Jedro

Kar trije dejavniki pomembno znižujejo verjetnost, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih opisuje tožnik, in sicer se tožnik ni kar najbolj potrudil utemeljiti svoje prošnje glede na naravo zatrjevanega razloga za preganjanje (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ); da ni podal nobenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti kakšnih dokazov ali indicev (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) od sorodnikov, znancev ali prijateljev iz Nigerije, s čimer bi okrepil zelo šibko izpoved; da je bila njegov opis relevantnih dogodkov in vzrokov za zatrjevano preganjanje zelo pavšalen. Nobene od teh pomanjkljivosti, ki zadevajo tri dejavnike v zvezi s tretjim od kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti, tožnik ni odpravil s pojasnili in navedbami v tožbi.

Dokazni standard v azilnih zadevah je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima – torej nižji od 50 % in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja UNHCR že 17 let. Nekoliko bolj odprto vprašanje v praksi pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre zgolj za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju. V obravnavanem sporu gre namreč najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se potrditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. l. RS, št. 11/11 -UPB2, 98/11 - Odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 - Odl. US in 82/2015 - Odl. US, v nadaljevanju: ZMZ) odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite tožnika, roj. … 1982 v kraju Onitsha, državljana Nigerije, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 25. 12. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da prihaja iz Nigerije, da je pripadnik etnične skupine Igbo in da je kristjan. Izvorno državo je zapustil decembra 2015. Meseca maja 2015 se je zvečer vračal iz tržnice domov, kjer je živel z družino, in je videl, da je hiša porušena. Sosedje so mu povedali, da so neznanci prišli v hišo, ubili njegovega očeta, mater, brata in sestro pa odpeljali neznano kam. Očeta mrtvega ni videl, saj so mu ljudje povedali, da je bil ubit in odpeljan. Hiša se je sesula, njegovo mnenje je, da zaradi bombe. Ljudje so mu še povedali, da so napadalci nosili maske, da so bili pripadniki Boko Haram in da jih je bilo približno 15. Boko Haram je to storil zato, ker so kristjani in rekli so, da se bodo vrnili ponj. Odšel je k pastorju D. O., v istem kraju Obosi, kjer je živel v cerkvi. Ko mu je povedal, kaj se je zgodilo, mu je dovolil, da je ostal pri njem 4 mesece. V tem času se je skrival v cerkvi in v hiši. Pastor mu je obljubil, da bo zanj uredil dokumente. Dogodka policiji ni prijavil, saj se je preveč bal oditi ven in da ga ne bi ujeli. Tudi pastor dogodka ni prijavil policiji. Boko Haram v njegovem kraju ne napada pogosto, zato ne ve, zakaj so napadli prav njihovo družino. Nadaljeval je, da je Boko Haram vedel, da so kristjani, saj je njegova družina pridigala na ulici in na tržnici. Člani njegove družine so bili pridigarji. V kraju Obosi ni veliko kristjanov in prebivalci so večinoma muslimani. Njegova družina je pridigala enkrat na teden oziroma kadar so želeli in pridigajo že zelo dolgo časa. Dokazov o tem, kar je navedel, nima. Požgali so mu tudi trgovino in to so storili isti storilci, ki so uničili njihovo hišo. O družinskih članih, ki so bili ugrabljeni, nima nobenih informacij. Ker nima svojega telefona tudi nima nobenih stikov s komerkoli iz Nigerije. Kako mu je pastor uredil potovalne dokumente ne ve, ve pa, da pastor zaradi Boko Haram ni v nevarnosti, saj ga varujejo pripadniki nigerijske vojske.

2. Njegova družina pred majem 2015 ni imela nobenih težav. Pooblaščenci prosilca so pristojnemu organu po elektronski pošti dne 4. 9. 2014 poslali šest strani in pol informacij o izvorni državi prosilca v angleškem jeziku.

3. Pristojni organ je navedena poročila, ki so jih predložili pooblaščenci prosilca, skrbno preučil. Informacije, ki so navedene v prvem in drugem sklopu se nanašajo na Boko Haram in njihovo delovanje v Nigeriji. Informacije o delovanju Boko Haram je pridobil in preučil tudi pristojni organ sam, zato se do informacij glede tega ni posebej opredeljeval. Informacije iz tretjega sklopa, ki se nanašajo na prisotnost in aktivnosti Boko Haram v kraju Obosi in okolici, je pristojni organ uporabil v nadaljevanju te odločbe. Do njih se je opredelil na str. 14 te odločbe.

4. Tožnik je živel je v kraju Obosi, zvezna država Anambra na naslovu X. To je velika ulica in živel je skupaj s prijatelji. Njegova družina je živela v kraju Onitsha. Na naslovu v Obosi je živel zato ker je bilo to bližje kraju, kjer je delal. V družinski hiši v Onitshi so živeli njegov oče (poslovnež), mama (poslovna ženska), brat (star 34 let, inženir mehanike) in sestra. Sam je večino življenja preživel v Onitshi, saj je bil tam rojen. V Nigeriji ima še druge sorodnike v Lagosu in v Abuji, stikov z njimi pa nima.

5. Sam je živel v delu kraja Obosi, ki se imenuje Ugbwugba. Svojo vero kot kristjan je prakticiral, saj je hodil v cerkev „Grace of God“, ki je imela svoje prostore v Obosu - Ugbwugba. V cerkev je hodil s svojo družino, včasih med tednom, večinoma v nedeljo. Njegova družina se je v Obosi pripeljala iz Onitshe. V Obosi sam ni vedno živel, ob koncu tedna je šel v hišo svojih staršev in skupaj so nato šli v cerkev.

6. Pozanimal se je tudi glede mame, brata in sestre in pastor mu je rekel, da je njegovo življenje bolj pomembno. Tako je ostal pri pastorju v hiši in nikamor ni odhajal. Pastor mu je uredil potni list, saj je imel nekoga na agenciji, ki mu je uredil dokumente. Ko je dokumente prinesel, je odšel v Lagos in zapustil državo. na dan napada je bil delovni dan. Do hiše je prišel peš. Videl je množico ljudi in vprašal je, kaj se je zgodilo. Povedali so mu, da je prišla skupina zamaskiranih ljudi, ki so odpeljali mamo, brata in sestro. To je bil Boko Haram, ki je odpeljal tudi truplo njegovega očeta. Rekli so, da bodo poiskali tudi njega. Množica ljudi je vedela, da gre za Boko Haram, saj so tako izgledali. Ljudje so rekli, da so ti zamaskirani ljudje povedali, da je njegova družina krščanska in proti njihovi veri. To so mu povedali sosedje, ki jih je dobro poznal. Policije ni videl, poklical pa je tudi ni, saj je ta povezana z Boko Haram. Pri porušeni hiši je ostal 5 minut, nato je odšel k pastorju. Da so kristjani, so vedeli zato, ker je vsa njegova družina pridigala božjo besedo na tržnici in na ulici. To so počeli ob nedeljah zvečer, pa tudi med tednom.

7. To pridiganje je bilo namenjeno vsem in se je opravljalo v nedeljo zvečer, ko ni bilo službe. Njegovi sosedje so bili eni kristjani, drugi pa tudi ne. Do omenjenega dogodka niso imeli še nikoli nobenih težav, ne on, ne njegova družina. Boko Haram je že prej prišel v Onitsho, vendar ne ve kdaj. Pobijali so ljudi, saj ko so odšli, so videli trupla. Njegova družina je pridigala že, ko je bil on še otrok. Cerkev, kamor je hodil, se imenuje „Grace of God“, pastorju je ime D.O. V cerkvi so brali Biblijo, pastor je pridigal božjo besedo in jih učil, kar je v Svetem pismu, učil jih je, kaj je dobro in kaj slabo. V Obosi je še katoliška cerkev, anglikanska cerkev, misija »Asembes of God«. Cerkev je bilo veliko in te so bile najpopularnejše. Cerkev, ki jo je obiskoval sam, pa je neodvisna cerkev. Pastorja pozna že 10 let, koliko ljudi se je udeleževalo obredov, pa ne ve. V to cerkev so hodili tudi njegovi prijatelji, tako iz Onitshe kot tudi iz Obosija.

8. Ker je prosilec navedel, da je k pastorju odšel maja 2015 in je pri njem ostal 4-5 mesecev, od pastorja pa je odšel neposredno iz države, kar naj bi se zgodilo decembra 2015, kar pa pomeni čez 7 mesecev, je bil prosilec pozvan, da neskladje pojasni. Zatrdil je, da je bil ves čas pri pastorju in ni nikamor odšel. Doma je bil vzgajan v krščanski veri. Njegova mama je imela v Onitshi stojnico s sadjem, oče pa je imel v Onitshi prodajalno, kjer je prav tako prodajal rezervne dele za avtomobile. Brat je delal v nekem gradbene podjetju, sestra pa v „First Bank“ v Onitshi.

9. Če se vrne v Nigerijo, bo ob življenje s strani Boko Haram, ki so vsepovsod. V Nigerijo bi se še vrnil, če bi bilo vse dobro, vendar bi za sedaj rad ostal tukaj.

10. Ob zaključku osebnega razgovora je imela nekaj vprašanj tudi prosilčeva pooblaščenka. Prosilec je tako povedal, da je kristjan že od rojstva. V cerkev so hodili v Obosi, ker je to njihova cerkev. Ko je bil pri pastorju, je dan izgledal tako, da je zjutraj jedel, nato gledal televizijo, spal. Iz hiše ni hodil zaradi varnostnih razlogov. Povedali so mu, da je naslednji, požgali so mu trgovino. Bal se je. Kristjani so v Onitshi manjšina.

