Jedro

Zgolj na podlagi ugotovitev sodišča, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sprejel, ne pomeni, da stopi v veljavo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Do tega bi prišlo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila veljavno sklenjena.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: „3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi, od dneva sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi dokler bo ta veljala, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ v 5. in 6. točki izreka (odločitev o stroških postopka) pa se spremeni tako, da se priznani stroški tožeče stranke znižajo na 154 EUR, priznani stroški stranskih intervenientov pa na 265,99 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke in stranskih intervenientov zavrnejo in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi.

Tožeča stranka in stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se razveljavi, da zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ne obstaja več pravni temelj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zato oživi nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, temveč mu še vedno traja na podlagi pogodbe, ki je bila nezakonito odpovedana, z vsemi pravicami, ki iz nje izhajajo. Posledično je zavrnjen tudi reintegracijski in reparacijski del primarnega tožbenega zahtevka (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdani 29. 5. 2007 zaradi poslovnega razloga (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna mesečno izplačevati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi, od dneva sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi in dokler bo tožnik zaposlen pri toženi stranki oziroma bo imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri bo prejemal nižjo plačo od plače, kot bi jo prejemal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, v roku 8 dni od zapadlosti posameznega zneska v plačilo, kar je 10. dne v mesecu, do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi primarni in podredni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni v višini petih povprečnih mesečnih neto plač, izplačanih pri toženi stranki za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 337,09 EUR pravdnih stroškov (5. točka izreka), stranskim intervenientom pa 561,82 EUR pravdnih stroškov.

Zoper 2., 3., 5. in 6. točko te sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo s stroškovno posledico. Sodišču očita spregled dela definicije poslovnega razloga in sicer, da pri delodajalcu prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zaradi sprejema akta o sistemizaciji (organizacijski razlog) je po njenem mnenju nastopila situacija, ko tožnik ni mogel več opravljati svojega dela „pod pogoji pogodbe o zaposlitvi“, saj je nova sistemizacija za opravljanje dela določala drugačne pogoje kot obstoječa pogodba o zaposlitvi. Zaradi tega so pri toženi stranki prenehale potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec I. Navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izrecno ne omenja „neustrezne izobrazbe delavca“ kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker poslovni razlog definira abstraktno. Sprejem akta o sistemizaciji s celotno vsebino glede na pomen in posledice pa nedvomno spada med organizacijske razloge. Opozarja, da delovno mesto vzdrževalec I po pogodbi o zaposlitvi iz leta 1991 in delovno mesto vzdrževalec I, kot izhaja iz akta o sistemizaciji iz leta 2007, ni enako po vsebini, temveč je enak samo naziv. Tudi če bi tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto vzdrževalec I po aktu o sistemizaciji, bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec I iz leta 1991 zaradi organizacijskih razlogov odpovedana, saj pod pogoji pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 tožena stranka tega dela ne potrebuje ter bi bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec I v skladu z novo sistemizacijo (ki je po pogojih in vsebini drugo delovno mesto). Pri svoji odločitvi je tako sodišče primerjalo delovni mesti vzdrževalec I in vzdrževalec II, kot obstajata po novem aktu o sistemizaciji, ni pa primerjalo delovnega mesta vzdrževalec I po pogodbi iz leta 1991, ki ga tožena stranka ne potrebuje več. Opozarja na protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka na delovnem mestu dolžna zaposliti osebo, ki izpolnjuje pogoje zanj, da pa ponudba pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec II, za katerega tožnik izpolnjuje pogoje, ni bila zakonita. Poudarja, da je namen 90. člena ZDR v varstvu zaposlitve delavca, sklepanje sodišča pa naj bi bilo v nasprotju s tem namenom. Napačna naj bi bila tudi dejanska ugotovitev sodišča, da je vzdrževanje novih objektov vsaj tako zahtevno kot vzdrževanje starejših, saj starejši objekti po logiki potrebujejo več vzdrževanja, tehnološki napredek v novih objektih pa prinese lažje vzdrževanje. Razlika med vzdrževalec I in vzdrževalec II po novi sistemizaciji pa je ravno v zahtevnosti vzdrževanja. Opozarja tudi, da ni mogoče odločiti o tožbenem zahtevku brez upoštevanja vsebine sklenjenega dogovora o višini sorazmernega dela odpravnine, ki je odmena za ponujeno neustrezno zaposlitev. Izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na odškodnino, ni konkretiziran in je zato neizvršljiv, na kar je tožena stranka opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da je nedopustno, da je izrek glede plačila odškodnine opisen, saj ga ni mogoče primerjati z izplačilom neizplačanih plač v primeru zahtevane reintegracije. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ker tožnik in stranski intervenienti niso uspeli s celotnim zahtevkom, niso upravičeni do vseh priglašenih stroškov postopka.

