Jedro

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da kadar procesna dejanja nasprotne stranke opravljajo enako vlogo, materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno.

Stranka je dolžna prispevati h koncentraciji in pospešitvi postopka, kar na področju dokaznih pobud stori ravno s substanciranjem svojega dokaznega predloga. Šele obrazložen dokazni stavek sodišču omogoča, da se prepriča o relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče pa ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 58998/2009 z dne 11. 5. 2009 v 1. in 4. točki izreka za zneske 241.502,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2008 do plačila, 251.520,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2008 do plačila, 437.570,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 do plačila in 1.083.604,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2008 do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže oziroma podredno, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem od tožene stranke zahtevala plačilo sredstev za izvedbo dveh projektov - izgradnje krožišča (v nadaljevanju projekt krožišče) in obnove kaznilnice (v nadaljevanju projekt obnove nekdanje kaznilnice), za kateri je s toženo stranko sklenila pogodbi o sofinanciranju.

6. Tožeča stranka v pritožbi obširno utemeljuje (str. 2 in 3 pritožbe), da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago in je zato ravnalo v nasprotju z določbami 7. in 212. člena ZPP v delu obrazložitve, ki se nanaša na ugotavljanje nezmožnosti tožene stranke, da izpelje postopek revizije javnega naročanja pred Državno revizijsko komisijo v skladu z določbami Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJN). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s temi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno povzemalo zakonsko ureditev pristojnosti Državne revizijske komisije za revizijo postopkov javnega naročanja, glede aktivno legitimiranih oseb (državnih organov) za sprožitev teh postopkov in do katere časovne točke je mogoče te postopke sprožiti ter kakšna pravna sredstva so predvidena. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da sodišče prve stopnje zavrnitve tožbenega zahtevka ni oprlo na kršitve ZRPJN. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek tako glede sofinanciranja projekta krožišča kot tudi sofinanciranja projekta obnove nekdanje kaznilnice zavrnilo na temelju kršitve pogodb o sofinanciranju (in ne kršitve ZRPJN). To izhaja iz tč. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 9). Pogodbi o sofinanciranju kot sankcijo za kršitev predvidevata vračilo sredstev oziroma kadar sredstva še niso bila izplačana povzročita neutemeljenost zahteve na njihovo izplačilo.

7. Ker je sodišče prve stopnje torej oporo za zavrnitev tožbenega zahtevka našlo v kršitvi tožeče stranke po pogodbah o sofinanciranju, ne pa v kršitvah ZRPJN, povzemanje zakonske ureditve glede nezmožnosti sprožitve postopkov po ZRPJN v izpodbijani sodbi na njeno zakonitost ni v ničemer vplivalo. Sodba sodišča prve stopnje zato ni obremenjena s kršitvami iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Zahtevek za projekt krožišče

8. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno odločitvijo glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na sofinanciranje projekta krožišča. V skladu s pogoji Tretjega javnega razpisa za prednostno usmeritev „Regionalni razvojni programi“ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete „Razvoj regij“ so upravičenci do nepovratnih sredstev le samoupravne lokalne skupnosti. Le pod pogojem, da sveti regij v okviru izvedbenih načrtov sprejmejo odločitev, da je za določene operacije upravičenec tudi subjekt razvoja na regionalni ravni ali javni zavod, katerega ustanovitelj je samoupravna lokalna skupnost, so upravičenci do sredstev po razpisu tudi ti. Iz besedila javnega razpisa (tč. 3.2.4.) je namreč razvidno, da se je tožena stranka z dodeljevanjem sredstev skušala izogibati dajanju nedovoljenih državnih pomoči.(1) Da zgolj pogodba med strankama (tožečo stranko - občino in toženo stranko - Republiko Slovenijo) ne predstavlja državne pomoči in s tega vidika torej „ni problematična“, sta stranki ugotovili v 3. členu Pogodbe o sofinanciranju operacije Krožišče na T. cesti - C4, št. C1536-08S330197 (v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju).(2) Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila na podlagi navedenega javnega razpisa tožene stranke nepovratna sredstva namenjena le samoupravnim lokalnim skupnostim (občinam), tj. med drugim tožeči stranki. Iz 11. člena pogodbe o sofinanciranju projekta krožišče pa izhaja zaveza tožeče stranke, da ne bo enostransko spreminjala namenov in kakovosti rezultatov operacije iz te pogodbe (prva alineja); da bo vse postopke v okviru operacije izvajala v skladu z veljavnimi predpisi ter navodili SVLR in organa upravljanja (tretja alineja); ter da bo predhodno obvestila SVLR in ustrezno utemeljila o vsaki finančni, vsebinski oziroma časovni spremembi operacije in pridobila soglasje SVLR, preden se spremembe operacije začnejo izvajati (dvanajsta alineja). V skladu z 12. členom pogodb o sofinanciranju je tožeča stranka potrdila resničnost in točnost podatkov iz vloge na javni razpis ter verodostojnost vse predložene dokumentacije.

