Jedro

Pogodbam, s katerimi se ena pravna oseba drugi zaveže opravljati storitve svetovanja in priskrbeti ustrezno usposobljen kader za izvedbo sanacije (t.i. krizni management) proti dogovorjenemu plačilu, sodna praksa ne odreka veljavnosti.

Po tretjem odstavku 1. člena ZRacS-1 aktov, s katerimi Računsko sodišče izvršuje svojo revizijsko pristojnost, ni dopustno izpodbijati pred sodišči niti pred drugimi državnimi organi. V revizijskem poročilu ugotovljeno dejstvo, da je bil poslovni izid pri družbi E., d.d., za leto 2003, upoštevaje potrebne popravke, negativen, pritožbeno sodišče zato šteje kot neizpodbojno.

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka sodbe se zavrže. 1. Pritožbi se v preostalem delu ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 2.771.895,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 563.803.249,46 SIT za čas od 3. 7. 2002 do 31. 12. 2006, od zneska 2.352.709,27 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, od zneska 100.435.854,65 SIT od 1. 5. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 419.186,52 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 26.597,08 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranka plačati 1.721,25 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.771.895,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na plačilo 5.561.220,30 EUR s pp zavrnilo (II. točka izreka), in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.395,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je predlagala zavrženje pritožbe tožene stranke, ker sodne takse za pritožbo ni plačala in ker je prišlo pri toženi stranki do spremembe zakonitega zastopnika in bi moral pooblaščenec tožene stranke ob vložitvi pritožbe predložiti novo pooblastilo za zastopanje v pritožbenem postopku.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za zavrženje pritožbe, ker naj bi tožena stranka ne plačala sodne takse zanjo, ni nobene podlage. Tožena stranka je po prejemu opomina za plačilo sodne takse iz četrtega odstavka 26. člena ZST, ki se po 39. členu ZST-1 uporablja v obravnavanem postopku, takso v roku iz opomina plačala. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi moral pooblaščenec tožene stranke ob zamenjavi zakonitega zastopnika sodišču predložiti novo pooblastilo, ker naj bi mu staro prenehalo. Po prvem odstavku 100. člena ZPP ima pooblaščenec še vedno pravico opravljati pravdna dejanja, čeprav je zakoniti zastopnik stranke razrešen, lahko pa novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Drugače povedano: do preklica pooblastila novega zakonitega zastopnika je v celoti pravno veljavno pooblastilo za zastopanje, ki ga je pooblaščencu dal bivši zakoniti zastopnik tožene stranke. Procesne predpostavke za meritorno obravnavanje pritožbe tožene stranke so torej izpolnjene.

5. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe ni dopustna.

6. Tožena stranka v pritožbi izrecno navaja, da izpodbija prvostopenjsko sodbo v celoti. Procesna predpostavka za dopustnost pritožbe je med drugim tudi izkazan pravni interes zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Ta se odraža v možnosti, da bi stranka v pritožbenem postopku lahko izposlovala zanjo ugodnejšo rešitev. Ugodnejše rešitve, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe, ki je v zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, torej s pritožbenim izidom ne bi mogla doseči. Zato ji je v tem delu treba odreči pravni interes za pritožbo, v posledici pa pritožbo zoper II. točko izreka sodbe kot nedovoljeno zavreči (352. člen ZPP).

7. Pritožba zoper I. točko in posledično zoper III. točko izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom je utemeljena.

