Jedro

Tožnik (predsednik uprave tožene stranke) je s svojim ravnanjem (neobveščanjem nadzornega sveta o udeležbi v drugi družbi, sklenitvijo kreditne pogodbe s finančno slabo stoječima družbama kot kreditojemalcem in drugo družbo kot porokom in plačnikom) grobo kršil svoje obveznosti, ki so navedene v pogodbi o zaposlitvi. Ker je bil tožnik odpoklican s funkcije zaradi ugotovljenih hujših oziroma grobih kršitev svojih obveznosti, na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni bil upravičen do dogovorjene odpravnine zaradi odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.732,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožena stranka prekludirana za nova dejstva in nove dokaze o razlogih za tožnikov odpoklic s funkcije predsednika uprave. Ker se do teh trditev tožnika, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje ni opredelilo, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede na materialno procesno vodstvo predsednika senata sodišča prve stopnje je tožena stranka že 19. 1. 2012 vedela, da mora podati navedbe o grobih kršitvah obveznosti, ki so bile razlog za odpoklic in podati dokazne predloge za svoje navedbe. To pomeni, da je bila s kasnejšim navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov prekludirana. Med razlogi sodbe je nasprotje v odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje v prvotnem postopku in vsebino zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 19. 1. 2012. Nasprotje je tudi med odločilnimi dejstvi o vsebini zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 11. 2013 o izvedbi dokaza z zaslišanjem priče A.A., saj je v nasprotju z izpovedbo navedene priče zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, da je tožena stranka na podlagi izjav žvižgačev prejela informacije o kršitvah tožnika. Priča je izpovedovala o raziskavah, ki naj bi se opravljale v družbi B. in ne pri toženi stranki. Na podlagi tega torej sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je bila tožena stranka tista, ki je prejela informacijo od žvižgačev. Poleg tega A.A. ni vedel izpovedati, katere razloge je ugotovil nadzorni svet 9. 2. 2011 za odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave. Izpovedal je, da se ne spomni, ali so bili na seji nadzornega sveta razlogi za odpoklic prebrani ali pa se je na tej seji o razlogih kaj poročalo. Seja je trajala le nekaj minut, z zbiranjem dokazov pa je pričela tožena stranka šele po odstavitvi uprave. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče A.A. z dne 21. 11. 2013. Nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih je tudi v tem, da je v obrazložitvi navedeno, da je sodišče na podlagi izjave C.C. (listinski dokaz) ugotovilo, da je tožnik 25 % lastnik družbe D.. Tožena stranka je to listino pridobila po prvem naroku za glavno obravnavo, zato za odločanje ni pomembna, ker nadzorni svet zanjo v času odločanja ni vedel. Iz izpovedbe A.A. ne izhaja, da bi nadzorni svet tožene stranke ugotavljal udeležbo tožnika v D., niti da bi obstajala kolizija med toženo stranko in družbo E.. Tudi v zvezi s tem je podano nasprotje o odločilnih dejstvih in vsebino listinskih dokazov, ki so bili pridobljeni po prvem naroku za glavno obravnavo ter vsebino zapisnikov o naroku za glavno obravnavo z dne 19. 1. 2011 in 21. 11. 2013 in spornim mnenjem izvedenke F.F.. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do tožnikovih navedb in dokaznih predlogov o spornem izvoru in sporni vsebini zasebne listine - izjave C.C.. Tožnik je verodostojnost te listine prerekal, predlagal je sodišču, da toženo stranko pozove, da pojasni izvor te listine, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tožnik je trdil, da mu listina ni bila poznana, da mu ni poznan njen izvor in da vsebina ne odraža dejanskega stanja. Glede teh trditev se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj o tem nima razlogov. Priča A.A. tudi ni vedela izpovedati, da bi nadzorni svet v času odpoklica tožnika s funkcije vedel za sume kršitve pri poslovanju družbami G. d.o.o., H. d.o.o. in I. d.o.o., zato sodišče prve stopnje za svoje ugotovitve v 12. in 13. točki obrazložitve ni imelo podlage v sklepu nadzornega sveta niti v izpovedbi priče A.A.. Pravno pomembno je le, katere kršitve je ugotovil nadzorni svet, ali so bile razlog za odpoklic in ali je šlo za grobe kršitve iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Kar nadzornemu svetu ni bilo znano, ne more biti naknadno presojano. Iz sklepa o odpoklicu uprave z dne 9. 