Jedro

Izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov ne pomeni nedopustnega ravnanja in s tem tudi ne poseganja v ugled in dobro ime osebe, ki mora obveznost iz takšnega akta izvršiti. Zato izvršitev ukrepa, ki se nalaga z dokončnimi upravnimi akti, ne more predstavljati težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočnosti sodne odločbe zadržala izvršitev odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 17. 3. 2010, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da kot ponudnik storitve informacijske družbe v roku 15 dni po prejemu te odločbe omeji dostop do spletne strani www... na kateri gospodarska družba X. prireja spletne igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova www... v IP naslov (1. točka izreka) ter da mora prvostopenjskemu upravnemu organu predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v roku 8 dni po omejitvi dostopa do spletne strani (2. točka izreka). Tožena stranka pa je z odločbo z dne 27. 10. 2010 kot neutemeljeni zavrnila pritožbi gospodarske družbe X. ter tožeče stranke.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevane začasne odredbe utemeljilo s presojo, da tožeča stranka le z navajanji, da bosta zaradi izgube zaupanja uporabnikov njenih storitev (ker naj bi nedopustno posegala v njihovo komunikacijsko zasebnost) okrnjena njen poslovni ugled in dobro ime ter posledično zmanjšana njena konkurenčnost in tržni delež, in brez konkretnih dokazov o tem, ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja med drugim navaja, da bo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta nedopustno poseženo v komunikacijsko zasebnost njenih uporabnikov, zaradi česar bosta zaradi izgube zaupanja vanjo, okrnjena njen poslovni ugled in dobro ime, kar pa po 183. členu Obligacijskega zakonika - OZ že predstavlja pravno priznano nepremoženjsko škodo. Po izvršitvi izpodbijanega upravnega akta, pa ji sodišče (tako kot npr. v zadevi U 1273/2007) ne bo priznalo potrebnega pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje tožbe ter bo posledično poseženo tudi v njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS; škoda ki nastane s posegom v ustavne pravice pa je nepopravljiva. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlagana začasna odredba izda. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restristriktiven pristop, stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala za verjetno. Okrnitev ugleda ali dobrega imena pomeni poseg v osebnostne pravice in s tem nepopravljivo škodo, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, vendar tožeča stranka ni izkazala, da bi z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta do takšnega posega sploh lahko prišlo. S pravilno izvršitvijo ukrepa, s katerim se omejuje dostop do spletnih strani, preko katerih tuja gospodarska družba prireja igre na srečo, ne more biti nedopustno poseženo v komunikacijsko zasebnost uporabnikov storitev tožeče stranke. Izvrševanje ukrepa, ki ga je odredil državni organ, ki je pristojen za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (prvi odstavek 107. člena Zakona o igrah na srečo – ZIS), namreč temelji na dokončnem upravnem aktu. Izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov pa ne pomeni nedopustnega ravnanja in s tem tudi ne poseganja v ugled in dobro ime tiste osebe, ki mora obveznost iz takšnega akta izvršiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka zgolj z že navedenim pavšalnim zatrjevanjem o nedopustnem posegu v komunikacijsko zasebnost uporabnikov njenih storitev, in ne da bi predložila konkretne dokaze, ni izkazala težko popravljive škode.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta prenehal njen pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje njene tožbe. V zadevi I Up 570/2007 z dne 13. 9. 2007 (oziroma U 1237/2007), na katero se sklicuje in z njo utemeljuje svoj ugovor, je šlo, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za drugačen primer kot je obravnavani. Ker je bila njena pritožba zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljena zavrnjena, je bil tožnici – v nasprotju z njenimi navedbami – pravni interes za vsebinsko obravnavanje njene pritožbe priznan. Zato utemeljevanje težko popravljive škode tudi z nedopustnim posegom v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ni verjetno izkazano.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

11. Ker s pritožbo ni uspela, pritožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi z 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).