Jedro

Da bi bil popis del lahko odločilen za dokazovanje, katere obveznosti je tožeča stranka s pogodbo prevzela, bi tožena stranka morala dokazati najprej, da so predloženi popisi del in predizmere sestavni del Osnovne pogodbe, sklenjene med investitorjem in toženo stranko, in bi kot taki lahko vplivali tudi na obseg prevzetih obveznosti tožeče stranke.

Določba pogodbe, v kateri sta se tožena stranka in investitor dogovorila, da je potrebno za dodatna dela skleniti aneks k pogodbi, ni mogoče podvesti pod določbo 2. odstavka 70. člena ZOR, po kateri pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Iz prej navedenega pogodbenega določila namreč ne izhaja, da sta pogodbeni stranki posebno obliko dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, temveč le, da je za dodatna dela potrebno skleniti aneks.

Izrek

Pritožba se v delu, v katerem izpodbija obveznost plačila glavnice v višini 22.417,85 EUR (prej 5.372.213,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 1994 do 1. 1. 2002 ter zamudnih obresti v višini 2.862,67 EUR (prej 686.011,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 1996 do 1. 1. 2002, zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 15.952.344,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to navedeno v 1. točki izreka, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke, to je za znesek 698.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. točka izreka). Kot prepozen je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 6.661.775,50 SIT (3. točka izreka) in ji naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.369.784,10 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2004 dalje do plačila.

Zoper 1. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe in zoper sklep (3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi v 1., 3. in 4. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni vložila.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke že odločalo in ji delno ugodilo ter izpodbijano odločbo: v 1. točki izreka v obrestnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek delno zavrnilo (I. 1. točka izreka); v 1. točki izreka za zneska 4.452.934,10 SIT in 3.235.017,70 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v 4. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. 2. točka izreka); v 3. točki izreka razveljavilo (I. 3. točka izreka).

V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v preostalem nespremenjenem delu 1. točke izreka potrdilo (II. točka izreka).

Po vloženi reviziji tožene stranke, ki jo je vložila zoper II. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom, opr. št. III Ips 69/2007 z dne 3. 2. 2009, sodbo Višjega sodišča v II. točki izreka za znesek 25.280,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 1994 do 1. 1. 2002 razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prva in druga alineja I. točke izreka). V delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti za čas po 1. 1. 2002 je sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova pripadajočih zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002 zavrnilo (tretja alineja I. točke izreka). V preostalem delu je revizijo zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka (III. točka izreka).