8. Glede vprašanja veljavne sklenitve pogodbe o poslovodenju je tožena stranka v prvostopenjskem postopku pravočasno navajala le, da je ni podpisal zakoniti zastopnik (pravnega prednika) tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je Pogodbo o poslovodenju E. (priloga A2 – v nadaljevanju Pogodba) za E., d.d., podpisal predsednik nadzornega sveta E., d.d., za kar je imel posebno pooblastilo nadzornega sveta v sklepu, št. 4/1R 2000, sprejetem na prvi redni seji nadzornega sveta dne 18. 4. 2000 (priloga A22). Smiselnosti podpisa Pogodbe o poslovodenju s strani predsednika nadzornega sveta E., d.d., v dani situaciji ne izpodbija niti pritožnik. Neutemeljen pa je njegov pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je prilogi zapisnika konstitutivne seje nadzornega sveta E., d.d., bil priložen Dogovor med S. in K., d.o.o., ki ni vseboval določila o premiji za uspeh in da se je odobritev nadzornega sveta navezovala samo na vsebino tega Dogovora, ker teh navedb prvostopenjsko sodišče skladno z 286. členom ZPP kot prepoznih ni bilo dolžno upoštevati, posledično pa se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek neutemeljene zavrnitve predloga pritožnika po ponovnem zaslišanju priče K. L. glede navedenih okoliščin v zvezi s podpisom Pogodbe. Tožena stranka je namreč navedena dejstva zatrjevala šele v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2009, čeprav je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen že 11. 7. 2007. Da pogodbenega določila o premiji za uspeh ni odobril nadzorni svet S. in da to določilo ni odražalo prave volje naročnika, kakor tudi ne lastnika poslovne naložbe, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. členom ZPP ni smelo presojati. Pritožnik namreč ni pojasnil, zakaj navedenih dejstev ni mogel pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