11. Pristojni organ ni našel informacije, da bi se v mestu nahajala cerkev z imenom „Grace of God“. Na podlagi vpogleda na Googlov zemljevid mesta Obosi, je mogoče ugotoviti, da so v mestu naslednje cerkve: St Peters Anglican Church, Saint Marys Anglican Church, St Teresa's Catholic Church, Idemili Shrine in St Andrews Anglican Church Personage (Informacije pridobljene na spletni strani Wikipedia: http://en.wilkipedia.org/wiki/Obosi; vpogled na Google zemljevid kraja Obosi, Anambra: htt://www.google.si/maps/@6 1177545.6.8333666.17). Glede na to, da je prosilec navedel, da sta mesti Onitsha in Obosi približno enake velikosti, je pristojni organ pridobil informacije tudi glede tega in ugotovil, da ta prosilčeva navedba ne drži. Onitsha je mesto z več kot 500.000 prebivalci, skupaj z okolico pa tu živi več kot milijon prebivalcev. Prosilec je nadalje na osebnem razgovoru navedel še, da so kristjani v mestu Onitsha manjšina. Na podlagi pridobljenih informacij pristojni organ ugotavlja, da večino prebivalcev zvezne države Anambra, kamor sodi mesto Onitsha, in sicer 98%, predstavlja etnična skupina Igbo, katere pripadnik je tudi prosilec, in da je večina pripadnikov Igbo kristjanov, nekaj pa jih prakticira tudi tradicionalna verovanja. Pristojni organ ni nikjer zasledil podatka, da bi bili kristjani v kraju Onitsha v manjšini, kot je na osebnem razgovoru zatrjeval prosilec, niti da so kristjani manjšina v kraju Obosi, kot je zatrjeval ob vložitvi prošnje.

12. Po mnenju pristojnega organa se odgovori prosilca na splošna vprašanja o Nigeriji večinoma ujemajo z informacijami, ki jih je pridobil in preučil pristojni organ. Glede mesta Obosi, za katerega je prosilec navajal, da je v njem živel, pa pristojni organ potrditev navedb prosilca v preučenih informacijah ni našel, ob tem pa pristojni organ še dodaja, da je prosilec v nekaterih svojih izjavah bistveno odstopal od preučenih informacij (velikost mesta, delež kristjanov). Pristojni organ glede na navedeno verjame prosilcu, da prihaja iz Nigerije in iz zvezne države Anambra, dvomi pa, da prihaja iz kraja Obosi, verjetneje je, da prihaja iz mesta Onitsha. Kljub temu, da je pristojni organ ugotovil, da prosilec prihaja iz Nigerije, pa ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove identitete.

13. Upravno sodišče Republike Slovenije je v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 navedlo, da je ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev.

14. V zvezi s kriterijem notranje (ne)konsistentnosti pristojni organ ugotavlja, da sta bili izjavi, ki ju je prosilec podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma skladni. Odstopanja je pristojni organ zasledil v izjavi prosilca, da ga je bilo strah oditi iz pastorjeve hiše in da zaradi tega dogodka tudi ni prijavil na policiji, nato pa je na osebnem razgovoru pojasnil, da je iz pastorjeve hiše z avtobusom javnega prevoza pet ur potoval v Lagos, kar po mnenju pristojnega organa ne more nakazovati in potrjevati predhodnih izjav prosilca, da pastorjeve hiše ni zapuščal. Nadalje je prosilec zatrjeval, da je v domači hiši v kraju Onitsha odhajal le ob koncu tedna, kasneje pa navedel, da naj bi dogodek, zaradi katerega je odšel iz Nigerije zgodil med tednom in da je to bil delovni dan. Zatrjeval je tudi, da je pri pastorju bival 4-5 mesecev, pristojni organ pa je glede na prosilčeve izjave ugotovil (kdaj je prišlo do dogodka in kdaj je zapustil Nigerijo), da gre za obdobje 7 mesecev.

15. Drugi kriterij ocene (ne)verodostojnosti je zunanja (ne)konsistentnost. Po mnenju pristojnega organa je bistveno, da je prosilec zatrjeval, da so v kraju Obosi kristjani v manjšini, pristojni organ pa je na podlagi preučenih verodostojnih informacij ugotovil, da temu ni tako, in da večino prebivalcev na jugovzhodu Nigerije, kamor sodi tudi zvezna država Anambra in kraj Obosi, predstavljajo kristjani. Nadalje pristojni organ ne more slediti prosilcu v njegovih izjavah, da naj bi imel Boko Haram zveze vsepovsod in da zaradi tega dogodka ni prijavil policiji. Iz preučenih informacij, uporabljenih v nadaljevanju te odločbe, nikjer ni mogoče zaslediti, da bi bila v delovanje Boko Haram vpletena država in njene varnostne in vojaške službe. Nasprotno, vlada je začela z intenzivnim delovanjem v smeri uničenja oziroma onemogočanja delovanja Boko Haram, ki ga je označila za teroristično skupino.

16. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da prosilcu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju prošnje. Breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, je predvsem na prosilcu, ki mora izpolnjevati svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Nadalje je pristojni organ presojal, ali je prosilec podal utemeljen razlog, zakaj ni predložil nobenih drugih dokazov in ocenil, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi. Pristojni organ ugotavlja tudi, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče. 17. Pristojni organ ugotavlja, da pri prosilcu obstajata tako notranja nekonsistentnost, kot tudi zunanja nekonsistentnost. Zaradi navedenega pristojni organ ocenjuje, da prosilcu ni mogoče verjeti, njegove izjave pa so neverodostojne.

18. Pristojni organ je zato v nadaljevanju odločbe najprej ugotavljal, kako je s kristjani v Nigeriji, še posebej na jugu države, kjer se nahaja zvezna država Anambra, od koder prihaja prosilec.

19. Tožena stranka na podlagi poročil zaključuje, da čeprav živijo kristjani po celotni Nigeriji, večino populacije predstavljajo v južnih državah Nigerije, še posebej v jugovzhodnih, kamor sodi tudi zvezna država Anambra, od koder prihaja prosilec. Problemi, s katerimi so soočeni kristjani zaradi napadov in nasilja teroristične skupine Boko Haram, se glede na preučene informacije pojavljajo predvsem na severu, kjer je večinsko prebivalstvo muslimanske vere. Kristjani na jugu Nigerije težav zaradi svoje vere, vsaj glede na preučene informacije, nimajo. Prosilec je zatrjeval, da v okolju, iz katerega prihaja, živijo v večini pripadniki muslimanske vere. Glede na vse priučene informacije te prosilčeve navedbe ne držijo, saj je jug Nigerije in s tem tudi zvezna država Anambra izrazito krščanska. Prav tako pristojni organ ne more slediti prosilcu pri njegovem zatrjevanju, da je pridigal božjo besedo, saj na vprašanje na osebnem razgovoru, kaj je pravzaprav pridigal, ni znal prepričljivo odgovoriti in je odgovoril zelo splošno, in sicer, da če storiš nekaj slabega v očeh boga, se moraš poboljšati. Ubijanje, prelivanje krvi ni sprejeto v božjih očeh. Pristojni organ dodaja, da v kolikor bi prosilec resnično pridigal božjo besedo, kot zatrjuje, bi na osebnem razgovoru brez posebnih težav podrobneje in prepričljivejše pojasnil, kako in s kakšnimi besedami je to počel. 20. Kar zadeva delovanje Boko Haram na jugu Nigerije, tožena stranka pravi, da je poskušala najti kakršnekoli informacije o napadih Boko Haram tudi v zvezni državi Anambra, vendar jih na internetu ni našla. Pridobila in pregledala je časovnico napadov Boko Haram v letu 2015 in seznam terorističnih incidentov v obdobju januar-junij 2015, vendar za maj 2015, ko naj bi se zgodil napad, domnevno s strani Boko Haram, na njihovo družinsko hišo v kraju Onitsha, ni zabeležen nikakršen napad s strani Boko Haram. Glede na to, da so v preučenih informacijah zabeleženi še tako majhni napadi, prosilčeve izjave tako nimajo podlage v preučenih informacijah.

21. Ne glede na to, da pristojni organ ni našel podlage za prosilčeve izjave, je v tem delu podrobno preučil informacije, ki so jih v spis predložili pooblaščenci prosilca in ki naj bi dokazovale prisotnost in aktivnosti Boko Haram v kraju Obosi in okolici. Članek v časopisu Vanquard'" z naslovom Boko Haram napadel DSS pisarne, ugrabitelji napadli policijo iz septembra 2015, poroča o dveh incidentih, ki sta se zgodila. En se je zgodil v zvezni državi Kogi in je povezan z napadom domnevnih pripadnikov Boko Haram na sedež DSS (Department of State Service). Drugi incident se je zgodil v zvezni državi Anambra in je povezan z ugrabitelji bivšega sodelavca pastorja Chrisa Oyakhilomena iz Christ Embassy in Kano. Ugrabitelji so prišli v kraj Obosi po odkupnino, namesto tega pa je prišlo do streljanja med policijo in ugrabitelji, ki je tej skupini že dalj časa sledila. Pristojni organ na podlagi informacij iz tega članka ne vidi povezave z zatrjevanim preganjanjem zaradi njegove veroizpovedi s strani Boko Haram. Iz navedenega članka nikjer neposredno ne izhaja, da bi bila incidenta kakorkoli povezana z aktivnostmi Boko Haram in da bi bile te aktivnosti usmerjene na preganjanje kristjanov. Drugi članek predložen s strani pooblaščencev je bil objavljen na internetni strani www.newsexpressngr.com in ima naslov „Trgovci v Anambri so nasprotovali Boko Haram - protesti so udarili v Onitsha'" z dne 27. 6. 2015. Iz članka izhaja, da so trgovci v zvezni državi Anambra protestirali, ker so se razširile govorice, da se načrtuje preselitev obsojencev, pripadnikov Boko Haram, v zapore po tej zvezni državi in tudi drugje na jugovzhodu Nigerije. Zaradi tega je bil zaprta tudi tržnica, saj je obstajalo varnostno tveganje, da bi jo lahko napadel Boko Haram.