V ponovljenem pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v delu, ki se nanaša na obveznost plačila glavnice v višini 22.417,85 EUR (prej 5.372.213,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 1994 do 1. 1. 2002 ter zamudnih obresti v višini 2.862,67 EUR (prej 686.011,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 1996 do 1. 1. 2002, ni utemeljena.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega in vsebine del, ki jih je prevzela pravna prednica tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) s Pogodbo št. 1/93-1 z dne 27. 2. 1993 (pogodba 1/93-1). Trdi, da sta se pravdni stranki s to pogodbo dogovorili, da bo tožeča stranka poleg gradbeno-obrtniških del in zemeljskih del opravila tudi ostala dela na objektu, v katera spadajo tudi vsa dela na zunanji ureditvi, torej tudi elektroinstalacijska in strojnoinstalacijska dela.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v predmetni zadevi tožena stranka kot izvajalec od investitorja T.Č., d.d. prevzela v izvedbo celoten objekt za vrednost 488.000.000,00 SIT in da je tožena stranka, razen tožeči stranki, izvedbo del prepustila tudi podizvajalcema E.H.V. in E.K.. E.H.V. je prevzel strojnoinstalacijska dela, E.K. pa elektroinstalacijska dela. Nadalje je ugotovilo, da se je tožeča stranka s podpisom pogodbe št. 1/93-1 (priloga A16) obvezala spoštovati pogodbeno določilo „ključ v roke“, s katerim se izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta. Ker pa v konkretnem primeru predmet gradbene pogodbe ni bil celoten objekt, temveč samo posamezne vrste gradbenih del, cena določena s klavzulo ključ v roke obsega vrednost tistih vrst del, za katere je s pogodbo določena, ne obsega pa drugih vrst del, ki s pogodbo niso bila dogovorjena, četudi so ta druga dela potrebna za uporabo celotnega objekta, na katerem se opravljajo pogodbena dela. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dela, ki jih je opravila tožeča stranka in niso gradbeno-obrtniške ali zemeljske vrste, temveč dela elektroinstalacijske in strojnoinstalacijske vrste, niso dela, ki jih je tožeča stranka prevzela v izvedbo po pogodbi št. 1/93-1. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da strojno in elektroinstalacijskih del tožeča stranka s pogodbo št. 1/93-1 ni prevzela v izvedbo. Upoštevaje, da so bila s pogodbo št. 1/93-1 dogovorjena gradbeno-obrtniška dela, zemeljska dela in ostala dela na objektu F.c. – T.r. (3. člen pogodbe), je s pomočjo logične razlage (sklepanje po podobnosti) pogodbeno voljo strank razumeti oziroma razlagati na način, da so bila s terminom „ostala dela“ mišljena dela, ki so sorodna gradbeno-obrtniškim in zemeljskim delom, ne pa, kot to zgolj zatrjuje, ne uspe pa dokazati tožena stranka, tudi vsa dela na zunanji ureditvi, vključno s spornimi strojnoinstalacijskimi in elektroinstalacijskimi deli. Četudi termin zunanja ureditev v pogodbi št. 1/93-1 ni uporabljen, je tožeča stranka pritrdila navedbam tožene stranke, da je bila med njima dogovorjena tudi zunanja ureditev. Pri tem je navedla, da so bila mišljena le zemeljska in druga dela s tem v zvezi, nikakor pa ne strojne in elektroinstalacije. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je E.K. prevzel vsa elektroinstalacijska dela, E.H.V. pa vsa strojnoinstalacijska dela. Iz predložene pogodbe št. 1/93/2 (priloga B35), sklenjene med E.K. in toženo stranko, izhaja, da so bila "vsa" elektroinstalacijska dela, to je elektroinstalacijska dela in trafo postaja, kot tudi elektro dela "zunanje ureditve" ter ostala dela, na objektu F.c. – T.r. v obvezi E.K.. Navedeno izhaja iz 3. člena pogodbe (B35), pri čemer ni nepomenljiv uvod pogodbe, ki se glasi: "Pogodba št. 1/93/2 o izvedbi vseh elektroinstalacijskih del in trafo postaje in elektro del zunanje ureditve na objektu F.C.-T.R., Č.". Pogodba št. 00150/3503 (priloga B36) med E.H.V. in toženo stranko izrecno sicer ne vsebuje navedbe strojnih del zunanje ureditve, obvezuje pa E.H.V. izvesti strojne instalacije v okviru osnovne pogodbe (ogrevanje, vodovod, klimatizacija, bazenska tehnika) brez klimatov M.; ter ostala dela na objektu F.c. – T.r. (3. člen). In ker instalacijska dela (strojna in elektro dela), poleg zemeljskih, gradbenih in obrtniških, ki jih je prevzela tožeča stranka, tudi po osnovni pogodbi predstavljajo poseben sklop del, ni videti tehtnega razloga, da bi bila sporna dela (ki so instalacijska), predmet pogodbe št. 1/93-1, sklenjene med pravdnima strankama, pa čeprav sta bili za strojno in elektroinstalacijska dela sklenjeni posebni podizvajalski pogodbi. Navedeno nedvomno je v prid trditve tožeče stranke, da se je elektroinstalacijska dela zunanje ureditve zavezala opraviti družba E.K. strojnoinstalacijska dela pa družba E.H.V. in ne tožeča stranka.

Glede popisa del pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stranki gradbene pogodbe s projektno dokumentacijo (katere del so tudi popisi del) določita lastnosti končnega rezultata izvajalčevega dela, torej lastnosti objekta oziroma drugih del, ki so predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja. Povedano drugače, pogodbene lastnosti, ki jih mora imeti zgrajeni objekt, naročnik in izvajalec dogovorita s pogodbo na podlagi projektne dokumentacije. Vendar pa popis del za zunanjo ureditev (priloga B98), ki ga je štiri leta po pozivu sodišča prve stopnje v dokaz svojih trditev, da so bila v obsegu zunanje ureditve, ki je bila predmet pogodbe št. 1/93-1 (sklenjene med pravdnima strankama) obsežena tudi instalacijska dela, predložila tožena stranka, po oceni pritožbenega sodišča ne more biti odločilen za presojo obsega del, ki jih je s pogodbo prevzela tožeča stranka. Predloženi popis del predstavlja projektantski popis del z ocenjeno vrednostjo investicije, ki je bil podlaga za razpis, na katerem je investitor med prijavljenimi ponudniki izbral izvajalca, toženo stranko. Da je bila tožena stranka izbrana na razpisu, je povedala priča B.; to pa izhaja tudi iz pogodbe št. 1/93 (v nadaljevanju Osnovna pogodba), saj so med prilogami k pogodbi pod številko 6 navedeni razpisni pogoji. V kolikor bi bil ta popis del res sestavni del Osnovne pogodbe in posledično tudi pogodbe št. 1/93-1, kot to zatrjuje tožena stranka, bi nedvomno vseboval ne le ocenjeno vrednost celotne investicije, ampak bi bila v njem navedena cena za vsako postavko (vsako delo) posebej. Da bi bil popis del lahko odločilen za dokazovanje, katere obveznosti je tožeča stranka s pogodbo prevzela, bi tožena stranka morala dokazati najprej, da so predloženi popisi del in predizmere sestavni del Osnovne pogodbe, sklenjene med investitorjem in toženo stranko, in bi kot taki upoštevaje 1. in 2. člen pogodbe št. 1/93-1 lahko vplivali tudi na obseg prevzetih obveznosti tožeče stranke. Temu bremenu pa tožena stranka ni zadostila.

