Jedro

Iz zahteve po substanciranju razlogov obrambe (212. člen ZPP), ki temelji na avtonomnem materialnem pravu, izhaja trditveno breme, ki naj utemelji materialnopravno vsebino ugovora pa tudi pogodbeno (pravno) podlago, na kateri ugovor temelji. Pogodbe in drugi pravni posli avtonomnega pravnega urejanja se od splošnih oziroma posamičnih (oblastvenih) pravnih aktov namreč razlikujejo po tem, da stranki posameznega pravnega posla z njim izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče zato ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. To pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna - po uradni dolžnosti, ne velja za pogodbeno materialno pravo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki z delom sodbe, ki je pomemben za revizijski postopek, naložilo plačilo računa 940687 v znesku 25.280,52 EUR (prej 6,058.224,80 SIT; v prilogi A 10), s katerim so bila toženi stranki zaračunana dodatna strojna in elektroinstalacijska dela v znesku 22.417,85 EUR glavnice (prej 5,372.213,00 SIT) in 2.862,67 EUR (prej 686.011,80 SIT) za zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obrambo tožene stranke, da so bila ta dela pogodbena obveznost tožeče stranke po pogodbi št. 1/93-1, sklenjeni dne 27. 2. 1993 med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko (v nadaljevanju Pogodba št. 1/93-1; v prilogi A 16), in zato tožeča stranka ni upravičena do plačila za dodatna dela.

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču. 4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Revizijsko sodišče je zato tolarske zneske preračunalo v EUR.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožena stranka je obrambo, da so sporna dela sestavni del Pogodbe št. 1/93-1, utemeljevala (med drugim) z naslednjimi trditvami: da je pravna prednica tožeče stranke s to pogodbo prevzela tudi zunanjo ureditev, da je pravna prednica tožeče stranke v dopisu z dne 22. 2. 1993 (v prilogi B 5) izjavila, da je pripravljena izvajati gradbeno-obrtniška dela in zunanjo ureditev pod pogodbenimi pogoji, ta vrsta del naj bi bila definirana s popisom del za zunanjo ureditev, ki vsebuje tudi dela, zaračunana s spornim računom, in da je, skladno 1. in 2. členu Pogodbe št. 1/93-1, pravna prednica tožeče stranke prevzela v razmerju do tožene stranke vse obveznosti iz pogodbe, sklenjene med toženo stranko in investitorjem T. (v nadaljevanju Osnovna pogodba), ki se nanašajo na pravno prednico tožeče stranke, zaradi česar bi bilo treba Pogodbo št. 1/93-1 šteti skupaj z Osnovno pogodbo z vsemi prilogami kot »en pogodbeni akt.«

9. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da predloženipopisi del za zunanjo ureditev niso bili sestavni del Osnovne pogodbe ter zato tudi niso bili sestavni del Pogodbe št. 1/93-1. Teh dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske trditve, iz katerih smiselno sledi, da so bili predloženi popisi del za zunanjo ureditev sestavni del Osnovne pogodbe in Pogodbe št. 1/93-1. Pravkar razloženo pomeni, da predloženi popisi del za zunanjo ureditev ne sodijo v vsebino Pogodbe št. 1/93-1. Zato jih ni mogoče upoštevati pri opredeljevanju predmeta obveznosti tožeče stranke po Pogodbi št. 1/93-1. 10. Revizijsko sodišče pritrjuje vlagatelju revizije, da besedilo Osnovne pogodbe v 1. členu opredeljuje, katera dela sodijo v zunanjo ureditev. Vendar tovrstna opredelitev v Osnovni pogodbi ne izključuje razlage določbe o predmetu obveznosti tožeče stranke po Pogodbi št. 1/93-1, ki jo podaja pritožbeno sodišče. Zaradi jasnosti revizijsko sodišče povzema prvi odstavek 3. člena Pogodbe št. 1/93-1: „Izvajalec bo v okviru osnovne pogodbe izvajal gradbeno obrtniška dela, zemeljska dela in ostala del na objektu F. ....“.

