Jedro

Če begunec ne izrazi namere vložiti prošnjo za azil v čim krajšem času po prihodu v Slovenijo, ima to lahko vpliv na celovito oceno verodostojnosti prosilca za azil, ko dokazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne glede na to, ali je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je po predhodni združitvi obeh postopkov na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil zavrnila prošnji tožnika (roj. 1935 v kraju A, Srbija in Črna Gora) in tožnice (roj. 1937 v kraju Z, Srbija in Črna Gora) kot očitno neutemeljeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izjavi, ki sta jih tožnika podala ob vložitvi prošenj za azil in na zaslišanju. Med drugim tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika Roma s Kosova. Tožena stranka povzema, da je tožnik v vlogi navedel, da mu je policija po prihodu v Slovenijo leta 1998 povedala naj živi pri sinu (na naslovu T) in da je pri sinu živel do 12. 9. 2004, ko je vložil prošnjo za azil. Ker ni imel dokumentov, so ga leta 1998 odpeljali k sodniku, ki mu je v razgovoru dovolil, da lahko z ženo ostane pri sinu. Razlog, da je prišel sam v azilni dom, da zaprosi za azil, je ekonomska situacija sina, ki ni mogel več skrbeti za njega in tožnikovo ženo. Enako je povedala tudi tožnica ob vložitvi prošnje za azil. Nato tožena stranka podaja razlago skrajšanega postopka. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pravi, da je na podlagi obvestila številka ..., posredovanega s strani PP L, ki se nahaja med dokumentacijo, ugotovila, da se je prosilec dne 9. 8. 2004 zglasil na PP L in zaprosil za azil. Iz sporočila PP L, številka ..., pa izhaja, da se je tožnica na tej PP zglasila dne 10. 9. 2004. Tako sta kar 6 let in pol nezakonito živela v Sloveniji. Svojega statusa si nista poskušala urediti vse do dne 10. 9. 2001, ko sta na MNZ vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Z odločbo MNZ številka ... z dne 9. 10. 2002 prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno. V nadaljevanju tožena stranka povzema izpovedbi tožnikov z zaslišanja. V zvezi s tem povzema, da sta se takoj, ko sta z ženo prišla v Slovenijo, prijavila na PP T. Na Kosovo se nista več vrnila, ker sta Roma, ki jih na Kosovu vsak dan ubijajo. Tam nimata nikogar, ki bi poskrbel zanju, njuna hiša pa je uničena in tam ne bi imela kje živeti. Med vojno so tožniku ubili nečaka in bratranca. Povedali so mu, da še vedno ubijajo Rome na Kosovu. Kdo naj bi to bil, ni navedel. Za dogodke, ki se dogajajo na Kosovu, je izvedel po televiziji, pa tudi hčerki, ki živita v Nemčiji in imata kontakte z ljudmi, ki živijo na Kosovu, mu o tem poročata. Prvi razlog za prošnjo za azil je ta, da je Rom in se zato boji, da bi ga ponoči ubili. Drugi razlog pa je ta, da se nima kam vrniti, ker je njegova hiša uničena. Kot tretji razlog pa je navedel, da kot starejša oseba na Kosovu ne bi imel zaščite. Že samo dejstvo, da so zbežali, ustvarja pri Albancih sum, da so sodelovali s Srbi. Na Kosovu ne bi mogel živeti, ker je star, žena pa je stara, bolna in nepreskrbljena. Tožnica je na zaslišanju tudi povedala, da bi morala imeti vsak mesec kontrolo pri pljučnem specialisti, ker sta ji tako rekla njen zdravnik v H in zdravnik v T, vendar nima denarja. Zdravnik v T naj bi ji povedal, da je zelo bolna, ter da bodo nastopile zdravstvene težave, če vsak mesec ne bo imela kontrole in če ne bo ves čas pod zdravniškim nadzorom. Tožena stranka zaključuje, da sta prosilca prošnjo vložila z namenom zlorabe azilnega postopka, saj sta prvič izrazila namen podaje prošnje za azil šele po več kot 6 letnem ilegalnem bivanju v Sloveniji, kar nedvomno ni ravnanje nekoga, pri katerem so podani utemeljeni razlogi za priznanje azila. Tožena stranka se opira na določilo 8. člena ZAzil in 4. (5)(d) člena Direktive št. 2004/83/EC. Tožena stranka je ugotovila, da sta tožnika prošnji za azil vložila z namenom, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države (5. alineja 36. člena ZAzil). Prošnjo za azil sta vložila šele po tem, ko jima je bila z odločbo št. ... z dne ... zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo. Če prosilca po izdani odločbi ne bi zaprosila za azil v Sloveniji, bi proti njima zagotovo stekel postopek prisilne odstranitve, saj sta v tistem trenutku bivala na ozemlju Republike Slovenije ilegalno. Na koncu tožena stranka pravi, da gre v predmetni zadevi za vrnitev v državo visoko pogodbenico EKČP, ki se je zavezala, da bo zagotovila pravice, ki jih zagotavljajo njene določbe (odločitev ESČP v zadevi Tomić proti VB, št. 17837/03, z dne 14. 10. 2003, ter v zadevi Rustemaj in drugi proti Švedski, št. 8628/05 z dne 15. 11. 2005).