22. Pristojni organ tudi na podlagi preučitve tega članka ne more ugotoviti, kako naj bi te informacije potrjevale prosilčeve izjave. Zadnje informacije, predložne s strani pooblaščencev, so komentarji na spretni strani http//restorbiafra.blogspot.si z naslovom Nova taktika Boko Haram: eksploziji cistern v Onitsha in Lagosu" z dne 6. 4. 2015. Iz komentarja zgolj izhaja, da naj bi Boko Haram spremenil svojo taktiko in poskušal eliminirati pristaše Biafre. Nadalje iz komentarja še izhaja, da ni informacije o tem, da naj bi za eksplozijo cistern v Onitshi in Lagosu odgovornost prevzel Boko Haram. Informacij o navedenih incidentih pristojni organ ni našel na že zgoraj omenjenem seznamu terorističnih napadov v obdobju januar-junij 2015. Tudi te informacije po mnenju pristojnega organa v ničemer ne potrjujejo navedb prosilca, glede njegovega verskega preganjanja, kot tudi domnevnega napada s strani Boko Haram na njihovo družinsko hišo v Onitshi.

23. Prosilec je na osebnem razgovoru izjavil, da so on in člani njegove družine, torej oče, mama, brat in sestra, "pridigali ob nedeljah zvečer in pa tudi med tednom". Pridigali naj bi božjo besedo, vendar ko je bil pozvan, da natančneje pojasni, kaj je pridigal, je bil njegov odgovor zelo skop, saj je navedel le: »Npr. če storiš nekaj slabega v očeh boga se moraš poboljšati. Ubijanje, prelivanje krvi ni sprejeto v božjih očeh.“ Pristojni organ glede na njegovo skopo izjavo o tem, kaj naj bi pridigal on in člani njegove družine, teh njegovih izjav, v povezavi tudi z njegovimi drugimi izjavami in navedbami, ne more sprejeti za verodostojne. Oseba, ki je pridigala ljudem na ulici bi po mnenju pristojnega organa prav gotovo znala povedati kaj več o tem, kaj naj bi govorila oziroma pridigala ljudem.

24. Prosilec je tako v zvezni državi Anambra, kjer je prebival celo življenje lahko svobodno, brez ovir širil vero, čeprav gre za zvezno državo, kjer večino prebivalstva predstavljajo kristjani.

25. Prav tako je po mnenju pristojnega organa nenavadna tudi izjava prosilca, da naj duhovnik, h kateremu se je zatekel, ki več kot očitno predstavlja pomembnejšo figuro določene veroizpovedi, težav ni imel, ker naj bi ga varovali predstavniki nigerijske vojske.

26. Glede na vse navedeno, pristojni organ utemeljeno dvomi, da se je dogodek, ki ga je opisal prosilec v resnici zgodil oziroma, da je zanj odgovoren Boko Haram. Takšno ugotovitev dodatno potrjuje tudi sama navedba prosilca, da policije o zadevi ni obvestil, saj naj bi bila povezana z Boko Haram, česar pa številne preučene informacije in poročila ne potrjujejo.

27. Glede na to, da prosilčev strah ni utemeljen, sam pa domnevnega dogodka tudi ni prijavil policiji, da bi ta lahko ukrepala in domnevne storilce tudi odkrila, pristojni organ ugotavlja, da akterja preganjanja, kot ga določa 24. člen ZMZ v prosilčevem primeru ni mogoče določiti oziroma ga ni. Pristojni organ glede na to, da v prosilčevem primeru ni mogoče opredeliti akterja preganjana v skladu z prvim odstavkom 25. člena ZMZ, ni potrebe po ugotavljanju akterja zaščite. Kljub temu pa je mogoče na podlagi preučenih in v tej odločbi predstavljanih informacij ugotoviti, da nigerijske oblasti nadzorujejo razmere v delu izvorne države od koder prihaja prosilec, ter da življenje tam poteka nemoteno.

28. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pravi, da je tožnikova izjava, da mu bi življenje vzel Boko Haram pavšalna in premalo konkretizirana. Vse preučene informacije predstavljene v tej odločbi potrjujejo ugotovitev pristojnega organa, da dejavnosti Boko Haram večinoma potekajo na severovzhodu Nigerije. Na jugovzhodu, od koder prihaja prosilec, pa so napadi izredno redki. Po mnenju pristojnega organa zato ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ.

29. Glede druge alineje 28. člena ZMZ pa tožena stranka meni, da so izjave tožnika zelo pavšalne; pristojni organ jih sicer lahko razume in so popolnoma človeške, vendar pa dodaja, da ne gre spregledati dejstva, da je prosilec polnoletna oseba, stara več kot 33 let. Razmere v Nigeriji, predvsem na jugu države, od koder prihaja prosilec, so normalne. Prosilec je iznajdljiva oseba, saj je to dokazal tudi s svojim ravnanjem, ko je sam, kot zatrjuje, prvič odpotoval v Lagos in to z javnim avtobusnim prevozom, ter se tudi uspešno znašel, kljub jezikovnim oviram, da je prišel z vlakom iz Francije v Ljubljano.

30. Pristojni organ na podlagi temeljite preučitve navedenih verodostojnih informacij ugotavlja, da islamska teroristična militantna skupina Boko Haram, ki izvaja številne samomorilske napade, napade na policijske postaje, avtobusne postaje, trge, cerkve in mošeje, deluje na severovzhodu Nigerije, predvsem v zveznih državah Adamawa, Borno in Yobo, kjer nadzoruje tudi del ozemlja. Informacije sicer navajajo, da so nigerijske oblasti v začetku leta 2015 izvedle protinapade in ponovno prevzele nadzor nad določenimi mesti in vasmi na tem območju, vendar osrednji prostor delovanja teroristične skupine Boko Haram ostaja severovzhodni del Nigerije. Vojska je z napadi na Boko Haram nadaljevala tudi vse leto 2015, namen takšnega delovanja pa se kaže tudi v letu 2016. Prosilec prihaja iz kraja Onitsha, ki se nahaja v zvezni državi Anambra, torej iz zvezne države, ki leži na jugovzhodu Nigerija, in ker glede na preučene informacije ni varnostnih problemov, incidentov povezanih z delovanjem Boko Haram v tem delu pa tudi ni mogoče zaslediti. Pristojni organ še dodaja, da tudi za območje, kjer deluje in območje, ki ga nadzoruje skupina Boko Haram, na podlagi preučenih informacij (predvsem angleškega notranjega ministrstva) ni mogoče ugotoviti, da bi bile razmere tam tako slabe, da bi dosegle prag za ugotovitev, da bi bila vsaka oseba, ki bi bila tja vrnjena, podvržena resni škodi. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

31. Ne glede na navedeno, je pristojni organ pridobil tudi informacije glede možnosti notranje razselitve. Neizpodbitno dejstvo je, da je Nigerija zelo velika država. Prosilec se je rodil v kraju Onitsha, zvezna država Anambra. Iz dostopnih informacij je mogoče ugotoviti, da se državljani Nigerije, kar prosilec nedvomno je, lahko svobodno gibljejo in preselijo v katerikoli drug del države. Možnost preselitve v drugi del Nigerije je zato na splošno mogoča. Glede na to pristojni organ ugotavlja, da bi se prosilec lahko, v kolikor ne bi mogel več živeti v kraju Onitsha, brez problemov preselil kam drugam.

32. Pristojni organ je prosilcu oziroma njegovim pooblaščencem dne 17. 3. 2016 z dopisom v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ v seznanitev in mnenje poslal informacije, uporabljene v izpodbijani odločbi, ki jih je razvrstil po točkah, in sicer od 1. do 51. Pooblaščenci so navedeni dopis z informacijami prejeli dne 18. 3. 2016, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v spisu. Dne 25. 3. 2016 je pristojni organ s strani PIC-a po elektronski pošti prejel pripombe na informacije o izvorni državi, kot tudi dodatna poročila, ki obsegajo devet strani in so v angleškem jeziku. Pooblaščenci prosilca so tako komentar in predložena poročila razdelili v tri sklope. Dodajajo, da statistični podatki glede verske sestave niso popolnoma enotni, vendar se načeloma strinjajo, da je kristjanov 40-50 odstotkov, muslimanov 40-50 odstotkov in pripadnikov tradicionalnih verovanj 5-10 odstotkov. V nadaljevanju tega dela dodajajo, da kljub ustavno zagotovljeni verski svobodi, je omejevanje te svobode usmerjeno predvsem v pripadnike krščanske veroizpovedi, katere pripadnik je prosilec, in zmerne muslimane. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je pristojni organ ugotovil, da prosilec prihaja iz jugovzhoda Nigerije, iz zvezne države Anambra, kjer je, glede na proučene informacije, večinsko prebivalstvo krščanske vere, zato v tem delu Nigerije ne moremo govoriti o kakršnem koli omejevanju kristjanov pri izvajanju in prakticiranju vere, katere pripadnik naj bi bil tudi prosilec.

