Jedro

V skladu s 85. členom podjetniške kolektivne pogodbe (PKP) iz leta 2008 imajo delavci, ki zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ne dosegajo več pričakovanih rezultatov, pravico do zaposlitve na ustrezno delovno mesto s plačo, ki so jo prejemali pred tem, če je ta zanje ugodnejša. Pri tožnici ni šlo za nedoseganje pričakovanih rezultatov zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ki je bila ugotovljena s strani pooblaščenega zdravnika, temveč za ugotovljeno invalidnost III. kategorije s pravico premestitve, česar pa ni mogoče enačiti s pravico, ki jo je delavcem zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti zagotavljal 85. člen PKP. Tožnica kot delovni invalid na podlagi določb PKP ni upravičena do razlike v plači zaradi premestitve na nižje vrednoteno delovno mesto.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se spremenita tako, da se pritožbama tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da se v tem delu glasita: „I. Tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike nadomestila plače za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016 v višini 5.182,06 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska za leto 2013 od 18. 1. 2014 dalje, od neto zneska za leto 2014 od 18. 1. 2015 dalje, od neto zneska za leto 2015 od 18. 1. 2016 dalje in od neto zneska za leto 2016 (do 30. 9. 2016) od 18. 10. 2016 dalje do plačil, se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 634,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene in revizijske stroške v znesku 1.113,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo razliko v plači za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016 v konkretnih bruto zneskih po posameznih letih oziroma skupnem znesku 5.182,06 EUR bruto s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo skupaj 3.343,34 EUR neto je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo o stroških (III. točka izreka), o stroških pa je izdalo tudi dopolnilni sklep. Ugotovilo je, da je bila tožnica kot invalid III. kategorije premeščena na drugo delovno mesto, zato je zaradi manjše plače na tem delovnem mestu upravičena do razlike v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe in Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (v nadaljevanju KPES, Ur. l. RS št. 38/96 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je v vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 17/2019 z dne 19. 3. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja pravilne uporabe določb podjetniške in kolektivne pogodbe dejavnosti o pravicah premeščenega delavca.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je odločitev sodišč temelji na zmotni razlagi določil 80., 84., 85., 86. in 136. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 15. 2. 2008, veljavne od 1. 4. 2008 do 1. 1. 2015, in Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 5. 9. 2014, veljavne od 1. 1. 2015 dalje (v nadaljevanju: PKP, določbe 80., 84., 86. in 136. člena so v obeh PKP identične), kot tudi določbe 94. člena KPES. V obravnavanem primeru namreč niso podane okoliščine, ki skladno z navedenimi določili dopuščajo ohranitev višine plačila za opravljeno delo ob premestitvi na drugo delovno mesto. Bistveno je, da je bila tožnici z odločbo ZPIZ z dne 10. 6. 2009 ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti od 3. 6. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pri razlagi določb PKP in KPES sta sodišči prezrli njihov namen. Sporne določbe se nanašajo na primere, ko delodajalec sam in na lastno pobudo prestavi delavca (z njegovim soglasjem) na drugo ustreznejše delovno mesto, ne pa na primere, ko pride do premestitve na podlagi odločbe ZPIZ. Nadalje 86. člen PKP določa, da delavci s spremenjeno delovno zmožnostjo uživajo enako varstvo kot invalidi, ne pa tudi obratno, zato tožnica kot invalid ni upravičena do razlike v plači. Tudi določba 136. člena PKP se nanaša zgolj na delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo, ne pa na invalide, poleg tega pa mora biti zmanjšana delovna zmožnost posledica telesne izčrpanosti in onemoglosti, povečane delovne intenzivnosti ali večje zahteve tehnološkega procesa. Navedena določba torej ne vključuje delavcev, ki so zaradi (z delom nepovezane) bolezni pridobili status invalida.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker revizija ni bila dopuščena glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vrhovno sodišče na revizijske očitke v zvezi s tem ne odgovarja.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnica je pri toženki opravljala delo referenta za uporabnike. Razvrščena je bila v v V. tarifni razred in 16. plačni razred z osnovno bruto plačo v višini 1.048,19 EUR. Z odločbo ZPIZ z dne 10. 6. 2009 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila od 3. 6. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ne delo s strankami, s polnim delovnim časom. Z odločbo z dne 6. 10. 2009 ji je bila priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Zaradi priznane invalidnosti je bila tožnica od 1. 9. 2009 dalje premeščena na delovno mesto administrativni referent, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred in 13. plačni razred z osnovno plačo 960,90 EUR bruto ter nato 1.028,30 EUR bruto (od 1. 6. 2012). Delo tožnice po teh pogodbah je ustrezalo omejitvam iz odločbe ZPIZ.