V tožbi tožeči stranki pravita, da tožena stranka z ničemer ne utemeljuje oziroma ne daje nobenega dokaza, po katerem bi bila verodostojna trditev o nameri zlorabe dveh prosilcev za azil, katera sta neuki stranki, brez končane osnovne šole, dejansko nepismena in katerima v naknadnem azilnem postopku v letu 2004 ni bila omogočena prisotnost odvetnika. Tožnika sta se dne 12. 9. 2004 zglasila v azilnem domu s prošnjo, da bi se tam nastanila, ker takratno finančno stanje njunega sina GG ni več omogočalo njunega preživljanja. Na Helsinškem monitorju Slovenije (HMS) za človekove pravice sta se zglasila po pomoč 8. 3. 2001 za vlogo za status begunca. Leta 1998, ko sta prvič legalno pribežala v Slovenijo, pa za HMS nista vedela. Vendar sta se takoj zglasila na policijski postaji in sta tam prijavila svoj prihod - to pa vrže temelj negativne odločbe za azil o njuni nameri zlorabe azilnega postopka, ki je v tistem času bil rezerviran izključno za begunce iz BIH. S strani policije, tri dni po prihodu v Slovenijo, nista bila obveščena o možnosti zaprositi za azil. Njuna uničena hiša na Kosovu (J b.b., občina E), ubita nečak in bratranec in dejstvo, da tam ne živi noben Rom več, govori v prid odobritvi azila. Kako naj bi tožnika vedela kot neuki stranki, da živita v Sloveniji nezakonito, če sta se zglasila na policiji in jima je policija dovolila nastanitev pri sinu GG. Kot dokaz, da sta se tožnika obrnila na HMS, kjer sta bila poučena o svojih pravicah, in sta zaprosila za begunski status pri Uradu za begunce, prilagata dopis z dne 8. 3. 2001. Tožeča stranka pravi, da v tistem času, kaj drugega ni bilo mogoče oziroma niti to ni bilo mogoče za nikogar drugega, razen za begunce iz BIH, saj je uradna politika priznavala le tamkajšnjim beguncem status begunca in nikomer drugemu. Zato tožnika od Urada za begunce tožene stranke nista dobila odgovora na svojo prošnjo za status begunca iz marca 2001. Ker odgovora nista prejela, sta podala prošnjo za državljanstvo več mesecev pozneje - kar dokazuje, da nista imela nikakršnega namena zlorabljati azilnega postopka. Predlagata razpis javne seje, na kateri bo sodišče obravnavalo tožbo z izvajanjem dokazov in zaslišanjem tožečih strank ter pooblaščenke. Predlagata razveljavitev izpodbijane odločbe in da sodišče toženi stranki naloži izdajo pozitivne odločbe o odobritvi azila RS za tožnika, ki sta stara 70 let in slabega zdravstvenega stanja. Pred enim tednom je UU prebolel srčni infarkt. Še pred mesecem dni so dobili informacije, da so v na Kosovu zamaskirani neznanci ponoči napadli neko Romko in ji odrezali roko. Pripravljena pa sta se prostovoljno tja vrniti, ko se bodo vrnili še vsi ostali izgnani Romi, Srbi, Črnogorci, prej pa ne. Tožnika prosita za oprostitev plačila taks, saj nimata drugih sredstev za življenje od podpore za azilante.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je ugotovila, da sta tožnika zlorabljala azilni postopek, ker sta prošnjo za azil vložila šele potem, ko jima je bila z odločbo z dne 9. 10. 2002 zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo, kajti če ne bi po izdani odločbi zaprosila za azil, bi proti njima zagotovo stekel postopek prisilne odstranitve, saj sta v tistem trenutku bivala nezakonito v Sloveniji Tožena stranka se pri tem opira na določbo 8. člena ZAzil in 4 (5)(d) člen Direktive št. 2004/83/EC. Takšna odločitev ne ustreza dejstvom, ki izhajajo iz podatkov v spisu, in pomeni nepravilno uporabo materialnega prava glede vpliva okoliščine časa, kdaj prosilec za azil izrazi namero vložiti prošnjo za azil glede na čas prihoda v Slovenijo, na odločitev v azilnem postopku ter nepravilno uporabo procesnih določb. Tožnika sta namreč skladno navedla tako v prošnji za azil z dne 12. 9. 2004, kot tudi na zaslišanju dne 26. 10. 