33. Kot je pristojni organ že navedel v odločbi, ni mogoče slediti prosilčevemu zatrjevanju, da je tudi sam pridigal, saj so njegove izjave zelo splošne in nikakor ne dovolj prepričljive za ugotovitev, da je tudi sam v resnici pridigal. Glede na to, da prihaja iz okolja, ki je izrazito krščansko, zaradi svoje vere ni mogel imeti težav. Pooblaščenci pa vztrajajo, da se prosilec zaradi svoje veroizpovedi ne more vrniti v Nigerijo, saj bi moral živeti v neprestanem strahu za svoje življenje.

34. Za podkrepitev slabega stanja razmer v delu Nigerije, iz katerega prihaja prosilec, so pooblaščenci predložili še informacije BBC News z dne 31. 8. 2015, ki govorijo o širjenju skrajne skupine Boko Haram iz severovzhodnega dela Nigerije na centralni in južni del, ki govori o zelo slabih razmerah (lakoti, podhranjenosti, prenatrpanosti kapacitet, katastrofalni varnostni situacij), s katerimi se soočajo notranje razseljene skupine ljudi zaradi napadov skrajne skupine Boko Haram, kar nakazuje na problematiko vračanja v izvorno državo; HRC - UN Human Rights Council (formerly UN Commission on Human Rights) Report of the United Nations High Commissioner for Human Rights on violations and abuses committed by Boko Haram and the impact on human rights in the affected countries [A/HRC/30/67], 29. 9. 2015. Poročila poleg neprimernosti notranje preselitve govorijo tudi o številu nigerijskih beguncev, ki so zbežali v sosednje države. UN Human Rights Council poroča, da so nigerijske begunce kljub načelu non-refoulement vračali nazaj v Nigerijo, kar je neprimerno, saj skladno s tem načelom obstajala utemeljena verjetnost, da posamezniku lahko grozi nevarnost za življenje primeru vrnitve v državo izvora (NAJl.com: Unrest ln Anambra State Over Demolished Anglican Church, marec 2015 - https:www.naij.com/278684-reliqious-war-anambra-state.html: Boko Haram invades DSS office, kidnappers attack police, 27. 9. 2015 http:www.vanquardngr.com/2015/09/boko-haram-invades­dss-office-kidnappers-attack-police/; Nigeria: Bomb explodes outside court in Port Harcourt, 9. 7. 2015 - http://www.ibtimes.co.uk/nigeria-bomb-explodes-outside-court-port-harcourt-151 0129, ki opisuje eksplozijo bombe pred nigerijskim sodiščem v mestu Port Harcourt, za katereqa ni jasno, kdo so bili napadalci, obstaja tudi verjetnost, da je šlo za skupino Boko Haram in Dnevnik: Boj manjšine proti večini, 24. 1. 2015 - https//www.dnevnik.si 042704341 vec-vsebin/boj-manjsine-proti večini. Tudi ta poročila oziroma članke je pristojni organ skrbno pregledal, vendar tudi te dodatne informacije ne odstopajo od informacij, ki jih je pridobil in uporabil pristojni organ.

35. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka notranjo nekonsistentnost gradi na »odstopanjih« v izjavah tožnika, in sicer v treh točkah. Po eni strani tožnik pravi, da ga je bilo strah oditi iz pastorjeve hiše, na osebnem razgovoru pa je pojasnil, da je iz pastorjeve hiše z avtobusom javnega prevoza pet ur potoval v Lagos. Tožnik je namreč odšel v Lagos takrat, ko je zapustil Nigerijo in to ne spremeni dejstva, da pastorjeve hiše ni zapuščal zaradi strahu pred tem in to ne vzpostavlja neskladja z njegovimi izjavami. Tudi izjava, da je v hišo v kraju Onitsha odhajal le ob koncu tedna, kasneje pa je navedel, da naj bi dogodek, zaradi katerega je odšel iz Nigerije, zgodil med tednom in da je to bil delovni dan, ni pomembna nekonsistentnost, kajti tožnika ob zatrjevanem napadu na hišo njegove družine ni bilo v tej hiši, vendar naj bi tja prišel po napadu. V prošnji z dne 25. 12. 2015 je navedel, da se je zvečer »iz tržnice vračal domov« in so mu povedali, da je bila hiša porušena »tistega istega večera«. To kaže na to, da je šlo za običajno »vračanje« domov v družinsko hišo, saj je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je v Obosi v stanovanju s prijateljem živel občasno, ker je imel tam svoje delo. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila, da prosilec ni znal pojasniti razhajanja glede obdobja, ki ga je preživel v pastorjevi hiši. Zatrjeval je namreč, da je pri pastorju bival 4-5 mesecev, tožena stranka pa je glede na prosilčeve izjave ugotovila, da je šlo za obdobje 7 mesecev. Tožena stranka ni postavila takega jasnega vprašanja, da bi lahko tožnik pojasnil, zakaj je prišlo do razhajanja. Tožena stranka je namreč tožnika vprašala (glej str. 9 zapisnika o osebnem razgovoru) sledeče: »Od maja 2015 do decembra 2015 ni 4-5 mesecev. Pojasnite, kaj ste počeli!«, na kar je povedal: »Ves ta čas sem ostal pri pastorju, nikamor nisem odšel.« Na tako zastavljeno vprašanje, kaj je tožnik ta čas počel, je nelogično pričakovati odgovor glede razhajanja v mesecih. Tožnik pa je ves čas postopku enako zatrjeval, da je pri pastorju živel do odhoda iz Nigerije.

36. Tožniku tudi ni razumljivo, zakaj tožena stranka ne verjame, da prihaja iz kraja Obosi (str. 7 izpodbijane odločbe). Sploh pa je zaključek tožene stranke, zakaj misli, da tožnik najverjetneje prihaja iz mesta Onitsha, nelogičen. Tožena stranka meni, da prihaja tožnik iz kraja Onitsha, ker je na razgovoru navedel, da »sta mesti Obosi in Onitsha približno enake velikosti« in ker je tožena stranka pridobila informacije tudi glede tega in ugotovila, da ta prosilčeva navedba ne drži: »Onitsha je mesto z več kot 500.000 prebivalci, skupaj z okolico pa tu živi več kot milijon prebivalcev«. Tožnik je na vprašanje, če lahko kaj pove o kraju Obosi pojasnil naslednje: »Obosi je mesto, je veliko mesto, je tako veliko kot Onitsha« (zapisnik, str. 4). Zaključek tožene stranke je nelogičen, saj velikost mesta ne določa število prebivalcev. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval enako, in sicer je pojasnil tako v prošnji za mednarodno zaščito kot čez dva meseca na osebnem razgovoru, da prihaja iz kraja Obosi. Na osebnem razgovoru je mesto Obosi tudi opisal, kar tožena stranka sama povzema na str. 4 izpodbijane odločbe Sam je živel v delu kraja Obosi, ki se imenuje Ugbwugba.

37. Tožena stranka zunanjo nekonsistentnost gradi na tem, da »izjave ki jih je podal prosilec ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 12. 2015, kot tudi na osebnem razgovoru dne 23. 2. 2015, v določeni meri odstopajo od preučenih verodostojnih informacij. Tožena stranka kot sporno označi sledeče:

38. Tožnik je dejal, da so v kraju Obosi kristjani v manjšini. Pristojni organ pa je na podlagi preučenih verodostojnih informacij ugotovil, da temu ni tako, in da večino prebivalcev na jugovzhodu Nigerije, kamor sodi tudi zvezna državo Anambra in kraj Obosi, predstavljajo kristjani. Tožena stranka ne pojasni, na podlagi katerih »verodostojnih informacij« je prišla do tega zaključka. Tožnik lahko samo sklepa, da gre za podatke, ki jih sicer tožena stranka navaja na 7. str. izpodbijane odločbe, v prvem odstavku. Spletni vir Wikipedije ne more pomeniti verodostojnega vira, saj lahko te informacije ureja vsak posameznik. Glede na to je odločba v tem delu pomanjkljiva in je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pomeni, da je podan izpodbojni razlog iz 3. tč. 1.odst. 27. čl. ZUS-l. Tožena stranka je tudi sama s seboj v nasprotju, saj na str. 11-13 izpodbijane odločbe navaja različne informacije o okoliščinah, s katerimi se spopadajo pripadniki krščanstva v Nigeriji, točno te informacije pa dejansko potrjujejo prosilčeve navedbe glede števila kristjanov. Statistika namreč ni povsem jasna, navedbe glede verske sestave prebivalstva se razlikujejo glede na vir, načeloma pa se ocenjuje število kristjanov od 40-50%, muslimanov 40-50%, pripadnikov tradicionalnih verskih varovanj 5-10%. Nadalje tožena stranka pravi, da iz preučenih informacij nikjer ni mogoče zaslediti, da bi bila v delovanje Boko Haram vpletena država in njene varnostne in vojaške službe. Nasprotno, vlada je začela z intenzivnim delovanjem v smeri uničenja oziroma zatiranja delovanja Boko Haram, ki ga je označila za teroristično skupino. Tudi ta del ni obrazložen, vsekakor pa iz samih navedb tožene stranke v nadaljevanju izhaja povsem nasprotno, do česar se bo tožnik opredelil v nadaljevanju.

