutemeljena, saj v odločbi ni najti nobenih razlogov za odločitev. Tožnica zato že iz teh razlogov predlaga ugoditev pritožbi. V nadaljevanju pa tožnica navaja, da so bile v zvezi z izdajo odločbe kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).1 Gre za kršitev prvega odstavka 7. člena ZUP, prvega odstavka 8. člena ZUP ter 138. člena ZUP in pa 9. člena ZUP. Upravni organ namreč tožnice ni povabil v postopek na način, da bi se lahko izrekla o pravno pomembnih dejstvih, na podlagi katerih bi moral upravni organ sprejeti odločitev. Tako ji ni bila dana možnost, da uveljavlja znižanje njenega prispevka oziroma da dokazuje okoliščine, na podlagi katerih bi morala biti upravičena do višje oprostitve. V postopku je ostalo povsem neraziskano, ali je resnična okoliščina, da sin upravičenke C. C. nima prav nobenih dohodkov niti premoženja. Situacija je absurdna, nedopustna ter v posmeh javnim sredstvom in sistemu socialnega varstva. Glavna žrtev takšne konstrukcije pa je tožnica. Glede na navedeno tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 12. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se odpravi odločba CSD A. št. ... z dne 21. 5. 2015 ter da je B. B. oproščena plačila institucionalnega varstva v višini 214,87 EUR od 15. 4. 2015 do 22. 4. 2015. D. D. (tožnica) je oproščena plačila storitve v višini 35,28 EUR, njen prispevek pa znaša 179,59 EUR, medtem ko so E. E., F. F. in C. C. v celoti oproščeni plačila storitve za upravičenko. Storitev za upravičenko v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača mestna občina A. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo CSD z dne 21. 5. 2015 oproščena plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenko B. B. (mama tožnice) v višini 139,40 EUR. Njen prispevek k doplačilu storitve je bil določen v višini 75,47 EUR. CSD je bil po pravnomočnosti navedene odločbe seznanjen, da tožnica prejema dohodke tudi iz Švice. Po uradni dolžnosti je dne 25. 7. 2018 pridobil uradno potrdilo iz tujine iz katerega je razvidno, da tožnica prejema vdovsko pokojnino. Ugotovil je, da so bili dohodki tožnice v letu 2014 in 2015 višji kot ugotovljeni dohodki v odločbi CSD z dne 21. 5. 2015. Na podlagi 43. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)3 je posegel v pravnomočno odločbo z dne 21. 5. 2015 in jo odpravil ter odločil, da znaša tožničin prispevek 179,59 EUR.

7. V zadevi je najprej sporno, ali je tožena stranka imela pravno podlago za poseg v pravnomočno odločbo in s tem, ali je sprejela zakonito odločbo.

8. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa, da če center za socialno delo ugotovi, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali je sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaje odločbe, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega, nedovoljenega ravnanja osebe, oseba pa do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje, odločbo odpravi. V tem primeru oseba ne more uveljavljati te pravice iz javnih sredstev tri mesece od dokončnosti odločbe, s katero ji je bila odpravljena odločba o priznanju pravice.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je navedena določba glede na splošne določbe ZUP o izrednih pravnih sredstvih, lex specialis. Ob dejstvu, da bi novo ugotovljeni dohodki v bistveno višjem znesku vplivali na višino oprostitve tožnice k doplačevanju institucionalnega varstva za upravičenko, je po mnenju sodišča prve stopnje podan dejanski stan iz 43. člena ZUPJS. S tem v zvezi pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno potrdilo pravno podlago, na podlagi katere je prvostopenjski upravni organ odločil o odpravi odločbe CSD A. z dne 21. 5. 2015. Po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, glede na podano dejansko stanje, postopek voditi po določbah ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne pa odločiti na podlagi 43. člena ZUPJS.