2004, da sta na zakonit način vstopila v Slovenijo, potem ko sta zaradi preganjanja v izvorni državi na podlagi dejstva, da sta Roma, zbežala s Kosova. Določilo 1. odstavka 8. člena ZAzil, na katerega se sklicuje tožena stranka, določa, da tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Slovenijo, mora zaprositi za azil v najkrajšem možnem času. Tožnika sta vstopila v Slovenijo pred uveljavitvijo ZAzil in po podatkih v spisu, ki jim tožena stranka ne oporeka, tožnika nista vstopila v Slovenijo nezakonito. Vendar to ne pomeni, da tožnika nista bila zavezana - tako kot vsi begunci - zaprositi za azil v čim krajšem možnem času po prihodu v Slovenijo, ker je to veljalo v letu 1998 na podlagi Konvencije o statusu beguncev (Uradni list RS, št. -MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija). Če begunec ne izrazi namere vložiti prošnjo za azil v čim krajšem času po prihodu v Slovenijo, ima to lahko vpliv na celovito oceno verodostojnosti prosilca za azil, ko dokazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne glede na to, ali je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito. To izhaja tudi iz določila 4(5)(d) člena Direktive št. 2004/83/EC, ki med petimi dejavniki, ki naj bi v državah članicah tvorili dokazno oceno o verodostojnosti prosilca za azil tudi z uporabo principa, da v dvomu pristojni organ odloči v korist stranke, zajema tudi okoliščino, da je stranka zaprosila za mednarodno zaščito čim prej, razen če stranka s tehtnim razlogom ne pojasni, zakaj tega ni storila takoj, ko je bilo to mogoče. Tožena stranka tožnikov ni izrecno vprašala, zakaj nista za azil zaprosila takoj po prihodu v Slovenijo leta 1998, vendar iz njunih izpovedb izhaja, da sta v Slovenijo vstopila na zakonit način in sta se naselila pri njunem sinu, na kar so ju napotili tudi na policiji in pri sodniku. Ker sta tožnika imela možnost bivanja pri sinu, kar je povsem razumna in sprejemljiva možnost, bi tožena stranka v skladu z določilom 4 (5)(d) člena Direktive št. 2004/83/EC morala to pojasnitev ocenjevati z vidika, ali sta tožnika podala tehten razlog, zakaj nista za azil zaprosila za azil takoj, ko je bilo to mogoče. Tožena stranka tega ni storila, zato tudi ni pravilno uporabila določila 8. člena ZAzil oziroma Ženevske konvencije glede pomena okoliščine časa, ko sta tožnika zaprosila za azil za oceno njune verodostojnosti. Poleg tega iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da sta tožnika namero za azil izrazila šele po izdaji negativne odločbe o državljanstvu. To dejstvo, na katero je tožena stranka oprla odločbo, ne drži glede na dopis in potrdilo Helsinškega monitorja Slovenije (HMS) z dne 8. 3. 2001, iz katerega izhaja, da je HMS z dopisom z dne 8. 3. 2001 Prehodnemu domu za tujce in Uradu za begunce pojasnil begunsko situacijo za tožnika in ju prijavil kot begunca s Kosova, ki sta zaprosila za begunski status in državljanstvo. Iz tega izhaja, da sta namero vložiti prošnjo za azil izrazila pred prejemom negativne odločbe o državljanstvu, in ker tožena stranka pravi, da sta z vložitvijo prošnje za azil hotela preprečiti prisilno odstranitev, ki bi sledila negativni odločbi o državljanstvu, ugotovitev tožene stranke ne ustreza podatkom v spisu. Poleg navedenih nezakonitosti, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo, sodišče še pripominja, da tožena stranka, ker je tožnika zaslišala, ne bi smela odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil in bi morala glede na starost, zatrjevane zdravstvene težave tožnikov in dejstva, da sta Roma s Kosova tudi na podlagi ugotovitve objektivnega stanja na Kosovu za pripadnike manjšine, kot sta tožnika, presojati, ali tožnika izpolnjujeta pogoje za azil po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikoma plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljata, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.