9. Tožnica vtožuje razliko v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo, ki bi ji pripadala po pogodbi o zaposlitvi, veljavni pred nastankom invalidnosti. Gre za razliko med 16. in 13. plačnim razredom v skupni višini 6.879,43 EUR bruto, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016. 10. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo razliko v plači za vtoževano obdobje v skupnem znesku 5.182,06 EUR1 bruto s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Navedeno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Po presoji sodišč nižje stopnje tožnici pripada razlika v plači na podlagi določb 80., 84., 85., 86. in 136. člena PKP in 94. člena KPES.

11. V tožničinem primeru navedeni členi PKP in KPES po presoji revizijskega sodišča ne predstavljajo pravne podlage za priznanje razlike plače. 12. Določba 80. člena PKP je splošna. Določa, da zagotavljanje varnosti in zdravja ne sme delavcu povzročiti finančnih obveznosti. Prav tako zdravstvene posledice opravljanja dela ne smejo prizadeti delavčeve plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj.

13. PKP v 84. členu določa, da invalidi in delavci s spremenjeno (zmanjšano) delovno zmožnostjo uživajo posebno varstvo pri delu, v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. Nadalje druga alineja 86. člena PKP delavcem s spremenjeno delovno zmožnostjo zagotavlja enako varstvo kot invalidom. Gre za dve različni kategoriji zaposlenih v smislu določb PKP, pri čemer so samo delavcem s spremenjeno delovno zmožnostjo2 priznane enake pravice, kot jih imajo invalidi (druga alineja 86. člena PKP). Ne velja pa obratno in to tudi ne izhaja iz določbe druge alineje 86. člena PKP. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da imajo tudi invalidi, kot je tožnica, v primeru premestitve na nižje vrednoteno delovno mesto enake pravice kot delavci z zmanjšano delovno zmožnostjo. Tudi določba 85. člena PKP z dne 15. 2. 2008, veljavne od 1. 4. 2008 do 1. 1. 2015, izrecno govori samo o delavcih in ne invalidih. Slednja določba tudi definira delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo. To so delavci, ki zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ne dosegajo več pričakovanih rezultatov dela in imajo pravico do zaposlitve na ustrezno delovno mesto s plačo, ki so jo prejemali pred tem, če je ta zanje ugodnejša. V predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je delovni invalid opredeljen kot zavarovanec, ki je pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja (v ZPIZ-1 in ZPIZ-2 je definicija enaka). Tudi določba 136. člena PKP, na katero se sodišči prav tako sklicujeta v utemeljitev upravičenosti tožnice do razlike v plači, se nanaša samo na delavce z ugotovljeno zmanjšano delovno zmožnostjo. To izhaja že iz naslova. Poleg tega tudi besedilo člena govori o delavki, starejši od 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine dela ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, zaradi njene izčrpanosti in onemoglosti itd.; tej se lahko ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Pri tem mnenja medicine dela o ugotovljeni zmanjšani delovni zmožnosti ni mogoče enačiti z odločbo ZPIZ ali mnenjem invalidske komisije. Gre za dva različna pravna akta, z različnimi posledicami. Iz citiranih določb PKP torej jasno izhaja, da se določbe o ohranitvi plače nanašajo na delavce z ugotovljeno zmanjšano delovno zmožnostjo, ne pa tudi na delovne invalide. Delovni invalidi imajo zagotovljene določene pravice in posebno varstvo v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (196. člen Zakon o delovnih razmerjih - ZDR-1 in 200. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR). Tožnica je iz tega naslova kot delovni invalid upravičena do nadomestila za invalidnost. 14. Sodišči druge in prve stopnje kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi zmotno navajata določbo 85. člena PKP. V skladu s 85. členom PKP iz leta 2008 imajo delavci, ki zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ne dosegajo več pričakovanih rezultatov, pravico do zaposlitve na ustrezno delovno mesto s plačo, ki so jo prejemali pred tem, če je ta zanje ugodnejša. Pri tožnici ni šlo za nedoseganje pričakovanih rezultatov zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ki je bila ugotovljena s strani pooblaščenega zdravnika, temveč za ugotovljeno invalidnost III. kategorije s pravico premestitve, česar pa ni mogoče enačiti s pravico, ki jo je delavcem zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti zagotavljal 85. člen PKP.3

15. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje sodišč na določbo 94. člena KPES (nadomestilo za izčrpanost). Ta določa, da delavke, starejše od 50 let, ki so zaradi zdravstvenih razlogov razporejene na delovno mesto z nižjo tarifno postavko, ne morejo prejemati nižje plače, kot so jo prejemale na prejšnjem delovnem mestu. Tožnica je bila premeščena na drugo delovno mesto v posledici priznane invalidnosti in ne zaradi izčrpanosti. Dejansko tudi KPES ureja položaj delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo. Glede na to, da tožnica do vtoževane razlike v plači ni upravičena niti na podlagi PKP, ki podrobneje ureja pravice delavcev, ki so premeščeni zaradi zmanjšanja delovne zmožnosti, je do tega lahko še toliko manj upravičena na podlagi bolj splošne določbe KPES, ki kot podlago nadomestila za izčrpanost določa starost in razporeditev na drugo delovno mesto iz zdravstvenih razlogov, česar ni mogoče enačiti s pravico do premestitve na podlagi odločbe o invalidnosti.

16. Glede na navedeno sta sodišči zmotno razlagali relevantne določbe PKP in KPES, ker sta uporabo določb o pravicah premeščenega delavca zaradi spremenjene delovne zmožnosti razširili tudi na primere (delovnih) invalidov, čeprav to iz besedila ne izhaja (odgovor na revizijsko vprašanje). Tožnica kot delovni invalid na podlagi določb PKP ni upravičena do razlike v plači zaradi premestitve na nižje vrednoteno delovno mesto.

17. Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrnilo.

18. V posledici te odločitve je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in zaradi dopolnilnega sklepa sodišče prve stopnje o stroških, ki ga je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, poseglo tudi v ta sklep in ga spremenilo tako, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Odločitev o stroških sicer temelji na 154. in 155. členu ZPP. Tožnica z zahtevkom ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje, kot tudi revizijske stroške. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 634,93 EUR, (odgovor na tožbo 400 točk, zastopanje na prvem naroku 400 točk, pripravljalna vloga 300 točk, skupaj 1.100 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 504,90 EUR, potni stroški 15,54 EUR in 22 % DDV). Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 475,59 EUR (pritožba 500 točk oziroma 229,50 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 4,59 EUR, 22 % DDV in taksa za pritožbo 190,00 EUR). Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih revizijskih stroškov. Ti znašajo 637,98 EUR (revizija 600 točk oziroma upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR 360,00 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 7,20 EUR, 22 % DDV 80,78 EUR in taksa za revizijo 190,00 EUR).

19. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Znesek po delnem umiku tožbe. 2 To so praviloma delavci, za katere se na podlagi mnenja medicine dela ugotovi zmanjšana delovna zmožnost. 3 Določba sedaj veljavnega 85. člena PKP je drugačna in se nanaša le na omejitev možnosti razporejanja zaščitenih kategorij delavcev (med drugim tudi invalidov in delavcev s spremenjeno delovno zmožnostjo) na delovno mesto v drugem kraju.