Jedro

Tožnica je ob nastanku invalidnosti dopolnila 52 let. Zato je sodišče svojo odločitev utemeljeno oprlo na 94. člen Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (KPES), ki določa, da delavke, starejše od 50 let, ki so zaradi zdravstvenih razlogov razporejene na delovno mesto v nižjo tarifno postavko, ne morejo prejemati nižje plače, kot so jo prejemale na prejšnjem delovnem mestu. Pritožba neutemeljeno navaja, da to predstavlja nekakšno nadomestilo za izčrpanost, ki se ne more povezovati z boleznijo, kot je tožničina (depresivna motnja). Tega KPES ne določa, za takšno sklepanje na določeno vrsto zdravstvenih razlogov tudi sicer ni nobene podlage.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko nadomestila plače: - za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 1.391,02 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2014 dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 1.378,08 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2015 dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 1.378,08 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2016 dalje do plačila, - za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 9. 2016 v višini 1.034,88 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za izplačilo konkretnih neto zneskov (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh tožnici povrniti stroške postopka v znesku 504,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

S sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti še stroške postopka v znesku 174,71 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo in preširoko v korist delavca razlagalo materialno pravo (80., 84., 86. in 136. člen podjetniške kolektivne pogodbe - PKP), zaradi česar je zavzelo napačno stališče, da je tožnica tudi po premestitvi na drugo delovno mesto zaradi III. kategorije invalidnosti upravičena do plače, kot jo je imela na prejšnjem delovnem mestu. Sodišče je napačno razumelo namen navedenih določb. Člen 85 PKP se nanaša na primere, ko delodajalec na lastno pobudo premesti delavca, ne pa zaradi odločbe ZPIZ. Gre za dobroto tožene stranke, do katere je delavec upravičen v posledici njene odločitve, ne pa v posledici odločitve drugih organov. V 85. členu PKP z dne 5. 9. 2014 niso določene takšne ugodnosti, kot pred tem. Iz odločbe ZPIZ je razbrati kot vzrok invalidnosti le bolezen, ne pa, da je bolezen (depresivna motnja) posledica opravljanja dela pri toženi stranki, zato tožena stranka ni dolžna plačati vtoževane terjatve. Tudi iz 80. člena PKP ne izhaja podlaga za ugoditev zahtevku, saj zdravstvene posledice pri tožnici ne izhajajo iz opravljanja dela pri toženi stranki. Člen 86 PKP določa, da delavci s spremenjeno delovno zmožnostjo uživajo enake pravice kot invalidi, ne pa tudi obratno. Sodišče je 136. člen PKP le deloma povzelo in napačno interpretiralo. Ta določba se nanaša le na delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo, ne pa na invalide - poleg tega mora biti zmanjšana delovna zmožnost posledica telesne izčrpanosti in onemoglosti, povečan delovne intenzivnosti ali večje zahteve tehnološkega procesa. Ta določba ne zajema delavcev, ki so zaradi (z delom nepovezane) bolezni pridobili status invalida. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak je upoštevalo le to, da se nanaša na delavce, starejše od 50 let. Tožnica se je sklicevala na stališča iz njenega prejšnjega sodnega primera (I Pd 2528/2013 v zvezi s Pdp 140/2016), glede katerega je bila dopuščena revizija (VIII DoR 96/2016), o kateri še ni bilo odločeno, nanaša pa se na podobno dejansko stanje, le da gre za kasnejše časovno obdobje. Meni, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, ter da je tožba nesklepčna. Ugotovljeno dejansko stanje ni podlaga za ugoditev zahtevku, ki po materialnem pravu ne more biti utemeljen. Prav tako je sodišče zmotno menilo, da je zadostna podlaga za ugoditev zahtevku podana že po 94. členu Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (KPES). V tožničinem primeru ne gre za nadomestilo za izčrpanost, ampak za bolezen, ki ni povezana z delom. Tožnica tudi zaradi prejemanja nadomestila za invalidnost po odločbi ZPIZ ni bila prikrajšana pri plači zaradi premestitve. Sodišče je napačno zaključilo, da ima tožnica kot invalid enake pravice kot delavec z zmanjšano delovno zmožnostjo. Vtoževana pravica gre le delovnemu invalidu, ne pa delavcu, ki je status invalida pridobil zaradi bolezni. Sodba ne dosega standarda obrazloženosti po 324. členu ZPP. Ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložena sodba je del poštenega postopka. S tem v zvezi je podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep pojasnjuje, da jo vlaga v posledici napačne odločitve o glavni stvari, ki napačno upošteva uspeh strank v postopku.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje glede obrazložitve sodbe neutemeljeno očita kršitev 324. člena ZPP (da sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katera se zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo), kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, npr. ker v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih), kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP (z vidika, da je obrazložena sodba del pravice do poštenega sojenja). Ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih je sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo, upoštevaje pri tem tudi odločitev pritožbenega sodišča v istovrstnem primeru (Pdp 140/2016, v katerem je revizija res bila dopuščena (VIII DoR 96/2016), ne pa tudi vložena). To, da ni sledilo obrazložitvi drugačnih pravnih stališč, pri katerih vztraja tožena stranka tudi v pritožbi, ne daje podlage za ugotovitve očitanih postopkovnih kršitev. Bistvo spora je pravno, ne dejansko vprašanje, tako se tudi pritožbene navedbe nanašajo predvsem na to, da pravna podlaga, na katero se je oprlo sodišče, sploh ne more privesti do ugoditve tožničinemu zahtevku, kar pomeni, da tožena stranka po vsebini uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