2. 2011 izhaja, da je bila uprava odpoklicana zaradi hujših kršitev obveznosti po 268. členu ZGD-1 in ne zaradi grobih kršitev iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je šele po odpoklicu uprave začela z zbiranjem dokazov za konkretizacijo kršitev, ki je v času odpoklica očitno ni bilo (izpovedba A.A.). Tako je tudi v zvezi s tem podano nasprotje med odločilnimi dejstvi ter vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. S tem, ko je sodišče prve stopnje navajalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala (št. dni blokade računa družbe I. d.o.o., bonitetna ocena te družbe,...) je kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Enako kršitev je storilo tudi s tem, ko je brez konkretnih navedb tožene stranke dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A. o tem, kako naj bi nadzorni svet ugotovil kršitve obveznosti. Temu je tožnik pravočasno ugovarjal, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj ugovora ni upoštevalo. Razlogi sodbe tako pretežno temeljijo na izpovedbi priče, ne pa na navedbah tožene stranke, kar pomeni kršitev ZPP. Zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Družba B. oziroma njeni posamezni zaposleni niso mogli ugotavljati razlogov za odpoklic uprave tožene stranke, saj je tožena stranka samostojni pravni subjekt. Odločitev zanje lahko sprejemajo samo njeni zakoniti in statutarni organi upravljanja in poslovodenja. Tožena stranka ni izkazala, da bi nadzorni svet tožene stranke pred odločitvijo o odpoklicu odločal tudi o grobih kršitvah obveznosti članov uprave v smislu 13. člena pogodbe o zaposlitvi, to pa ne izhaja niti iz izpovedbe A.A.. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je 13. člen pogodbe o zaposlitvi lex specialis v razmerju do člena 268/2 ZGD-1. Ker je nadzorni svet odločil, da so razlogi za odpoklic hujše kršitve po členu 268/2 ZGD-1, ne pa grobe kršitve po 13. členu pogodbe o zaposlitvi, je tožnik upravičen do vtoževane odpravnine. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 195/2008 izhaja, da se od nadzornega sveta delniške družbe ne pričakuje, da bi morali biti v razlogih za odpoklic natančne navedbe o ravnanjih oziroma opustitvah pogodbenih obveznosti, vendar pa to ne pomeni, da je dopustna absolutna opustitev navajanja razlogov ali pavšalno navajanje razlogov za odpoklic. Napačno pa je bilo uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker je sodišče prve stopnje dopustilo naknadno presojo razlogov za odpoklic, čeprav niso bili navedeni v sklepu nadzornega sveta kot grobe kršitve obveznosti iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela informacije o kršitvah tožnika. Tega sodišče prve stopnje iz izpovedbe priče A.A. ni moglo ugotoviti. Priča je namreč izpovedala, da je bila zaposlena v družbi B.. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od žvižgačev prejela informacijo o kršitvah tožnika, saj je to informacijo imela izključno družba v Avstriji. Iz izpovedbe A.A. ni mogoče zaključiti, da je nadzorni svet tožene stranke, ko je odločal o odpoklicu tožnika s funkcije, odločal tudi o konkretnih kršitvah. Za toženo stranko niso imele učinka informacije, ki so jih zbrali posamezniki v Avstriji. Nepopolno oziroma zmotno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi s tožnikovim 25 % deležem v družbi D.. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je v ponovljenem postopku upoštevalo izjavo C.C., kljub temu, da je tožnik ugovarjal njeni verodostojnosti. V zvezi s tem tudi ni zaslišalo tožnika niti priče C.C.. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil razlog za odpoklic tožnika kolizija interesov in domnevno oškodovanje v poslovanju tožene stranke z družbo E., saj priča A.A. o tem ni vedel izpovedati. Odločitev sodišča je nekritično utemeljena tudi s citiranjem spornega mnenja izvedenke F.F., do tožnikovih ugovorov v zvezi s tem pa se sodišče ni opredelilo. Oškodovanja tožene stranke v poslovanju z družbo E. sploh ni moglo biti. Sodišče nima specialnih znanj s področja finančno-ekonomske stroke, zato bi lahko mnenje izvedenke preizkusilo le z drugim imenovanim izvedencem. