Jedro

Če prosilec vloži prošnjo za azil po 6 letih nezakonitega bivanja v Sloveniji, je to očitno zavajanje in zloraba postopka, saj je prošnja vložena le zato, da odloži prisilno odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi ter odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.3.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni. Ugotovila je namreč, da sta tožnika v Slovenijo prišla 6.2.1998 na podlagi vize, ki je veljala od 3.2. do 3.3.1998, torej da v Sloveniji živita nelegalno že od 4.3.1998; da sta do 12.9.2004 živela pri sinu v M.; da je tožnik dne 9.8.2004 zaprosil za azil, 5.9.2004 pa je za azil zaprosila tudi tožnica. Dne 5.9.2001, torej po treh letih nezakonitega bivanja v Sloveniji sta na MNZ vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 9.10.2002. Zato je ob upoštevanju določbe 8. člena ZAzil in 4. (5)(9) člena Direktive Sveta Evropske Unije, št. 2004/83/EC, menila da sta prošnjo za azil vložila zato, da bi odložila odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil). Če ne bi zaprosila za azil, bi bila na podlagi Zakona o tujcih odstranjena iz Slovenije. Vrnitev v Srbijo in Črno goro tudi ne bi pomenila kršitve Konvencije o človekovih pravicah, katere podpisnica je tudi izvorna država tožnikov. Pri tem se je tožena stranka sklicevala tudi na odločitve Sodišča za človekove pravice v zadevah Tomič proti Veliki Britaniji (št. 17873/03 z dne 14.10.2003) ter Rustemaj in drugi proti Švedski (št. 8628/05 z dne 15.11.2005).

