Jedro

Predmet tega spora v zvezi z zahtevkom o plačilu odpravnine je zgolj vprašanje, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, kar je po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi razlog, zaradi katerega tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni upravičen do izplačila dogovorjene odpravnine. Ni bistveno, ali so bile kršitve, ki naj bi jih tožnik storil, podrobno opisane v zapisniku seje nadzornega sveta in v sklepu o odpoklicu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 3.079,00 EUR v 15. dneh, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Ob ugotovitvi, da je bil tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi odpoklica s funkcije predsednika uprave dne 10. 3. 2011, že pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene odpravnine v znesku 224.290 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je nadzorni svet tožene stranke dne 9. 2. 2011 tožnika, kot predsednika uprave, odpoklical zaradi grobih kršitev obveznosti, zaradi česar mu odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja ne pripada.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) upoštevalo navedbe in dokazne predloge tožene stranke o grobih kršitvah obveznosti, ki naj bi bile razlog za odpoklic tožnika z mesta predsednika uprave. Ker tožena stranka teh navedb ni podala niti v odgovoru na tožbo in niti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, je bila glede teh navedb in dokaznih predlogov prekludirana. Poleg tega sodišče druge stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje dopustilo izvajanje dokazov z zaslišanjem priče o dejstvih, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, to je o tem, kako je nadzorni svet obravnaval in ugotovil tožnikove kršitve obveznosti. S tem je sodišče kršilo pravila o razpravnem načelu. Poleg tega gre za nasprotje med zapisnikom o izpovedi priče P. in zapisnikom o seji nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011, iz katerega ne izhaja, da bi nadzorni svet na tej seji, na kateri sta bila dva člana šele imenovana, sploh obravnaval konkretne kršitve obveznosti. Tako je ugotovitev sodišča, da je nadzorni svet ugotovil konkretne kršitve, v nasprotju z listinami v spisu, pa tudi z navedbami tožeče stranke, da se je z udeležbo tožnika v družbi I. seznanila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega se sodišče druge stopnje ni argumentirano opredelilo do pritožbenih navedb glede neverodostojnosti listin, ki naj bi izkazovale udeležbo tožnika v družbi I. in do pritožbenih navedb o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov, ki jih je podal tožnik v zvezi s tem. S tem je bila tožniku kršena pravica, da se v postopku izjavi, zaradi nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih pa izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno uporabilo določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ko je štelo, da je s posredovanjem informacij posameznim članom nadzornega sveta pred sejo 9. 2. 2011 le-ta obravnaval in ugotovil kršitve obveznosti, ki so predmet odločanja v tem postopku, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bile te kršitve (kolizije interesov pri poslovanju družbe I. in hčerinskih družb) na nadzornem svetu izrecno obravnavane. Poleg tega je sodišče zmotno presodilo, da so podani razlogi za izključitev pravice do odpravnine v smislu določb 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ker je nadzorni svet ugotovil, da so razlogi za odpoklic tožnika hujše kršitve po drugem odstavku 268. člena ZGD, ne pa grobe kršitve obveznosti po 13. členu Pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni vložil civilne tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpoklica s funkcije predsednika uprave, ker je bilo sodišče na podlagi 13. člena ZPP kot predhodno vprašanje dolžno ugotavljati dejstva, za katera je sicer pristojen drug organ, torej vsa pravno pomembna dejstva, od katerih je odvisna odločitev sodišča o prenehanju delovnega razmerja in o pravicah iz delovnega razmerja. Zato je sodišče o razlogih za odpoklic v zvezi s sklepom nadzornega sveta z dne 9. 2. 2011 odločalo kot o predhodnem vprašanju. Iz zapisnika seje nadzornega sveta pa ne izhaja, da bi nadzorni svet obravnaval in ugotovil grobe kršitve obveznosti v smislu določb 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi oziroma katere grobe kršitve naj bi tožnik storil. Takega sklepa nadzornega sveta in na njem temelječe odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa v sporu ni mogoče preizkusiti.

4. V odgovoru tožena stranka prereka revizijske navedbe tako glede očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot glede zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče druge stopnje ustrezno opredelilo do pritožbenih navedb. Navaja, da zakonitost sklepa nadzornega sveta o predčasnem odpoklicu tožnika ni bila predmet tega spora, temveč je bila odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine odvisna le od razlogov za odpoklic, do katerih se je sodišče pravilno opredelilo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je bil tožnik odpoklican kot predsednik uprave iz razloga hujših kršitev obveznosti in v zvezi s tem na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B. (točka 13 pripravljalne vloge z dne 9. 9. 2011), na naroku dne 19. 1. 2012 pa se je sklicevala tudi na izjavo in listino o lastnikih poslovnih deležev družbe I., ki jo je v zvezi s tem prejela po prvem naroku. Vendar se v prvem postopku do razlogov za odpoklic sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku na drugih podlagah (tako glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot glede plačila odpravnine). Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 462/2012 z dne 27. 9. 2012 sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo in tožbeni zahtevek v zvezi s tem (na drugi pravni podlagi) zavrnilo, glede odločitve o zahtevku za plačilo odpravnine pa ob razveljavitvi prve sodbe zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, da glede na določbe 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ugotovi obstoj in značaj tožnikovih kršitev, ki so bile razlog za njegov odpoklic. Glede na to je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno presodilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ta vprašanja utemeljeno razčiščevalo, saj so bile bistvene navedbe in dokazi v zvezi s tem v skladu s prvim in petim odstavkom 286. člena ZPP podani že v prvem postopku. Glede na to revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje izdalo izpodbijano sodbo ob kršitvi določb 286. člena ZPP, ni utemeljen.