Zoper 1. točko in drugi stavek 2. točke izreka izpodbijane sodbe pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo neustreznosti ponujene zaposlitve (ponujeno mu je bilo delovno mesto z zahtevano nižjo stopnjo izobrazbe), zaradi česar naj ne bi prišel v poštev 3. odstavek 90. člena ZDR. Posledično sodno varstvo ni omejeno zgolj na ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga. Ne glede na povedano pa meni, da tudi v primeru sprejema ustrezne zaposlitve po 90. členu ZDR, posledice omejenega sodnega varstva ne morejo biti v tem, da se ne ugotavlja (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj neutemeljenost odpovednega razloga pomeni tudi nezakonitost same odpovedi. Opozarja, da sodišče ni dosledno pri odločanju v okviru omejenega sodnega varstva, saj se ukvarja tudi z drugimi vprašanji, povezanimi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi (subjektivni rok za podajo odpovedi, pogoji za uporabo varstvenih določb za primer odpovedi večjemu številu delavcev). Dodaja še, da se tožnikov položaj v ničemer ne razlikuje od položaja delavca, ki bi po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenil pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, zato takšna razlaga neupravičeno postavlja osebe v neenak položaj.

Zoper zavrnilni del sodbe pod 1. točko izreka vlagajo svojo pritožbo na strani tožnika tudi stranski intervenienti, ki dodatno opozarjajo, da sklicevanje izpodbijane sodbe na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niso objavljene v javno dostopnih uradnih zbirkah podatkov, onemogoča vsakršen preizkus sodbe. Menijo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ji očitajo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07). Ne strinjajo se s stališčem sodbe, da je v primeru podpisa nove pogodbe o zaposlitvi lahko predmet tožbenega zahtevka le utemeljenost odpovednega razloga. Iz tretjega odstavka 90. člena ZDR izhaja, da delavec obdrži pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga, torej pravico, ki izhaja iz določbe 204. člena ZDR, saj pravica do izpodbijanja utemeljenosti odpovednega razloga ni samostojna pravica. Iz tega razloga gre za pravico do zahtevka po 204. členu ZDR na ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Na podlagi 3. odstavka 90. člena ZDR gre sicer za ožje sodno varstvo, vendar zgolj v okviru preizkusa, ki ga opravlja sodišče v postopku, ne pa končne odločitve sodišča. Drugačno razlogovanje bi pomenilo, da lahko sodišča v istih primerih odločajo različno. V primeru nepodpisa nove pogodbe o zaposlitvi bi namreč sodišče na podlagi istih ugotovitev odločilo, da je odpoved nezakonita. Za sodno presojo se jim tudi ne zdi odločilno dejstvo, da dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati, saj delavec tudi ne more imeti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas z dvema različnima delodajalcema, pa ima delavec v tem primeru možnost odločati, ali se vrne nazaj na delo pod pogoji stare nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ali bo ostal na delu pod pogoji nove pogodbe pri novem delodajalcu. Ob ugotovitvi, da tožena stranka za odpoved ni izkazala resnih in utemeljenih razlogov, bi sodišče moralo sprejeti odločitev o nezakonitosti odpovedi skladno z 204. členom ZDR in ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku. Tudi stranski intervenienti priglašajo pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da se s spremembo akta o sistemizaciji tožnikovo delo ni spremenilo, saj še naprej opravlja enake naloge in dela, kar so potrdile tudi zaslišane priče, v katerih verodostojnost ni mogoče dvomiti. Zgolj sprememba naziva ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se potrebe po njegovem delu niso spremenile. Opozarja, da neizpolnjevanje pogojev za zasedbo določenega delovnega mesta pod določenimi pogoji lahko utemeljuje kvečjemu razlog nesposobnosti. Meni, da zahtevnosti posameznih del ni mogoče enačiti s količino dela, saj veliko dela ne pomeni tudi zahtevnejše delo. V novih objektih pa je delo bolj zahtevno zaradi tehnološke opremljenosti, kar je logično. Meni, da bi bil dogovor z dne 11. 7. 