Prvostopno sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, ali so razlogi, ki sta jih tožnika navedla za vložitev prošnje za azil po več letih nezakonitega bivanja v Sloveniji, tehtni. Tožena stranka je napačno uporabila 8. člen ZAzil, saj v času, ko sta tožnika prišla v Slovenijo, to je bilo 6.2.1998, ZAzil sploh še ni veljal, torej nista mogla zaprositi za azil, poleg tega pa sta v Slovenijo prišla legalno. Ni torej presodila pomembnosti okoliščine časa, ko sta tožnika zaprosila za azil, ki je pomembna tudi za oceno njune verodostojnosti. Poleg tega pa iz upravnih spisov, to je iz dopisa Helsinškega monitorja z dne 8.3.2001, naslovljenega na Prehodni dom za tujce in Urad za begunce, izhaja, da sta že tedaj pojasnila svojo situacijo in se predstavila kot begunca s Kosova, ki sta zaprosila za begunski status in državljanstvo. Namero sta torej vložila najmanj že 8.3.2001. Poleg tega pa je tožena stranka tožnika zaslišala, zato je že začela redni azilni postopek, in tako ne bi smela odločati na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča, ugodi pritožbi tožene stranke ter potrdi odločbo tožene stranke. Navaja, da je pravilno uporabila 8. člen ZAzil oziroma Ženevsko konvencijo glede pomena okoliščine časa, ko sta tožnika zaprosila za azil. V izpodbijani odločbi je ugotovila datum njunega prihoda v Slovenijo, dejstvo, da sta prišla legalno na podlagi vize, in tudi dejstvo, da sta v Sloveniji od 4.3.1998 prebivala nelegalno. Prebivala sta pri sinu, ves čas prebivanja zaradi neurejenega statusa nista imela nobenih težav. V prošnji za azil pa sta navedla, da sta prišla v azilni dom, ker ju sin, pri katerem sta živela šest let in pol, zaradi slabe ekonomske situacije ne more več preživljati. Tožnica je na zaslišanju 26.10.2004 na vprašanje uradne osebe, zakaj oziroma iz katerih razlogov je šele sedaj po šestih letih po prihodu v Republiko Slovenijo zaprosila za azil, odgovorila, da nič ne ve o tem, kako se uredi status, ve le, da ji je sin rekel, da lahko zaprosi za azil v Republiki Sloveniji, ker za to izpolnjuje pogoje, zato se je tudi tako odločila. To pa po presoji tožene stranke ni tehten razlog za takšno zamudo pri odločanju. Tudi če je mogoče iz opisa Helsinškega monitorja z dne 8.3.2001 razbrati, da sta že takrat izrazila namero za vložitev prošnje za azil, pri čemer s temi listinami tožena stranka ne razpolaga, pomeni, da sta takrat že tri leta nezakonito bivala v Sloveniji, ne da bi na kakršenkoli način skušala urediti svoje bivanje. Tudi sicer pa azil ni način urejanja prebivanja v Sloveniji, temveč je način mednarodne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Uveljavljena upravno-sodna praksa je, da gre za zlorabo azilnega postopka in za odložitev odstranitve iz Slovenije že, če je prošnja za azil vložena po nekaj dneh prihoda v Slovenijo. V tem primeru pa sta tožnika prošnjo za azil vložila šele po šestih letih in pol nezakonitega prebivanja. Meni da tudi stališče prvostopnega sodišča, da je s tem, ko je tožnika zaslišala, že začela redni azilni postopek, ni pravilno. Prav tako ni pravilno stališče, da bi morala tožena stranka glede na starost, zatrjevane zdravstvene težave tožnikov in dejstva, da sta Roma s Kosova, ugotavljati tudi objektivno stanje na Kosovu za pripadnike romske manjšine in presoditi, ali izpolnjujeta pogoje za azil po 1. členu ZAzil. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 240/05 z dne 11.4.2005, meni da, če pristojni organ na kakršenkoli način ugotovi, da prosilec za azil postopek zlorablja, lahko prošnjo za azil zavrne v pospešenem postopku in mu ni treba voditi rednega postopka. Pri tem ne sme biti pomembno, ali je tožena stranka opravila zaslišanje, saj je bistvena zgolj ugotovitev, da prosilec za azil zlorablja azilni postopek. Ni smiselno, da bi bilo treba preiti na redni azilni postopek in ugotavljati pogoje po 1. členu ZAzil že zaradi zaslišanja, iz katerega je razvidno, da prosilec zlorablja azilni postopek. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 1344/2005 z dne 23.11.2005. Sklicuje se tudi na številne sodbe prvostopnega sodišča, v katerih je zavzelo stališče, da zaslišanje kot razčiščevanje razlogov, navedenih v prošnji za azil, še ni prehod na redni azilni postopek. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih številnih sodbah tudi pojasnilo, da je pospešeni postopek v bistvu skrajšani postopek po 144. členu ZUP. V skrajšanem postopku stranke ni treba zaslišati, kar pa ne pomeni, da se je ne sme zaslišati. ZAzil v 2. odstavku 35. člena omogoča, da pristojni organ prošnje za azil, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljene, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila. Ni smiselno, da bi moral pristojni organ izvajati redni postopek zgolj zato, ker je zaslišal prosilca. Če se iz zaslišanja v zvezi z dejstvi, ki jih je navedel v prošnji, pokaže, da prosilec za azil lažno navaja razloge za azil ali kako drugače zlorablja azilni pos topek, ni smiselno, da bi pristojni organ ugotavljal razloge za mednarodno zaščito po 1. členu ZAzil, temveč lahko takšno vlogo zaradi zlorabe zavrne takoj, ko takšno zlorabo ugotovi. Ker sta torej tožnika vložila prošnjo za azil šele po šestih letih in pol po vstopu v Republiko Slovenijo in glede na to, da nista navedla nobenega tehtnega razloga za to, tožena stranka utemeljeno sklepa, da sta tožnika vložila prošnjo za azil z namenom zlorabe azilnega postopka in sicer zato, ker nista več mogla prebivati pri sinu in sta si zato morala nekako urediti status v Republiki Sloveniji, saj bi bila v nasprotnem primeru prisilno odstranjena iz Republike Slovenije.

Tožeča stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je tožena stranka navedla utemeljene razloge. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo razlogov, da je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Po presoji pritožbenega sodišča je namreč v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno odločala na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej v pospešenem postopku ne glede na to, da je tožnika tudi zaslišala. To zaslišanje je bilo namreč namenjeno zgolj razčiščevanju določenih navedb v prošnjah za azil, ki se nanašajo na datum vložitve prošnje in ugotavljanje tehtnosti razlogov za vložitev te prošnje šele po šestih in pol letih bivanja v Sloveniji.