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede drugih kršitev obveznosti v poslovanju z H. d.o.o. in I. d.o.o.. O tem priča A.A. ni vedela izpovedati, tožena stranka pa ni dokazala, da je bila očitana kršitev razlog za odpoklic. Sodišče je kršilo razpravno načelo, s tem pa je bila tožniku odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih, na katera je oprta izpodbijana sodba. Ob tem se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bil kredit v celotni višini zavarovan z zastavnimi pravicami na nepremičninah, dodatno tudi z zastavo nepremičnine v lasti J.J.. Tožena stranka tudi ni predložila revizijskega poročila, ki bi izkazovalo nepravilnosti pri poslovanju, sodišče prve stopnje pa ni moglo samo ocenjevati, ali je tožnik v danih okoliščinah pri odobritvi spornega kredita družbi I. d.o.o. ravnal s potrebno skrbnostjo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj se je predmetni spor nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da bi morala tudi v primeru, če tožnik s pritožbo ne bi uspel, tožena stranka sama kriti svoje stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala navedbe tožnika v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal več tožbenih zahtevkov. Uveljavljal je ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predsednika uprave, ki jo je dne 10. 3. 2011 podala tožena stranka, prijavo v zavarovanje za čas od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011 in obračun ter izplačilo pripadajoče plače za navedeno obdobje. Razen tega je vtoževal odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene in izplačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2008 do marca 2011. Tožnik je oblikoval tudi podredni tožbeni zahtevek, v katerem je uveljavljal ugotovitev, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor z dne 10. 3. 2011, odškodnino za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi, razliko v plači za obdobje od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo in izplačilo odpravnine, pri čemer je pri vseh teh denarnih zahtevkih (ki jih je postavil tudi po višini) vtoževal tudi zakonske zamudne obresti od njihove zapadlosti do plačila. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

O zgoraj opisanih tožbenih zahtevkih je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 808/2011 z dne 12. 3. 2012. Ugotovilo je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 in jo razveljavilo, toženi stranki je naložilo, da tožnika od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011 prijavi v obvezna zavarovanja, mu izplača del plače za obdobje marec 2011, april 2011 in maj 2011, del odškodnine za letni dopust za leto 2011 in odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je preostali del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače za marec, april in maj 2011, na plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene, na plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in na preostali del odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2011, na izplačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2008 do marca 2011 ter na plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na ugotovitev, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor, na plačilo dodatka za delovno dobo od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 in na plačilo odpravnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se zoper omenjeni sklep ni pritožil, zoper sodbo sodišča prve stopnje pa sta vložili pritožbi obe stranki. Tožena stranka se je pritožila zoper celoten ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, tožnik pa se je pritožil zoper zavrnilni del, razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za izplačilo dela plače za marec, april in maj 2011 in glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je o pritožbah strank odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012. Pritožbi tožene stranke je ugodilo, razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka (in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje), v