Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka bo zaradi razhajanj v datumu tožnikovega rojstva, ki se je na Nizozemskem predstavil kot odrasla oziroma kot polnoletna oseba, v Sloveniji pa kot mladoletna oseba brez spremstva, morala izpeljati postopek za ugotovitev tožnikove starosti, glede na to, da je tudi od te ugotovitve odvisno, katera država je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje. Prvenstveno pa se bo morala tožena stranka opredeliti do vprašanja, ali bi tožnik v primeru predaje Grčiji imel omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, to je do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja
Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-180/2010/11 (1231-03) z dne 20. 10. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Grčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 17. 8. 2010 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Odvzeti so mu bili prstni odtisi in dne 17. 8. 2010 poslani v Centralno bazo Eurodac, od koder je (istega) dne 17. 8. 2010 prišel podatek, da je tožnik dne 21. 4. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Dne 31.8.2010 je s strani nizozemskih organov prišel odgovor, da je tožnik na Nizozemskem zaprosil za status mednarodne zaščite kot polnoletna oseba z osebnimi podatki A.A., rojen ... 9. 1983 in neznane narodnosti in da je zato, v skladu s 7. odstavkom 18. člena Dublinske uredbe, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Grčija, kjer se je tožnik nahajal pred prihodom na Nizozemsko. Tožena stranka je na podlagi točke c) 1. odstavka 16. člena Dublinske uredbe posredovala tožnikovo prošnjo za ponovni sprejem prosilca tudi Grčiji, ki pa v dveh mesecih od posredovanja tožene stranke ni odgovorila, kar se glede na 7. odstavek 18. člena Dublinske uredbe šteje, da je prevzela odgovornost za priznanje mednarodne zaščite tožniku.
Tožnik v tožbi zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke uveljavlja tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je situacija v Grčiji, kar se azilnega sistema tiče, kritična in so prosilci za azil podvrženi številnim kršitvam človekovim pravic; prav tako ni vedno spoštovano načelo nevračanja in je takšno stanje v Grčiji dokumentirano v številnih poročilih mednarodnih organizacij, ki jih v nadaljevanju tudi citira. Navaja, da je tako mogoče zaključiti, da obstaja velika verjetnost, da bi mu bil ob morebitni vrnitvi v Grčijo onemogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in neodvisne, meritorne odločitve o upravičenosti do begunskega statusa ter zaščite in da bil v primeru vrnitve v Grčijo podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju. Tožena stranka bi z njegovo vrnitvijo v Grčijo posredno kršila tudi načelo nevračanja po 20. členu ZMZ, saj je verižno vračanje neposredno in posredno prepovedano v 3. členu EKČP in 33. členu Ženevske konvencije. Nadalje navaja, da tožena stranka ni ugotavljala njegove starosti, saj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil kot mladoletna oseba, roj. Dne ... 1. 1993 in je v izreku izpodbijane odločbe njegov datum rojstva naveden nepravilno. To, da se je na Nizozemskem predstavil kot polnoletna oseba, še ne pomeni, da to tudi je, kar pa je v obravnavanem primeru izjemno pomembno, saj v primeru, da je tožnik mladoletna oseba, Grčija ni odgovorna država po Dublinski uredbi, ampak je v tem primeru odgovorna država Nizozemska.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da je tožnik v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je vložil dne 17. 8. 2010, navedel, da je njegovo ime B.B., da je državljan Eritreje in da je rojen dne …. 1. 1993. Tožena stranka je v skladu s 39. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in 58/09, v nadaljevanju ZMZ) tožniku odvzela prstne odtise in jih dne 17. 8. 2010 poslala v Centralno bazo Eurodac, od koder je (istega) dne 17. 8. 2010 prejela podatek, da je tožnik dne 21. 4. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito na Nizozemskem. Ker se je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v RS predstavil kot mladoletnik brez spremstva, je tožena stranka dne 19. 8. 2010 na podlagi Dublinske uredbe posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca Nizozemski. Dne 31. 8. 2010 je od pristojnega organa Nizozemske prejela dopis, iz katerega izhaja, da je tožnik dne 21. 4. 2009 na Nizozemskem zaprosil za status mednarodne zaščite kot polnoletna oseba, pod osebnimi podatki A.A., rojen …. 9. 1983, neznane narodnosti ter da je za obravnavo njegove prošnje v skladu s 7. odstavkom 18. člena Dublinske uredbe odgovorna Grčija, kjer se je prosilec nahajal pred prihodom na Nizozemsko. Tožnik je dne 27. 3. 2010 samovoljno zapustil Nizozemsko, o čemer je bila Grčija obveščena dne 12. 5. 2010. Ker je tožnik na Nizozemskem zaprosil za mednarodno zaščito kot polnoletna oseba in ob upoštevanju določbe 2. odstavka 5. člena Dublinske uredbe, je tožena stranka pristojnim grškim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Do dne 7. 10. 