Jedro

Spora o tem, ali je veljavna oporoka, ki se nanaša na zapuščinsko premoženje, ni mogoče rešiti različno za posameznega dediča in so zato v pravdi vsi (tako zakoniti kot oporočni dediči) enotni in tudi nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da oporoka N. B. z dne 1. 7. 1999 ni prava in se kot taka razveljavi, kot tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka z dne 1. 7. 1999 neobstoječa. Zaradi umika tožbe je postopek zoper drugo toženko ustavilo. Tožeči stranki je na račun tožene stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.739,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o tem, ali sodišče dodatek k oporoki šteje za samostojno oporoko. Vztraja na stališču, da oporoka sploh ne obstoji, zato oporočna dedinja nima pravnega naslova za dedovanje zapuščine. Poudarja, da določbe o enotnem sosporništvu niso uporabljive, saj je primer primerljiv s tožbo na izpraznitev nepremičnine, ki jo lahko vloži vsak solastnik. Uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, saj bi sodišče pri presoji pasivne legitimacije moralo razlikovati med zakonitimi in oporočnimi dediči. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 564/2004, na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče, ni uporabljiva, saj se nanaša le na oporočne dediče. Skupnost dedičev je tako lahko podana le med vsemi oporočnimi ali med vsemi zakonitimi dediči, ne pa med vsemi skupaj. Ravno glede tega vprašanje je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo (II Dor 62/2010), o kateri pa še ni bilo odločeno. Meni, da v konkretni zadevi nujno sosporništvo na pasivni strani ni podano, saj je toženka domnevna oporočna dedinja, kar pomeni, da se njen zahtevek opira na povsem drugačno podlago kot pri ostalih zakonitih dedičih. Dodaja, da tudi sicer vseh dedičev ne bi mogla tožiti pravočasno, saj ji vsi niso bili znani, njihovo število pa je tekom postopka naraščalo.

3. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče, da so v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki, je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v skladu z enotno in ustaljeno sodno prakso (1). Po določbi 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč preide zapuščina ob smrti zapustnika na njegove dediče po samem zakonu. Ob zapustnikovi smrti tako nastane glede zapustnikovega premoženja med sodediči skupnost, ki praviloma traja do razdelitve zapuščine. Do takrat dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Subjekti dediščine so zato vsi dediči kot enota, vsem gredo pravice in obveznosti, ki zapuščino sestavljajo. Zato spora o tem, ali je veljavna oporoka, ki se nanaša na zapustnikovo premoženje, ni mogoče rešiti različno za posameznega dediča in so zato v pravdi vsi enotni in tudi nujni sosporniki (2).

6. Pritožba zmotno meni, da je v takih primerih treba ločevati med zakonitimi in oporočnimi dediči. V skupnosti dedičev so namreč vsi. Če pa nekateri niso imeli interesa za vodenje pravde, bi jih tožnik moral navesti na pasivni strani. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da revizija, ki je bila dopuščena glede vprašanja, ali morajo biti pri tožbi glede neveljavnosti oporoke na pasivni strani hkrati zajeti oporočni in zakoniti dediči, ali le oporočni dediči, ni bila vložena, zato je sklicevanje nanjo brezpredmetno (3).

7. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je sklicevanje na pomanjkljivo obrazložitev glede ostalih spornih dejstev brezpredmetno. Ob tem velja dodati, da 61. člen ZD jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke ali posameznih njenih določil in ne na ugotovitev ničnosti oziroma neobstoja oporoke, glede česar pritožnica zmotno vztraja v pritožbi. Stranka je tako tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Kot navedeno zgoraj pa takšna skrb obsega tudi skrb za to, da je tožba vložena zoper vse pasivno legitimirane tožence.

8. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da zaradi neugotovljenega števila dedičev tožbenega zahtevka ni bilo moč vložiti pravočasno. Iz napotitvenega sklepa I D 478/20002 z dne 8. 11. 2007 (priloga A3) namreč jasno izhaja, kdo so zakoniti dediči in kolikšen je rok za vložitev tožbe. Ob vložitvi tožbe je bil tako krog dedičev znan, do konca glavne obravnave pa bi se lahko tožnici pridružil nov tožnik ali pa bi se tožba razširila na novega toženca, če bi ta v to privolil (drugi odstavek 191. člena ZPP). Tožnica bi tako lahko sanirala začetno pomanjkanje pasivne legitimacije z razširitvijo tožbe na vse udeležence materialnopravnega razmerja, saj je tudi nujno sosporništvo kot podvrsta enotnega lahko začetno ali naknadno (4).

9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj npr. odločitve Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2077/2011, I Cp 370/2012, II Cp 3317/2010 in II Cp 542/2009. (2) Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008. (3) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Dor 62/2010 z dne 13. 5. 2010. (4) Primerjaj Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 257 - 258.