11. Pogodbi, ki ju je tožena stranka sklenila z E. d. o. o. (Pogodba št. 00150/3503; v prilogi B 36) in z K. p. o. (Pogodba št. 1/93/2; v prilogi B 35) zaradi relativnih učinkov (prvi odstavek 148. člena ZOR) nista neposredno uporabljivi za razmerje med pravdnima strankama po Pogodbi št. 1/93-1. Kljub temu nista nepomembni, kot zmotno meni vlagatelj revizije. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, je namreč tožena stranka s tema dvema pogodbama in s Pogodbo št. 1/93-1 prepustila sopogodbenicam kot podizvajalkam dela, ki jih je sama prevzela z Osnovno pogodbo. Ker ni logično, da bi tožena stranka izvedbo istih del prepustila več podizvajalcem hkrati, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali omenjeni pogodbi kot dejstvi, ki lahko pripomoreta pri iskanju odgovora na vprašanje, katera dela je pravna prednica tožeče stranke prevzela po Pogodbi št. 1/93-1, upoštevaje, da je bil predmet obveznosti v zapisu Pogodbe št. 1/93-1 opredeljen zgolj na splošno (prim. 10. točko obrazložitve).

12. Vlagatelj revizije ima v načelu prav, ko opozarja, da je za razlago pogodbenih določb pomembna vsebina ponudbe. Vendar, besedilo ponudbe pravne prednice tožeče stranke, na katero se sklicuje (fax sporočilo z dne 22. 3. 1993; prilogi B 5), se v bistvenem razlikuje od besedila določbe Pogodbe št. 1/93-1, ki opredeljuje predmet obveznosti tožeče stranke. Zato revizijsko sodišče ne more slediti revizijskemu argumentu, da bi bilo besedilo omenjene ponudbe ključno in v prid taki razlagi določbe Pogodbe št. 1/93-1 o predmetu obveznosti pravne prednice tožeče stranke, za katero se zavzema revident. 13. Četudi so po Osnovni pogodbi sporna instalacijska dela pogodbeno dogovorjena dela, ta okoliščina ne izključuje možnosti, da so sporna instalacijska dela dodatna v razmerju do pogodbeno opredeljenega obsega del po Pogodbi št. 1/93-1. Revizijsko sodišče s tem v zvezi dodaja, da je vlagatelj revizije v pritožbi navedel (in pravilno povzel iz 2. člena Pogodbe št. 1/93-1), da za tožečo stranko veljajo tiste obveznosti iz Osnovne pogodbe, ki se po Pogodbi št. 1/93-1 nanašajo „na izvajalca,“ z izvajalcem pa je bila v besedilu Pogodbe št. 1/93-1 označena pravna prednica tožeče stranke.

14. Na drugačno presojo ne more vplivati sklicevanje na pogodbeno klavzulo „funkcionalni ključ v roke.“ Tovrstna pogodbena klavzula ima pomen pri definiranju posameznih, za funkcionalnost potrebnih opravil v okviru pogodbeno prevzetih del, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V zvezi z revizijskimi trditvami o „solidarnem jamstvu do ostalih udeležencev v poslu“ po 4. členu Pogodbe št. 1/93-1 revizijsko sodišče opozarja, da tožena stranka svoje obrambe ni utemeljevala s tem razlogom. Sodiščema prve in druge stopnje zato ni mogoče očitati, da sta zmotno uporabili avtonomno materialno pravo, ker nista uporabili pogodbene določbe, s katero tožena stranka prvič v reviziji utemeljuje obrambo „o solidarnem jamstvu do ostalih udeležencev v poslu“. Pri tem je treba pojasniti, da iz zahteve po substanciranju razlogov obrambe (212. člen ZPP), ki temelji na avtonomnem materialnem pravu, izhaja trditveno breme, ki naj utemelji materialnopravno vsebino ugovora pa tudi pogodbeno (pravno) podlago, na kateri ugovor temelji. Pogodbe in drugi pravni posli avtonomnega pravnega urejanja se od splošnih oziroma posamičnih (oblastvenih) pravnih aktov namreč razlikujejo po tem, da stranki posameznega pravnega posla z njim izrazita voljo, ki je vsebina tega pravnega posla, z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče zato ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva (enako stališče je bilo že zavzeto v sodbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 697/2004 z dne 14.12.2006, III Ips 176/2006 z dne 13. 10. 2008, III Ips 159/2009 z dne 7. 6. 2011). To pomeni, da pravilo, da sodišče pravo pozna - po uradni dolžnosti, ne velja za pogodbeno materialno pravo. Zato pa je izključena tudi dolžnost sodišča, da v pravdnem postopku sâmo po uradni dolžnosti uporabi pogodbeno materialno pravo.

15. V nasprotju z revizijskimi trditvami revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge za odločitev. Očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podan.

16. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.