9. Pritožnik neutemeljeno tožeči stranki oporeka aktivno legitimacijo v predmetnem sporu, ker bi bili lahko upravičenci do premije za uspeh po sporni Pogodbi kvečjemu izpolnitveni pomočniki tožeče stranke, ne pa tožeča stranka. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, se je tožeča stranka s Pogodbo toženi stranki zavezala priskrbeti ustrezno ekipo strokovnjakov, ki bo tudi operativno vodila finančno in organizacijsko prestrukturiranje družbe E., d.d., s ciljem izvršiti poslovni preobrat v družbi E. v obdobju dveh let tako, da bo konsolidirani poslovni izid v drugem letu prestrukturiranja oziroma sanacije pozitiven, nesolventnost odpravljena, E. pa pozicioniran za nadaljnjo profitabilno rast v prihodnjih dveh letih, tožena stranka pa se je zavezala, da bo ob doseženem cilju tožeči stranki plačala tudi premijo za uspeh. Navedeno Pogodbo je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot civilnopravno podjemno pogodbo, katere značilnost je obligacija rezultata in s katero se tožeča stranka sama kot pravna oseba ni zavezala prevzeti funkcije uprave družbe, pač pa so to funkcijo prevzele osebe, ki jih je toženi stranki zagotovila tožeča stranka. Tako je razumeti tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 379/2009 z dne 28. 10. 2009, s katero je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti obravnavane Pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o ničnosti pogodbenih določil, ki govore o tožeči stranki kot poslovodji, je zato iztrgano iz konteksta celotne odločbe. Ni namreč relevantno, kako se pogodba glasi, pač pa kakšna je vsebina te pogodbe. Iz slednje pa ne izhaja, da bi tožeča stranka kot pravna oseba pri toženi stranki opravljala funkcijo poslovodje. Da tovrstnim pogodbam, s katerimi se ena pravna oseba drugi zaveže opravljati storitve svetovanja in priskrbeti ustrezno usposobljen kader za izvedbo sanacije (t.i. krizni management) proti dogovorjenemu plačilu, sodna praksa ne odreka veljavnosti, izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča (III Ips 226/2008, III Ips 108/2005). Ker se je tožena stranka tožeči stranki s pogodbo zavezala v primeru doseženega cilja Pogodbe, določenega v prvem odstavku 2. člena, plačati tudi premijo za uspeh, je neutemeljen pritožbeni očitek o zgrešeni aktivni legitimaciji, saj je prav tožeča stranka nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega pogodbenega razmerja, iz katerega črpa svoje upravičenje iz uveljavljanega tožbenega zahtevka. Izhajajoč iz materialnopravno zmotnega stališča, da so procesno legitimirana stranka v tem postopku le izpolnitveni pomočniki tožeče stranke, ne pa sama tožeča stranka, posledično pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita bistveno postopkovno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker tožeča stranka nima posebnega pooblastila za zastopanje interesov izpolnitvenih pomočnikov.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je bila med tožečo stranko K., d.o.o., in pravnim prednikom sedaj tožene stranke, v letu 2000 veljavno sklenjena Pogodba o poslovodenju s ciljem izvršiti poslovni preobrat v družbi E. v obdobju dveh let, tako da bo konsolidirani poslovni izid v drugem letu prestrukturiranja oziroma sanacije pozitiven, nesolventnost opdravljena, E. pa pozicioniran za nadaljnjo profitabilno rast v prihodnjih dveh letih (prvi odstavek 2. člena Pogodbe). Tožeča stranka navaja, da je bil cilj Pogodbe v celoti dosežen že v letu 2001, zaradi česar ji gre premija za uspeh, določena v četrtem odstavku 4. člena Pogodbe. Čim pa je tako, je bil pogodbeni cilj dosežen že v letu 2001 oziroma ob koncu tega leta, z izpolnitvijo pogodbenega cilja pa Pogodba izpolnjena, saj je bila njena kavza (pogodbeni namen) dosežena, za opravljeno delo tožeče stranke pa določena nagrada, med drugim tudi premija za uspeh, ki je bila vezana na poslovni izid, v konkretnem primeru glede na zatrjevan dosežen cilj Pogodbe v letu 2001, torej na izid poslovnega leta 2001. Premija za uspeh pa je bila po presoji pritožbenega sodišča glede na cilje pogodbe določena tako za učinek finančnega prestrukturiranja E. (poslovni izid v drugem letu prestrukturiranja oziroma sanacije pozitiven, nesolventnost odpravljena), kot tudi širšega proizvodnega in tržnega prestrukturiranja E. (pozicioniran za nadaljnjo profitabilno rast v naslednjih dveh letih). Če je bil torej cilj pogodbe dosežen v letu 2001, tožeči stranki premija za uspeh še za leto 2002 ne gre, saj bi vključevala tako premijo za uspeh za opravljeno delo, za katerega bi bila že priznana premija za leto 2001 ( v letu 2002 ponovna finančna sanacija ni bila več potrebna). Drugačno stališče bi pomenilo dvakratno nagrajevanje tožeče stranke za (deloma) isto delo. Tako se pokaže kot materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka upravičena tudi do premije za uspeh za prvo tromesečje leta 2002, ki tudi sicer ne more biti enostaven matematični izračun glede na celotno poslovno leto 2002, na kar pravilno opozarja pritožnik.

11. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da je bil cilj Pogodbe poleg odprave insolventnosti v drugem letu prestrukturiranja tudi pozicioniranje E. za nadaljnjo profitabilno rast v prihodnjih dveh letih, torej v letu 2002 in 2003. Pozicioniranost E. za nadaljnjo profitabilno rast pritožbeno sodišče razume kot poslovanje E. v letih 2002 in 2003 z dobičkom. Pri tem avtomatično podaljšanje pogodbe, ki je sicer veljala le dve leti, še za nadaljnji dve leti, pritožbeno sodišče razume kot zavarovanje tožene stranke same, da bodo opravljeni ukrepi prestrukturiranja resnično privedli do želenih ciljev – torej poslovanja E. z dobičkom tudi v letih 2002 in 2003. S podaljšanjem pogodbe je bila namreč zagotovljena kontinuiteta izvajanja ukrepov prestrukturiranja, ki bi bila ob morebitni kadrovski spremembi poslovodne ekipe lahko vprašljiva.