Tudi v kolikor bi bili, ti ne morejo biti podlaga za sklepanje, da so bila predmet pogodbe št. 1/93-1 tudi sporna strojna in elektroinstalacijska dela, saj na podlagi vsebine vseh predloženih pogodb (pogodbe št. 1/93-1, osnovne pogodbe, podizvajalskih pogodb z E.K. in E.H.V.) ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka prevzela vsa dela zunanje ureditve, vključujoč s spornimi. Še zlasti upoštevaje pogodbo, sklenjeno med toženo stranko in E.K., iz katere izhaja, da je tudi ta prevzela v izvedbo del del zunanje ureditve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz 2. člena Osnovne pogodbe izhaja, da se je izvajalec (tožena stranka) zavezal opraviti dela na podlagi tehnične dokumentacije PGD in PZI, natančneje zunanjo ureditev se je zavezal opraviti na podlagi „zunanje ureditve št. 62/92 od R.B., d.o.o., C.“. V spis predložene popise del in predizmere (priloga B98) pa je izdelalo podjetje R.P. M, d.o.o., C., kar še dodatno potrjuje odločitev, da predloženi popisi del in predizmere niso niti sestavni del Osnovne pogodbe, še manj pa pogodbe št. 1/93-1. Sodišče prve stopnje se je povsem po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali strojna in elektroinstalacijska dela predstavljajo nujna nepredvidena dela po 634. členu ZOR, ki jih izvajalec lahko izvede tudi brez poprejšnjega naročnikovega soglasja, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel priskrbeti in ali ima tožeča stranka za ta dela pravico do pravičnega plačila, in pri tem navedlo, da takšna dela predstavljajo tudi določeno obliko spremenjenih okoliščin. Tožeča stranka je namreč temeljila tožbeni zahtevek na trditvah, da navedenih instalacijskih del s pogodbo št. 1/93-1 ni prevzela v izvedbo in pri tem zatrjevala, da jo je tožena stranka veš čas izvajanja del izsiljevala, da mora izvesti vsa dela do popolne funkcionalnosti predmeta pogodbe. S takšnimi trditvami je smiselno trdila, da so bila ta dela naročena. Tožena stranka je nasprotno trdila, da je bilo s pogodbo št. 1/93-1 med strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka opravila poleg gradbeno-obrtniških del in zemeljskih del tudi ostala dela na objektu, v katera spadajo tudi vsa dela na zunanji ureditvi, vključno z instalacijskimi deli in da je upravičeno zahtevala izpolnitev obveznosti tožeče stranke. Po 634. členu ZOR so nujna nepredvidena dela tista dela, ki jih je treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, vzrok zanje pa je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden nepričakovan dogodek. Gre torej za dela, ki so potrebna za izpolnitev (pod)izvajalčeve pogodbene obveznosti zgraditi določen objekt oziroma opraviti gradbena dela, ki jih (pod)izvajalec v času sklenitve pogodbe ni predvidel pri oblikovanju cene. Drugačna od navedenih pa so poznejša oz. dodatna dela, ki niso bila vnaprej dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se opravijo. Dodatna dela zato niso pogodbena dela, saj niso predmet prvotne gradbene pogodbe, temveč predstavljajo novo pogodbo. Ob povedanem so torej sporna dela dodatna dela, nikakor pa ne morejo biti nujna nepredvidena dela, kot jih je zmotno opredelilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je nadalje trdila, da bi bilo za dodatna dela potrebno skleniti aneks k pogodbi. V teh trditvah tožene stranke je hkrati razumeti tudi njeno pravno naziranje, da ustni dogovori po sami pogodbi nimajo pravne veljave. 70. člen ZOR določa, da je pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Za primer zakonsko zahtevane oblike tako opozarja na teleološko interpretacijo glede na namen predpisa. V skladu z načelom afirmacije pogodb (pogodba naj, če je le mogoče, ostane v veljavi) in v skladu z načelom stopnjevanja sankcij je treba ugotoviti namen in funkcijo oblike. Po 2. odstavku 630. člena ZOR mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki. Pisna oblika gradbene pogodbe pa ni predpisana zaradi varstva širših (javnih) interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila instalacijska dela opravljena. Tega dejstva tožena stranka niti ne izpodbija. Ta dela so bila tudi naročena. Zato tožena stranka ne more nasprotovati tožbenemu zahtevku na plačilo teh dodatnih del (kar instalacijska dela v tej zadevi so) s sklicevanjem, da bi stranki za takšna dela morali skleniti aneks k pogodbi. Po oceni pritožbenega sodišča določbe 8. člena Osnovne pogodbe, v katerem sta tožena stranka in investitor dogovorila, da je potrebno za dodatna dela skleniti aneks k pogodbi, tudi ni mogoče podvesti pod določbo 2. odstavka 70. člena ZOR, po kateri pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Iz prej navedenega pogodbenega določila (8. člen) namreč ne izhaja, da sta pogodbeni stranki posebno obliko dogovorili kot pogoj za veljavnost aneksa, temveč le, da je za dodatna dela potrebno skleniti aneks.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo pravnoodločilno dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo računa št. 940687 z obrestmi ugodilo. Prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na obveznost plačila po računu št. 940687 (priloga A10), in sicer glavnice v višini 22.417,85 EUR (prej 5.372.213,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 1994 do 1. 1. 2002 ter zamudnih obresti v višini 2.862,67 EUR (prej 686.011,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 1996 do 1. 1. 2002, kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu 1. točke izreka potrdilo (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.