39. Tožena stranka se tudi sklicuje na to, da v preučenih informacija ni zasledila potrditve prosilčeve izjave, da pastor, h kateremu se je zatekel, problemov z Boko Haram nima, ker ima urejeno varovanje nigerijske vojske. Tudi v tem delu ni jasno, na podlagi katerih »preučenih informacij« tožena stranka ni dobila potrditve tožnikove izjave; zato je tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pomeni, da je podan izpodbojni razlog iz 3. tč. 1.odst. 27. čl. ZUS-l. 40. Tožnik meni, da so njegove navedbe o državi Nigeriji (barva nigerijske zastave, glavno mesto, poznavanje himne, denarne valute, prejšnjega kolonialista in obdobja osamosvojitve, predsednika države, števila zveznih držav in njihovih poimenovanj, dostopa do morja) in okolju, iz katerega izhaja (mesto Obosi), ujemajo z navedenimi splošnimi informacijami o Nigeriji, kar potrjuje verodostojnost njegovih navedb.

41. Tožnik uvodoma opozarja, da tožena stranka iz »preučenih poročil« v celotni izpodbijani odločbi izvzema iz konteksta samo tisto, kar gre tožniku v škodo. Nedopustno je, da tožena stranka pri oceni teh poročil spusti pomembna dejstva, ki jih navaja sama, hkrati pa se do določenih dejstev sploh ne opredeli, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tako tožena stranka na str. 3 izpodbijane odločbe navede, da je »informacije o delovanju Boko Haram pridobil in preučil tudi pristojni organ sam, zato se do informacij glede tega, posredovanih s strani pooblaščencev prosilca, na tem mestu ne bo posebej opredeljeval«, na str. 29-30 pa se tožena stranka do dodatnih informacij, komentarjev in poročil, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika dne 25. 3. 2016, prav tako sploh ne opredeli. Sicer jih povzema, vendar navede, da tudi te dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je sprejel pristojni organ in izhaja iz izreka te odločbe (str. 29-30 izpodbijane odločbe). To pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

42. Kot so poudarili že pooblaščenci tožnikov, se kljub ustavno zavarovani verski svobodi, omejevanje te svobode dogaja na posreden način - omejujejo jo nedržavni subjekti, zoper katere država ne uporabi učinkovitega mehanizma, ki bi preprečeval tovrstno preganjanje - usmerjeno pa je predvsem v pripadnike krščanske veroizpovedi (pripadnik katere je tudi tožnik) in zmerne muslimane, ki ideologije napadalcev ne sprejemajo. Ogroženi so predvsem prebivalci severnega dela države, kjer so napadi najpogostejši (poročili št. 15. in 16., predloženi s strani pooblaščencev tožnika) ter prebivalci na območju srednjega dela države t.i. Middle Belt. Ob robu tega pasu se nahaja tudi zvezna država Anambra, v kateri je živel in delal tožnik (informacija št. l0, predložena s strani pooblaščencev tožnika). To dejstvo pa tožena stranka sama povzema na str. 11 izpodbijane odločbe (Letno poročilo Freedom House za leto 2016) in na str. 13 (USCIFR poročilo za leto 2015). Viri, ki jih navaja sama tožena stranka, pa govorijo tudi o neučinkovitosti zvezne vlade pri preprečevanju ali pomirjanju nasilja, povzročenega s strani Boko Haram (npr. Letno poročilo ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2014, str. 12 izpodbijane odločbe: »Zvezna vlada je bila na severovzhodu in v osrednji regiji neučinkovita pri preprečevanju ali pomirjanju nasilja, ki je bilo pogosto povezano z vero... USCIFR poročilo za leto 2015, str. 13 izpodbijane odločbe). Čeprav nigerijske zvezne oblasti niso vključene v versko preganjanje, po vseeno ne oblikujejo učinkovitega sistema za preprečevanje ali končanje terorizma oziroma sektaškega nasilja, prav tako pa še niso kaznovale odgovornih za to nasilje.

43. Tožena stranka na več mestih poudarja, da tožnik ni mogel imeti težav zaradi svoje vere, oz. zaradi nje ni mogel biti preganjan, ker je vseskozi živel v tej zvezni državi, kjer je večinsko prebivalstvo krščanske vere (str. 13), ker prihaja iz okolja, ki je izrazito krščansko« (str. 29), delovanje Boko Haram pa je usmerjeno na sever države (str. 14), pri čemer tožena stranka ni našla podatkov na internetu o napadih Boko Haram tudi v zvezni državi Anambra (str. 14). Navaja časovnico napadov Boko Haram v letu 2015 in seznam terorističnih incidentov v obdobju januar-junij 2015, in zaključi, da za maj 2015, ko naj bi se zgodil napad, domnevno s strani Boko Haram, na njihovo družinsko hišo v kraju Onitsha, ni zabeležen nikakršen napad s strani Boko Haram. Glede na to, da so v preučenih informacijah zabeleženi še tako majhni napadi, prosilčeve izjave tako nimajo podlage v preučenih informacijah.

44. Tožnik je ves čas enako in skladno izpovedoval, kakšno je bilo sosledje dogodkov, zaradi katerih je moral zapustiti Nigerijo in da je bistvo njegove prošnje za mednarodno zaščito, da bi bil ob vrnitvi v Nigerijo izpostavljen preganjanju s strani Boko Haram. Skladnost izjav je razvidna sicer tudi iz pravilnega povzemanja tožnikovih izjav v izpodbijani odločbi s strani tožene stranke. Že pri podani prošnji za mednarodno zaščito je pojasnil, kar tožena stranka pravilno povzema na str. 2 izpodbijane odločbe, da Boko Haram v njegovem kraju ne napada pogosto, zato ne ve, zakaj so napadli prav njihovo družino, vendar ima Boko Haram zveze povsod in lahko pridejo do podatkov po celi državi, zato ga policija ne bi mogla zaščititi. Prav tako je pojasnil, da dokazov o tem, kar je navedel nima. Tožnik je pojasnil, da ga, če bi se moral vrniti nazaj v Nigerijo, čaka smrt, saj bi ga ubil Boko Haram. Razlog preganjanja je njegova veroizpoved, pridigal je božjo besedo.

45. Tožnik je izpovedal, da so mu sosedje povedali, da je skupina zamaskiranih ljudi, ki so bili Boko Haram, ko so požgali hišo, rekli, da se bodo vrnili ponj. Tožnik je tudi izpovedal, kar tožena stranka pravilno povzema na str. 5 izpodbijane odločbe, da so se tudi drugi kristjani bali Boko Haram, da je Boko Haram že prej prišel v Onitsho, vendar ne ve kdaj, so pa pobijali ljudi, saj ko so odšli, so videli trupla. Boko Haram mu je požgal še trgovino in takrat so rekli, da ga bodo ubili. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da je to storil Boko Haram, saj se ti ljudje ne skrivajo. Prav tako je na izrecno vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil nazaj v Nigerijo (zapisnik, str. 11), pojasnil, da bo ob življenje s strani Boko Haram.

46. Tožnik izpostavlja, da je ta argument ponovljen, saj ga je tožena stranka navedla tudi na str. 13 izpodbijane odločbe. Pristojni organ dodaja, da v kolikor bi prosilec resnično pridigal božjo besedo, kot zatrjuje, bi na osebnem razgovoru brez posebnih težav podrobneje in prepričljivejše pojasnil, kako in s kakšnimi besedami je to počel. To navajanje tožene stranke ni jasno in je povsem nelogično, saj, kot je namreč razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru, je tožnik odgovarjal kratko in jedrnato na vsa vprašanja, če pa bi toženo stranko kaj posebej podrobneje zanimalo, pa je imela tožena stranka možnost tožnika to vprašati na licu mesta, česar pa ni storila. Ni jasno, kaj točno bi moral tožnik navesti, da bi mu tožena stranka verjela, da je pridigal, ker je v tem delu izpodbijana odločba neobrazložena.

47. Prav tako prihaja tožena stranka sama s seboj v nasprotje. Kot je razvidno iz doslej navedenega, tožniku ne verjame, da je pridigal, potem pa na str. 15 izpodbijane odločbe navede: »Prosilec je tako v zvezni državi Anambra, kjer je prebival celo življenje lahko svobodno, brez ovir širil vero.«

48. Dejstvo je, da se napadi Boko Haram pojavljajo po vsej državi. Pooblaščenci tožnika so toženi stranki predložili več virov, ki to dokazujejo, pa se tožena stranka do njih ni niti z besedo opredelila (NewsRescue.com: interactive Displays How Boko Haram Has Massacred Across Nigeria's North, July 2014).

49. Prav tako so pooblaščenci tožnika predložili dne 25. 3. 2016 še dodatne informacije, za katere je tožnik že navedel, da se tožena stranka do njih sploh ni opredelila, zato jih na tem mestu še enkrat na kratko povzema. Informacije (poročilo 21., 22., 26. - 49.) kažejo na zaskrbljujoče stanje in slabo varnostne situacijo v Nigeriji zaradi Boko Haram. Spopadi in napadi se dogajajo vsakodnevno, poleg okupiranega ozemlja na severu in severozahodu Nigerije, se Boko Haram širi tudi v sosednje države in proti centralnemu in južnemu delu države. Iz teh poročil jasno izhaja, da so tarče civilisti, pripadniki krščanske religije, zato je nedvomno, da je bil neposredna tarča tudi tožnik, ki se je v vseh navedbah jasno opredelil za pripadnika krščanske religije, izrecno je celo poudaril, da prihaja iz družine pridigarjev.

