Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007 obračunati razliko zaradi premalo izplačane plače v v skupnem bruto znesku 8.047,52 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov, obračunanih od posameznega mesečnega bruto zneska razlike, izplačati neto znesek 3.708,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov neto razlik, ki so navedeni v izreku sodbe (točka I/1 izreka sodbe); - povrnitev stroškov postopka (točka I/2 izreka sodbe).

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 187,27 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče skladno z določilom 279. b člena ZPP vodilo vzorčni postopek v zadevi opr. št. Pd 748/2008. Tožnica je sicer sodelovala v vzorčnem postopku pred sodiščem I. stopnje, vendar ji v postopku pred sodiščem II. stopnje to ni bilo omogočeno. Zato je prepričana, da sme v pritožbi zoper sodbo uveljavljati vsa svoja stališča in oporekati dejanskim in pravnim stališčem in ugotovitvam, ki jih je prvostopenjsko sodišče zavzelo pri odločanju v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti določbo 45. člena Zakona o sodniški službi, po kateri je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, osnova pa se glede na proračunske možnosti lahko zniža za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev. Zmotno je stališče, da posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove za obračun sodniške plače ni bilo predvideno, temveč je za sodniške plače veljala vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, ter da je bila Komisija Državnega zbora RS za volitve in imenovanja in administrativne zadeve pooblaščena za odločanje o zmanjšanju osnove za obračun plač poslancev in posledično sodniških plač. Komisija ni imela pristojnosti za določanje osnove za sodniške plače, saj komisija ni državni zbor. Sodniške plače so lahko urejene samo z zakonom. Tudi kasneje sprejeti Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP) ni mogel uzakoniti oz. podaljšati veljave sklepa, ki ga je sprejela komisija. Od uveljavitve ZZDODP dalje se plača sodnikov obračunava po osnovi, ki je določena s tem zakonom, to pa pomeni, da plača sodnika ni bila določena v odstotku, da bi lahko uporabili 2. člen tega zakona. Kljub temu, da osnova za določitev sodniških plač v tistem obdobju ne z ZSS niti z drugim zakonom ni bila določena v odstotku od osnove, je bila osnova za obračun plače za 20 % nižja od zneska, ki ga določa ZZDODP. Za plače sodnikov je potrebno uporabiti 2. odstavek 1. člena tega zakona in ne 2. člena. Z ZZDODP je bila določena nova osnova za obračun plač, Zakon o določitvi minimalne plače pa je določil le način njenega usklajevanja. Tako kot je usklajevanje po ZDMPNU veljalo za izhodiščne plače in ne morebiti za znižane izhodiščne plače po določbah kolektivnih pogodb, je veljalo tudi za osnovne plače zaposlenih, za katere kolektivne pogodbe niso veljale. Osnova za obračun plač sodnikov po 45. členu ZSS je tudi ob in po uveljavitvi ZDMPNU ostala nespremenjena. Določba, da se uskladi osnova, ki je veljala za mesec december 1997, ne pomeni, da je znižana osnova postala nova osnova. ZDMPNU ni določil, da se usklajevanje opravi po osnovi, ki je bila obračunana za mesec december 1997, ampak po osnovi, ki je tedaj veljala. Zato je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je od uveljavitve ZZDODP treba upoštevati osnovo za obračun plač poslancev v višini 80 % od osnove, saj ta zakon ne določa nove osnove. Za zmanjšanje osnove za obračun sodniških plač pa manjka tudi drugi element po takrat veljavni ureditvi plač sodnikov, to so slabe proračunske možnosti, saj iz nobenega dokumenta ne izhaja, da so bile v obravnavanem obdobju podane. Tudi če bi bile, pa bi bil takšen sklep lahko sprejet le za vsako leto posebej, ob sprejemanju proračuna, vendar tak sklep od leta 1993 ni bil sprejet. Spregledana je bila tudi začasnost znižanja. Četudi bi sklep o znižanju sprejel Državni zbor, bi morala biti začasnost opredeljena. Začasno določene osnove pa so postale trajne, ne da bi bili za to podani utemeljeni razlogi, s tem pa je kršeno načelo pravne države in zaupanja v pravo. Glede na začasnost ZZDODP je tožnica utemeljeno pričakovala plačo, ki ji je bila zagotovljena z ZSS, ne pa da ji je bil njen del v višini 20 % trajno odvzet. Gre za kršitev pravice do materialne neodvisnosti in neodvisnosti sodstva in načel 33. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V istovrstnih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, je prvostopenjsko sodišče zaradi večjega števila tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, v skladu z določbo 279. b člena ZPP izvedlo vzorčni postopek v zadevi opr. št. Pd 748/2008, postopek v obravnavanem individualnem delovnem sporu pa je bil s sklepom z dne 14. 5. 2009 prekinjen. Na podlagi pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2013 nadaljevalo postopek v obravnavani zadevi.