8. Ključen očitek tožene stranke je v tem, da je sodišče zmotno uporabilo in preširoko v korist tožnice razlagalo materialno pravo (zlasti določila podjetniške kolektivne pogodbe z dne 15. 2. 2008 ter z dne 5. 9. 2014 - PKP), zaradi česar naj bi zavzelo napačno stališče, da je tožnica tudi po premestitvi na drugo delovno mesto (administrativni referent) upravičena do plače, kot jo je imela na prejšnjem delovnem mestu (referent za uporabnike). Tožnica je bila namreč na to (nižje vrednoteno) delovno mesto premeščena v posledici realizacije odločbe ZPIZ z dne 10. 6. 2009, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila od 3. 6. 2009 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ne delo s strankami, s polnim delovnim časom.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku iz naslova razlike v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo, ki bi tožnici pripadala po pogodbi o zaposlitvi, ki je veljala pred nastankom invalidnosti. Gre za razliko med 13. in 16. plačnim razredom v skupni višini 6.879,43 EUR bruto, ki se nanaša na čas od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016. 10. Tožnica je ob nastanku invalidnosti dopolnila 52 let. Zato je sodišče svojo odločitev utemeljeno oprlo na 94. člen Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (KPES), ki določa, da delavke, starejše od 50 let, ki so zaradi zdravstvenih razlogov razporejene na delovno mesto v nižjo tarifno postavko, ne morejo prejemati nižje plače, kot so jo prejemale na prejšnjem delovnem mestu. Pritožba neutemeljeno navaja, da to predstavlja nekakšno nadomestilo za izčrpanost, ki se ne more povezovati z boleznijo, kot je tožničina (depresivna motnja). Tega KPES ne določa, za takšno sklepanje na določeno vrsto zdravstvenih razlogov tudi sicer ni nobene podlage.

11. Pritožba neuspešno prikazuje, da bi bila tožnica upravičena do vtoževanega le, če bi šlo za premestitev v posledici odločitve tožene stranke, ne pa drugih organov, oziroma, če bi bil vzrok invalidnosti v opravljanju dela za toženo stranko, ne pa v bolezni (depresivna motnja), ki ni povezana z delom pri njej (češ, da je le v teh primerih relevantna podlaga za priznanje razlike v plači, kot dobrota delodajalca namenjena delavcu zaradi razlogov na njegovi strani, kar pa ne drži. Takšen namen iz relevantnih pravnih podlag ne izhaja). Po 65. členu ZPIZ-2 je lahko vzrok invalidnosti tako bolezen kot poklicna bolezen (poleg poškodbe in poškodbe pri delu), česar KPES ter PKP pri priznavanju sporne pravice ne razlikujeta.

12. Prav tako ni jasno poudarjanje pritožbe, da se PKP nanaša le na delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo, ne na invalide. Pojem zmanjšane delovne zmožnosti in pojem invalidnosti se ne izključujeta. Pri invalidnosti se ugotavlja ravno preostala oziroma zmanjšana delovna zmožnost (63. člen ZPIZ-2). O tem ne more odločati delodajalec, pač pa pristojni strokovni organ, kot je npr. invalidska komisija na ZPIZ.

13. Po 80. členu PKP delavcu zagotavljanje varnosti in zdravja ne sme povzročiti finančnih obveznosti, zdravstvene posledice opravljanja dela pa ne smejo prizadeti njegove plače ter posegati v njegov z delom pridobljeni materialni in socialni položaj. Po 84. členu PKP delavci, invalidi in delavci s spremenjeno delovno zmožnostjo uživajo posebno varstvo pri delu v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. V 85. členu PKP, kot je veljal do spremembe 5. 9. 2014, je bilo določeno, da imajo delavci, ki zaradi spremenjene psihofizične zmožnosti, ugotovljene s strani pooblaščenega zdravnika, ne dosegajo več pričakovanih rezultatov, pravico do zaposlitve na ustrezno delovno mesto s plačo, ki so jo prejemali pred tem, če je ta zanje ugodnejša. Po 86. členu PKP delavci s spremenjeno (zmanjšano) delovno zmožnostjo uživajo enako varstvo kot invalidi. V 136. členu PKP je določeno, da se delavki, starejši od 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine dela ugotovi zmanjšana delovna zmožnost zaradi telesne izčrpanosti in onemoglosti, povečane delovne intenzivnosti ali večje zahteve tehnološkega procesa, lahko ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Pritožba zmotno poudarja, da ta določba ne velja za tožnico, češ da se nanaša le na določeno zmanjšano delovno zmožnost, ne pa na invalidnost. 14. To, da je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost, ki se izplačuje v breme ZPIZ na podlagi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne izključuje obravnavane pravice iz delovnega razmerja, za katero je zavezan delodajalec po PKP oziroma KPES.

15. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, deloma zajeta v sodbi, deloma v izpodbijanem sklepu.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

17. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155., 165. člen ZPP).