2010 od pristojnega grškega organa ni prejela odgovora. Glede na določbo 7. odstavka 18. člena Dublinske uredbe je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Grčija. Tožena stranka je tožnika, ki se je na Nizozemskem predstavil kot polnoletna oseba, obravnavala kot polnoletno osebo in izpeljala Dublinski postopek z Grčijo kot za polnoletno osebo ter je pri tem uporabila merila za določitev odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, kot jih določa uredba. V zvezi s tožnikovo starostjo poudarja, da je ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito sprejela tožnikovo izjavo glede njegove starosti in ga štela kot mladoletno osebo brez spremstva, po prejetju podatkov od pristojnih nizozemskih organov, kjer se je tožnik opredelil za 10 let starejšo osebo in navedel druge osebne podatke, pa je štela, da je tožnik polnoletna oseba. Znana so ji številna poročila, kot tudi sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice in nacionalnih sodišč v zvezi s situacijo v Grčiji. Preko sistema informacijskega obveščanja držav pristopnic k Dublinski uredbi je obveščena, da večina držav k predajam v Grčijo pristopa na individualni ravni, tudi Švedska. V celoti so predaje v Grčijo ustavile le Velika Britanija, Norveška, Malta, Belgija in Nizozemska; medtem ko Nemčija, Švica, Madžarska in Slovaška predajajo bodisi samo določene kategorije prosilcev oziroma se za predajo odločajo znotraj neke skupine prosilcev na individualni ravni. Opozarja tudi na zadevo K. R. S. proti Veliki Britaniji (predaja v Grčijo), v kateri je pritožnik pred ESČP uveljavljal, da bi njegova predaja iz Velike Britanije v Grčijo zaradi situacije prosilcev za azil v Grčiji predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sodišče zadeve ni sprejelo v obravnavo z obrazložitvijo, da je potrebno v odsotnosti dokaza o nasprotnem šteti, da Grčija spoštuje svoje obveznosti v zvezi z osebami, ki so tja vrnjene. Ob tem je dodalo, da Grčija ne vrača ljudi v Iran. Toženi stranki tudi niso znani nobeni dokazi, da bi Grčija posredno ali neposredno kršila načelo nevračanja, znano pa ji je, da Grčija ne vrača oseb npr. v Afganistan, Iran in Irak. Opozarja tudi na interpretacijo dokazov, ki jih je tožnik priložil k tožbi. Navaja, da je v konkretnem primeru ustavno sodišče v Avstriji odločilo, da prosilcev ni mogoče vračati v Grčijo, razen pod pogojem, da lahko grške oblasti zagotovijo njihovo zaščito in oskrbo, kar izhaja iz članka, na katerega se tožnik sklicuje; v zadevi T. I. proti Veliki Britaniji, na katero se sklicuje tožnik v zvezi s kršitvijo načela nevračanja, pa ESČP tožbe ni sprejelo v obravnavo, ker je menilo, da pritožnik ni v zadostni meri izkazal, da bi ga Nemčija vrnila v izvorno državo in da kršitev 3. člena EKČP zato ni izkazana.
Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je interpretacija tožene stranke v zvezi s 5. (2) členom Dublinske uredbe, ko je tožena stranka tožnika, ki se je v svoji prošnji za azil na Nizozemskem predstavil kot odrasla oseba, obravnavala kot odraslo osebo v dublinskem postopku z Grčijo, napačna. Člen 5 (2) Dublinske uredbe se uporablja za določitev položaja, ki se mora upoštevati pri odločanju odgovorne države za odločanje prošnje za mednarodno zaščito. V ta položaj pa ne spada zatrjevana starost prosilca za azil, saj starost prosilca ni statično dejstvo, ki se ne bi moglo spreminjati. Starost prosilca je namreč mogoče preveriti z empiričnimi dokazi in bi tožena stranka morala izvesti postopek določitve starosti prosilca, ne pa ga avtomatično obravnavati kot odraslo osebo zgolj zato, ker se je na Nizozemskem predstavil kot odrasla oseba. Tožnik v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo tudi opozarja, da je tudi Švedska prenehala s predajo vseh prosilcev za azil Grčiji, kot je razvidno iz številnih virov. Poleg tega tudi države, ki se za predajo Grčije odločajo na individualni ravni, izvedejo pred predajo Grčiji individualno presojo razlogov, zakaj se določen prosilec za azil ne želi vrniti v Grčijo in se šele nato odločijo, ali bo prosilec predan Grčiji ali ne. Tožena stranka te individualne presoje ni opravila, saj v času podaje prošnje za mednarodno zaščito še ni bilo znano, da bo Grčija postala odgovorna država, torej se na razmere v Grčiji ni nanašalo nobeno vprašanje. Ko pa je toženi stranki postalo jasno, da bo tožnik predan Grčiji, tudi ni izvedla nobenega nadaljnjega razgovora o morebitnih razlogih, ki jih ima tožnik proti vrnitvi v Grčijo. Ne glede na to, da se tožena stranka sklicuje na to, da določene države niso avtomatično prenehale s predajo vseh prosilcev v Grčijo, tožnik dodatno opozarja na trenutno dogajanje, in sicer, da je tudi evropsko sodišče za človekove pravice navedlo, da bo vsaki zahtevi, iz katerekoli države članice za uvedbo začasnega ukrepa ustavitve predaje Grčiji po 39. členu Pravil sodišča, sistematično ugodeno. V zvezi s tem je tudi sklicevanje tožene stranke na primer K. R. S. proti Veliki Britaniji iz leta 2008 nerelevantno, saj je očitno, da v tem trenutku ESČP avtomatično