10. Nesporno je, da je tožena stranka vodila postopek iz razloga, ker naj bi tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 21. 5. 2015 zamolčala podatek o dohodkih, ki jih dobiva iz Švice. Navedeni dohodki pa so vplivali na samo odločitev. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa primer, ko je oseba podatke prikazovala lažno ali pa jih je zamolčala oziroma sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe in je bila tej osebi kasneje priznana pravica iz javnih sredstev, do katere ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku. Vendar pa tudi ZUP v 5. točki 260. člena, ki se nanaša na obnovo postopka določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Poseg v dokončno odločbo je torej urejen v že citirani določbi ZUPJS, prav tako pa tudi v določbi 260. člena ZUP. Glede vprašanja, kateri zakon uporabiti, pa pritožbeno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-272/18-17 z dne 7. 4. 2022. Ustavno sodišče RS je v omenjeni zadevi sicer presojalo določbo 7. alineje prvega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)4. Navedena določba je bila sicer kasneje spremenjena oziroma je prenehala veljati5. Ker gre za podobno ureditev, kot izhaja iz tretjega odstavka 43. člena ZUPJS, pritožbeno sodišče opozarja, da je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da v primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, pride v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP. V bistvu enako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi podobni zadevi.6

11. Tudi v sporni zadevi se torej zakonski opis iz tretjega odstavka 43. člena ZUPJS pokriva z zakonskim opisom iz 5. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala postopek voditi po določbah ZUP. Ko gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti mora pristojni organ skladno z drugim odstavkom 268. člena izdati sklep s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Le kadar je glede na okoliščine primera to mogoče in je v interesu pospešitve postopka, lahko pristojni organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim se odloča o obnovi. To, da je bila dovoljena obnova postopka brez izdaje posebnega sklepa, navede v odločbi iz 270. člena tega zakona.

12. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, tožena stranka ni vodila postopka po določbah obnove postopka, torej niti ni izdala sklepa, da bo postopek obnovljen niti da je dovoljena obnova postopka brez izdaje posebnega sklepa. Tožnici niti ni bilo omogočeno, da bi sodelovala v postopku v zvezi z izdajo prvostopenjske odločbe.

13. Ker je bil postopek pri toženi stranki nezakonit, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2021 in odločbo CSD A. št. ... z dne 8. 12. 2020. 14. Z drugostopenjsko odločbo z dne 1. 7. 2021 je tožena stranka odločila, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče navedeno odločbo odpravilo, to pomeni, da je tožnica v postopku uspela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo njenemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka, ki so nastali v predsodnem postopku. ZUP namreč v drugem odstavku 113. člena med drugim določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). Upoštevaje določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)7 (tar. št. 32) je sodišče za vložitev pritožbe priznalo 250 točk ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 183,00 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnici.

15. Ker je tožnica uspela tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče upoštevaje določbe OT ter zahtevek tožnice, po tar. št. 16 priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok ter dvakrat po 150 točk za drugi in tretji narok. Upoštevaje 6. člen je za čas čakanja priznalo 20 točk ter za odsotnost iz pisarne trikrat po 40 točk. Skupaj je tako priznalo 1040 točk ter 20,40 točke za materialne stroške, kar skupaj znaša 1060,40 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR stroški znašajo 636,24 EUR. K temu je bilo potrebno prišteti še 26,64 EUR kilometrine ter 22 % DDV. Skupen znesek stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje tako znaša 808,71 EUR. Kar je tožnica zahtevala več (urnina), je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnici.

16. Ker je tožnica uspela s pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP po tar. št. 16 priznalo tudi stroške za vložitev pritožbe v višini 375 točk ter 7,5 točke za materialne stroške in 22 % DDV. Znesek pritožbenih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tako znaša 279,99 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 80/10, 21/13, 63/13, 100/13 in 55/17. 5 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela, Ur. l. RS, št. 75/19 – ZUTD-E. 6 Glej VIII Ips 325/2016 z dne 14. 6. 2022. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015.