9. Pritožba ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (razen kolikor to želi prikazati v okviru graje procesnih kršitev (neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič), ki pa so neutemeljene in jih bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju), da tožena stranka z nepravilnostmi pri sklepanju gradbene pogodbe glede projekta krožišča ni bila seznanjena vse do oprave kontrole na terenu s strani predstavnika tožene stranke B. M. Nepravilna je bila namreč vključitev N. d. d. kot investitorja v gradbeno pogodbo, saj se je tožeča stranka na razpis kot investitor prijavila sama. Pritožba poskuša uveljaviti, da je N. d. d. nastopal zgolj v vlogi zastopnika tožeče stranke, kar naj bi izhajalo iz pogodbenega zapisa „investitor v imenu Mestne občine X“. Prvi odstavek 69. člena OZ določa, da se pogodba, pa tudi drug pravni posel, lahko sklene po zastopniku. Namen zastopanja je izjavljanje in oblikovanje volje v imenu (tj. namesto) zastopanega. Zato pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). Vendar iz Gradbene pogodbe za ureditev krožišča in prestavitev komunalno-energetskih vodov št. CP-340/2007-10 kljub uvodnemu dostavku „investitor v imenu Mestne občine X N. d. d.“ ni mogoče sklepati, da je bil N. d. d. zgolj zastopnik tožeče stranke, saj sta podpisnika pogodbe oba (tožeča stranka kot financer in še N. d. d. kot investitor). Tudi okoliščina, da je tožeča stranka (financer) zagotovila N. d. d. denarna sredstva, ta pa je z njimi dalje poravnaval gradbene izvajalce, ne utemeljuje dejanja zastopanja (sprejemanja in dajanja izjav volje).

10. Seznanjenost tožene stranke z vključitvijo N. d. d. v posel šele ob naknadno izvedeni kontroli pomeni, da tožeča stranka svoje dolžnosti predhodnega obveščanja o finančnih oziroma vsebinskih spremembah operacije (prim. 11. člen pogodbe o sofinanciranju) ni izpolnila. Sankcija za navedbo neresničnih podatkov v vlogi ali na podlagi neverodostojne dokumentacije pa je v skladu z 12. členom pogodbe o sofinanciranju neutemeljenost zahtevka za izplačilo še neizplačanih sredstev. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na izplačilo sredstev za projekt krožišča je zato materialnopravno pravilna.

Zahtevek za projekt obnove nekdanje kaznilnice

11. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na sofinanciranje projekta obnove nekdanje kaznilnice. Določila Pogodbe o sofinanciranju ... št. C1536-08S330193, ki se nanašajo na prepoved enostranskega spreminjanja namenov in kakovosti rezultatov operacije, ravnanje v skladu z navodili navodili SVLR in organa upravljanja in dolžnosti obveščanja tožene stranke (11. člen) ter potrditev upravičenca glede točnosti podatkov iz prijave in sankcija neizplačila sredstev v primeru neresničnih podatkov (12. člen), so identične tistim iz pogodbe o sofinanciranju projekta krožišča. Zato jih pritožbeno sodišče ni znova povzelo v celoti.

12. V pritožbi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje glede izvajanja operacije obnove nekdanje kaznilnice, da vsebina javnega naročila za dela, za katera terja povračilo sredstev od tožene stranke, ni bila identična vsebini operacije, za katero je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju (tč. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je bila že gradbena pogodba sklenjena po načelu „ključ v roke“, kar izključuje vpliv nepredvidenih in dodatnih del na pogodbeno dogovorjeno ceno. Ker pa je tožena stranka vendar pozvala tožečo stranko v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, da bi opredelila nujnost zamenjave stropa pri projektu obnove kaznilnice in s tem izkazala upravičenost do sredstev, ki jih terja, je bilo na njej breme, da utemelji svoje trditve o „nujnosti“ in „nepredvidljivosti“ gradbenih oziroma obrtniških del. V sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da kadar procesna dejanja nasprotne stranke opravljajo enako vlogo, materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno.(3) Tožena stranka pa je kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla še, da tudi iz dokumentacije tožeče stranke nujnost izvedbe del (zamenjave stropa) ne izhaja (l. št. 76). Ugovarjala je tudi, da tožeča stranka zahteva povračilo investicijskih sredstev za obnovo, ki jih pogodba o sofinanciranju ne krije (izdelava mansarde). Ob takih ugovornih navedbah bi tožeča stranka morala svoje trditve o „nujnosti“ in „nepredvidljivosti“ gradbenih oziroma obrtniških del razčleniti v tista dejstva, ki pomenijo vsebino tega abstraktnega pravnega pojma.(4) Zato je neutemeljena pritožbena graja, da je tožeča stranka v dokaz nujnosti del predlagala izvedenca gradbene stroke. Izvedba takšnega dokaza bi pomenila nedovoljeno nadomeščanje pomanjkljivih trditev z izvedbo dokazov. To bi bilo v nasprotju z 212. členom ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Zaradi opozoril nasprotne stranke na pomanjkljivosti v trditveni podlagi se izkaže pritožbeni očitek o sodbi presenečenja za neutemeljen. Ker se je tožeča stranka toženo stranko v skladu s pogodbo o sofinanciranju zavezala obveščati o finančnih in vsebinskih spremembah operacije ter potrdila resničnost in verodostojnost podatkov iz prijave na javni razpis ter spremljajoče dokumentacije (cit. 11. in 12. člen pogodbe o sofinanciranju), hkrati pa tudi ni utemeljila „nujnosti“ in „nepredvidljivosti“ gradbenih oziroma obrtniških del zaradi dokončanja projekta obnove nekdanje kaznilnice, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela zahtevka za materialnopravno pravilno.

Uveljavljane procesne kršitve

13. Pritožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega sklepa glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič mag. M. K., B. B. in S. K. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz same pritožbe ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se ta del pritožbenega očitka nanaša samo na sofinanciranje projekta krožišča ali pa se nanaša tudi na sofinanciranje projekta obnove nekdanje kaznilnice, zato bo na te pritožbene očitke odgovorilo skupaj (tj. v tem razdelku).

14. Člen 236 ZPP nalaga dolžnost stranki, ki določeno osebo predlaga za zaslišanje kot pričo, da poprej navede, o čem naj priča. Njen predlog mora biti torej substanciran; stranka mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi.(5) Stranka je dolžna prispevati h koncentraciji in pospešitvi postopka,(6) kar na področju dokaznih pobud stori ravno s substanciranjem svojega dokaznega predloga. Šele obrazložen dokazni stavek sodišču omogoča, da se prepriča o relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče pa ne sme zasliševati priče o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo (7. člen ZPP).(7) Korelat substanciranega dokaznega predloga je dolžnost sodišča obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v vlogah in na narokih, kjer je podala dokazni predlog po zaslišanju omenjenih oseb, ni navedla, o čem naj bi te izpovedovale. Njeni dokazni predlogi so bili torej povsem v nasprotju z 236. členom ZPP. Dokazni predlog glede zaslišanja teh oseb je nekoliko dopolnila šele v pritožbi, ko je navedla (pritožba na str. 4), da „so bile predlagane prav v zvezi s spornimi izpolnitvami obveznosti tožeče stranke po pogodbah o sofinanciranju ter seznanjenostjo tožene stranke...“ (kolikor je tudi ta dokazni stavek sploh mogoče šteti za dovolj določen), kar pa je prepozno ob upoštevanju prvega odstavka 337. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očitane procesne kršitve tako niso podane.

Odločitev o pritožbi

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prepoveduje jo namreč prvi odstavek 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Op. št. (2): Upravičenec (tožeča stranka) pa se je zavezal, da bo v primeru nastopa elementov državne pomoči o tem obvestil SVLR ter dosledno spoštoval veljavno zakonodajo, ki ureja državne pomoči (prim. predzadnjo alinejo 11. člena pogodbe o sofinanciranju).

Op. št. (3): VS RS III Ips 111/2011, III Ips 46/2010, II Ips 163/2012 in VSL I Cpg 898/2012. Op. št.(4): S tem bi izpolnila svojo dolžnost substanciranja. Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 353. Op. št.(5): J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 353. (6) J. Zobec, Zloraba procesnih pravic, Podjetje in delo, št. 7/2009, str. 1369 in nasl. A. Galič, Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav 2003, str. 39-40. Op. št.(7): VS RS II Ips 889/2006.