50. Nadaljnji vir, predložen s strani pooblaščencev tožnika dne 25. 3. 2016, AFP - Agence France-Presse: Hunger, fear stalk Nigeria's Boko Haram displaced, 26. 11. 2015 (published by ReliefWeb) govori o zelo slabih razmerah (lakoti, podhranjenosti, prenatrpanosti kapacitet, katastrofalni varnostni situaciji), s katerimi se soočajo notranje preseljene skupine ljudi zaradi napadov skrajne skupine Boko Haram, kar nakazuje na problematiko vračanja v izvorno državo. Naslednji vir, predložen s strani pooblaščencev tožnika dne 25. 3. 2016 HRC - UN Human Rights Council (formerly UN Commission on Human Rights): Report of the United Nations High Commissioner for Human Rights on violations and abuses committed by Boko Haram and the impact on human rights in the affected countries [A/HRC/30/67], 29.09.2015, poleg že omenjene neprimernosti notranje preselitve govori tudi o številu nigerijskih beguncev, ki so zbežali v sosednje države. UN Human Rights Council poroča, da so nigerijske begunce kljub načelu non-refoulement vračali nazaj v Nigerijo, kar je neprimerno, saj skladno s tem načelom obstajala utemeljena verjetnost, da posamezniku lahko grozi nevarnost za življenje v primeru vrnitve v državo izvora.

51. Tudi iz letnega poročila Amnesty International za leto 2015/2016, ki ga tožena stranka sama navaja, je razvidno, da je bilo zaradi spopadov vojske in Boko Haram do konca leta 2015 mrtvih na tisoče civilistov in več kot dva milijona notranje razseljenih ljudi. Pooblaščenci tožnika so predložili tudi informacije, na katere se tožnik v tej tožbi v celoti sklicuje v izogib ponavljanju, in ki jih je tožena stranka pavšalno in neargumentirano zavrnila. Glede napadov v kraju Obosi in okolici so pooblaščenci tožnika predložili članek Vanguard z naslovom »Boko Haram napadel DSS pisarne« iz septembra 2015, ki opisuje incident v državi Anambra, tožena stranka pa je ta dokaz zavrnila z argumentom; da ne vidi povezave na zatrjevano prosilčeve preganjanje zaradi njegove veroizpovedi s strani Boko Haram (str. 14 izpodbijane odločbe). Podobno - da predloženi članki ne potrjujejo tožnikovih navedb - tožena stranka navaja tudi glede ostalih predloženih člankov, do ostalih komentarjev, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika nazadnje dne 25. 3. 2016, pa, kot pojasnjeno zgoraj, se tožena stranka sploh ni opredelila.

52. Poleg vsega tožniku ni jasno, kako tožena stranka ni pridobila nobenih podatkov o napadih v Anambri, saj je tožnik dobil z iskalnim nizom »Boko Haram in Obosi« veliko zadetkov, naj med njimi na tem mestu izpostavi članek TNV: The Nigerian Voice: One Day, One Death ... Boko Haram In Anambra State, 27. 2. 2014, na voljo je na http://www.thenigerianvoice.com/news/139457/one-day-one-deathboko-haram-in-anambra. Država pri preprečevanju nasilja s strani Boko Haram ni učinkovita. Nadalje ne drži navajanje tožene stranke, da ni akterja preganjanja, kot ga določa 24. člen ZMZ. Tožnik je ves čas jasno zatrjeval individualno preganjanje s strani Boko Haram.

53. USCIRF letno poročilo 2015 navaja, da so bili pogoji verske svobode v Nigeriji obremenjeni s terorističnimi napadi Boko Haram zoper kristjane in muslimane, ponavljajočim se sektaškim nasiljem in stopnjevanjem medverskih napetosti. Čeprav nigerijske zvezne oblasti niso vključene v versko preganjanje, pa vseeno ne oblikujejo učinkovitega sistema za preprečevanje ali končanje terorizma oziroma sektaškega nasilja, prav tako pa še niso kaznovale odgovornih za to nasilje. Enako izhaja iz letnega poročila Amnesty lnternational za leto 2015/2016, ki ga tožena stranka sama navaja (dostopno tudi na: http://www.amnesty.org/en/latest/research/2016/02/annual-report-201516/).

54. Vse povedano dokazuje, da si tožnik ne more zagotoviti normalnega življenja v Nigeriji. In tega ne more spremeniti povsem neživljenjsko argumentiranje tožene stranke, da je »prosilec polnoletna oseba, stara več kot 33 let.«

55. Tudi iz poročil in informacij, ki jih navaja tožena stranka na str. 19-27 izpodbijane odločbe, je razvidno nasprotje med njenim zaključkom, da tožniku ne grozi resna škoda, in dejstev, ki izhajajo iz teh poročil. Tožnik primeroma navaja citate tožene stranke, ki dokazujejo, da v državi potekajo oboroženi spopadi, kar posledično pomeni napačno uporabo materialnega prava.

56. Šele novembra 2015 je tožilstvo identificiralo 6 potencialnih primerov obtožb za vojne zločine in zločine proti človeštvu, ki bi jih naj storil Boko Haram. Tožnik še poudarja, da mu ni jasno, zakaj tožena stranka v argumentacijo za zavrnitev njegove prošnje v kontekstu druge alineje 28. člena ZMZ povzema informacije, ki kažejo, da je Nigerija država z najhitrejšo gospodarsko rastjo. Tožena stranka na str. 28 izpodbijane odločbe navaja, da je pridobila tudi informacije o notranji razselitvi, kar pa pojasnjuje zgolj v enem odstavku, in še to povsem pavšalno in neargumentirano.

57. Kar zadeva možnost notranje razselitve tožnik poudarja, da mora organ pri presoji navesti točno določeno lokacijo notranje zaščite, če presoja upravičenosti uporabe tega instituta ni mogoča (UNHCR smernice, Guidelines on International Protection, 23.7. 2003, na voljo je na http://www.unhc.org/3f28d5cd4.html, Gruša Matevžič: Institut notranje zaščite, gradivo za svetovalce za begunce, marec 2014). Pri uporabi instituta zaščite morata biti podani dve merili: merilo varnosti (da ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo ali pa ima dostop do zaščite in dejanski, varen in zakonit dostop do območja notranje zaščite); merilo razumnosti (da obstoji razumno pričakovanje, da se bo prosilec v tem delu države nastanil). Uradna oseba sploh ni pojasnila, v kateri del države bi se lahko tožnik preselil, niti mu ni dala priložnosti, da bi se o tem izjavil, poleg tega pa ni opravila niti minimalne analize, ki jo navajajo zgoraj navedena navodila UNHCR.

58. Vsi doslej navedeni dokazi namreč jasno kažejo na to, da država Nigerija pred Boko Haram ne more zaščititi nikogar in da je sama že dolgo tarča napadov. Vse to pa pomeni, da tožnik drugje ne more živeti brez podvrženosti konstantnemu strahu za svoje življenje in begu pred hudimi kršitvami človekovih pravic. Kot navedeno zgoraj, vir, predložen s strani pooblaščencev tožnika dne 25. 3.2016 (AFP - Agence France-Presse: Hunger, fear stalk Nigeria's Boko Haram displaced, 26. 11. 2015 (published by ReliefWeb) http://reliefweb.int/report/nigeria/hunger-fear-stalk-nigerias-boko-haram-displaced) govori o zelo slabih razmerah (lakoti, podhranjenosti, prenatrpanosti kapacitet, katastrofalni varnostni situaciji), s katerimi se soočajo notranje preseljene skupine ljudi zaradi napadov skrajne skupine Boko Haram, kar dodatno, poleg vsega že navedenega, nakazuje na problematiko vračanja v izvorno državo.

59. Tožnik v drugih krajih po Nigeriji nima nikogar od bližnjih in nikakršne socialne mreže, da bi se tja lahko kar preselil in normalno zaživel. Prosilec tudi nima prihrankov, da bi od njih živel v času, ko bi iskal službo. Tako si ne bi mogel privoščiti niti stanovanja niti zdravnika, če bi se mu kaj zgodilo. Predlaga odpravo odločbe in da se mu prizna mednarodna zaščita, podredno pa predlaga, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

60. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožena stranka obravnavala informacije, ki se nanašajo na delovanje Boko Haram na jugu Nigerije na strani 14 izpodbijane odločbe. Napadi Boko Haram se dogajajo v zveznih državah Adamawa, Borno in Yobo, kjer ta skupina nadzoruje del ozemlja. V državi Anambra, od koder prihaja tožnik, pa ni varnostnih problemov, incidentov, povezanih z delovanjem Boko Haram. Če utemeljenega strahu pred preganjanjem ni, potem tudi ni potrebna uporaba določila 68. člena ZMZ.

61. Tožba ni utemeljena.

62. Upravno sodišče je preizkusilo dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih izpovedb na podlagi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti, ki jih je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in jih je še natančneje obravnavalo v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, sprejelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012 (točka 21).

63. Kar zadeva dokazno oceno na podlagi kriterija notranje (ne)konsistentnosti, sodišče ugotavlja, da je prva ugotovljena nekonsistentnost, na katero se je oprla tožena stranka, očitno nesprejemljiva. Navedbi, da ga je bilo strah oditi iz pastorjeve hiše, in da se je iz pastorjeve hiše odpravil na pot iz Nigerije nista v logičnem nasprotju, saj dejstvo, da je zapustil pastorjev dom, ko je zapuščal Nigerijo, ne pomeni, da ga ni bilo strah zapuščati pastorjeve hiše, ko naj bi se 7 mesecev skrival v njegovih prostorih.

64. Nadalje je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da na naslovu v Obosi ni živel vedno, ampak je ob koncu tedna odšel v hišo svojih staršev in so potem skupaj odšli v cerkev v Obosi. Ni izključeno oziroma tožena stranka tega ni razčiščevala, da tožnik ni kdaj tudi med tednom prišel v hišo (domov) k svojim staršem, čeprav bi glede na zatrjevani napad lahko povedal tudi, kako to, da se je takrat med tednom vrnil domov v družinsko hišo oziroma bi to lahko pojasnil v tožbi, pa ni.