preostalem pa ugodilni del prvostopenjske sodbe (ki je bil pod pritožbo) spremenilo in tožbene zahtevke tožnika v tem delu zavrnilo. Pritožbo tožnika je zavrnilo v celoti in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe, ki ga je tožnik s pritožbo izpodbijal. Zoper odločitev pritožbenega sodišča, s katero je to spremenilo prvostopenjsko sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika ter zoper sklep o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na odpravnino, je tožnik vložil revizijo, o kateri je odločalo Vrhovno sodišča RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 12/2013 z dne 14. 5. 2013. Revizijo tožnika v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo odpravnine je zavrglo (ker o njem še ni bilo pravnomočno odločeno), v preostalem pa jo je zavrnilo. Glede na zgoraj opisane odločitve prvostopenjskega in instantnih sodišč, je moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o tožbenem zahtevku tožnika za izplačilo odpravnine v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila in o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

S sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ta tožnikov tožbeni zahtevek in mu naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 4.732,99 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Uvodoma je ugotovilo, da zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, zavzetega v prvotnem postopku, da so razlogi za odpoklic tožnika, ki so bili navedeni v sklepu nadzornega sveta tožene stranke, zavezujoči, stranki v zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov glede razlogov za odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke nista bili prekludirani. Zato je tudi ta dejstva in dokaze v zvezi z ugotavljanjem razlogov za odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke, ki sta jih stranki navedli oziroma predlagali najkasneje na prvem ponovljenem naroku po razveljavitvi sodbe opr. št. I Pd 818/2011 z dne 12. 3. 2012, štelo za pravočasne. Kot nesporno je ugotovilo, da je bil tožnik predsednik uprave tožene stranke in da je bil pri njej v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja mandata (3 leta), da je nadzorni svet tožene stranke 9. 2. 2011 odpoklical celotno upravo, vključno s tožnikom in da tožnik zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu ni zahteval sodnega varstva. Nadalje je na podlagi 13. člena pogodbe o zaposlitvi (A1, B5) zaključilo, da tožnik do dogovorjene odpravnine v višini letne bruto plače (188.290,00 EUR) in 50 % letne nagrade (v višini 36.000,00 EUR) ni upravičen, če je odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, ki so primeroma naštete v četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Med temi je izrecno navedlo grobo zanemarjanje, kršitev oziroma neizpolnjevanje katere od bistvenih obveznosti, določenih v pogodbi o zaposlitvi oziroma če je toženi stranki namerno povzročena bistvena finančna škoda. Po 2. členu pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik kot poslovodja odgovoren za kakovost in zakonitost dela, pri vodenju poslov pa je bil dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja (člen 3 pogodbe o zaposlitvi). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je nadzorni svet tožene stranke na seji dne 9. 2. 2011 (B6) odpoklical s funkcije tudi tožnika zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti, sklicujoč se na drugi odstavek 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Iz navedb tožene stranke je izhajalo, da je tožnik kršil svoje obveznosti z udeležbo pri poslovanju družbe D. v K. (v nadaljevanju D.), pri poslovanju v imenu tožene stranke z družbo G. d.o.o. in pri poslovanju z družbama H. d.o.o. in I. d.o.o.. Na podlagi zaslišanja A.A., ki je kot član nadzornega sveta tožene stranke sodeloval na seji dne 9. 2. 2011, na kateri je bil tožnik odpoklican s funkcije predsednika uprave in na podlagi ostalih izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik grobo kršil svoje pogodbene obveznosti, ker ni obvestil nadzornega sveta tožene stranke o tem, da je 25 % lastnik družbe D., ki je bila 100 % lastnik družbe E., s katero je poslovala tudi tožena stranka. To je bil dolžan tožnik storiti že na podlagi 67. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/2006 in nadalj.) v zvezi s 23. členom ZBan-1. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi tega v konfliktu interesov. Dejstvo, da je tožena stranka poslovala z družbo E.., izhaja tudi iz računov, ki jih je v spis vložil tožnik (A14). Poleg tega je ugotovilo tudi, da je tožnik ravnal v nasprotju s 3. členom pogodbe o zaposlitvi (ki ga je zavezoval, da bo pri vodenju poslov ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja), ko je kot zakoniti zastopnik tožene stranke z družbama H. d.o.o. in I. d.o.o. 12. 8. 2009 sklenil kreditno pogodbo (B43) v višini 5 milijonov EUR. Šlo je dejansko za podaljšanje že odobrenega kredita, čeprav so zoper navedeni pravni osebi potekali sodni postopki v zvezi s predhodnimi posli in čeprav je pristojna oseba izdelala bonitetno mnenje (B50), ki ni bilo ugodno za sklenitev spornega posla. Razen tega je ugotovilo tudi, da je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke le dva dni pred sklenitvijo omenjene kreditne pogodbe sklenil s podjetjema H. d.o.o. in I. d.o.o. ter J.J. (ki je bil lastnik navedenih družb in zastavitelj) dogovor (B49), v katerem se je tožnik v imenu tožene stranke zavezal, da bo tožena stranka umaknila vse sodne postopke proti dolžnikom, saj bodo dolžniki s sklenitvijo nove kreditne pogodbe poravnali vse svoje obveznosti po kreditni pogodbi št. ... z dne 25. 1. 2007. Ob tem so v 2. členu dogovora dolžniki izrecno izjavili, da zoper upnika in ali člane poslovodstva niso vložili nobene ovadbe ali predlogov za kazenski pregon, ki bi izvirali iz razmerij, povezanih s poslovnim sodelovanjem med pogodbenimi strankami.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z zgoraj opisanima ravnanjema (neobveščanje nadzornega sveta o udeležbi v družbi D., sklenitev kreditne pogodbe s finančno slabo stoječima družbama I. d.o.o. kot kreditojemalcem in H. d.o.o. kot porokom in plačnikom) grobo kršil svoje obveznosti, ki so (primeroma) navedene v četrtem odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil torej tožnik odpoklican s funkcije zaradi zgoraj ugotovljenih hujših oziroma grobih kršitev svojih obveznosti, na podlagi člena 13/3 pogodbe o zaposlitvi ni bil upravičen do dogovorjene odpravnine. S takim zaključkom sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče, pri čemer se v tem delu na obrazložitev prvostopenjskega sodišča v izogib ponavljanju le sklicuje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki so v pretežni meri sicer nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. oziroma 15. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, prav tako pa ni zaznati nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisi oziroma prepisi.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je bila tožena stranka z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v zvezi s presojo obstoja s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega pogoja (ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti), ki bi tožniku onemogočil pridobiti pravico do odpravnine, prekludirana. Sodišče prve stopnje je namreč v prvotnem postopku v okviru materialno procesnega vodstva zavzelo stališče, da razlogov za odpoklic z vidika samega odpoklica in njegovega vpliva na delovno razmerje ne bo presojalo, kar je bilo po oceni pritožbenega sodišča napačno. Glede na to je pritožbeno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012 zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti, iz kakšnega razloga je bil tožnik odpoklican (ne sicer v smislu presoje zakonitosti odpoklica, temveč v smislu ugotovitve obstoja pogoja, ki bi tožniku glede na člen 13/3 pogodbe o zaposlitvi onemogočil pridobitev pravice do odpravnine). Ker je bila pasivnost strank v smislu navajanja dejstev in predlaganjem dokazov v zvezi z razlogi za tožnikov odpoklic posledica napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje (s katerim so bile stranke seznanjene), jim tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni mogoče očitati krivde glede opustitve navajanj dejstev in predlaganj dokazov o grobih kršitvah obveznosti tožnika pri toženi stranki. Ker se je sodišče prve stopnje do vprašanja prekluzije v obrazložitvi svoje sodbe tudi izrecno opredelilo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da je izpodbijana sodba v zvezi s tem neobrazložena. Prav tako ni nasprotja med vsebino zapisnika naroka z dne 19. 