12. Da je bil zgoraj omenjeni cilj Pogodbe dosežen, je prvostopenjsko sodišče sklepalo na podlagi ugovora D., d.o.o., (pravnega naslednika S., v katerem D. navaja podatke o donosnosti vloženih sredstev, o povečanju prodaje proizvodov E., o ustvarjenih novih delovnih mestih, tehnološki in ekološki obnovi tovarne z investiranimi 35 MIO EUR, razvoju novih proizvodov v zimskem programu, pri plovilih in kolesih, številnih inovacijah in krepitvi blagovne znamke, razvoju učinkovitega poslovnega nadzora, prenovi informacijskega sistema in vlaganjih v izobraževanje, o izboljšanju položaja delavcev, kar vse je privedlo do poslovnega preobrata, ki je omogočal nadaljnjo rast obsega poslovanja in ustvarjenega dobička.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da se podatki D. o donosnosti vloženih sredstev nanašajo na sredstva, vložena v sanacijo E., upoštevaje izkupiček, ki ga je S. prejel kot kupnino za prodane poslovni delež v družbi Z., d.o.o., in delnice v družbi E., d.d., in zato navedeni podatki o donosnosti kapitala nimajo neposredne zveze s poslovanjem E., d.d. Zgoraj opisane izboljšave poslovanja, pa so po presoji pritožbenega sodišča relevantne le ob predpostavki, da je bil cilj Pogodbe dosežen, da je torej E., d.d., ob koncu poslovnih let 2002 in 2003 izkazoval dobiček.

14. Prav izkazovanje dobička v revidiranem konsolidiranem izkazu uspeha za skupino E. za leto 2003 pa je v tem postopku sporno, saj tožena stranka trdi, sklicujoč se pri tem predvsem na poročilo Računskega sodišča, da bi bil konsolidirani poslovni izid leta 2003 ob upoštevanju pravilnega računovodskega evidentiranja poslovnih dogodkov v letu 2003 negativen. Zato je za presojo upravičenosti tožnika do premije za uspeh odločilna presoja, ali so zgoraj omenjene izboljšave, ki jih našteva prvostopenjsko sodišče, rezultirale tudi v pozitivnem poslovnem izidu ob koncu leta 2003, torej poslovanju z dobičkom.

15. Iz revizijskega poročila Računskega sodišča, ki ga je presojalo tudi prvostopenjsko sodišče, pa izhaja, da pri izkazu poslovnega izida za leto 2003 družba E. ni v celoti upoštevala določil slovenskih računovodskih standardov pri oblikovanju dolgoročnih rezervacij, pri prodaji poslovnih deležev treh družb in pri ovrednotenju zalog družbe T., zaradi česar se izkaže ob navedenih popravkih poslovni izid za leto 2003 celo negativen (str. 73 – 76 in str. 99 – 100 priloge A20).

16. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o računskem sodišču aktov, s katerimi Računsko sodišče izvršuje svojo revizijsko pristojnost, ni dopustno izpodbijati pred sodišči niti pred drugimi državnimi organi. V revizijskem poročilu ugotovljeno dejstvo, da je bil poslovni izid pri družbi E. d.d. za leto 2003, upoštevaje potrebne popravke, negativen, pritožbeno sodišče zato šteje kot neizpodbojno. Če pa poslovni izid v letu 2003 ni bil pozitiven, ni mogoč zaključek, da so bili cilji iz prvega odstavka 2. člena Pogodbe izpolnjeni. Zato tožeči stranki ne gre premija za uspeh po četrtem odstavku 4. člena Pogodbe.

17. Utemeljeni toženčevi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke dispozitiva te sodbe.

18. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji gredo celotni priglašeni pravdni stroški prvostopenjskega postopka, kot jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku prvostopenjsko sodišče v znesku 26.597,08 EUR (glede na tedaj doseženi 66,74% uspeh pa priznalo le 17.750,89 EUR). Poleg tega ji gredo tudi priglašeni pritožbeni stroški nagrade pooblaščencu za sestavo pritožbe, odmerjene po Odvetniški tarifi v znesku 1.721,25 EUR.