2007 relevanten le v primeru, ko bi se ugotovila neustreznost ponujene zaposlitve ob sicer utemeljenem odpovednem razlogu. Odmerjena odškodnina je kljub opisnemu zahtevku v celoti določljiva, saj so za njen obračun poznani vsi potrebni podatki, obveznost pa je tudi časovno opredeljena. Ker zaradi obravnavanja zavrnjenega dela tožbenega zahtevka nobeni od strank niso nastali dodatni stroški, meni, da je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, tožnikova pritožba in pritožba stranskih intervenientov na njegovi strani pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe (1., 2., 3., 5. in 6. točka izreka) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana s pritožbo stranskih intervenientov očitana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev uveljavljajo stranski intervenienti v zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in sicer na neobjavljene sodbe. Glede tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče po uradni dolžnosti dolžno poznati sodno prakso zaradi zagotavljanja ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter zlasti pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Sodišča morajo namreč pri odločanju nujno upoštevati ti dve načeli, kar pomeni, da morajo enake primere obravnavani enako, različne pa različno. Tako je ravno stalna sodna praksa sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov. Sodišče jo pozna po uradni dolžnosti, objava ni pogoj za njeno veljavnosti, lahko pa se dokazuje posamezen odstop od sicer ustaljene sodne prakse kot kršitev omenjenih ustavnih pravic s sklicevanjem na sodne odločbe, v katerih bi bilo v enakih primerih zavzeto drugačno stališče od zavzetega v konkretnem primeru. Stranski intervenienti niti ne zatrjujejo, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča drugačna, kot je navedlo sodišče prve stopnje, zato je njihova pritožba v tem delu neutemeljena.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik po poklicu vodovodni inštalater in ima doseženo IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Pri toženi stranki je bil zaposlen na delovnem mestu „vzdrževalec I“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991. Tožena stranka mu je dne 29. 5. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu „vzdrževalec II“. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi dne 21. 6. 2007 podpisal. V katalogu delovnih mest, ki je sestavni del dne 8. 5. 2007 sprejetega akta o sistemizaciji, je med delovnimi mesti v tehničnem oddelku opredeljeno tudi delovno mesto „vzdrževalec I“, za katerega je predpisana strokovna izobrazba V. stopnje in je za to določen količnik za izhodiščno osnovno plačo v višini 2,10; za delovno mesto „vzdrževalec II“ pa je predpisana strokovna izobrazba IV. stopnje in je določen količnik za osnovno plačo v višini 1,90. Razlog za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil pomanjkanje strokovne izobrazbe tožnika za delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal (vzdrževalec I. - V. stopnja).

K tožnikovi pritožbi in pritožbi stranskih intervenientov na njegovi strani: Glede sodnega varstva v primeru, ko delavec podpiše ponujeno pogodbo o zaposlitvi po 90. členu ZDR, je v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS uveljavljeno enotno stališče, ki je izraženo v več sodbah kot na primer v zadevah opr. št. VIII Ips 418/2006, VIII Ips 477/2006, VIII Ips 194/2006, VIII Ips 422/2006 idr. Pritožbeno sodišče se zato strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi z „vrnitvijo na staro pogodbo“. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje veljavnosti prejšnje pogodbe, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. To pa pomeni, da prejšnja pogodba o zaposlitvi ne "oživi" že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Delavec mora izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi. Samo če bi sodišče (na podlagi tožbenega zahtevka, po uradni dolžnosti tega ne more storiti) ugotovilo, da nova pogodba ni bila veljavno sklenjena, bi bil lahko utemeljen zahtevek za ugotovitev, da prejšnja pogodba, odpovedana brez utemeljenega razloga, ni prenehala.

