Jedro

Če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav, ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je razvidno, da so bile v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ pritožnikovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje posredovane vse zbrane informacije, na katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Pritožnik je na te informacije dal pripombe in poslal določene odlomke ter spletne naslove drugih informacij o njegovi izvorni državi. Dolžnost tožene stranke pritožnika opozoriti na nekonsistetnosti med njegovimi izjavami in zbranimi informacijami niti ne izhaja iz Procesne direktive II, ki v členu 12(1) določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe.

Notranja zaščita se nanaša na drugačne primere, ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu. V obravnavanem primeru pa pritožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-641/2015/7 (1312-04) z dne 30. 3. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožnik v obravnavani zadevi ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal zadostne verodostojnosti svojih navedb o preganjanju zaradi pridiganja o krščanski veri. Sodišče prve stopnje je preizkusilo dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih izpovedb in ugotovilo notranjo ter zunanjo nekonsistentnost. Presojalo je tudi verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik, in ugotovilo, da je bila v tem delu njegova izpoved zelo šibka. Tožnik tudi ni bil povsem prepričljiv pri izkazovanju subjektivnega strahu pred preganjanjem. Verjetnost, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih opisuje, znižujejo trije dejavniki, in sicer se tožnik ni kar najbolj potrudil utemeljiti svoje prošnje glede na naravo zatrjevanega razloga za preganjanje, ni podal razlogov, zakaj ni mogel predložiti kakšnih dokazov ali indicev, njegov opis dogodkov pa je bil zelo pavšalen. Ker gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka in šele potem za oceno prihodnjega tveganja, morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historičen dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50 %. Tožniku se temu dokaznemu standardu ni uspelo približati. Ker je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal zadostne verodostojnosti svojih navedb glede strahu pred preganjanjem pred skupino Boko Haram, je v bistvenih delih sledilo tudi utemeljitvi tožene stranke glede subsidiarne zaščite in se sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje tudi pojasnjuje, da notranje zaščite ni treba ugotavljati, ker tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno spremeni tako, da tožbi ugodi. Glede verodostojnosti v pritožbi navaja, da je ves čas enako in skladno izpovedoval dogodke. Bistvo njegove prošnje za mednarodno zaščito je, da bi bil izpostavljen preganjanju s strani Boko Haram, zaradi česar je njegovo življenje v nevarnosti. Sodišče svojo dokazno oceno o priznanju mednarodne zaščite opira le na to, da mu ne verjame. Na vsa vprašanja, ki mu jih je postavila tožena stranka, je odgovarjal kratko in jedrnato. Obširno, natančno in po resnici je navedel vse okoliščine, ki utemeljujejo ugoditev njegovi prošnji, nikakor pa mu ni mogoče naložiti pretežkega bremena dokazovanja pravno relevantnih dejstev. Navedbe, da ni dovolj prepričljivo, natančno in bolj obsežno opisal pridiganja, so pomanjkljive in sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba ne zajema celovite presoje splošne verodostojnosti, tožena stranka pa ga ni seznanila z ugotovitvijo o neskladju oziroma nekonsistentnostjo med njegovimi trditvami in pridobljenimi podatki o izvorni državi. Kar zadeva napade Boko Haram po Nigeriji, je s svojimi navedbami dokazal, da se ti pojavljajo po vsej državi, predložil je več virov, ki to dokazujejo, tožena stranka pa se do njih ni opredelila. Napadi se dogajajo vsakodnevno, Boko Haram se širi tudi v sosednje države in proti centralnemu ter južnemu delu Nigerije, tarče so skupine civilistov, pripadniki krščanske religije, zato je neposredna tarča tudi pritožnik, saj država ne uspe zaščititi civilnega prebivalstva. Do navedb, da mu bo ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda, se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj pavšalno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava, saj sodišče ni ugotavljalo možnosti notranje razselitve, ker naj ne bi dokazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Boko Haram deluje po celotni državi in se pred njim ne more nikamor zares umakniti. Sodišče prve stopnje tudi pavšalno navaja, da ima sorodnike v Lagosu in Abuju, ter prijatelje v domačem kraju, zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je pojasnil, da nima kontaktov s svojimi sorodniki in da je živel pri enem prijatelju. V drugih krajih po Nigeriji nima nikogar od bližnjih, da bi se lahko tja preselil in normalno živel, nima niti prihrankov, tako da si ne bi mogel privoščiti niti stanovanja niti zdravnika.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana odločitev, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovila in obširno ter izčrpno pojasnila okoliščine, na katere sta oprla svojo odločitev, ter odločitev pravilno in obširno utemeljila. Sodišče prve stopnje je obrazložitvi tožene stranke v vseh bistvenih elementih sledilo in izčrpno ter utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, obrazložitev in argumentacijo tožene stranke pa v določenih delih nadgradilo.