Kot je Vrhovno sodišče RS navedlo že v številnih svojih sodbah, je pospešeni azilni postopek, ki ga ureja 2. odstavek 35. člena ZAzil, oblika skrajšanega upravnega postopka, ki ga sicer ureja 144. člen ZUP. Ta pa v 1. točki 1. odstavka 144. člena določa, da se lahko v skrajšanem postopku odloči o zadevi, če se dejansko stanje v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, v naslednjih 3 točkah pa določa še druga dokazila in okoliščine, v katerih se lahko izvede skrajšani ugotovitveni postopek. V 3. odstavku navedenega člena je tudi določeno, da v primerih iz 1. odstavka tega člena, torej v primerih, v katerih ZUP dopušča skrajšani ugotovitveni postopek, ni potrebno zaslišanje stranke. Seveda pa to ne pomeni, da se stranke ne sme zaslišati. Ne pomeni niti, da že samo zaslišanje stranke, ne da bi organ ugotavljal dejstva in okoliščine za svojo odločitev tudi iz drugih virov in ne samo iz virov, navedenih v 1., 2., 3. oziroma 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, torej vodil posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi moral stranko pred izdajo odločbe seznaniti z ugotovljenim dejanskim stanjem in ji dati možnost, da se o tem izjavi, v vsakem primeru pomeni kršitev pravil skrajšanega ugotovitvenega postopka.

Ker je bilo torej v obravnavanem primeru v celoti odločeno zgolj na podlagi izjav prosilcev za azil, ki sta jih podala v nameri za vložitev prošnje za azil, v sami prošnji za azil oziroma naknadnem zaslišanju v zvezi z razlogom za pozno vložitev prošnje za azil, so po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, določenem v 144. členu ZUP, in pospešenem azilnem postopku, določenem v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče tudi meni, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni napačno uporabila 8. člena ZAzil in 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. V 8. členu ZAzil je določeno, da morajo osebe, ki nelegalno vstopijo v Slovenijo, za azil zaprositi v najkrajšem možnem času. Res je, da tožnika v Slovenijo nista vstopila nelegalno, vendar pa je njuno bivanje v Sloveniji postalo nelegalno dne 4.3.1998, ko jima je potekel vizum za bivanje v Sloveniji; prav tako je res, da tedaj ZAzil še ni veljal. Vendar bi si tožnika lahko ves čas bivanja v Sloveniji začela urejati svoj begunski položaj, česar pa niti po lastnem zatrjevanju vse do 8.3.2001 nista storila. Po podatkih tožbe in njej priloženega dopisa, ki ga sicer v upravnem spisu ni, je šele 8.3.2001 Helsinški monitor njuno stanje opisal v dopisu, naslovljenem na prehodni dom za tujce in na urad za begunce. Ta dopis pa ni naslovljen niti na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, niti na azilni dom niti na policijo, torej na nobenega od organov, pri katerem se vloži prošnja za azil (2. odstavek 25. člena ZAzil). Glede na vsebino tega dopisa pa pritožbeno sodišče meni, da ta dopis ne predstavlja namere za vložitev prošnje za azil. Iz navedenega in izpovedbe tožnikov ob vložitvi namere in prošnje za azil ter ob zaslišanju, iz katerih izhajajo datum in način njunega prihoda v Slovenijo ter pogoji njunega bivanja v Sloveniji ter razlog za vložitev prošnje za azil, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da s prošnjo za azil zavajata in zlorabljata azilni postopek (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ker sta jo vložila zato, da bi odložila prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil), ki jima je grozila glede na to, da je bila njuna prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pravnomočno zavrnjena. Ob takšnem stanju stvari po presoji pritožbenega sodišča posebna presoja, ali je razlog, ki sta ga navedla glede tega, da sta namero za vložitev prošnje za azil vložila po šestih letih nezakonitega bivanja v Sloveniji, tehten, ni bila niti potrebna, saj že dolžina obdobja od začetka njunega nelegalnega bivanja v Sloveniji pa do vložitve namere za vložitev prošnje za azil, izključuje možnost, da bi bil razlog za to tehten.

Glede na navedeno je torej po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZAzil iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo ter tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.