1. 2012 in odločilnimi dejstvi, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo. Iz navedenega zapisnika izhaja odločitev sodišča prve stopnje, da razlogov za odpoklic tožnika ne bo presojalo. Ta odločitev je bila po ugotovitvi pritožbenega sodišča zmotna, zato je v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo razloge, zaradi katerih je bil tožnik odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke. Ob tem je potrebno dodati, da je neosnovana tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo s tem, ko je dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A. o tem, kako naj bi nadzorni svet ugotovil kršitve obveznosti. Iz pripravljalne vloge tožene stranke, ki je bila vložena v spis pred prvim ponovljenim narokom za glavno obravnavo (torej pravočasno glede na zgoraj zavzeto stališče v zvezi s prekluzijo navajanja dejstev in predlaganja dokazov), je namreč razvidno, da je bila navedena priča predlagana za zaslišanje prav zaradi ugotovite razlogov za tožnikov odpoklic.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da obstoji nasprotje med zapisnikom o zaslišanju priče A.A. in razlogi sodbe o tem, da tožena stranka na podlagi informacij žvižgačev ni mogla prejeti informacij o tožnikovih kršitvah, zato ker je bil A.A. zaposlen v B.B. v Avstriji, ki je samostojna pravna oseba. Navedena priča je bila v tem postopku zaslišana v svojstvu člana (oziroma predsednika) nadzornega sveta tožene stranke, ki je odločal o tožnikovem odpoklicu. A.A. je bil sicer zares zaposlen v B.B., vendar je bil obenem tudi v nadzornem svetu tožene stranke. A.A. je izrecno navedel, da je bil nadzorni svet tožene stranke (ki je bil pristojen za odločanje o odpoklicu tožnika) že pred sejo 9. 2. 2011 obveščen o tem, katere odločitve se bodo sprejemale na seji in kakšni so razlogi zanje. To pomeni, da se je nadzorni svet tožene stranke že pred sejo dne 9. 2. 2011 seznanil z razlogi za odpoklic tožnika (in drugih članov uprave). Z ozirom na navedeno ni podanega zatrjevanega nasprotja med izpovedbo A.A. in dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, da je tožena stranka preko žvižgačev dobila informacije o spornih ravnanjih tožnika.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da A.A. ni vedel izpovedati, katere razloge je ugotovil nadzorni svet 9. 2. 2011 za odpoklic tožnika, je potrebno ugotoviti, da je A.A. na zaslišanju navedel, da nadzorni svet ni bil obveščen o tožnikovi udeležbi v podjetju D. (iz K.) in da je imelo to podjetje izključno poslovne odnose s podružnicami L. v Sloveniji (v hčerinskih podjetjih v Sloveniji je delovalo kot upravnik stavb, v katerih so se nahajale podružnice). Za te povezave pri toženi stranki in za konflikt interesov niso vedeli, temveč so to ugotovili na podlagi informacij forenzičnih raziskav in žvižgačev. A.A. je še izpovedal, da so obstajali tudi drugi sumi, vendar so bili v primeru tožnika najbolj konkretni sumi glede povezave s podjetjem iz K.. To pomeni, da ne drži trditev tožnika v pritožbi, da A.A. ni vedel izpovedati, katere razloge je ugotovil nadzorni svet tožene stranke za tožnikov odpoklic. A.A. je namreč izrecno omenil udeležbo tožnika v družbi D.. Omenil je tudi druge sume, ki jih sicer ni konkretiziral, je pa pojasnil, da bi bila že ena investicijska družba sama po sebi zadosten razlog (za odpoklic tožnika). Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da nadzorni svet ni ugotavljal udeležbe tožnika v D..

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem glede dejstev, da je seja nadzornega sveta tožene stranke dne 9. 2. 2011 trajala le nekaj minut (kar naj bi nakazovalo na to, da za odpoklic tožnika ni bilo utemeljenih vsebinskih razlogov), je potrebno ugotoviti, da iz izpovedbe A.A. izhaja, da so bile informacije članom nadzornega sveta tožene stranke o razlogih za odpoklic tožnika znane že pred samo sejo. To pa obenem pomeni, da ne drži pritožbena navedba tožnika, da se pred to sejo ni zbiralo dokazov o spornih ravnanjih tožnika oziroma celotne uprave tožene stranke.