7. Po določbi 2. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane določbe, mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

8. Iz dejanskega stanja zadeve, ki ga je ugotovila tožena stranka, sodišče prve stopnje pa ga je povzelo v izpodbijani sodbi, izhaja, da je pritožnik državljan Nigerije, pripadnik etnične skupine Igbo in kristjan. V Nigeriji se je ukvarjal s podjetništvom, saj je prodajal rezervne avtomobilske dele. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da se je maja 2015 vračal s tržnice domov, nakar je videl, da je hiša porušena. Sosedje so mu povedali, da so neznanci prišli v hišo, očeta ubili, mater, sestro in brata pa odpeljali neznano kam. V porušeno hišo ni mogel, sosedje pa so mu dejali, da so napadalci spraševali po njem. Nosili so maske, bili so pripadniki Boko Haram, bilo jih je približno 15. Boko Haram je to storil zato, ker so kristjani, rekli pa so, da se bodo vrnili še ponj. Njegova družina je pridigala enkrat na teden oziroma kadar so želeli, s tem pa se ukvarjajo že zelo dolgo, od njegovega otroštva. Po napadu, ki ga ni prijavil policiji, se je skrival v cerkvi pri pastorju A. A., v kraju .... Pri njem je ostal 4 do 5 mesecev. V tem času, maja 2015, so mu požgali tudi trgovino. Izvorno državo je zapustil decembra 2015. V Slovenijo je prišel preko Francije. Pastor mu je našel posrednika, ki je zanj uredil postni list in vizum za Francijo. V Ljubljano je prišel z vlakom.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljena pritožbena trditev, da odločitev upravnega organa temelji le na tem, da pritožniku ne verjame. Kolikor pritožnik s temi navedbami utemeljuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v času izdaje odločbe veljavni ZMZ v tretjem odstavku 21. člena določal, da mora pristojni organ, kadar prosilec ne more predložiti dokazov, upoštevati tam navedene pogoje, med katerimi je v tretji alineji pogoj, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom, v zadnji alineji pa je kot pogoj določena tudi prosilčeva splošna verodostojnost. Če torej prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda le svojo izjavo, mora izkazati tako skladnost izjav,(1) ki se nanašajo na zatrjevano preganjanje, kot tudi splošno verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovila v upravnem postopku na podlagi pritožnikovih izjav in na podlagi informacij o pritožnikovi izvorni državi Nigeriji. Ker pritožnik za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito ni predložil nikakršnih dokazov, sta po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno ocenila pritožnikove navedbe po določbi tretjega odstavka 21. člena ZMZ in upoštevala tam navedene pogoje. Ugotovitev pritožnikove splošne neverodostojnosti je namreč podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tako je bila v obravnavanem primeru s presojo (ne)verodostojnosti pritožnikovih izjav opravljena tudi presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je pritožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo.

11. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ocena pritožnikove splošne neverodostojnosti temelji na številnih neskladjih med pritožnikovimi izjavami in dostopnimi informacijami, ki jih je tožena stranka v upravnem postopku zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja pridobila na podlagi 22. člena ZMZ. Specifične informacije o izvorni državi navajajo med ostalim, da je večina, kar 96 %, prebivalcev zvezne države Anambre etnične skupine Igbo, večina teh so kristjani, pritožnik pa je navajal, da je večina prebivalcev v mestu ... muslimanov in da tam ni veliko kristjanov. Na podlagi pridobljenih informacij je tožena stranka ugotovila, da Boko Haram ni povezan z državo, varnostnimi službami in vojaško službo, kakor je zatrjeval pritožnik. V mestu tudi ni bilo najti cerkve z imenom „Grace of God“, kamor je hodil pritožnik in kjer se je skrival pri pastorju, zato je utemeljeno pričakovati, da bi moral biti natančnejši glede njenega opisa oziroma poimenovanja. Glede notranje nekonsistenstnosti, predvsem časa bivanja pri pastorju,(2) je sodišče prve stopnje v 66. točki obrazložitve navedlo, da ta ni tolikšna, da bi bilo na podlagi tega mogoče njegovo izpovedbo v celoti šteti za neverodostojno. Vendar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba upoštevati, da ocena notranje nekonsistentnosti ne more biti odločilna, ker je bila pritožnikova izpoved dokaj nenatančna, njegovi odgovori ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru pa so bili zelo kratki in ni samoiniciativno ter natančno opisoval dogodkov.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi z oceno (ne)verodostojnosti presojalo tudi verjetnost obstoja opisanih dogodkov in v povezavi s tem stopnjo natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga je podal pritožnik. Po presoji Vrhovnega sodišča je dovolj prepričljivo in argumentirano obrazložilo, da je pritožnikova izpoved zelo šibka, predvsem v delu glede pridiganja. Ta pa je ključnega pomena, ker pritožnik utemeljuje preganjanje ravno zaradi verskega prepričanja. V 69. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje osredotočilo na razhajanja izjav glede pridiganja in v nadaljevanju navedlo, da je od pritožnika utemeljeno pričakovati, da bi svojo dejavnost v zvezi s pridiganjem opisal bolj prepričljivo, natančno in obsežno, še posebej zato, ker je njegova družina pridigala že dolgo časa, od njegovega otroštva dalje.

