Jedro

V predmetni zadevi so bile odločilne okoliščine pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predvsem omejitev gibljivosti v najširšem smislu in izgubljena imunska sposobnost organizma.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni: - v drugem odstavku izreka tako, da je drugotoženec B. Z. dolžan plačati tožnici M. E. še nadaljnjo odškodnino v znesku 3,220.650,00 (tri milijone dvesto dvajset tisoč šeststo petdeset 00/100) SIT namesto 4,720.650,00 (štiri milijone sedem sto dvajset tisoč šeststo petdeset 00/100) SIT - v prvem odstavku izreka tako, da je drugotoženec (nerazdelno s prvotoženko) dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 378.101,20 (tristo oseminsedemdeset tisoč stoena 20/100) SIT namesto v znesku 459.960,00 (štiristo devetinpetdeset tisoč devetsto šestdeset 00/100) SIT.

Presežni tožbeni zahtevek v obsegu 1,500.000,00 (en milijon petsto tisoč 00/100) SIT se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženkama, da nerazdelno plačata tožnici 7,601.705,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in 459.960,00 SIT stroškov pravde (prvi odstavek izreka), drugotožencu pa, da sam plača tožnici še nadaljnjih 4,720.655,00 SIT odškodnine (drugi odstavek izreka). Tožbeni zahtevek je v obsegu 3,392.640,00 SIT zavrnilo.

Zoper tako odločitev, smiselno zoper obsodilni del sodbe, se je pritožil drugotoženec iz pritožbenih razlogov po točkah 2 in 3 člena 353/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). "Predvsem meni", da je prisojena odškodnina znatno pretirana in se ob povzemanju zaključkov o obsegu tožnici nastale nepremoženjske škode zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji, podrejeno pa za znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Prvotožena stranka pritožbe ni vložila, zato je glede njene odškodninske obveznosti prvostopna sodba pravnomočna.

Pritožba je le delno utemeljena.

Kolikor pritožba smiselno napada prvostopni zaključek, da je drugotoženec tožnici odškodninsko odgovoren za škodo iz škodnega dogodka z dne 12/5-1994, je treba ugotoviti, da ta del pritožbe nima razlogov, kar narekuje pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti glede kršitev postopka iz člena 354/II ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče v teh okvirih ugotavlja, da absolutnih kršitev postopka na prvi stopnji ni bilo ter da je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju tudi materialnopravni zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti drugotoženca pravilen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo za krivdno odgovornost drugotoženca za nastalo škodo, k temu pa se pristavlja, da v konkretnih okoliščinah nosi drugotoženec za povzročeno škodo celo objektivno odgovornost. Kar zadeva temelj odškodninskega zahtevka je torej pritožba v celoti neutemeljena.

Pritožba v ničemer ne nasprotuje mnenju izvedenca o teži tožničinih poškodb, jakosti in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih zdravljenja, pač pa le ocenjuje, da je iz naslova telesnih bolečin v znesku 3,400.000,00 SIT tožnici odmerjena odškodnina močno pretirana. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova, o čemer se povzemajo razlogi prvostopne sodbe, zavrača stališče pritožbe in šteje, da je bila odškodnina iz navedenega naslova odmerjena v skladu s členom 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne da bi pri tem prišlo do nedopustnih nesorazmerij med odškodninami za primerljive vrste škode in ne da bi odškodnina v navedeni višini nasprotovala standardom in namenu iz člena 200/II ZOR.

Tudi odškodnina za strah je bila odmerjena v primerni višini. Kljub temu, da primarnega strahu tožnica ni utrpela, izhaja iz mnenja izvedenca in izpovedbe tožnice kot stranke, kar se vse povzema, da je tožnica trpela v času zdravljenja močan sekundarni strah, ki je terjal celo terapijo s pomirjevali. Prestani strah zaradi teže poškodb, ob različnih in številnih medicinskih posegih in sam strah za izid zdravljenja opravičujejo v znesku 1,500.000,00 SIT prisojeno odškodnino na podlagi člena 200 ZOR.