ugodi vsem zahtevam za odložitev predaje Grčiji, dokler ne bo odločilo v primeru MSS proti Grčiji in Belgiji. Tožnik je osupel nad navajanjem tožene stranke, da ji niso znani nobeni dokazi, da Grčija posredno ali neposredno krši načelo nevračanja, glede na to, da je že v tožbi navedel številna mednarodna poročila, ki obeležujejo primere, ko je Grčija dejansko kršila načelo nevračanja. V zvezi z navedbo tožene stranke, da Avstrija ne vrača prosilcev za azil v Grčijo, razen pod pogojem, da lahko grške oblasti zagotovijo njihovo zaščito in oskrbo, tožnik poudarja, da mu ni znano, da bi tožena stranka v konkretnem primeru poskušala pridobiti kakšno podobno zagotovilo s strani grških oblasti. Nasprotno, Grčija na zahtevo tožene stranke za prevzem odgovornosti po Dublinski uredbi niti ni odgovorila. Nazadnje tožnik odgovarja tudi na navajanje tožene stranke, da ESČP v primeru T. I. proti Veliki Britaniji pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker tožnik ni v zadostni meri dokazal, da bi ga Nemčija vrnila v izvorno državo, poudarja, da je zgoraj navedeni primer navedel le zato, da bi pokazal, da je lahko država posredno odgovorna za kršitev načela nevračanja v primeru predaje po Dublinski uredbi, kar jasno pove tudi ESČP. Sodišče je na koncu zavrnilo obravnavo primera, saj je Nemčija zagotovila, da bo prosilec za azil lahko vložil ponovno prošnjo. Ta dejstva pa se seveda bistveno razlikujejo od dejstev v konkretnem primeru tožnika.
Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. O zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe je sodišče odločalo posebej in sicer je s pravnomočnim sklepom opr. št. I U 1591/2010 z dne 8. 11. 2010 odločilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, tako da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne sodne odločbe, ker je tožnik uspel ustrezno izkazati, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba.
Tožba je utemeljena.
V obravnavanem primeru je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je odločila, da ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je B.B., (ki ga v postopku na podlagi odločbe Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik št. 1203-94/2010-46 z dne 16. 8. 2010 o postavitvi zakonitega zastopnika mladoletnemu tožniku zastopa Slovenska filantropija, Center za psihosocialno pomoč beguncem) rojen …. 1. 1983, v kraju Asmara, državljan Eritreje, ker bo imenovani predan Grčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je oprla na določbe Uredbe Sveta (ES) št. 343/03 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, št. L50/1 z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba).
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke preuranjena. Po mnenju sodišča tožnik utemeljeno opozarja v tožbi, da je njegov datum rojstva v izreku izpodbijane odločbe naveden napačno. S tem v zvezi sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala tožena stranka v izreku svoje odločbe navesti kot rojstni datum tožnika tisti datum, ki ga je tožnik navedel ob podaji svoje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker letnica v tožnikovem rojstnem datumu v izreku izpodbijane odločbe ni navedena pravilno in ker ni bil izdan glede tega podatka popravni sklep v smislu 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 30. členom ZMZ, je zato bilo treba že iz tega razloga tožbi ugoditi. Tožena stranka bo torej zaradi razhajanj v datumu tožnikovega rojstva, ki se je na Nizozemskem predstavil kot odrasla oziroma kot polnoletna oseba, v Sloveniji pa kot mladoletna oseba brez spremstva, po mnenju sodišča morala izpeljati postopek za ugotovitev tožnikove starosti, glede na to, da je tudi od te ugotovitve odvisno, katera država je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, oziroma ali je Nizozemska odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje. Prvenstveno pa se bo morala tožena stranka opredeliti do vprašanja, ali bi tožnik v primeru predaje Grčiji imel omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, to je do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, o čemer se je sicer v primerljivih zadevah že izrekla upravno sodna praksa tudi v Republiki Sloveniji v sodbah opr. št. I U 1737/2010 z dne 30. 11. 2010 in I U 1745/2010 z dne 2. 12. 2010, ko je zavzela stališče, da pogoj za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ za omejitev gibanja ni podan, ker tožnik ne more biti predan Grčiji na podlagi Dublinske uredbe. Navedene bistvene okoliščine (tožnikova starost in razmere v grškem azilnem sistemu) po mnenju sodišča do sedaj niso bile zadosti razčiščene, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.
V ponovnem postopku bo torej morala tožena stranka razčistiti navedene odločilne dejanske okoliščine obravnavane sporne zadeve.
Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke na podlagi 2. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
Sodišče je o oprostitvi plačila stroškov tega postopka odločilo že v sklepu o zahtevi za izdajo začasne odredbe.