13. Ob odsotnosti vsakršnih dokazil v zvezi s posameznimi dogodki in glede na neskladnost izjav o posameznih dogodkih in v primerjavi z dostopnimi informacijami o izvorni državi je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zaključeno, da ni mogoče verjeti, da so se zatrjevani dogodki zares zgodili. Pritožnik pa niti ne ugovarja vsem ugotovljenim neskladjem in ne navaja, katero izmed številnih neskladij naj za odločitev ne bi bilo bistveno in kako naj bi to vplivalo na drugačno oceno njegove splošne neverodostojnosti.

14. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje pavšalno opredelilo do navedb, da mu bo ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. Sodišče prve stopnje je glede utemeljitve statusa subsidiarne zaščite sledilo toženi stranki in se je skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 v tem delu nanjo sklicevalo. Ta določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Navedeno omogoča sodišču, da iz razlogov procesne ekonomije ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je navedel že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrne. Na podlagi navedenega se do ugovorov glede utemeljitve statusa subsidiarne zaščite sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati.

15. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe na podlagi dokazne ocene vseh informacij o pritožnikovi izvorni državi zaključila, da glede na razloge, ki so navedeni v odločbi, ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev; ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ali da bi mu grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Pritožnik pa tudi ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Med osebnim razgovorom je namreč dejal, da bi tukaj rad ostal nekaj časa, nato pa bi se vrnil nazaj v Nigerijo. Iz navedenega torej izhaja, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za ugoditev prošnji za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

16. Napačno je tudi pritožnikovo stališče, da mu ni bila dana možnost pojasniti neskladja med njegovimi trditvami in pridobljenimi podatki o izvorni državi, ker ga tožena stranka tekom postopka s tem ni seznanila. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je razvidno, da so bile v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ pritožnikovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje posredovane vse zbrane informacije, na katerih je tožena stranka utemeljila svojo odločitev. Pritožnik je na te informacije dal pripombe in poslal določene odlomke ter spletne naslove drugih informacij o njegovi izvorni državi. Tožena stranka je v obsežnem ugotovitvenem postopku, ki ga je korektno povzela v svoji odločbi, natančno preučila pridobljene informacije, se do njih opredelila in jih podrobno analizirala v povezavi s pritožnikovimi izjavami. Opredelila se je tudi do informacij, ki jih je predložil pritožnik, in pojasnila, zakaj jih ne more upoštevati. S tem je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost seznanitve pritožnika z zbranimi informacijami. Na podlagi navedenega je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do predloženih virov glede napadov skupine Boko Haram. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da dolžnost tožene stranke pritožnika opozoriti na nekonsistetnosti med njegovimi izjavami in zbranimi informacijami ne izhaja niti iz Procesne direktive II, ki v členu 12(1) določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da ga je treba posebej opozarjati, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Omenjena direktiva pa se v členu 16, ki zahteva, da organ prosilcu zagotovi ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah, omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.(3)

17. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je v obravnavani zadevi nebistveno, da sodišče prve stopnje ni presojalo možnosti notranje razselitve. V pritožnikovem primeru namreč ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v Nigeriji), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita).(4) Navedena določba se nanaša na drugačne primere, kot je obravnavani, in sicer ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu. V obravnavanem primeru pa pritožnik sploh ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

18. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Skladnost izjav je najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo (tako Ustavno sodišče v odločbah Up-2012/08 in Up-1970/08).

(2) Navajal je, da se je napad zgodil v mesecu maju 2015, iz Nigerije pa je odšel v mesecu decembru 2015, kar predstavlja 7 mesecev razlike. Na osebnem razgovoru pa je dejal, da se je pri pastorju skrival 4 do 5 mesecev. Na posebno vprašanje uradne osebe, naj pojasni neskladje časa skrivanja pri pastorju, je dejal le, da je ves čas do odhoda ostal pri pastorju.

(3) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016. (4) Po navedeni določbi notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca.