Jedro

Posredni zastopnik pri sklenitvi posla nastopa v svojem imenu in za račun zastopanega. Značilnost takega zastopanja je, da zastopnikove izjave ne učinkujejo neposredno na zastopanega, zato mora posredni zastopnik nanj prenesti (mu odstopiti) vse pravice iz poslov, ki jih je sklenil za njegov račun.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 10.170,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo odobrenih nepovratnih namenskih sredstev za izvedbo dveh projektov - izgradnje krožišča na T. in obnove K. Podlaga zahtevku sta bili sklenjeni pogodbi o sofinanciranju.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri projektu izgradnje krožišča brez vednosti tožene stranke ter v nasprotju s pogodbo o sofinanciranju in pogoji javnega razpisa v izvedbo projekta pritegnila družbo A., d. d., zaradi česar je bila skladno s pogodbenimi določbami dolžna prejeta sredstva vrniti oziroma je bila tožena stranka upravičena odreči njihovo izplačilo. Za projekt „Obnova K.“ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka podpisala gradbeno pogodbo in dela izvedla, še preden je dokončno opredelila predmet „operacije“; da je projekt, kot osnovo za prijavo na razpis, spremenila; da vsebina javnega naročila ni bila identična vsebini operacije, za katero je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju, ter da ob dogovorjeni klavzuli „ključ v roke“ v sklenjeni gradbeni pogodbi ni izkazala, da bi bila vtoževana dela nujna in nepredvidljiva.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da družba A., d. d. ni nastopala kot zastopnik tožeče stranke. Bila je sopodpisnik gradbene pogodbe in je z njo prevzela samostojne pravice in obveznosti. Prav tako je pritrdilo ugotovljenim kršitvam pri izvedbi projekta obnova Karantene. Tožeča stranka v pritožbi ni nasprotovala ugotovitvi, da vsebina javnega naročila ni bila identična vsebini „operacije“, ni pa tudi utemeljila nujnosti in nepredvidljivosti vtoževanih del. V odgovor na v pritožbi uveljavljane procesne kršitve je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka dokaznega predloga za zaslišanje prič ni ustrezno substancirala.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Pravdni stranki sta 4. 9. 2008 sklenili Pogodbo o sofinanciranju operacije krožišče na T., št. 1. Z njo se je tožena stranka zavezala sofinancirati stroške „operacije“ v skupni višini 930.594,00 EUR. V pogodbi sta stranki zapisali, da bo Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (v nadaljevanju SVLR) sredstva nakazovala glede na izkazane upravičene stroške na podlagi izvedene administrativne kontrole po 13. členu Uredbe 1828/2006/ES (9. člen). Tožeča stranka se je zavezala, da ne bo enostransko spreminjala namenov in kakovosti rezultatov „operacije“ iz pogodbe; da bo vse postopke v okviru „operacije“ izvajala v skladu z veljavnimi predpisi ter navodili SVLR in organa upravljanja; da bo SVLR predhodno obvestila in ustrezno utemeljila vsako finančno, vsebinsko oziroma časovno spremembo operacije ter pred njenim izvajanjem pridobila soglasje SVLR. (11. člen). Če upravičenec do 30. 9. 2010 ne bo zaključil „operacije“ oziroma dosegel njenih ciljev ter ustrezno in pravočasno izpolnil obveznosti iz pogodbe, bo moral že izplačana sredstva vrniti (zadnji odstavek 12. člena).

8. Po pogojih tretjega javnega razpisa za prednostno usmeritev »Regionalni razvojni programi« so bile do sredstev upravičene le samoupravne lokalne skupnosti. Izjemoma so bili lahko upravičenci tudi subjekti spodbujanja razvoja na regionalni ravni ali javni zavodi (katerih ustanovitelj je samoupravna lokalna skupnost), če je o tem odločil svet regij. V sklepu ministra, št. 400-81/2008/770 z dne 9. 7. 2008, je bila kot prejemnica sredstev navedena (le) tožeča stranka.