65. Povedal je tudi, da naj bi se napad zgodil v mesecu maju 2015, iz Nigerije pa je odšel v mesecu decembru 2015, kar pomeni, da se ni skrival pri pastorju 4-5 mesecev, kot je dejal na osebnem razgovoru (oziroma 4 mesece, kot je dejal v prošnji), ampak 7 mesecev, kar ni majhna razlika. Iz podatkov v spisu ni razviden možen in upravičen razlog, zakaj bi bil tožnik lahko tako nenatančen pri navedbi, koliko časa se je skrival pri pastorju glede na to, da ni zapuščal njegovih prostorov. Tega razloga tudi ni navedel v tožbi. Tožnik tudi ni bil usklajen v izjavah, ko je dejal, da so mu družinsko hišo uničili zamaskirani napadalci, ki naj bi bili pripadniki Boko Haram, med tem ko je za požig trgovine dejal, da so to brez dvoma bili Boko Haram, ker se ti ljudje ne skrivajo. Tožena stranka tega neskladja ni vključila v dokazno oceno.

66. Vendar pa omenjene notranje nekonsistentnosti niso tolikšne, da bi bilo mogoče njegovo izpovedbo v celoti šteti za neverodostojno. Sodišče tudi lahko verjame tožniku, da je iz kraja Obosi in da je živel tudi v kraju Onitsha, glede na njegovo poznavanje dejstev o Nigeriji. Vendar to še ne vodi oziroma ne zadošča za verodostojnost njegovih izjav glede zatrjevanega preganjanja. Ocena notranje (ne)konsistentnosti tudi zato ne more biti odločilna, ker je bila tožnikova izpovedba v celoti gledano dokaj nenatančna, zato je tudi objektivno gledano v takem primeru malo možnosti za velika neskladja v izjavah, ki so precej splošne, tožnikovi odgovori ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru pa so bili tudi zelo kratki in ni samoiniciativno in natančneje opisoval dogodkov. S tem sodišče prehaja na presojo zakonitosti dokazne ocene, ki jo je naredila tožena stranka z vidika tretjega kriterija.

67. Tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (v ang.: „being believed“), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (v ang.: being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem. Ta tretji kriterij ustreza kriteriju „verjetnosti“ izjav iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ.(1)

68. Poleg tega je Upravno sodišče v navedeni sodbi iz avgusta leta 2009 dodalo, da je v okviru tretjega kriterija treba upoštevati tudi dejavnike, kot so zlasti: da se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), da je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ), „da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alinea 3. odstavka 21. člena ZMZ) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev. Tako kot je Upravno sodišče opozorilo že v zadevi I U 979//2009-7, pa je v tej zadevi še posebej pomemben nek drug dejavnik v zvezi s tretjim strukturnim elementom, ki ga ZMZ sicer izrecno ne omenja v povezavi z oceno (ne)verodostojnosti. To je stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. V okoliščinah brez posebnosti je namreč prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, lahko bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Drugače je, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka; če je bil prosilec nedvomno žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.). Če prosilcu za azil ni mogoče očitati nekonsistentnosti, ker je njegova izpoved premalo natančna, to seveda ne more zadoščati za pozitivno oceno verodostojnosti. Vendar pa je pri uporabi tega pomembnega dejavnika (merila) znotraj tretjega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti treba upoštevati, da ima uradna oseba, ki izvaja zaslišanje, odgovornost, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čim bolj natančen opis pravno-relevantnih dejstev. Ta obveznost uradne osebe ima podlago v določilih 1. odstavka 22. člena, 1. odstavka 43. člena, 6. odstavka 47. člena ZMZ.

69. Z vidika tega dejavnika, ki vpliva na tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti je tožnikova izpoved zelo šibka in v tem smislu sodišče v nadaljevanju preverja in deloma dopolnjuje dokazno oceno tožene stranke, čeprav tudi tožena stranka to na kratko vključuje v dokazno oceno na straneh 13-14 izpodbijane odločbe. Tožniku naj bi Boko Haram uničil družinsko hišo, ubil očeta in ugrabil mamo, brata in sestro in malo kasneje, v času (še vedno v mesecu maju), ko naj bi se skrival pri pastorju še požgal trgovino, ker je bil on pridigar in pridigarji naj bi bili tudi omenjeni člani njegove družine. Ob podaji prošnje je na vprašanje pooblaščenca, kaj je pridigal in kje, povedal samo, da so pridigali božjo besedo v kraju Obosi. Dobil je novo podvprašanje o odzivih ljudi na pridige, na kar je odgovoril, da so bili ljudje veseli, ker so poslušali evangelij, saj se niso počutili varne zaradi Boko Haram. Pred tem pa je na vprašanja uradne osebe odgovoril samo, da so pridigali na tržnici, na ulici in da pridigajo že dolgo časa, vendar ne ve „točno od kdaj.“ Na osebnem razgovoru pa je dejal, da so pridigali, odkar je bil otrok. Pridigali so enkrat na teden. Na osebnem razgovoru ni povedal nič več glede vsebine ali okoliščin pridiganja, razen da so razširjali, „če storiš nekaj slabega v očeh boga, se moraš poboljšati“ in da „ubijanje, prelivanje krvi ni sprejeto v božjih očeh. Kot jaz razumem, je samo eno krščanstvo. Sledili smo bibliji, Svetemu pismu in naukom iz Svetega pisma.“ Tožnik ni omenil, da bi bili v njegovem mestu tudi drugi „pridigarji“ in tudi ni navedel, da bi se kakšnemu drugemu pridigarju že zgodil podoben napad. Iz tega sledi, da bi morala biti tožnikova družina posebej izpostavljena v vlogi pridigarjev, kar pomeni, da morebiti ne gre za zelo običajno ali razširjeno dejavnost laičnih vernikov v domačem kraju tožnika. Zato bi bilo od tožnika pričakovati, glede na to, da naj bi pridigali že od časa, ko je bil tožnik še otrok, da bi bistveno več in bolj natančno opisal svojo laično dejavnost v povezavi s krščansko vero, ki naj bi jo opravljal na ulici in izven cerkve. Tožnik je na osebnem razgovoru (str. 7 zapisnika) povedal, da naj bi mu sosedi, ko je prišel pred požgano hišo, povedali, da so bili napadalci zamaskirani in naj bi rekli, da je „družina krščanska in proti njihovi veri“, čeprav je tožnik v prošnji povedal, da naj bi Boko Haram napadel družinsko hišo, ker so bili pridigarji, pripadniki krščanske vere pa naj bi bili po njegovih trditvah tudi omenjeni sosedje. Razlika naj bi bila torej v tem, da so za tožnikovo družino vedeli, da so kristjani, ker so bili pridigarji (zapisnik osebnega razgovora str. 7).

70. Vendar, kadar je nekdo preganjan ne samo zaradi verskega prepričanja, ampak tudi zato, ker naj bi na ulici posredoval to vero komur koli, ki se v danem trenutku znajde takrat na mestu pridiganja, potem je utemeljeno pričakovati, da bo svojo predanost tej veri, pa tudi kakšen incident, ki se v daljšem obdobju prav gotovo zgodi v večjih krajih z versko mešanim prebivalstvom, bolj prepričljivo in natančno opisal, predvsem pa bolj obsežno. V takih primerih namreč pride obveznost prosilca, da čim bolj utemelji svojo prošnjo in da predloži dokaze, kar sicer velja „običajno“,(2) še toliko bolj do izraza. Uradna oseba pa je v konkretnem primeru tožniku postavila dovolj konkretnih vprašanj glede pridiganja, da je s tem izpolnila svojo dolžnost sodelovanja s stranko v tem smislu, da če iz „katerega koli razloga predloženi dokazi niso „celoviti, ažurni ali upoštevani, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo.“(3)

71. Tožnik pa niti ni bil povsem ali ves čas prepričljiv pri izkazovanju subjektivnega strahu pred preganjanjem, saj je na osebnem razgovoru dejal med drugim tudi, da bi „rad tukaj nekaj časa ostal, nato pa bi se vrnil nazaj.“ Tudi kar zadeva njegovo udeležbo in udeležbo družinskih članov v bogoslužju je bil ravno tako zelo splošen, saj je povedal samo, da so hodili v cerkev „Grace of God“, da je bila to neodvisna cerkev, na vprašanje, kam spada njegova cerkev, je dejal, da je samo eno krščanstvo, da pa so najbolj popularne cerkve v kraju Obosi, katoliška, anglikanska ter misijon „Asemles of God“. Povedal je še, da je pastorju, pri katerem se je skrival, ime D. O. 72. Nadalje je z vidika tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti nezanemarljivo oziroma sodišče lahko verjame tožniku, da mu je sprovajalec odvzel osebne dokumente in sicer potni list ter vozniško dovoljenje (prošnja za mednarodno zaščito str. 6); vendar pa sodišče ne vidi razloga, da tožnik v času, ko je že prišel v Slovenijo ne bi mogel od svojih sorodnikov, ali znancev, ki jih ima v Nigeriji - med njimi so prijatelj, s katerim je živel v Obosi, prijatelji iz Onitshe in Obosi, ki jih je srečeval v cerkvi v Obosi (zapisnik o prošnji, str. 8), pastor, pri katerem se je skrival, in naj bi bil zavarovan pred Boko Haram, sorodniki v Lagosu in Abuji, za katere je povedal, da je imel z njimi kontakte, ko je bil v Nigeriji (zapisnik osebnega razgovora str. 3), pridobiti kakršnega koli dokumenta, pisma, ali drugega indica, ki bi potrjeval njegovo sicer zelo skopo in zato slabo prepričljivo izpoved.