Izvedenec ocenjuje v svojem mnenju, da zunanjost tožnice ni skažena, pač pa gre za prizadetost zunanjosti težje stopnje. Ugotovljene posledice že po objektivnih ugotovitvah izvedenca niso zanemarljive, tožnica pa je kot stranka prepričljivo izpovedala o tem, da razmeroma obsežnih brazgotin obraza sploh ne more prikriti, prav tako pa ne brazgotine leve podlahti v poletnem času, kar jo, skupaj z uporabo bergel, brez katerih pri hoji pošepava, hudo moti. Tožnica je ob nezgodi štela 57 let in je povsem razumljivo, da je neokrnjena zunanjost zanjo pomembna dobrina. Duševne bolečine, ki jih trpi zaradi opisane spremembe zunanjosti težje stopnje, so torej pravno upoštevna nepremoženjska škoda, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ustrezno ocenilo in odškodnino zanjo odmerilo v znesku 800.000,00 SIT skladno z določbami členov 200 in 203 ZOR.

Pritožbi je bilo mogoče delno ugoditi le v delu, ki zadeva iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici prisojeno odškodnino v znesku 6,500.000,00 SIT. Zaslišana kot stranka je tožnica res izpovedala, da je ponovno na krajše razdalje začela voziti avtomobil in da se pred nezgodo ni bavila s športom ali planinarjenjem, kakor opozarja pritožba, vendar po oceni pritožbenega sodišča te okoliščine niso bile odločilne pri odmeri odškodnine iz tega naslova. Tehtnejše so ostale okoliščine - od omejitve gibljivosti v najširšem smislu do izgubljene imunske sposobnosti organizma, kar vse navaja prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe in kar omejuje tožnico v njenem vsakodnevnem življenju oziroma ji nalaga znatno večje napore pri posameznih aktivnostih, zaradi česar duševno trpi. Izvedenec dopušča le, da bi se utegnila še izboljšati gibljivost sklepov, sicer pa ocenjuje tožničino stanje za dokončno.

Tako ugotovljeni obseg škode iz obravnavanega naslova pa je bilo treba kritično pretehtati še upoštevaje predvideno trajanje te škode v bodoče. Ob sedanjem stanju stvari utegne ta škoda trajati po verjetnih pričakovanjih še kakšnih 20 let. Ta element je (upoštevaje enak obseg škode pri mlajših oškodovancih) zaradi pravilne uporabe materialnega prava narekoval znižanje na prvi stopnji prisojene odškodnine za 1,500.000,00 SIT, torej na 5,000.000,00 SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je tako znižana odškodnina ustrezna merilom iz člena 200 in 203 ZOR. Presežni del zahtevka iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT je bilo posledično zavrniti kot neutemeljen.

Ko uradni preizkus zadeve na pritožbeni stopnji ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega prava (člen 365/II ZPP), je bilo po navedenem pritožbi delno ugoditi in ob uporabi že citiranih določb ZOR uvodoma navedeno sodbo v drugem odstavku izreka glede nadaljnje odškodninske obveznosti drugotoženca spremeniti, kakor je razvidno iz izreka (točka 4 člena 373 ZPP). V ostalem je bila pritožba kot neutemeljena zavrnjena in v nespremenjenem izpodbijanem delu prvostopna sodba potrjena na podlagi člena 368 ZPP.

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji (člen 166/II ZPP). Po spremembi znaša uspeh tožeče stranke 69%, tožene pa 31%. Od pravdnih stroškov, odmerjenih v znesku 648.060,00 SIT, je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve 447.161,40 SIT, drugotoženec pa od v znesku 222.775,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov do povrnitve 69.060,20 SIT (člen 154/II ZPP). Po vzajemni kompenzaciji dolguje drugotoženec, ob nerazdelni obveznosti prvotoženke, tožnici 378.101,20 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker niso bili priglašeni.