ZDR ali OZ ne določata, da bi zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati nova pogodba o zaposlitvi z istim delodajalcem ali da bi ta postala nična. ZDR tudi ne določa, da bi nova pogodba o zaposlitvi z istim delodajalcem (po ponudbi nove pogodbe zaradi prejšnje odpovedi in v skladu z 90. členom ZDR, ki jo delavec sprejme in podpiše novo pogodbo o zaposlitvi), veljala le pogojno. 3. odstavek 90. člena celo omejuje obseg sodnega varstva na izpodbijanje utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče se ne spušča v primernost oziroma ustreznost takšne ureditve, temveč prav zaradi izostanka ostalih določb ugotavlja, da bi z upoštevanjem ZDR in splošnih pravil pogodbenega prava lahko nova pogodba prenehala le, če bi prišlo do njene razveljavitve ali ugotovitve njene ničnosti.

Po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba izpodbojna, če so bile pri sklenitvi pogodbe napake glede volje strank (kot tudi, če bi bilo v zakonu tako določeno). Po določbah OZ (členi od 45 do 50) so napake volje grožnja, bistvena zmota ali prevara. Pogodba, ki je sklenjena brez napak volje, je veljavna in zavezuje pogodbeni stranki. Če stranki napak volje ne uveljavljata, je očitno, da štejeta, da jih ni bilo. Nova pogodba ni nična, na izpodbojnost pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Uveljavljati jo mora stranka in to v rokih, določenih v ZDR (14. člen), ob smiselni uporabi splošnih pravil civilnega prava (11. in 12. člen ZDR). Nova pogodba tudi ni bila sklenjena z razveznim pogojem (59. člen OZ), saj njeno prenehanje ni bilo odvisno od negotovega dejstva - morebitne ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija zavrnilni del sodbe, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo in pritožbo stranskih intervenientov na njegovi strani v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker nista utemeljeni, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Izrecen razlog za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil pomanjkanje strokovne izobrazbe tožnika za delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal (vzdrževalec I. - V. stopnja). To namreč izhaja že iz same obrazložitve izpodbijane odpovedi. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča neustrezna izobrazba delavca po aktu o sistemizaciji delovnih mest za delovno mesto, ki ga zaseda, ne more predstavljati utemeljenosti poslovnega razloga, iz katerega je bila sporna odpoved podana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane dne 29. 5. 2007 iz poslovnega razloga.

Zgolj sprejem akta o sistemizaciji delovnih mest namreč ni zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak je potrebno tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja 1. odstavka 88. člena ZDR). Odpoved pa ni bila podana zaradi prenehanja potreb po tožnikovemu delu, kar tožena stranka sama priznava v obrazložitvi sporne odpovedi, temveč zaradi tega, ker tožnik ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev. To pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni poslovni razlog v smislu določbe prve alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Pritožba v zvezi s tem zmotno navaja, da je nova sistemizacija za opravljanje tožnikovega dela določala drugačne pogoje kot obstoječa pogodba o zaposlitvi. Ta je temeljila na aktu o sistemizaciji, veljavnem pri predhodniku tožene stranke, ki je za zasedbo delovnega mesta „vzdrževalec I“ zahteval enako stopnjo izobrazbe, to je V. stopnjo (priloga B22 in B23), kot nova sistemizacija tožene stranke (priloga B11). S sprejemom novega akta o sistemizaciji se torej pogoji za zasedbo tega delovnega mesta glede stopnje izobrazbe niso v ničemer spremenili. Ob primerjavi obeh aktov o sistemizaciji (starega in novega) se tudi za delovno mesto „vzdrževalec II“ ni spremenil pogoj stopnje izobrazbe za njegovo zasedbo.

Kot že rečeno, je bil razlog za sporno odpoved tožnikova neustrezna izobrazba in ne sprememba vsebine delovnih mest oziroma prilagoditev pogodbe o zaposlitvi novemu opisu na istem delovnem mestu, saj je tožena stranka tožniku ponudila delo na drugem delovnem mestu. Zato razlika med vsebino delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in po novem aktu o sistemizaciji ne more vplivati na odločitev v zadevi. Iz istega razloga ni pomembna razlika med zahtevnostjo vzdrževanja novih in starejših objektov, saj tudi to ni bil razlog za sporno odpoved. Protislovnost obrazložitve, ki jo pritožba očita izpodbijani sodbi, je zgolj navidezna. Tožena stranka je res dolžna zaposlovati osebe, ki izpolnjujejo pogoje, vendar je obenem dolžna spoštovati določbe ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po 2. odstavku 81. člena ZDR namreč delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ki ga mora tudi dokazati (1. odstavek 82. člena ZDR). Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnih razlogov, ki pa jih ni dokazala. Ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga je zato pravilna in zakonita.