V vzorčni zadevi je bila na prvostopenjskem sodišču izdana sodba opr. št. Pd 748/2008 z dne 8. 6. 2009, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo razlik v plači za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2007 ugodilo, razen v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto mesečnih zneskov razlik v plači. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 884/2009 z dne 13. 12. 2012 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Revizija tožeče stranke je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike slovenije opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013 zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obravnavni individualni delovni spor nima bistvenih posebnosti, zaradi česar je pri odločitvi upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem primeru. Stranki tega individualnega delovnega spora sta imeli možnost sodelovati v vzorčnem postopku, zato skladno s 5. odstavkom 279. b člena ZPP ne moreta oporekati dejanskim in pravnim stališčem in ugotovitvam, ki jih je sodišče zavzelo v vzorčnem postopku, kot je v razlogih sodbe pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. To velja tudi za postopek s pritožbo, zato niso sprejemljive pritožbene navedbe, da naj bi tožnica sodelovala v vzorčnem postopku le pred sodiščem prve stopnje, da pa ji v postopku pred sodiščem druge stopnje to ni bilo omogočeno in da je zato prepričana, da sme v pritožbi zoper sodbo uveljavljati vsa svoja stališča in oporekati dejanskim in pravnim stališčem in ugotovitvam sodišča. V vzorčni zadevi opr. št. Pd 748/2008 sta pritožbeno sodišče (v sodbi opr. št. Pdp 884/2009) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013) zavzeli stališče do vseh odprtih pravnih vprašanj in presodili, da tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen, ker so bile tožnici – sodnici v spornem obdobju plače obračunane in izplačane v skladu s predpisi na podlagi pravilno znižane 80 % osnove za obračun plač. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem primeru in stališča, zavzeta v citiranih sodbah, zlasti v zvezi s presojo pravilnosti uporabe materialnega prava, to je predpisov, ki so v spornem obdobju urejali plače sodnikov, določitev osnove za obračun plač in znižanje plač oziroma znižanje osnove za obračun plač sodnikov, poslancev in drugih funkcionarjev v državnih organih. Zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da je pri odločanju spregledalo oziroma napačno uporabilo nekatere določbe takrat veljavnih predpisov, niso utemeljene. Na vsa vprašanja, ki jih pritožba ponovno izpostavlja kot sporna, je bilo namreč odgovorjeno že v vzorčni zadevi, to je v citiranih sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ustrezno povzelo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 19/1997 in nasl. - ZZDODP). Na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) in pooblastila Državnega zbora je komisija Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (KVIAZ) dne 11. 2. 1993 sprejela sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca, njena višina pa je bila, kot pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane, glede na kasneje sprejeto odločitev KVIAZ, ki je v letu 1994 odločila, da s 1. 1. 1995 sklep o znižanju osnove preneha veljati, v letu 1995 pa je ponovno vzpostavila veljavnost sklepa komisije z dne 11. 2. 1993 (o znižanju osnove za 20 %), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato je zmotno stališče, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP, znižana s podzakonskim aktom. Bistveno je, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ, temveč v ZZDODP. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 1. člen ZZDODP. Za obračun plač sodnikov je veljal 2. člen tega zakona, saj ni nobenega dvoma o tem, da so se tedaj sodnikom izplačevale plače, določene v odstotku od osnove. Po določbi 2. člena ZZDODP se pri izplačilih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od njegove uveljavitve dalje upoštevajo odstotki, ki so bili določeni za izplačila v mesecu februarju 1997, to pa je 80 % osnova, ki je veljala tako za poslance kot za sodnike.

Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, izdano v vzorčni zadevi, v kateri je bilo zavzeto stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS pa je posebej poudarilo, da je bila protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, tudi če je do uveljavitve ZZDODP obstajala, sanirana z njegovo uveljavitvijo, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšana zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.