Jedro

Tožena stranka se mora v sklepu, s katerim odloči o predaji prosilca drugi državi, jasno opredeliti in obrazložiti, kakšne možnosti zaščite svojih pravic v zvezi z dostopom do učinkovitega azilnega postopka bo imel prosilec v tej državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 odpravilo sklep tožene stranke z dne 20. 10. 2010, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/03 z dne 28. 2. 2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki jo v eni državi članici vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Grčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. V izreku sklepa je datum tožnikovega rojstva naveden napačno. Tožena stranka bo zaradi razhajanj v datumu tožnikovega rojstva, ki se je na Nizozemskem predstavil kot polnoletna oseba, v Sloveniji pa kot mladoletna oseba brez spremstva, morala izpeljati postopek za ugotovitev tožnikove starosti, saj je od te ugotovitve odvisno, katera država je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje. Najprej pa se bo tožena stranka morala opredeliti do vprašanja, ali bi tožnik v primeru predaje Grčiji imel omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu. Ker navedene bistvene okoliščine niso bile zadosti razčiščene, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti pravilno uporabo materialnega prava.

3. Tožena stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je izvedla postopek v skladu z Dublinsko uredbo, in sicer celo po merilih, predpisanih za mladoletnike. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Dublinske uredbe je upoštevala položaj, ki je obstajal, ko je prosilec za azil vložil prošnjo v državi članici, torej na Nizozemskem. Tožnika je najprej obravnavala kot mladoletno osebo brez spremstva, po prejemu podatkov nizozemskih organov pa je izpeljala postopek z Grčijo kot za polnoletno osebo. Poudarja, da ne razpolaga z metodo, s katero bi lahko nedvoumno določila tožnikovo starost. Dublinska uredba tudi ne določa postopkov v zvezi z razhajanji v datumu prosilčevega rojstva, zato ni imela nobene pravne podlage, da bi izpeljala postopek za ugotavljanje tožnikove starosti in spreminjala predhodne odločitve ostalih držav članic. Poudarja, da so predajo prosilcev za mednarodno zaščito v Grčijo ustavile le posamezne države, medtem ko večina drugih držav predajajo bodisi samo določene kategorije prosilcev oziroma se za predajo odločajo znotraj neke skupine prosilcev na individualni ravni. Tožena stranka nima dokazov, da bi Grčija posredno ali neposredno kršila načelo nevračanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka določbe drugega odstavka 5. člena Dublinske uredbe napačno interpretirala. Tožena stranka ne bi smela avtomatično obravnavati kot polnoletnega zgolj zato, ker se je kot tak predstavil na Nizozemskem. Opozarja na Konvencijo o otrokovih pravicah in se sklicuje na splošni komentar številka 6 h Konvenciji. Meni, da bi tožena stranka morala izpeljati postopek ugotavljanja njegove starosti. Glede vračanja v Grčijo poudarja, da so razmere v tej državi, kar se tiče azilnega sistema, kritične in so prosilci za azil podvrženi številnim kršitvam človekovih pravic, prav tako pa ni spoštovano načelo nevračanja. Od sprejetja Dublinske uredbe so se razmere v nekaterih državah spremenile, tako da domneva, da so v vseh državah članicah zagotovljeni minimalni standardi na področju mednarodne zaščite, ne drži več. Evropsko sodišče za človekove pravice je tudi navedlo, da bo vsaki zahtevi iz katerekoli države članice za uvedbo začasnega ukrepa ustavitve predaje Grčiji po 39. členu pravil sodišča, sistematično ugodeno. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev tožene stranke temelji na določbah Uredbe sveta (ES) številka 343/03 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Dublinska uredba). Dublinska uredba je bila sprejeta z namenom vpeljati objektivna in poštena merila za jasen in hitro izvedljiv način določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil. Upošteva temeljne pravice in načela, ki so povzeta v Listini temeljnih pravic EU, pri tem pa posebno pozornost namenja pravici do azila, ki jo je treba dosledno spoštovati in polno uresničevati, kot to zahteva 18. člen omenjene listine. EU je to uredbo sprejela zato, da se čimbolj odpravi in prepreči negativna praksa prehajanja prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države članice glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil. Z Dublinsko uredbo je EU skušala doseči razdelitev bremena glede prosilcev za azil med državami članicami EU, tudi tako, da se prepreči volja tujcev glede izbire države, v kateri bodo zaprosili za azil, in da se utrdi odgovornost posameznih držav članic. V Hierarhiji meril (III. poglavje Dublinske uredbe) so na prvem mestu navedeni interesi in koristi otroka oziroma mladoletnika brez spremstva, ki vloži prošnjo za azil. 7. Dublinska uredba seveda ne razlikuje posameznih držav članic glede njihovega spoštovanja pravic v smislu učinkovitosti uresničevanja pravic v azilnih postopkih. Vendar pa je dosedanja praksa v nekaterih državah v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito pokazala, da v posameznih primerih prosilci niso deležni učinkovitega azilnega postopka in da so jim kršene nekatere pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in Ženevske konvencije, kar izhaja iz poročil več mednarodnih organizacij. Evropsko sodišče za človekove pravice tako obravnava večje število tožb (tudi zoper Grčijo) ravno zaradi izpostavljenega problema, in Evropsko sodišče je v okviru začasne odredbe (na podlagi 39. člena Pravil sodišča) že ugodilo zahtevi (npr. v zadevi M.S.S proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09) za odložitev predaje Grčiji, dokler ne bo odločilo v zadevi. Posamezne države tako tudi ne vračajo več prosilcev v Grčijo (npr. Velika Britanija, Norveška Nizozemska, Belgija), nekatere pa predajajo samo določene kategorije prosilcev oziroma se za predajo odločajo znotraj neke skupine prosilcev na individualni ravni (npr. Nemčija, Madžarska, Avstrija).

8. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi se tožena stranka morala v svoji odločbi jasno opredeliti in obrazložiti, kakšne možnosti zaščite svojih pravic v zvezi z dostopom do učinkovitega azilnega postopka in učinkovite zaščite begunskega statusa bo imel tožnik v primeru predaje Grčiji. Tožena stranka se namreč v izpodbijanem sklepu do teh vprašanj ne opredeli, bi pa se, glede na navedbe v prejšnjem odstavku te sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča morala.

9. Vrhovno sodišče pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki se nanaša na domnevno napačne rojstne podatke tožnika. Ta je namreč dne 21. 4. 2009, ko je zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem, navedel, da je rojen 3. 9. 1983, v prošnji za azil, ki jo je tožnik podal v Sloveniji dne 17. 8. 2010, pa je navedel, da je rojen 1. 1. 1993 (ob tem je navedel tudi drugo ime in priimek kot na Nizozemskem), in da je torej še mladoleten. Na podlagi drugega odstavka 5. člena Dublinske uredbe se država članica, odgovorna v skladu z merili, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec za azil vložil prošnjo v državi članici. Položaj se določi glede na podatke, ki jih praviloma navede sam prosilec. Rojstni datum je podatek, ki ga praviloma pozna vsak posameznik in „spreminjanje“ tega podatka lahko utemeljeno kaže na sum zavajanja in zlorabe azilnega postopka. Tožnik je bil pred podajo prošnje za mednarodno zaščito seznanjen s svojimi obveznostmi o tem, da mora vse podatke in izjave navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po resnici. Tožena stranka bi sicer lahko preverila razloge za različno navajanje rojstnih podatkov (vsaj) z dodatnim zaslišanjem tožnika in z analizo njegovih izjav v prošnji za mednarodno zaščito (tožnik je na primer navedel, da naj bi sodeloval v gibanju za demokratične spremembe v Eritreji od leta 1999, torej, ko naj bi bil – glede na letnico rojstva, ki jo je podal v prošnji za mednarodno zaščito v Slovenji, star komaj 6 let), vendar čeprav tega ni storila, po presoji Vrhovnega sodišča ni kršila procesnih določb Zakona o mednarodni zaščiti in je pravilno razlagala in uporabila določbo drugega odstavka 5. člena Dublinske uredbe. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da bi tudi ob upoštevanju tožnikovega datuma rojstva (1. 1. 1993), ki ga je navedel v prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik v vmesnem času (in pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa tožene stranke) že postal polnoleten.

10. Glede na razloge, navedene v točkah 6 – 8 te sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.