Na odločitev v zadevi tudi ne vpliva med strankama sklenjeni dogovor o višini sorazmernega dela odpravnine. Kot tožena stranka pravilno ugotavlja, gre za odmeno za ponujeno neustrezno zaposlitev, ki jo določa 4. odstavek 90. člena ZDR. Zakonodajalec je odločil, da gre delavcu, ki sprejme neustrezno zaposlitev (v primeru odpovedi iz utemeljenega ali neutemeljenega razloga) pravica do sorazmernega dela odpravnine. Tožnik zahtevka v tej smeri ni postavil, temveč zahteva izplačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v višini razlike med plačami. Na podlagi ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga je do te tožnik tudi upravičen. Ker odpravnina za neustrezno zaposlitev izhaja iz drugega pravnega naslova, njeno plačilo na obveznost plačila odškodnine nima vpliva.

Izrek izpodbijane sodbe v 3. točki v resnici ni konkretiziran, vendar ugotavljanje višine razlike v plačah ni predmet tega delovnega spora, zato sodišče dejanskega stanja v tej smeri utemeljeno ni ugotavljalo. V zvezi s tem se je ugotavljala zgolj upravičenost tožnika do zneskov (temelj), ki jih bo tožena stranka lahko prostovoljno obračunala in izplačala tožniku glede na opis v izreku sodbe. V primeru spora v zvezi s samo višino tožnikovih terjatev pa bo tožnik moral sprožiti nov delovni spor, v katerem se bo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z višino teh denarnih terjatev.

Pač pa je sodišče prve stopnje tožniku napačno prisodilo odškodnino v višini razlike v plačah tudi za čas po prenehanju veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi vse dokler bo imel tožnik s toženo stranko sklenjeno kakršnokoli pogodbo o zaposlitvi. Z odpovedjo te nove pogodbe na zakonit način in s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi med strankama (soglasje brez napak volje) bo namreč prišlo do novacije delovnega razmerja in s tem prejšnje obveznosti med strankama prenehajo in nastanejo novo dogovorjene obveze in pogoji. Na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka. Spremenilo je tudi tek paricijskega roka za plačilo odškodnine, saj rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki so zapadle pred pravnomočnostjo te sodbe, teče od pravnomočnosti sodbe in njene vročitve dolžniku, ne pa od zapadlosti posameznega zneska v plačilo (10. dne v mesecu). V preostalem pa je glede na povedano pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka in spremeniti tudi 5. in 6. točko izpodbijane sodbe (odločitev o stroških). Tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je po oceni pritožbenega sodišča v pravdi uspel približno s polovico svojega zahtevka (zavrnjen primarni zahtevek v celoti, glede podrednega pa je zavrnjen del odškodnine, v celoti je zavrnjeno tudi plačilo pogodbene kazni), zato je tožena stranka tožniku in stranskim intervenientom na njegovi strani na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP dolžna povrniti le polovico stroškov.

Pritožbeno sodišče je le-te odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in 155. členom ZPP tako, da je tožniku priznalo naslednje stroške: za zastopanje na naroku 17. 1. 2008 150 točk, za trajanje tega naroka 200 točk, za zastopanje in trajanje na naroku 15. 2. 2008 skupaj 200 točk, vse skupaj torej 550 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 302,94 EUR, poleg tega pa še 2 % materialnih stroškov v višini 5,05 EUR, kar skupaj znaša 307,99 EUR. Ob upoštevanju polovičnega uspeha je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 154 EUR pravdnih stroškov. Stranskim intervenientom pa je na podlagi OT in 155. člena ZPP priznalo naslednje stroške: 300 točk za zastopanje na prvem naroku, 100 točk za njegovo trajanje, za zastopanje na drugem in zadnjem naroku skupaj 300 točk, za njuno trajanje pa skupaj 250 točk, vse skupaj torej 950 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in z 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 523,26 EUR, poleg tega pa še 2 % materialnih stroškov v višini 8,72 EUR, kar skupaj znaša 531,98 EUR. Ob upoštevanju polovičnega uspeha je tožena stranka stranskim intervenientom dolžna povrniti 265,99 EUR pravdnih stroškov.

Tožnik in stranski intervenienti na njegovi strani s pritožbo niso uspeli, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krijejo sami. Tožnik krije sam tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.