8. Predmet tega spora ni bila zakonitost sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 9. 2. 2011 o odpoklicu članov uprave oziroma odpoklicu tožnika, kot predsednika uprave, temveč v zvezi z zahtevkom o plačilu odpravnine zgolj vprašanje, ali je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, kar je v tretjem in četrtem odstavku 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi navedeno kot razlog, ki tožnika ob prenehanju delovnega razmerja ne opravičuje do izplačila sicer dogovorjene odpravnine. Ni bistveno, ali so bile kršitve, ki naj bi jih tožnik storil, podrobno opisane v zapisniku seje nadzornega sveta in v sklepu o odpoklicu. Na podlagi izvedenih dokazov v zvezi s tem pa je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je bil tožnik odpoklican, ker v nasprotju s 67. členom, v zvezi s 23. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) in v nasprotju s 6. členom Poslovnika uprave tožene stranke le-te ni obvestil, da je 25% lastnik družbe A. (registrirane v Lichensteinu), ki je bila 100% lastnik družbe B., s katero je tožena stranka poslovala in je bil zato tožnik pri tem tudi v konfliktu interesov. Poleg tega pa je tožnik kot zakoniti zastopnik tožene stranke grobo kršil skrbnosti dobrega gospodarja, h katerim ga je zavezovala pogodba o zaposlitvi, ker je z družbama U. d.o.o. in K. d.o.o., s katerima so v zvezi s predhodnimi kreditnimi posli potekali sodni spori, in njunim lastnikom sklenil novo kreditno pogodbo v višini 5,000.000 EUR zaradi poplačila starih kreditov in se zoper ti družbi zavezal umakniti vse sodne postopke, čeprav bonitetna ocena teh družb ni upravičevala takega novega kreditiranja in je bil nad družbo K. d.o.o. kasneje začet stečajni postopek. V zvezi s temi ugotovitvami zato revizija sodišču neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev pravice do izjave, saj je sodišče nekatere dokazne predloge, ki za odločitev v zadevi niso bili bistveni, utemeljeno zavrnilo, tudi sicer pa tožnik solastništva družbe I. ni izrecno zanikal, do očitanih kršitev pa se je ustrezno opredelilo že tudi pritožbeno sodišče. 9. Pri presoji tožnikove pravice do odpravnine je sodišče utemeljeno izhajalo iz določb tretjega odstavka 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da pravica do odpravnine (v primeru prenehanja delovnega razmerja) ne obstaja, če je delavec (predsednik uprave) „odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta“. V četrtem odstavku tega člena pa je primeroma opredeljeno, kaj se šteje za grobo kršitev obveznosti med drugim tudi, če grobo zanemarja, krši oziroma ne izpolnjuje katere od bistvenih obveznosti.

10. Sodišče soglaša z ugotovitvijo nižjih sodišč, da se izraza „groba kršitev obveznosti“ in „hujša kršitev obveznosti“, ki ga je uporabila tožena stranka v sklepu o odpoklicu tožnika, vsebinsko praviloma prekrivata. V vsakem primeru pa ima opredelitev grobe kršitve obveznosti značaj pravnega standarda, ki se napolni šele s presojo teže in pomena konkretne kršitve.

11. Član uprave banke mora izpolnjevati pogoje iz 63. člena ZBan-1, ki jih poleg nadzornega sveta preverja tudi Banka Slovenije ob izdaji obveznega soglasja za opravljanje te funkcije. Pri tem ZBan-1 v 66. členu določa, da morajo člani uprave banke med drugim zagotoviti, da banka posluje z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotnih interesov. V tem smislu mora član uprave banke na podlagi 77. člena tega zakona pisno obveščati nadzorni svet tudi o pravnih poslih, na podlagi katerih posredno ali neposredno, sam ali njegovi ožji družinski člani pridobijo delnice oziroma poslovne deleže pravne osebe, na podlagi katerih sam ali skupaj z družinskimi člani doseže ali preseže kvalificirani delež, oziroma se njihov delež zmanjša pod to mejo.

12. Sodišče je kot najpomembnejšo kršitev, zaradi katere je bil tožnik odpoklican kot predsednik uprave banke, to je tožene stranke, ugotovilo, da tožnik ni obvestil nadzornega sveta, da je lastnik 25% (torej kvalificiranega poslovnega deleža) družbe A. s sedežem v Lichensteinu in da je v imenu tožene stranke sklepal posle z družbo B., ki je bila v 100% lasti družbe A., v zvezi z upravljanjem poslovne stavbe, kjer je sedež tožene stranke. Ob takem poslovanju je sodišče utemeljeno ugotovilo tudi konflikt interesov.

13. Glede na gornje ugotovitve in upoštevaje določbe ZBan-1 o dolžnostih članov uprave, zavezane najvišjim etičnim standardom upravljanja, je sodišče utemeljeno presodilo, da je tožnik s takim ravnanjem grobo kršil obveznosti predsednika uprave tožene stranke v smislu 13. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ob prenehanju delovnega razmerja zaradi odpoklica ni bil upravičen do izplačila sicer v pogodbi dogovorjene odpravnine.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora toženi stranki povrniti utemeljene stroške odgovora na revizijo v višini priglašenih stroškov zastopanja po odvetniku, odmerjenih po veljavni odvetniški tarifi (tar. št. 3300).