9. Tožeča stranka kot financer, družba B. d. d. kot izvajalec in družba A., d. d. kot investitor so za projekt izgradnje krožišča 25. 4. 2008 sklenile gradbeno pogodbo, št. 3. Tožeča stranka je skladno s pogodbo zagotovila sredstva družbi A., d. d., ta pa je z njimi poravnala obveznosti do izvajalca.

10. Tožena stranka z vstopom družbe A., d. d. v pogodbeno razmerje in s tem spremembo upravičenca do odobrenih sredstev ni bila seznanjena, dokler ni predstavnik tožene stranke D. D. na terenu opravil kontrole projekta.

11. Pravdni stranki sta 4. 9. 2008 sklenili Pogodbo o sofinanciranju operacije obnova K., št. 2. Dogovorili sta se, da je osnova za izplačilo sredstev zahtevek tožeče stranke, ki ga potrdi SVLR. SVLR bo sredstva nakazovala glede na izkazane upravičene stroške na podlagi izvedene administrativne kontrole po 13. členu Uredbe 1828/2006/ES (9. člen).

12. Tožeča stranka je za izvedbo operacije obnova K. sklenila gradbeno pogodbo in delno izvedla gradbena dela, še preden je dokončno opredelila predmet in vsebino „operacije“, na osnovi okoliščin, ki so bile ugotovljene ob pričetku gradnje ter na podlagi zahtev tretjega javnega razpisa ter potrditve novelacije investicijskega programa. Vsebina javnega naročila ni bila enaka vsebini „operacije“, za katero je bila sklenjena pogodba o sofinanciranju.

13. V gradbeni pogodbi za projekt obnova Karantene (4. člen) je bila dogovorjena klavzula „ključ v roke“.

Razlogi revizije

14. Revizija vztraja, da je družba A., d. d. pri projektu izgradnje krožišča nastopala kot posredni zastopnik. Pogodbo je sklenila kot investitor v imenu tožeče stranke, zato je bila na podlagi dejanj družbe tožeča stranka imetnica vseh njenih pravic in obveznosti po gradbeni pogodbi z dne 25. 4. 2008. Z vključitvijo družbe A., d. d. v gradbeno pogodbo tožeča stranka naj ne bi prekršila razpisnih pogojev, saj je bila sama še vedno (izključni) upravičenec do sredstev. Tožeča stranka je bila k vključitvi posrednega zastopnika zavezana po določbah Odloka Mestne občine Maribor o izvrševanju proračuna Mestne občine Maribor za leto 2007 (v nadaljevanju Odlok) ter Navodili za izvrševanje proračuna za leto 2007. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka po pogodbi o sofinanciranju operacije obnova Karantene revizija sodišču očita, da bi moralo tožečo stranko pozvati k dopolnitvi njenih navedb o nujnosti in nepredvidljivosti vtoževanih del. Poleg tega je sodišče zmotno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič E. E., F. F. ter G. G. O utemeljenosti revizije

15. Posredni zastopnik pri sklenitvi posla nastopa v svojem imenu in za račun zastopanega. Značilnost takega zastopanja je, da zastopnikove izjave ne učinkujejo neposredno na zastopanega, zato mora posredni zastopnik nanj prenesti (mu odstopiti) vse pravice iz poslov, ki jih je sklenil za njegov račun (primerjaj 797. člen in 804. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Navedeno ob ugotovljenih okoliščinah konkretnega posla utemeljuje pravilnost zaključka, da družbi A., d. d. položaj posrednega zastopnika ne gre. Kot je tožeči stranki že pojasnilo sodišče prve stopnje, je družba A., d. d. gradbeno pogodbo (kot investitor) sklenila poleg tožeče stranke in ne namesto nje. Stranke so v pogodbi prevzele samostojne pravice in obveznosti in ni res, da je bila družba zavezana slednje (šele) prenesti na tožečo stranko. Položaju zastopnika nasprotuje tudi ugotovitev sodišča, da se je tožeča stranka zavezala sredstva za izvedbo projekta zagotoviti družbi A., d. d., ta pa je prevzela obveznost, da bo z njimi nadalje plačala izvajalca.

16. Tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila skladno s pogoji javnega razpisa upravičenka do prejetih sredstev le ona sama. Na javni razpis se je prijavila kot investitorka, razpis posebne (posredniške) vloge upravljalca občinskega premoženja ni določal. Tožeča stranka je bila na pogoje javnega razpisa in z njim povezano pogodbo o sofinanciranju izgradnje krožišča vezana. Določbe pogodbe so jo ob tem tudi zavezovale, da mora vsako morebitno spremembo „operacije“ sporočiti toženi stranki. Obveznosti, ki jih je v razmerju do tožene stranke prevzela po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju, tožeče stranke ne more razbremeniti njeno sklicevanje na Odlok in Navodila za izvrševanje proračuna za leto 2007. Tožeča stranka bi morala Odlok in Navodila, na katera se je v postopku sklicevala, upoštevati pred sklenitvijo zadevne pogodbe in v njej ustrezno urediti položaj družbe A., d. d. Ker tega ni storila, je bila po pogodbi zavezana, da kot investitorka v razmerju do izvajalca nastopa le ona sama, ali pa vsaj pridobi predhodno soglasje SVLR. Skladno z 12. členom pogodbe o sofinanciranju izgradnje krožišča je kršitev obveznosti po tej pogodbi razlog za vračilo odobrenih sredstev oziroma zavrnitev njihovega plačila.

17. Pravilen je tudi zaključek o neizkazanosti narave vtoževanih del po pogodbi o sofinanciranju operacije obnova K. (nujna in nepredvidena dela). Trditveno in dokazno breme v zvezi z naravo del je nosila tožeča stranka. Od narave del je bila ob upoštevanju dogovorjene klavzule „ključ v roke“ namreč odvisna utemeljenost zahtevka na njihovo plačilo.

18. Tožeča stranka je po ugovoru tožene stranke(1) navedla,(2) da je sanacija stropa iz nepredvidenih okoliščin postala potrebna in nujna za zaključek prvotnega javnega naročila. Nepredvidenih okoliščin tožeča stranka ni pojasnila. V potrditev navedbe, da so omenjena dela postala nujna dodatna dela, se je sklicevala na mnenji dr. I. I. in vodje nadzora H. H., ki ju v postopku ni predložila. Na vztrajanje tožene stranke,(3) da del, ki so bila oddana z aneksom h gradbeni pogodbi na podlagi predhodno izvedenega postopka s pogajanji brez predhodne objave, ni mogoče pripisati zgolj nepredvidenim okoliščinam, pač pa da so bila ta predvsem v interesni sferi naročnika, tožeča stranka ni konkretizirano odgovorila. Tožena stranka je ob tem še navedla, da so razlogi za povečanje del nastali zaradi naročnikove opustitve potrebnih aktivnosti v fazi načrtovanja „operacije“ ter njegovih interesov po pridobitvi dodatne etaže v mansardi objekta. Tudi te navedbe so terjale odgovor tožeče stranke, ki pa ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je ob takšnih navedbah pravdnih strank pravilno zaključilo, da tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

19. Pomanjkljivih trditev tožeče stranke tudi ne more nadomestiti sklicevanje na dokaz z izvedencem gradbene stroke. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo šele zvedo, kakšne trditve naj postavijo. Če pravdna stranka pravno relevantnih dejstev, ki jih je dolžna navesti, ne navede, pa bi jih lahko, ker sodijo v njeno sfero delovanja, sodišču ni treba izvesti dokaznega postopka, da bi se šele ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki bi jih morala pravdna stranka (dovolj) konkretno navesti. Neizvedba dokaza v takšnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, temveč je upoštevaje razpravno načelo zgolj posledica neustrezne aktivnosti pravdne stranke.(4) Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj so bila vtoževana dela nujna in nepredvidljiva, tega v konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotavljati z izvedencem ustrezne stroke, kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

20. Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Res ima sodišče načelno dolžnost, da stranko, ki ni podala vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Vendar pa te dolžnosti ni, če jo o (odsotnosti navedb o) takšnih odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka. Zadostuje, če nasprotna stranka zatrjevano dejstvo konkretno prereka oziroma je iz njene vloge jasno razbrati, da so trditve presplošne.

21. Tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje E. E., F. F. ter G. G. ter da bi jo bilo v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno pozvati, naj dokazni predlog ustrezno utemelji oziroma substancira. Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna ureditev pravdnega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Če se sodišču nalaga načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice do dokaza. To ustrezno skrbnost pa opredeljuje t. i. obveznost substanciranja dokaznih predlogov.(5) Pravna stroka ugotavlja, da bi bila nevzdržna ureditev, če bi sodišču naložili obveznost, da izvede dokazne predloge strank, stranki pa ob tem ne bi naložili odgovornosti, da tudi sama poskrbi za to, da bo sodišče lahko odločilo o tem, ali so dokazni predlogi relevantni.(6) Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem z zadostno jasnostjo opredeliti, katera relevantna dejstva naj se s predlaganim dokazom ugotovijo. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, z navedbo njihovih imen in naslovov, ne zadošča. 22. Tožeča stranka je predlog za zaslišanje prič E. E. IN F. F. podala v dopolnitvi tožbe z dne 5. 10. 2011 (pod tč. I vloge), predlog za zaslišanje priče G. G. pa v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2012 (pod tč. IV vloge). Pri tem ni pojasnila, katere trditve dokazuje s katerimi pričami, prav tako ni pojasnila svojstva, v katerem so priče pri sklenitvi in izvajanju spornih poslov nastopale. Dokazni predlog je podan pod obsežnimi navedbami o okoliščinah posla (podanimi na dveh straneh vloge), zato relevantnih navedb, v dokaz katerih naj bi bilo zaslišanje predlagano, tudi ni mogoče razbrati iz samega besedila vloge. Tako podan dokazni predlog nasprotuje obveznosti stranke po 236. členu ZPP, zato je pravilen zaključek o njegovi „nesubstanciranosti“.

23. Revizijski očitek, da je sodišče kršilo določbo o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP), ko tožeče stranke ni pozvalo na dopolnitev dokaznega predloga, predstavlja očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kršitev je upoštevna le, če je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožeča stranka je šele v reviziji pojasnjevala, da bi priče izpovedale o dejstvih v zvezi s »seznanjenostjo in dolžnostjo seznanjenosti tožene stranke z vključitvijo družbe A., d. d., dejansko vlogo družbe A., d. d v predmetnem poslu; nujnosti po vključitvi družbe A., d. d. itd.«. Revizija ne pojasni, zakaj in na kakšen način bi lahko izvedba teh dokazov vodila k drugačni rešitvi spora. Izpostavljena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v sklenjeno gradbeno pogodbo z dne 25. 4. 2008 (o vlogi družbe A., d. d. v projektu) ter pogodbo o sofinanciranju izgradnje krožišča (o dolžnosti tožeče stranke, da toženo seznani o vstopu družbe v posel). Vezanost tožeče stranke na svoje interne akte (v smislu zatrjevane nujnosti po vključitvi družbe A., d. d. v projekt) pa je vprašanje uporabe materialnega prava in ne ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem nižjih stopenj ni trdila, da bi bilo besedilo gradbene pogodbe in pogodbe o sofinanciranju izgradnje krožišča sporno in bi presoja pravic in obveznosti pogodbenih stranke terjalo ugotavljanje njihove volje po 82. členu OZ. Prav tako ni zatrjevala, da bi bili v zvezi z vlogo družbe A., d. d. med strankama sklenjeni kakšni ustni dogovori, ki bi spremenili prevzete pravice in obveznosti po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju. Zaslišanje prič se ob takem procesnem stanju izkaže kot nepotreben dokaz in zato poziv sodišča k substanciranju dokaznega predloga za tožečo stranko ne bi pomenil možnosti drugačne odločitve v zadevi, zato tožeča stranka z revizijskim očitkom o kršitvi dolžnosti materialno procesnega vodstva ne more uspeti.

24. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 10.170,00 EUR in zajemalo 10.150,00 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300) ter 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002).

(1) V ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 11. 6. 2009, da iz dokumentacije tožeče stranke ne izhaja, da bi bila menjava stropa nujna za izvedbo javnega naročila.

(2) V odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 5. 10. 2011, točka 11. (3) V pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2011, točka 7. (4) Primerjaj sodbo VSRS III Ips 57/2012 z dne 17. 12. 2012. (5) Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016. (6) Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 230.