Tožnik v pritožbi oporeka tudi pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo udeležbo v K. družbi D. (v nadaljevanju D.). O udeležbi tožnika v tej družbi je (kot je bilo že ugotovljeno) izpovedal A.A., to dejstvo pa izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka (B10, B63, B64). Udeležba tožnika v D., ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje edini lastnik družbe E., s katero je poslovala tožena stranka, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pomenilo konflikt interesov (kar je potrdil tudi A.A.). Ob tem pa po stališču pritožbenega sodišča ni odločilno dejstvo, da je tožena stranka določene dokaze, ki so dodatno potrjevali ugotovitve o konfliktu interesov, pridobila po odpoklicu tožnika. Bistveno je, da je nadzorni svet tožene stranke že v času odločanja o odpoklicu tožnika razpolagal z informacijami oziroma dokazi o tem spornem ravnanju tožnika (to pa izhaja iz izpovedbe A.A.). A.A. v zvezi s poslovanjem tožene stranke z družbo E. zares ni izpovedoval, vendar je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v zvezi s tem ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, ki jih je tožena stranka vložila v spis (npr. B21).

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave C.C. o dejanskem lastništvu družbe D., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o tožnikovi dejanski udeležbi v družbi D. utemeljilo tudi z izpovedbo A.A. in prilogama B63 oziroma B64. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da sta bili listini B63 in B64, ki sta prav tako izkazovali udeležbo tožnika v D. (podobno kot listina B10), vročeni tožniku, vendar pa tožnik njune vsebine ni niti izrecno prerekal, niti v zvezi s tem ni predlagal izvedbo ustreznih dokazov (s katerimi bi lahko izpodbijal resničnost v teh listinah navedenih dejstev). Glede na to je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o udeležbi tožnika v družbi D. utemeljeno oprlo na izpovedbo A.A. in na priloge B63 oziroma B64, ne glede na tožnikov dvom o verodostojnosti listine B10 oziroma o zakonitem ali nezakonitem načinu pridobitve te listine. V zvezi s pritožbenim navajanjem tožnika, ki se nanaša na mnenje izvedenke F.F. (B22), je potrebno ugotoviti, da iz uveljavljane sodne prakse izhaja, da je potrebno mnenje, ki ga vloži v spis stranka, obravnavati kot del strankinih navedb. V tem kontekstu je potrebno razumeti 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je prvostopenjsko sodišče na to mnenje sklicevalo, zato ni utemeljen očitek tožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče to izvedensko mnenje preizkusiti z drugim imenovanim izvedencem.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da A.A. ni vedel izpovedati, da bi člani nadzornega sveta tožene stranke v času odpoklica tožnika s funkcije vedeli za kršitve v zvezi z družbami G. d.o.o., H. d.o.o. oziroma I. d.o.o., je potrebno ugotoviti, da je A.A. govoril o več spornih zadevah (čeprav vseh ni konkretneje opredelil). Pritožbeni očitek v zvezi z družbo G. d.o.o. je nebistven že zato, ker je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da poslovanje tožene stranke z navedeno družbo ni moglo biti razlog za odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave tožene stranke, saj se poslovanje med toženo stranko in navedeno družbo ni odvijalo v obdobju, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal funkcijo predsednika uprave. V zvezi s poslovanjem tožene stranke z družbama H. d.o.o. oziroma I. d.o.o. pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke ravnal v nasprotju s 3. členom pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2012 opisala posel z družbo I. d.o.o., opozorila na škodljivost sklenitve tega posla oziroma ekonomsko nesmotrnost za toženo stranko in v zvezi s tem vložila v spis dokaze, na katere je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. Te dokaze je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je bila ta pripravljalna vloga vročena tožniku, enako kot so bile vročene tudi listine, ki jih je tožena stranka vložila v spis skupaj s to pripravljalno vlogo, po stališču pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi v zvezi s spornim ravnanjem glede poslovanja z družbo I. d.o.o. oziroma z H. d.o.o. prvostopenjsko sodišče kršilo razpravno načelo oziroma načelo kontradiktornosti. Na podlagi dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je sodišče prve stopnje ugotovilo število dni blokade računa družbe I. d.o.o., opredelilo se je do njene bonitetne ocene, glede višine dolga in o tem, da je bil nad to družbo začet stečajni postopek. Na podlagi teh podatkov je sledilo zatrjevanemu dejstvu tožene stranke, da je tožnik pri sklenitvi kreditne pogodbe z družbo I. d.o.o. kršil svoje obveznosti glede tega, da bo pri vodenju poslov ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Te ugotovitve po zaključku pritožbenega sodišča ne izpodbija niti pritožbena navedba tožnika o tem, da je bil ta posel zavarovan.