73. Iz tega sledi, da kar trije dejavniki pomembno znižujejo verjetnost, da so se dogodki res zgodili tako, kot jih opisuje tožnik, in sicer se tožnik ni kar najbolj potrudil utemeljiti svoje prošnje glede na naravo zatrjevanega razloga za preganjanje (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ); da ni podal nobenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti kakšnih dokazov ali indicev (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ) od sorodnikov, znancev ali prijateljev iz Nigerije, s čimer bi okrepil zelo šibko izpoved; da je bila njegov opis relevantnih dogodkov in vzrokov za zatrjevano preganjanje zelo pavšalen. Nobene od teh pomanjkljivosti, ki zadevajo tri dejavnike v zvezi s tretjim od kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti tožnik ni odpravil s pojasnili in navedbami v tožbi. Tožena stranka pa je bila glede teh treh dejavnikov v dokazni oceni (3. odstavek na str. 8 izpodbijane odločbe) celo premalo kritična.

74. Ker pa mora biti ocena (ne)verodostojnosti sestavljena iz vseh treh strukturnih elementov oziroma kriterijev, mora sodišče preizkusiti dokazno oceno tožene stranke še z vidika zunanje nekonsistentnosti. Ta vidik spora pa po oceni sodišča odločilno pretehta presojo v korist dokazne ocene tožene stranke. Pomembne zunanje nekonsistentnosti, ki jih je ugotovila tožena stranka, so naslednje štiri:

75. V prvem odstavku na strani 7 in prvem odstavku na strani 8 (in tudi na strani 13) izpodbijane odločbe tožena stranka na podlagi informacij o stanju v izvorni državi navaja, da je večina prebivalcev zvezne države Anambra, kamor sodita tudi mesti Onitsha in Obosi, pripadnikov etnične skupine Igbo in sicer kar 96% in večina pripadnikov te skupine so kristjani. Tožnik pa je zatrjeval, da je večina prebivalcev v mestu Obosi muslimanov in da tam ni veliko kristjanov. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da se je pri ugotavljanju deleža kristjanov sklicevala na vir iz Wikipedijo, češ da gre za neverodostojen vir. Vendar pa ta očitek ni utemeljen, ker je iz poročil, ki jih je tožena stranka citirala na straneh 10-12 izpodbijane odločbe, razvidno, da ta podatek izhaja tudi iz poročila angleškega notranjega ministrstva, članka v časopisu Guardian iz januarja 2016 in iz poročila zunanjega ministrstva ZDA.

76. Druga pomembna nekonsistentnost je v tem, da iz informacij, ki jih je pridobila tožena stranka ne izhaja, da bi bil Boko Haram povezan z državo, varnostnimi službami in vojaško službo. Tudi sam tožnik je navedel, da pastor, pri katerem naj bi se tožnik skrival, ni v nevarnosti, ker ga varuje vojska. Tudi na to neskladje tožnik ne odgovarja v tožbi. Nadalje, tožena stranka ni našla v informacijah o mestu Obosi, ki ima 140.000 prebivalcev, da bi se v tem mestu nahajala cerkev z imenom »Grace of God«, kamor naj bi hodil tožnik, in kjer se je skril pri pastorju. V odločbi tožena stranka našteva 5 drugih imen cerkva in tožnik tudi tega v tožbi ne pojasnjuje. Lahko, da je tožnik hodil v cerkev, ki so jo verniki poimenovali „Grace of God“, uradno pa je lahko imela drugo ime; vendar če se je tožnik v njej skrival 7 mesecev zaradi preganjanja, je utemeljeno pričakovati, da bi moral biti natančnejši glede opisa imena cerkve oziroma bi vsaj v tožbi pojasnil neskladja, pa jih ni.

77. Četrta nekonsistentnost je v tem, da po podatkih v spisu in pridobljenih in s strani tožnika predloženih informacijah o stanju v izvorni državi izhaja, da bi tak napad, kot naj bi se zgodil tožniku, četudi oziroma še posebej v predelu Nigerije, kjer Boko Haram večinoma naj ne bi deloval, lahko bil predmet poročanja v različnih medijih. Glede na primerljive informacije, ki jih je uporabila tožena stranka, predmetni napad z ubojem, ugrabitvami in požigom trgovine, ne bi bil majhnega pomena, a ga mediji v predelu Nigerije, kjer je večinsko prebivalstvo krščansko, niso zaznali. Tudi to pomembno zmanjšuje verodostojnost tožnikovih navedb.

78. Tožnik tudi deloma neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni upoštevala tistih poročil o napadih Boko Haram v izvorni državi, ki se nanašajo na področje države, od koder prihaja tožnik. Tožena stranka je ta štiri poročila o tem, da je Boko Haram napadel DSS pisarne, da je bil ugrabljen bivši sodelavec pastorja C.O., da so se trgovci v Anambri uprli, da bi zapornike Boko Haram namestili v Onitsho in zaradi česar je prišlo do varnostnega tveganja, da bi Boko Haram napadel in da naj bi Boko Haram prevzel odgovornost za eksplozijo cistern v Onitshi in Lagosu, vključila v dokazno oceno. Tožena stranka je napravila dokazno oceno, da ta štiri poročila niso povezana z zatrjevanim preganjanjem, kot ga je opisal tožnik. Poročila o širjenju delovanja Boko Haram proti jugu pa je tožena stranka upoštevala tudi na strani 29 odločbe v povezavi s subsidiarno zaščito. Pomanjkljivost oziroma enostranskost dokazne ocene tožene stranke je zgolj v tem, da tožena stranka ni zaključila, da je Boko Haram očitno začel delovati z nasiljem tudi v južnem delu Nigerije in da to posledično pomeni, da ni povsem izključena možnost na podlagi informacij o stanju v izvorni državi, da bi Boko Haram lahko napadel tudi hišo in pridigarje, ki razširjajo krščanski nauk na ulicah. Vendar pa kljub temu, če se vsa dejstva v zvezi s tremi kriteriji in dejavniki za presojo ocene (ne)verodostojnosti obravnavajo skupaj, je ta verjetnost zgolj zelo majhna možnost, ki ne dosega dokaznega standarda, ki se upošteva v tovrstnih zadevah.

79. Glede dokaznega standarda je sodišče že v pravnomočni sodbi v zadevi I U 411/2015 z dne 24. 4. 2015 v odstavku 118 navedlo, da načela, ki ga sicer poleg ESČP zagovarja tudi UNHCR,(4) po katerem velja v dvomu odločiti v korist pritožniku, ne gre zamenjevati z dokaznim standardom v azilnih zadevah. Dvom namreč lahko pomeni tudi 50% verjetnost. Dokazni standard v azilnih zadevah pa naj bi bil po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50%. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi begunca iz Sirije postavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima(5) – torej nižji od 50 % in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.(6) Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja UNHCR že 17 let.(7) To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu. Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih nacionalnih pravnih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja. Nekoliko bolj odprto vprašanje v praksi pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre zgolj za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju. V obravnavanem sporu gre namreč najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se potrditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. V konkretnem primeru sodišče ocenjuje, da se tožniku ni uspelo približati temu dokaznemu standardu, zato je odločitev tožene stranke v delu, kjer tožena stranka pravi, da ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem zakonita in pravilna.

80. Tožena stranka sicer nima prav, ko na strani 16 izpodbijane odločbe pravi, da v tem primeru ni mogoče opredeliti akterja preganjanja na podlagi 25. člena ZMZ. Akter preganjanja bi lahko v okoliščinah, kot jih zatrjuje tožnik, bila skupina Boko Haram, za katero ni treba, da izvaja učinkovito oblast v predelu, kjer je živel tožnik, preganjan pa naj bi bil zaradi verskega in političnega prepričanja. Ravno tako tožena stranka napačno pravno sklepa, da ker ni akterja preganjanja, ni treba ugotavljati akterja zaščite. Notranje zaščite ni potrebno ugotavljati v konkretnem primeru, ker tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Vendar pa ta napačna pravna stališča niso vplivala na zakonitost odločitve.

81. Ker je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal zadostne verodostojnosti njegovih navedb glede strahu pred preganjanjem zaradi pridiganja o krščanski veri, sodišče lahko sledi v bistvenih delih tudi utemeljitvi tožene stranke glede subsidiarne zaščite (2. odstavek 71. člena ZUS-1) in sicer, da v južnem delu Nigerije ni notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, da ker tožniku ni mogoče verjeti, da mu grozi Boko Haram tudi ni mogoče uporabiti 1. alineje 28. člena ZMZ niti 2. alineje 28. člena ZMZ, ki ga varuje pred nečloveškim ravnanjem, pri čemer sodišče zgolj dodaja utemeljitvi tožene stranke, da je tožnik tudi povedal, da ima sorodnike v Lagosu in Abuji in da ima v domačem kraju tudi prijatelje, ne spada pa med ranljive osebe, zato zanj informacije o humanitarnem stanju notranje razseljenih oseb, ki se lahko zatečejo samo v začasna zatočišča, niso relevantna. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1): Upravno sodišče se je ob tem v sodbi I U 979/2009-7 oprlo na naslednje vire: Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, str. 381. opomba (2): Sodba Sodišče EU v zadevi C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 65. opomba (3): Ibid. odst. 66. opomba (4): UNHCR, 2011, Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva, December 2011, odst. 196, 204. opomba (5): Ang.: „balance of probability«.

Opomba (6): Ang.: „reasonable degree of likelihood“ (sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958. opomba (7): UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 26 let je v veljavi tak dokazni standard („real chance test“) tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision making Conditioned by Radical Uncertainty: credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515).