Ker je bil A.A. v nadzornem svetu tožene stranke in ker je bil nadzorni svet tožene stranke (kot pristojni organ, ki je lahko odločal o odpoklicu tožnika) o razlogih za odpoklic seznanjen že pred svojo sejo, ker je tožnika na seji dne 9. 2. 2011 nadzorni svet tudi razrešil oziroma odpoklical, ne drži očitek tožnika, da njegovih grobih kršitev obveznosti ni ugotovil pristojni organ, temveč zaposleni v drugi družbi. Prav tako ni odločilnega pomena pritožbena navedba tožnika, da je do vtoževane odpravnine upravičen zato, ker nadzorni svet tožene stranke v sklepu o odpoklicu ni ugotovil grobih kršitev obveznosti, temveč le hujše kršitve obveznosti po členu 268 ZGD-1. Drugačna gramatikalna opredelitev kršitev v sklepu o odpoklicu od tiste, ki je navedena v 13. členu pogodbe o zaposlitvi, ni odločilna ob upoštevanju tega, da obe opredelitvi definirata težjo obliko kršitve obveznosti, kar pomeni, da se njun opis dejansko prekriva. Ob tem je potrebno dodati, da sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi le primeroma našteva grobe kršitve obveznosti, kar pomeni, da bi lahko tožena stranka razen v tem členu navedenih grobih kršitev kot grobe kršitve štela tudi druge (hude) kršitve obveznosti. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je do vtoževane odpravnine upravičen zato, ker v sklepu nadzornega sveta ni ustrezno obrazloženo, iz katerih razlogov je bil tožnik s funkcije predsednik uprave odpoklican. V omenjenem sklepu je navedeno, da je bil tožnik odpoklican zaradi hujših kršitev po členu 268/2 ZGD-1, to pa tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostuje za ugotovitev, da je bil razlog za odpoklic tožnika v grobih kršitvah njegovih obveznosti. Ob tem je potrebno poudariti, da se obrazloženost sklepa o odpoklicu v zvezi s sodno prakso, na katero se sklicuje tožnik, nanaša na vprašanje zakonitosti sklepa o odpoklicu, kar pa ni predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno in popolno ugotovilo, drugačne pritožbene navedbe tožnika pa so v zvezi s tem neutemeljene. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje udeležbo tožnika v družbi D. ugotovilo na podlagi več različnih dokazov, na podlagi izpovedbe A.A. je ugotovilo, da je zaradi tega obstajal konflikt interesov tožnika in tožene stranke, pri čemer tožena stranka o tem ni bila obveščena. Prav tako so izvedeni dokazi nudili podlago za ugotovitev, da tožnik pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe z družbama H. d.o.o. oziroma I. d.o.o. ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka o nepravilnosti pri odobritvi spornega kredita, ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni od tožene stranke pribavilo še revizijskih poročil (s katerimi naj bi tožena stranka izkazovala nepravilnosti v poslovanju pri odobritvi kredita, kar tožnik navaja v pritožbi).

Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločiti upoštevaje člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal več različnih zahtevkov. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zahtevek iz naslova odpravnine, temelječ na 13. členu pogodbe o zaposlitvi, ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka upoštevaje določbe ZPP (in ne določbo člena 41/5 ZDSS-1).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.